Ukrepi za varstvo koristi otroka

Objavljeno: 21.05.2019

V skladu s 153. členom Družinskega zakonika morata sodišče in center za socialno delo izvesti potrebna dejanja in ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi.

Pravila o starševski skrbi in njenem izvajanju začrtavajo v razmerju do otrokovih pravic okvir, ki določa »pravilno« vzgojo in razvoj otroka, tj. vzgojo in razvoj, ki sta v otrokovo korist.1 Ko starši iz kateregakoli razloga ne ravnajo v skladu z zahtevami DZ ali kadar pri izvajanju starševske skrbi ne dosegajo vsaj minimalnih rezultatov, ki jih terja posamična otrokova korist, se mora država, ki je podredno odgovorna za otrokovo korist, odzvati in jo zavarovati. Izrekanje ukrepov za varstvo otroka je zato lahko le posledica neustreznega izvajanja starševske skrbi.2 3Pomen izrekanja ukrepov je v varovanju otrokove koristi in ne v kaznovanju staršev zaradi preteklega izvajanja starševske skrbi.4

Splošna določba o otrokovi koristi zahteva, da morajo državni organi, med katere sodita tudi sodišče in center za socialno delo, v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za otrokovo korist (četrti odstavek 7. člena DZ). Ta določba sodišče, center za socialno delo in druge državne organe pooblašča za izvedbo vseh dejanj za varstvo otrokove koristi. Sodišče in center za socialno delo k varstvu otrokove koristi še posebej zavezuje 153. člen DZ, ki sodišče in center za socialno delo postavlja za osrednji instituciji za varstvo otrokove koristi in ju splošno pooblašča, da v primeru ogroženosti zavarujeta otrokovo korist in izvedeta vsa potrebna dejanja in ukrepe za to varstvo (splošno pooblastilo sodišča in centra za socialno delo).

Splošno pooblastilo iz 153. člena DZ moramo razumeti kot uvodno določbo v 7. poglavje z naslovom »Ukrepi za varstvo koristi otroka«. Kljub jasnemu naslovu 7. poglavja DZ in dikciji posameznih določb tega poglavja (na primer določb 155., 159. in 160. člena DZ),5 da gre za ukrepe za varstvo koristi otroka, ni jasno, zakaj je zakonodajalec pri splošnem pooblastilu iz 153. člena uporabil zapleteno in gostobesedno dikcijo »ukrepi, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi«. Če naj besedilo 153. člena DZ velja kot uvodna določba v poglavje o ukrepih, obseg njenega varstva gotovo ne more biti ožji ali drugačen, kot ga imajo »ukrepi za varstvo koristi otroka«. Določbo 153. člena DZ moramo zato razumeti tako, da morata sodišče in center za socialno delo izvesti oziroma izreči vsa potrebna dejanja in ukrepe, ki jih zahteva varstvo otrokove koristi. Nobene dileme ne sme biti, da se dejanja in ukrepi sodišča in centra za socialno delo na podlagi 7. poglavja DZ nanašajo na vse, kar lahko sodi pod pojem otrokove koristi.6

Uvodne določbe v poglavje o ukrepih iz 153. člena DZ ni mogoče razumeti kot omejitev na vrste državnih organov, ki morajo skrbeti za otrokovo korist. Določba 153. člena DZ zgolj omejuje pristojnost za izrekanje in izvajanje ukrepov na sodišče in center za socialno delo, medtem ko morajo dejanja za varovanje otrokove koristi izvrševati vsi, ki jih obvezuje varstvo otrokove koristi po 7. členu DZ v povezavi z dolžnostjo obveščanja iz 180. člena DZ. Če na primer zdravnik pri opravljanju svojega dela zazna, da je otrokova korist ogrožena, mora o tem podati ovadbo pri pristojnem organu7 ali obvestiti center za socialno delo ali sodišče,8 ki imata pristojnosti za izvajanje oziroma izrekanje ukrepov po DZ.9 Če je zdravnik obvestil center za socialno delo, lahko ta izvede nujen odvzem otroka (po 167. členu DZ) ali poda predlog sodišču, da izreče drug primeren ukrep (v takem primeru je predlog centra za socialno delo njegovo dejanje za varstvo otrokove koristi).

Splošno pooblastilo DZ v nadaljevanju konkretizira s posebnimi pooblastili sodišču in centru za socialno delo za izvedbo oziroma za izrekanje točno določenih ukrepov iz točno določenih razlogov. To pa zato, ker mora država po 54. členu URS in 16. členu KOP zagotoviti, da otrok in njegovi starši ne bodo izpostavljeni nezakonitemu vmešavanju v njihovo zasebno življenje, dom in družino. Država mora v ta namen z zakonom natančno določiti pogoje, pod katerimi je upravičena poseči v pravico do spoštovanja družinskega življenja.10 DZ to stori z natančno urejenim sistemom ukrepov države za varstvo otrokove koristi in jasno določenimi pogoji, pod katerimi lahko sodišče izreče posamezen ukrep.11 Zakonski okvir je zastavljen tako, da lahko država v pravice staršev poseže samo zaradi varovanja otrokove koristi.12 Sodišče in center za socialno delo lahko zato izvajata oziroma izrekata le zakonsko predvidene ukrepe in le pod pogoji ter po postopku iz 7. poglavja DZ z naslovom »Ukrepi za varstvo koristi otroka«.

Pridevnik »pravilno« moramo razumeti izključno skozi vidik otrokove koristi v posameznem primeru in nič drugače.

Proti tretjim osebam lahko država ukrepa le takrat, kadar starši nočejo ali ne morejo sami zavarovati otrok pred nevarnostjo. Tako Končina - Peternel, M., v: Zupančič, K. (red.), Novak, B., Žnidaršič Skubic, V., Končina - Peternel, M., Reforma družinskega prava – predlog novih predpisov s komentarjem. 2., spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2009, str. 251.

Potreba za varstvo otroka lahko izhaja tudi iz otroka samega. Primerjaj komentar k 157. členu DZ.

To je poudarilo tudi Vrhovno sodišče RS ob odvzemu roditeljske pravice. Glej sklep Vrhovnega sodišča RS, št. II Ips 161/2013 z dne 11. 7. 2013 – baza Ius-info.

Primerjaj prvi odstavek 154. člena DZ.

Glej komentar k 7. členu DZ.

Glej 145. in 146. člen ZKP.

Dolžnost obveščanja centra za socialno delo za posameznega zdravnika izhaja iz drugega odstavka 180. člena DZ. Če zdravnik obvestilo prenese nadrejenim, lahko sodišče o tem obvesti tudi zdravstveni dom kot izvajalec javne službe. Več v komentarju k 180. členu DZ.

Podaja ovadbe in obvestilo centru za socialno delo predstavljata zdravnikovo dejanje za varstvo otrokove koristi.

10 Končina - Peternel, M., v: Zupančič, K. (red.), Novak, B., Žnidaršič Skubic, V., Končina - Peternel, M., Reforma družinskega prava – predlog novih predpisov s komentarjem. 2., spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2009, str. 248.

11 Primerjaj Končina - Peternel, M., Pomoč otrokom, ko starši odpovedo. Zbirka Sophia, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana, 1998, str. 184.

12 S tem so ustavne pravice otrok in staršev na zakonski ravni v ustreznem sozvočju. Konkreten poseg pa je prepuščen sodišču, ki opravi tehtanje ustavno nasprotujočih si pravic ter po opravljenem testu sorazmernosti ustrezno odloči.

Vir: Čujovič, M., v: Novak, B. (red.), Komentar Družinskega zakonika, Uradni list RS, Ljubljana, 2019.