Javna naročila in zdravstvo

Objavljeno: 19.08.2015

1. Na področju zdravstva javna naročila predstavljajo kar trd oreh

Javna naročila so v zdravstvo prihajala bolj postopno kot na drugih področjih. Npr. zdravila so bila kar nekaj časa izvzeta iz sistema javnih naročil, čeprav za to ni bilo pravne podlage. Tudi nekatere velike bolnišnice pri nabavi medicinske opreme niso uporabljale pravil javnega naročanja. Pri zdravilih je bil izgovor predvsem ta, da je cena zdravil določena, da ni mogoče vnaprej predvideti potrebe po posameznih zdravilih in je nakup odvisen od vsakokratnih potreb, pri čemer ni mogoče upoštevati rokov, ki jih je takrat predvidevala zakonodaja. Potrebno je bilo kar nekaj pogovorov z lekarnami in pristojnimi zbornicami, da so tudi zdravila začeli naročati po zakonsko določenih postopkih.

Pri nabavi medicinske opreme je bilo včasih mogoče zaslediti izgovor, da se potrebuje točno določena oprema z imenom blagovne znamke, ker z drugimi (sorodnimi) ni mogoče tako kakovostno opravljati storitve, ali pa, da se z uporabo postopkov javnih naročil, kjer je edino merilo cena, dobi zgolj najcenejšega ponudnika, izdelek pa je za izvajanje posegov neuporaben.

Navedel sem le nekaj primerov, zakaj se je področje javnih naročil šele postopoma razširilo skoraj na cel spekter zdravstva. Je pa iz njih še naprej izvzeto področje medicinsko-tehničnih pripomočkov (MTP), nabavlja jih Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), ki opravlja nabave po posebnem postopku. Vseeno menim, da bi tudi nabava MTP morala potekati po postopkih, ki so predpisani v zakonodaji javnih naročil, vključno s pravnim varstvom. Na ta način je mogoče zagotoviti še večjo transparentnost in odprto konkurenco. Dejstvo je, da je ZZZS naročnik, da MTP predstavljajo blago in govorimo o odplačnih poslih, torej so izpolnjeni vsi zakonski pogoji.

2. Pravijo, da bi se v zdravstvu lahko veliko prihranilo

To je že prava mantra, ki se ponavlja iz leta v leto, še zlasti v predvolilnih obdobjih. V načelu se lahko s tem strinjamo, vendar se postavlja vprašanje, na račun koga ali česa. Ne strinjam se, da bi bili žrtve varčevanja pacienti ali kakovost storitev. Nič pa ne bi bilo narobe, če bi prihranke poiskali pri preplačani opremi ali nakupih aparatur, ki ostajajo zapakirane v kleteh bolnišnic. Seveda ne govorim na splošno, ampak o tistih primerih, na katere so, poleg izvedenih revizij, opozorili nekateri zdravniki. Govorim o različnih cenah istovrstnega blaga po različnih bolnišnicah, zamenjavah opreme, ko za to ni utemeljene potrebe, in ko začnejo potrebe po nabavah urejati ter spodbujati dobavitelji opreme, ne pa stroka. Spomnimo se samo primera operacijskih miz, ko so tudi nekateri zdravniki potrdili, da nakup novih ni bil potreben, vsaj ne v takem številu in na tako netransparenten način.

Tudi segment gradenj se je izkazal kot zelo problematičen. Spomnimo se sage izgradnje Pediatrične klinike, Onkološkega inštituta, kjer zapletom ni videti konca, ali aktualne izgradnje nove ljubljanske urgence. Tudi dr. Brecelj že več let opozarja na vse zaplete in težave, povezane z Onkološkim inštitutom. Si predstavljate, da imate ordinacijo, v katero zaradi preozko projektiranih vrat ne morete pripeljati bolnika na bolniški postelji. To je res absurd. Pa tudi to, da se, kljub opozorilom znotraj inštituta in ugotovitev pristojnih nadzornih institucij, ne zgodi nič. Karavana gre dalje, tiste, ki opozarjajo, pa se poskuša utišati, da lahko tak sistem, kot ga imamo, nemoteno deluje naprej. Zato je treba ukrepati, tudi na ravni ugotavljanja odgovornosti. Tega izpita še nismo opravili.

Nujni pa so tudi ukrepi na sistemski ravni. Zelo koristno bi bilo, če bi uvedli sistem referenčnih cen za tipične vrste medicinske opreme in blaga, ki bi bil javno objavljen, in vzpostavili monitoring oziroma spremljanje odstopanj po različnih zdravstvenih zavodih. Na ta način bi lahko hitro ugotovili, kje prihaja do preplačil. Verjetno ni normalno, da za srčni spodbujevalnik plačujemo tako različne cene, da med seboj bistveno odstopajo.

