Zakon o socialnem varstvu (ZSV) ureja socialnovarstveno dejavnost, ki obsega preprečevanje in reševanje socialne problematike posameznikov, družin in skupin prebivalstva. Ministrstvo za solidarno prihodnost je le nekaj mesecev po sprejetju zadnje novele zakona (ZSV-K) v medresorsko usklajevanje poslala nov predlog spremembe zakona (ZSV-L), ki uvaja novo socialnovarstveno storitev podpore v skupnosti in institut druge družine.

Družinsko podjetje je običajno opredeljeno kot podjetje, ki ga vodi družina, je v njeni lasti ter obstaja možnost in želja po prenosu podjetja na naslednjo generacijo. V družinskem podjetju, ki je lahko organizirano v različnih oblikah (najpogosteje kot družba z omejeno odgovornostjo, družba z neomejeno odgovornostjo ali delniška družba), so zaposleni in vključeni v upravljanje tudi družinski člani, zato je značilno, da se pri njihovem delovanju poslovni (racionalni) odnosi prepletajo z družinskimi (čustvenimi). 

Zakon o osebni asistenci (ZOA) ureja pravico do osebne asistence in način njenega uveljavljanja z namenom omogočiti posamezniku oziroma posameznici z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, ki jo v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodelovala v družbi. Ob izvajanju ZOA so bile zaznane nekatere pomanjkljivosti, zato Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti predlaga novelo.

Predlagana novela cilja k zagotavljanju čim kvalitetnejšega izvajanja storitev osebne asistence. Temelji na načelih spoštovanja dostojanstva in neodvisnosti uporabnika, svobodne izbire in odločanja, omogočanja vključenosti v skupnost, individualne obravnave, zagotavljanja enakih možnosti, dostopnosti in kakovostnega ter strokovnega izvajanja pravice do osebne asistence.

Demografske projekcije Slovenijo v prihodnjih desetletjih uvrščajo znotraj tretjine evropskih držav z največjim deležem starejšega prebivalstva. Lahko se pričakuje, da bo čedalje več odvisnosti od pomoči drugih pri opravljanju osnovnih oziroma podpornih dnevnih opravil. Zato Ministrstvo za solidarno prihodnost predlaga novi Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki bo nadomestil veljavni zakon in na sistemski ravni s postopnim uvajanjem pravic v letih 2024 in 2025 uredil skrb za kakovostno življenje ljudi v vseh življenjskih obdobjih.

Kje začeti?

Preprost nasvet bi se lahko glasil: o nasledstvu se je treba odkrito pogovarjati. Vendar je pogovor o nasledstvu pogosto težaven in v prenekaterih družinah sta nasledstvo in delitev premoženja za časa življenja ali za primer smrti tabu. Namen tega prispevka je ponoviti nasvet, da se je o nasledstvu najbolje odkrito pogovarjati, ob tem pa podati še predloge, kako olajšati pogovore.

Dickensovi časi, ko je bila vloga podjetji zgolj ustvarjanje in kopičenje dobička, so stvar preteklosti. Podjetja želijo pozitivno vplivati na družbo in čedalje več jih kot svoji ključni vrednoti navaja »pozitiven družbeni učinek« in »trajnostni razvoj«.

Tak trend je opazen tudi pri nas. Podjetja se ob trenutni ekonomski draginji obračajo na nas z vprašanji, kako lahko pomagajo zaposlenim pri blaženju njenih posledic, hkrati pa želijo ohraniti dober finančni položaj.

Zavarovanje za starševsko varstvo in pravice, ki iz tega izhajajo, družinske prejemke, pogoje in postopek za uveljavljanje posameznih pravic ureja Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1). Od 1. avgusta 2019 velja Direktiva 2019/1158 Evropskega parlamenta in Sveta o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja staršev in oskrbovalcev ter razveljavitvi Direktive Sveta 2010/18/EU (Direktiva). Namen Direktive je zagotoviti enakost spolov ob upoštevanju priložnosti na trgu dela in obravnave pri delu v Evropski uniji s spodbujanjem usklajevanja poklicnega in družinskega življenja za delavce, ki so starši ali oskrbovalci. V ta namen na novo ureja predvsem očetovski in starševski dopust.

Enotna definicija dolgotrajne oskrbe

V zakonodajnem postopku Državnega zbora RS se trenutno nahaja nov predlog Zakona o zaščiti otrok v kazenskem postopku in njihovi celostni obravnavi v hiši za otroke (v nadaljevanju: Zakon), s katerim želi predlagatelj, tj. Vlada RS, ob upoštevanju mednarodnopravnih standardov in konvencij doseči celovito in sistemsko ureditev obravnavanja mladoletnih oškodovancev.

Družinski zakonik, ki se je začel uporabljati aprila prejšnje leto, namenja nekaj pozornosti tudi družinski mediaciji, ki naj bi postala posebej primerna metoda za reševanje družinskih sporov, predvsem v primeru razveze zakonske zveze in v vprašanjih o vzgoji, varstvu in preživljanju otrok.

