ZSV-L: Nova podpora v skupnosti za življenje zunaj institucij

Zakon o socialnem varstvu (ZSV) ureja socialnovarstveno dejavnost, ki obsega preprečevanje in reševanje socialne problematike posameznikov, družin in skupin prebivalstva. Ministrstvo za solidarno prihodnost je le nekaj mesecev po sprejetju zadnje novele zakona (ZSV-K) v medresorsko usklajevanje poslala nov predlog spremembe zakona (ZSV-L), ki uvaja novo socialnovarstveno storitev podpore v skupnosti in institut druge družine.

Podpora v skupnosti

Predlog novele zakona uvaja novo socialnovarstveno storitev – »podpora v skupnosti«, ki sledi rešitvi Konvencije o pravicah invalidov in opozorilu Odbora za pravice invalidov, po katerih mora Republika Slovenija vlagati v razvoj podpornih storitev v skupnosti in hkrati zmanjševati institucionalne zmogljivosti. Predlog novele zakona bo predvsem vzpostavil pravno podlago za lažje delovanje stanovanjskih skupin, hkrati pa bo omogočil nadaljnjo krepitev podpore v skupnosti in sorazmerno zmanjševanje dolgotrajnih institucionalizacij.

Podpora v skupnosti je glede na predlog storitev, ki obsega različne oblike pomoči upravičencem pri uresničevanju pravice do življenja v skupnosti, zunaj institucij. Obsega vse oblike podpore uporabnikom z namenom zagotavljanja življenja v skupnosti, zlasti pa podporo pri preselitvi iz institucije, celostno podporo pri skrbi zase, podporo pri gospodinjskih opravilih, podporo pri vključevanju v okolje in podporo za dvig kakovosti življenja. Podpora v skupnosti obsega tudi specializirano podporo in podporo v drugi družini, ki je natančneje opisana spodaj.

Ciljne skupine oziroma upravičenci podpore v skupnosti so odrasle osebe z motnjami v duševnem razvoju, s težavami v duševnem zdravju, s senzornimi motnjami, motnjami v gibanju in s kronično oziroma neozdravljivo boleznijo ob koncu življenja ter otroci in mladostniki do 18. leta starosti, ki kažejo lažjo ali zmerno obliko motenj v duševnem razvoju.

Uvedba instituta druge družine

Predlog novele zakona institut druge družine ureja tako, da ga umesti kot eno od oblik izvajanja zgoraj opisane podpore v skupnosti in ne več kot institucionalnega varstva. Gre za skupnostno storitev zagotavljanja podpore odraslim z oviranostjo. V Sloveniji ljudje z oviranostjo namreč živijo v stanovanjskih skupinah, ki so v lasti ali v najemu socialnovarstvenih zavodov, ki storitve izvajajo kot institucionalno varstvo in so v pristojnosti Ministrstva za solidarno prihodnost ali organizacij, ki so v pristojnosti Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. V Sloveniji se je v preteklosti večina takih storitev umeščala v pravni red kot ena od oblik institucionalnega varstva, ker je bil to edini način za zagotavljanje stabilnega financiranja, kar pa se ni pokazalo kot najbolj ustrezno.

Uporabniki torej formalno bivajo v institucionalnem varstvu ali pa socialnovarstvenem programu, čeprav naj bi šlo za njihov dom, v katerega vstopajo strokovni delavci in jim zagotavljajo podporo v skupnosti, to pa v praksi povzroča težave glede uporabnih dovoljenj ali pa priporočil različnih inšpektoratov, ki od njih zahtevajo ureditev, ki velja za institucionalno varstvo (npr. ločeni prostori za osebje znotraj stanovanja oziroma hiše).

S težavami se soočajo tudi stanovanjske skupine, ki so organizirane kot socialnovarstveni programi v okviru nevladnih organizacij, saj se nekateri etažni lastniki v večstanovanjskih stavbah sklicujejo na to, da bi morala nevladna organizacija pridobiti soglasje etažnih lastnikov za opravljanje take dejavnosti. Z urejanjem nove storitve si predlagatelj novele prizadeva preprečevati diskriminacijo ljudi z ovirami predvsem pri enakem dostopu do stanovanja. Cilj novele je tako premostiti zakonodajne vrzeli z omogočanjem ločitve storitve od ureditve bivanja in zagotavljanjem ljudem z oviranostmi pravico do stanovanja in bivanja v skupnosti.

Vir: Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu (ZSV-L).