Posebno poglavje pa je standardizacija blaga in opreme. To pomeni postaviti tehnične standarde z opisom tehničnih specifikacij posameznega blaga in opreme, ki zagotavljajo ustrezen nivo kakovosti. Na ta način pri pripravi razpisnih dokumentacij bistveno olajšamo delo strokovnim službam, ki pripravljajo razpise, in zmanjšamo tveganje za koruptivna nagnjenja, ko se v tehnične specifikacije vrinejo določila, ki favorizirajo vnaprej izbranega dobavitelja blaga ali opreme.

Že leta 2006 je bil opravljen poizkus postavitve standardizacije po vzoru nekaterih skandinavskih držav, kjer so dokazali, da to bistveno zmanjša koruptivna tveganja in preplačila blaga ter opreme. Poleg tega se uveljavi načelo sorazmernosti med ceno in kakovostjo. Na žalost je ta poizkus zastal in se končno povsem razblinil, posledice pa so žal vidne in očitne.

Potrebna je tudi standardizacija nabavnih procesov, in sicer od ugotavljanja potreb po nabavah, kriterijev za dokazovanje utemeljenosti nabave ter procesov same nabave, ki morajo biti bistveno bolj učinkoviti, logični in hitri. Vedno se lahko srečamo z izgovori, da je hitrost omejena z zapletenostjo postopkov, vendar prav vse prej opisano lahko postopke bistveno skrajša, zlasti zaradi vlaganj zahtevkov za revizijo postopkov, ki zavlečejo postopek do sklenitve pogodbe in s tem dobave. Razlogi za revizije so velikokrat takšne razpisne dokumentacije, iz katerih veje favoriziranje določenega ponudnika, bodisi z navajanjem blagovnih znamk, imen proizvajalcev, patentov, modelov, kar bi s standardizacijo opreme lahko preprečili. Na ta način bi se skrajšal tudi postopek.

Nedavno mi je zdravnik na Gastrološki kliniki razlagal, da na posamezno opremo čaka več kot eno leto, kar je nevzdržno, ob tem, da so procesi nabave dokaj nepregledni. Zakaj bi torej odkrivali toplo vodo, če sistemi dobre prakse v svetu delujejo in če se tako radi zgledujemo po boljših in uspešnejših, zakaj ne bi tega storili tudi v tem primeru? Morda pa je odgovor v tem, da izboljšav pravzaprav ne želimo ... in zopet smo pri odgovornosti in karavani.

3. Kakšno vlogo pri tem igra zakonodaja na področju javnih naročil

Veliko, vendar ne tudi odločilno. Že od leta 1997 je zakonodaja grešni kozel za slabše rezultate od pričakovanih. Tako ponudniki kot naročniki ves čas opozarjajo, da zakon ni dober, da je prezapleten, preveč je birokracije itd. Za mnoge bolj ali manj odmevne primere afer na tem področju pač ne moremo kriviti zakonodaje, lahko pa človeški faktor. Zaradi tega se je zakonodaja javnega naročanja ves čas spreminjala, dopolnjevala in se prilagajala vsakokratnim konkretnim primerom prakse. To vsekakor ni ustrezen pristop, saj ni mogoče sprejeti zakona, ki bi predvidel prav vsako konkretno situacijo ali kombinacijo situacij s posamično pravno normo. To sčasoma postane pravni labirint. Če s konkretno spremembo zakona zanemarimo ostale določbe in rešujemo samo konkreten problem, to vsekakor ni celovit pristop, ker na ta način odpremo neskladja med posameznimi določbami. Rezultat je tako zapleten zakon, kot je vodovodna napeljava na Onkološkem inštitutu, ki ima ogromno slepih delov in vijug, kar seveda ne more ustrezno delovati; da o legioneli ne govorim.

Včasih sem se šalil, da bi bilo dovolj, če bi imeli Zakon o javnih naročilih z le desetimi členi. Pet členov temeljnih načel, ki niso nikoli dovolj poudarjena, in pet členov o sankcijah.

Prav sedaj spreminjamo zakonodajo javnega naročanja, zato imamo odlično priložnost, da jo postavimo na delujoče in zdrave temelje, ob upoštevanju vseh izkušenj, ki smo jih dobili v desetletju in več. Tudi zato, ker moramo zakonodajo prilagoditi novim evropskim direktivam javnega naročanja. Poudarjam, direktiv ni treba prepisati, temveč upoštevati cilje, ki jih postavlja. Že enajst let smo članica EU in bodimo tokrat dovolj drzni, da vzamemo iz direktiv dobre stvari ter dodamo dosedanja spoznanja. Ne ponovimo napak preteklosti, časa je še dovolj.

dr. Igor Šoltes, evropski poslanec