Državni zbor RS je oktobra 2019 izglasoval novelo Zakona o socialno varstvenih prejemkih, s katero je vladajoča koalicija želela ukiniti dodatek za delovno aktivnost, uzakonjen leta 2011, torej v času krize. Dodatek za aktivnost upravičenci prejemajo kot del denarne socialne pomoč in ga Zakon o socialno varstvenih prejemkih omenja kot »dodatek k minimalnemu dohodku delovno aktivne samske osebe ali odraslega družinskega člana, namenjen spodbujanju k delu ali ohranjanju motivacije za delo«.

Manjšinska skupnost istospolno usmerjenih in transspolnih oseb (LGBT) se šteje za ranljivo skupino, ki je zaradi svoje dolgoletne marginalizacije še vedno ranljiva in izpostavljena kršitvam, ki izhajajo iz družbenih predsodkov. Eno od področij, relevantnih za te skupnosti, kjer se v zadnjih letih predsodki zmanjšujejo, v mnogih državah Evrope in širše pa posledično prihaja do hitrih zakonodajnih sprememb, je pravno priznavanje istospolnih partnerstev bodisi na način omogočanja dostopa do zakonske zveze ali pa ustvarjanja možnosti za sklepanje partnerskih zvez, ki imajo podobne pravne posledice kot sklenitev zakonske zveze.

Otrokove pravice doživljajo izjemen razvoj. Na mednarodni ravni so kodificirane že skoraj trideset let – Konvencija Združenih narodovo o pravicah otroka je namreč začela veljati leta 1990, Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic pa leta 2000. 

V skladu s 153. členom Družinskega zakonika morata sodišče in center za socialno delo izvesti potrebna dejanja in ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi.

V skladu s 145. členom Družinskega zakonika (Uradni list RS, št. 15/2007, 21/2018 – v nadaljevanju DZ) otroke zastopajo starši, razen če zakon določa drugače. Če je treba otroku kaj vročiti ali sporočiti, se to lahko veljavno vroči ali sporoči enemu ali drugemu od staršev, če starši ne živijo skupaj, pa tistemu, pri katerem otrok živi, ali tistemu, ki je naveden v sodni poravnavi ali odločitvi sodišča o skupnem varstvu in vzgoji otroka iz 139. člena DZ.

Družinski zakonik ureja zakonsko zvezo, zunajzakonsko skupnost, in razmerja med starši in otroki. Vsebuje tudi določbe glede oblike pomoči države pri težavah partnerskega in družinskega življenja, ukrepe za varstvo koristi otroka ter preživljanje, posvojitev, podelitev starševske skrbi sorodniku, rejništvo in skrbništvo za otroke in odrasle osebe, ki potrebujejo posebno varstvo. Kaj pa istospolna partnerstva? Ta ureja Zakon o partnerski zvezi (ZPZ), Družinski zakonik pa neposredno ureja njihova razmerja do otrok. Podatkov o tem, koliko registriranih istospolnih partnerjev je po februarju 2017 preoblikovalo svojo skupnost v sklenjeno partnersko skupnost, še ni.

Zakonca, ki nočeta več živeti skupaj, lahko na sodišču vložita predlog za sporazumno razvezo zakonske zveze. Zakoncema za odločitev o tem, zakaj nočeta biti več zakonca, ni treba navajati razlogov. Ta način razveze jima omogoča, da jima pred sodiščem ni treba »pogrevati zamer in prati umazanega perila«. Za sporazumno razvezo zakonske zveze ni dovolj zgolj sporazum partnerjev o tem, da ne želita več zakonske zveze, temveč se morata sporazumeti tudi o vseh bistvenih vprašanjih, ki se ob razvezi postavijo glede njiju in njunih skupnih otrok. To naj bi preprečilo možnosti za pogosto mučno pravdanje zakoncev po razvezi.

O posvojitvi odloča center za socialno delo. Postopek se začne po uradni dolžnosti ali na predlog bodočega posvojitelja (146. člen ZZZDR). Center za socialno delo mora v postopku preveriti, ali obstajajo splošni pogoji za posvojitev in ali posvojitelj izpolnjuje pogoje za posvojitev. Zaslišati mora tudi otrokove sorodnike (polnoletne brate in sestre, stare starše oziroma, če ti niso živi, po potrebi tudi tete in strice, drugi odstavek 147. člena ZZZDR), da si pridobi čim več podatkov o življenjskih razmerah otroka. Te določbe ne bo mogoče uresničiti pri najdenem otroku, pri katerem so starši neznani. Otrokove pravice izraziti svoje mnenje, kadar otrok še ni dopolnil 10 let (137. člen ZZZDR), in drugih procesnih pravic otroka v postopku posvojitve zakonodaja ne ureja. Prav tako predpisi ne določajo, da bi moral center za socialno delo pred odločitvijo pridobiti strokovno mnenje posebne strokovne komisije, kot je to na primer predvideno pri odločanju o odvzemu otroka (88. člen ZSV).¹