Kaj vse morate vedeti pri postopku posvojitve?

Objavljeno: 06.07.2016

O posvojitvi odloča center za socialno delo. Postopek se začne po uradni dolžnosti ali na predlog bodočega posvojitelja (146. člen ZZZDR). Center za socialno delo mora v postopku preveriti, ali obstajajo splošni pogoji za posvojitev in ali posvojitelj izpolnjuje pogoje za posvojitev. Zaslišati mora tudi otrokove sorodnike (polnoletne brate in sestre, stare starše oziroma, če ti niso živi, po potrebi tudi tete in strice, drugi odstavek 147. člena ZZZDR), da si pridobi čim več podatkov o življenjskih razmerah otroka. Te določbe ne bo mogoče uresničiti pri najdenem otroku, pri katerem so starši neznani. Otrokove pravice izraziti svoje mnenje, kadar otrok še ni dopolnil 10 let (137. člen ZZZDR), in drugih procesnih pravic otroka v postopku posvojitve zakonodaja ne ureja. Prav tako predpisi ne določajo, da bi moral center za socialno delo pred odločitvijo pridobiti strokovno mnenje posebne strokovne komisije, kot je to na primer predvideno pri odločanju o odvzemu otroka (88. člen ZSV).1

Otrokova korist zahteva, da mu center za socialno delo v postopku posvojitve poišče najboljše starše, in ne da kandidatu za posvojitev najde najboljšega otroka. Otroku zato ni v korist, če center za socialno delo izbere posvojitelja izmed nekaj naključnih kandidatov, ki so po naključju na razpolago na območju pristojnega centra za socialno delo, ali izmed kandidatov z območja drugega centra za socialno delo, za katere pristojni center po naključju ve, niti mu ni v korist, da ni posvojen, ker na območju pristojnega centra za socialno delo ni kandidatov za posvojitev. Z namenom zagotoviti pretok informacij o otrocih, ki potrebujejo posvojitev, in kandidatih, ki si želijo posvojiti otroka, kaže v prihodnje vzpostaviti centralno evidenco otrok in kandidatov za posvojitev.2

Center za socialno delo ne sme izdati odločbe o posvojitvi, preden ne preteče eno leto od izpolnitve pogojev za posvojitev (141. člen ZZZDR). V tem času se otrok praviloma namesti k bodočemu posvojitelju, da se ugotovi, ali se bosta posvojitelj in posvojenec vživela v novi položaj (zlasti, ali bo posvojitelj lahko ustrezno skrbel za otroka, ali se bosta z otrokom razumela) in ali bo posvojitev za otroka koristna (poskusna posvojitev, 148. člen ZZZDR). Za ureditev pravic in dolžnosti med rejnikom in rejencem se uporabljajo določbe o rejništvu. Otroka, ki je v rejništvu, v pomembnejših, zlasti v premoženjskih zadevah še vedno zastopajo starši.

Od staršev, ki so dali privolitev za posvojitev, ni mogoče pričakovati, da bodo zastopali otroka, zato je treba šteti, da izvrševanje njihove roditeljske pravice miruje,3 in je treba takega otroka postaviti pod skrbništvo. Od trenutka, ko je bil otrok na temelju privolitve staršev nameščen k bodočemu posvojitelju, je otroka dolžan preživljati bodoči posvojitelj. Tudi stiki med biološkimi starši in otrokom v večini primerov niso več smiselni, zato je treba načeloma šteti, da v tem času miruje tudi izvrševanje stikov.4 V enoletni poskusni dobi je položaj bodočega posvojitelja negotov, ker lahko starši svoje soglasje še prekličejo5 ali pa jim uspe s pravnimi sredstvi uveljaviti zahtevo za vrnitev otroka, ki jim je bil odvzet z odločbo.6 Enoletni rok sme center za socialno delo skrajšati, če meni, da je čim prejšnja posvojitev v otrokovo korist.

Če otrok med postopkom za posvojitev umre, posvojitev ni več smiselna, saj je s smrtjo otroka prenehala tudi potreba po posebnem varstvu otroka. Če med postopkom umre posvojitelj, je otrok izgubil možnost dedovanja, ki bi jo imel, če bi posvojitelj umrl po koncu postopka. Nekatere tuje ureditve zato omogočajo, da se tak postopek dokonča (dedičem pokojnika prepovedujejo umik zahteve za posvojitev), in otroku zagotavljajo zakonito dedno pravico, čeprav v trenutku zapustnikove smrti otrok še ni bil posvojen.7
Ideja te ureditve je podobna kot pri pravilu, da lahko že spočeti, a še nerojeni otrok deduje s pogojem, da se živ rodi. Varovati želi otrokovo korist. Pri presoji, ali je posvojitev ob spremenjenih razmerah otroku v korist, je treba upoštevati še druge okoliščine kot samo to, da bo otrok lahko dedoval. Tako sme center za socialno delo zavrniti možnost posvojitve, če ta ni v otrokovo korist, čeprav je preživeli zakonec, ki je nameraval posvojiti otroka skupaj z umrlim zakoncem, tega otroka še pripravljen posvojiti, in prav tako tudi, ko je zakonski partner še pripravljen posvojiti otroka svojega umrlega partnerja.8

Če center za socialno delo ugotovi, da posvojitev otroku ni v korist, z odločbo zavrne predlog, kadar se je postopek začel na predlog posvojitelja, ali ustavi po uradni dolžnosti začeti postopek. Če center za socialno delo ugotovi, da je posvojitev otroku v korist, izda odločbo o posvojitvi (150. člen ZZZDR). Pravnomočno odločbo je center za socialno delo dolžan poslati matičarju zaradi vpisa posvojitve v matični register (151. člen ZZZDR).

Več informacij o posvojitvi najdete tudi v knjigi Družinsko pravo, avtorice prof. dr. Barbare Novak.

1 Kritiko te ureditve glej pri Zupančič, K., Družinsko pravo. Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1999, str. 152 in nasl.
2 O tem Zupančič, K., v: Zupančič, K. (red.), Novak, B., Žnidaršič Skubic, V., Končina - Peternel, M., Reforma družinskega prava – predlog novih predpisov s komentarjem. 2., spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2009,
str. 215.
3 Takšno stališče je veljalo že do sedaj Zupančič, K., Družinsko pravo. Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1999, str. 121.
4 O tem Dethloff, N., Familienrecht. 29. izdaja, Verlag C. H. Beck, München, 2009, str. 468.
5 Sodba Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 746/2006 z dne 1. 7. 2009.
6 Primerjaj Zupančič, K., Družinsko pravo. Uradni list Republike Slovenije, Ljub­ljana, 1999, str. 120.
7 Dethloff, N., Familienrecht. 29. izdaja, Verlag C. H. Beck, München, 2009,
str. 470.
8 Gernhuber, J., Coester-Waltjen, D., Familienrecht. 6., v celoti na novo predelana izdaja, Verlag C. H. Beck, 2010, str. 900.

Vir: knjiga Družinsko pravo, avtorice prof. dr. Barbare Novak.