16. junija 2015 je Državni zbor RS sprejel Zakon o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev, ki prinaša precej novosti. Razlog za pripravo novega zakona je nova ureditev oziroma nujnost, da se področje zaposlovanja dela in zaposlitve tujcev prilagodi Zakonu o tujcih (ZTuj), ki na podlagi prenosa Direktive 2011/98/EU uvaja koncept enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, ki se bo po novem na upravnih enotah izdajal v enotnem postopku.

Tako bodo tujci, ki bodo želeli pridobiti dovoljenje za prebivanje zaradi dela vse dobili na enem mestu, dodatno pa bodo enotno dovoljenje dobili tudi tujci, ki bodo opravljali sezonska dela.

Zavod RS za zaposlovanje bo dovoljenje za sezonsko delo izdalo v primeru, ko se bo to delo izvajalo do 90 dni v koledarskem letu in tako bodo tujci potrebovali za opravljanje dela le dovoljenje za delo in vizuma za kratkoročno bivanje, če ima država, iz katere tujec izhaja, vizumske obveznosti (če te ni, bo tujec v Sloveniji delal in prebival le na podlagi dovoljenja za sezonsko delo. V primeru pa, ko sezonsko delo traja dlje kot 90 dni, ga bodo tujci opravljali na podlagi soglasja za sezono k enotnemu dovoljenju.

Z odločitvijo v zadevi Trgovina Prizma, C-331/14, ECLI:EU:C:2015:456, je Sodišče EU glede na razlago Šeste direktive 77/388/EEC odločilo, da je tožnik v nacionalnem upravnem sporu vendarle DDV zavezanec tudi za tisti dve parceli, ki ju je zaradi izgradnje trgovinskega centra prodal kot fizična oseba.

Zadeva je zanimiva zato, ker je Vrhovno sodišče že odločilo o obstoju te davčne obveznosti, ko je zavrnilo revizijo zaradi zatrjevano nedopustne naknadne obdavčitve dveh zemljišč, ki jih je tožnik prodal kot fizična oseba z enakim režimom DDV kot preostala zemljišča, ki jih je prodal kot samostojni podjetnik. Vendar pa je davčni zavezanec prek ustavne pritožbe, zaradi neopredelitve Vrhovnega sodišča do relevantne sodne prakse Sodišča EU in zaradi neopredelitve do predloga o predložitvi zadeve Sodišču EU, uspel doseči razveljavitev sodbe Vrhovnega sodišča.

1. Na področju zdravstva javna naročila predstavljajo kar trd oreh

Javna naročila so v zdravstvo prihajala bolj postopno kot na drugih področjih. Npr. zdravila so bila kar nekaj časa izvzeta iz sistema javnih naročil, čeprav za to ni bilo pravne podlage. Tudi nekatere velike bolnišnice pri nabavi medicinske opreme niso uporabljale pravil javnega naročanja. Pri zdravilih je bil izgovor predvsem ta, da je cena zdravil določena, da ni mogoče vnaprej predvideti potrebe po posameznih zdravilih in je nakup odvisen od vsakokratnih potreb, pri čemer ni mogoče upoštevati rokov, ki jih je takrat predvidevala zakonodaja. Potrebno je bilo kar nekaj pogovorov z lekarnami in pristojnimi zbornicami, da so tudi zdravila začeli naročati po zakonsko določenih postopkih.

Pri nabavi medicinske opreme je bilo včasih mogoče zaslediti izgovor, da se potrebuje točno določena oprema z imenom blagovne znamke, ker z drugimi (sorodnimi) ni mogoče tako kakovostno opravljati storitve, ali pa, da se z uporabo postopkov javnih naročil, kjer je edino merilo cena, dobi zgolj najcenejšega ponudnika, izdelek pa je za izvajanje posegov neuporaben.