Napaka v zdravljenju ali zdravstvena napaka?

Objavljeno: 31.01.2018

V okviru napake v zdravljenju1 se postavlja vprašanje, ali je odgovornost zdravnika podana že v primeru objektivne kršitve pravil stroke ali pa mora biti podana tudi krivda zdravnika. Objektivna presoja kršitve pravil stroke je odločilna pri odgovoru na vprašanje protipravnosti ravnanja, vključitev oziroma izključitev subjektivnih elementov pa je pomembna za opredelitev narave odgovornosti: ali je odgovornost krivdna ali objektivna.

Prevladujoče je stališče, ki se zavzema za presojanje zdravnikove subjektivne odgovornosti. To so primeri, ko zdravnik ravna v nasprotju s pravili stroke, vendar mu glede tega ne moremo pripisati krivde (preutrujenost v izjemnih primerih, naravne nesreče, epidemije, vojna, neustrezna organizacija zdravstvene službe itd.).

V odškodninskem pravu je kakor v vseh sistemih kot načelo uveljavljena krivdna, to je subjektivna odgovornost.2 Objektivna odgovornost je določena le izjemoma, kadar to zahtevajo pravnopolitični razlogi. Naš pravni sistem omogoča, s pomočjo generalne klavzule, vključitev objektivne odgovornosti, kadar gre za stvar ali dejavnost s povečano nevarnostjo.3 Nekateri so se zavzemali tudi za opredelitev zdravstvene dejavnosti kot dejavnosti s povečano nevarnostjo.4 

Razlogi so bili zlasti naslednji:
–    težko dokazovanje strokovnih napak zaradi solidarnosti zdravnikov,
–    pomanjkanje splošnih standardov ravnanja,
–    položaj pacienta kot šibkejše stranke,
–    pomen ogroženih interesov.

Argumenti proti uvedbi objektivne odgovornosti pa so naslednji:
–    narava zdravniškega delovanja, pri katerem izvor nevarnosti ni v samem zdravljenju, ampak v bolezni, za kar naj nosi tveganje pacient sam,
–    bojazen pred defenzivno medicino,5
–    takšna rešitev bi predstavljala pretežko breme za zdravnika.

Ob tehtanju argumentov za eno ali drugo rešitev so prevladali zagovorniki zadnje.6 Zaščito pacientovih interesov naj bi v že dovolj veliki meri nudili strogi standardi skrbnosti in sodna praksa, ki lajša dokazovanje z mehčanjem pravil o dokaznem bremenu.

1 Glej Rijavec V., str. 47–48.

2 Takšno stališče je večinsko sprejeto tudi v primerjalnem pravu in v sodni praksi. Glej Samec Berghaus N., Pristovšek R. F., str. 119–120.

3 Glej 149.–153. člen Obligacijskega zakonika.

4 Polajnar - Pavčnik A., 1998, str. 100.

5 Glej Rijavec V., str. 55.

6 To pa ne pomeni, da sodna praksa ne bi mogla v posameznih primerih, ki bi to opravičevali, ugotoviti, da je šlo pri izvajanju določenega zdravstvenega posega dejansko za izvajanje »nevarne dejavnosti«, in tako posledično tudi ugotoviti objektivno odškodninsko odgovornost izvajalca zdravstvene storitve. Primerjaj s Samec Berghaus N., Pristovšek R. F., str. 121–122.

 

Več o tem boste izvedeli na brezplačnem seminarju, ki bo 5. marca 2018, kjer bodo predstavljeni argumenti za in proti klasični ureditvi odškodninske odgovornosti v zdravstvu, kot tudi novejše tendence urejanja tega področja s pomočjo t. i. nekrivdnih odškodninskih sistemov. Vabljeni!

Vir: Civilno medicinsko pravo - Izbrane teme, avtorice prof. dr. Viktorija Žnidaršič Skubic.