Lokalne volitve 2018: postajamo zrela demokracija

Objavljeno: 05.11.2018

Ste vedeli, da ima letošnji namlajši kandidat za župana 24 let, za člana občinskega sveta pa 18? Absolutno najstarejši kandidat je star kar 94 let, za mesto županje pa se poteguje 14,5 % žensk. Kandidatov je letos nekaj manj kot pred 4 leti, politika pa še vedno bolj zanima starejše kot mlajše. Preverite tudi zakaj postajamo zrela demokracija in katere novosti je prinesel lani dopolnjeni Zakon o lokalnih volitvah (ZLV-J).

Lani dopolnjeni Zakon o lokalnih volitvah (ZLV-J) je prinesel nekaj novosti za letošnjo izvedbo rednih lokalnih volitev, od katerih sta najpomembnejši vnaprej določen dan glasovanja na tretjo nedeljo v novembru ter zmanjšanje števila in vrst volilnih organov. Odmik od ureditve določitve termina rednih lokalnih volitev od tistega, ki ga za državnozborske volitve določa Zakon o volitvah v državni zbor (ZVDZ), je bil nujen zaradi dveh razlogov: zaradi vztrajnega drsenja datuma glasovanja iz jesenskih mesecev v poletne ter zaradi večje pravne varnosti in predvidljivosti obdobja, v katerem tečejo volilni postopki. Takšna rešitev za predsedniške ali državnozborske volitve zaradi predčasnega prenehanja mandata ni mogoča. Redne lokalne volitve pa se vedno opravijo hkrati za vse občine na isti datum, v primeru nadomestnih in predčasnih volitev mandat izvoljenih traja vedno le do izteka mandata, ki je začel teči s potrditvijo mandatov po rednih lokalnih volitvah.

Predsednik državnega zbora, ki sicer razpisuje redne lokalne volitve, tudi po novem določi točen datum glasovanja in datum začetka volilnih opravil, vendar mora v skladu z novelo zakona to vedno storiti že v juliju v letu, ko so redne lokalne volitve. Temu je prilagojena tudi druga sprememba, da se drugi krog volitev za župana opravi 14 dni po prvem krogu, in ne več najpozneje v 21 dneh. Druga novost je ukinitev volilnih komisij volilnih enot in volilnih komisij krajevnih skupnosti. Zaradi uvedbe informacijske podpore, ki jo državni organi zagotavljajo ob vsakih rednih lokalnih volitvah že od leta 2006, se volilne komisije volilnih enot in ožjih delov niso uveljavile v praksi. V redkih občinah, kjer so pri njih vztrajali, pa so podražile volilni postopek in povečevale tveganje za napake. V praksi se je kot optimalna uveljavila rešitev, da med občinsko volilno komisijo kot krovnim volilnim organom v občini in volilnimi odbori na voliščih ni posrednikov.

Kaj kaže letošnji nabor kandidatov? Najmlajši kandidat za župana ima 24 let, za člana občinskega sveta 18 let, za krajevno skupnost pa 27 let. Absolutno najstarejši kandidat je star kar 94 let. Od skupaj 688 kandidatov za 212 županskih mest se poteguje 100 žensk, kandidatk za funkcijo članice občinskega sveta pa je več kot 10.000, le 2000 manj kot njihovih moških tekmecev. V skupaj 25 občinah se za mesta v občinskem svetu poteguje 53 kandidatk in kandidatov pripadnikov italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti ali predstavnikov Romov. Tokrat zaradi spremembe informacijske podpore lokalnih volitev prvič beležimo tudi tujce, ki kandidirajo na lokalnih volitvah. Ti imajo namreč v skladu z evropsko direktivo in našo zakonodajo tudi pravico kandidirati za člana občinskega sveta in sveta krajevne skupnosti. Za vstop v občinski svet se potegujejo štirje kandidati, za svet krajevne skupnosti pa dva.

Strankarske ali nestrankarske liste, to je zdaj vprašanje. Po eni od interpretacij naj bi na lokalni ravni ljudi bolj zanimali kandidati in manj politične stranke, zato naj bi bilo bistveno več kandidatov na t. i. nestrankarskih listah, ki jih predlagajo skupine volivcev. Toda to se na lokalni ravni ne dogaja zato, ker bi bila averzija do političnih strank večja kot na državnih volitvah, pač pa zato, ker je skupini volivcev skoraj nemogoče zbrati zadostno število podpisov podpore za vložitev kandidature na državnozborskih volitvah. Če sledimo teoriji, je politika interes, ta pa se uresničuje enako učinkovito skozi domnevno neodvisne (od česa neki?) kanale kot skozi strankarske.

Letos je nekaj manj kandidatov kot pred štirimi leti. Pri kandidatih za občinske in mestne svete jih je dobrih tisoč manj, pri krajevnih skupnostih tisoč petsto. To je 5 odstotkov od skupnega števila vseh kandidatov. Najbolj občuten padec zanimanja za lokalne funkcije pa je viden pri županskih kandidatih, saj jih je v primerjavi z letom 2014 tokrat manj kar za 15 odstotkov. Pri tem ni nepomemben podatek, da bo kar v 38 občinah nastopil en sam kandidat za župana, od tega je 37 takšnih, ki župansko funkcijo že opravljajo. No, tudi ti bodo morali najmanj sami sebi dati glas, da bodo izvoljeni.

Tu pa tam je slišati, da smo zaradi manjšega števila kandidatov lahko zaskrbljeni, sam pa mislim nasprotno. Padanje števila ljudi, ki so se pripravljeni izpostavljati na katerihkoli volitvah, kaže, da postajamo zrela demokracija in da so razmere v družbi dobre. Pri tem nas primerjava s časi velikih družbenih in političnih prelomnic ne sme zavesti. V času osamosvajanja in demokratizacije so družbene razmere aktivirale nepredstavljivo veliko število posameznikov, prva leta po osamosvojitvi se je to poznalo tudi pri številu kandidatov, še posebej pa pri volilni udeležbi. V času, ko ni večjih družbenih pretresov, pa je povsem človeško, da nas družbeni angažma kot posameznike ne zanima.

To velja tudi za trditve o domnevni apatičnosti mlajšega dela volilnega telesa. Z zadnjimi glasovanji je Državna volilna komisija uvedla vodenje statističnega pregleda volivcev, ki se udeležijo glasovanja na volišču, po spolu in starostni skupini. Mimogrede, na lokalnih volitvah bodo volilni odbori šteli tudi tujce z volilno pravico. Statistika potrjuje tisto, kar že vseskozi vemo: da politika bolj zanima starejše kot mlajše. To ni nič čudnega, saj mladi ali zelo mladi ljudje mislijo na povsem druge stvari kot pa na to, kdo je ali bo novi poslanec ali župan. Pomislite na svojo mladost, pa vam bo vse jasno. Zato so predlogi, da bi znižali starostno mejo za volilno pravico pod 18 let, povsem zgrešeni. Posledica takšnega ukrepa bi bila le še večja volilna abstinenca, saj bi se udeležba štela od večjega volilnega telesa.

Še do leta 2010 je bila volilna udeležba na lokalnih volitvah za kar nekaj odstotnih točk nižja kot na katerihkoli državnih. Potem pa se je število volilnih upravičencev nekako ustalilo okoli polovice volilnega telesa, pri državnih volitvah nekaj odstotkov gor, pri lokalnih nekaj odstotkov dol. Volilna udeležba je na splošno pri vseh volilnih dogodkih (če izvzamemo referendume, ki so posebna zgodba) padala. Bolj kot se je oddaljevala osamosvojitev, bolj je plahnelo zanimanje državljanov za udeležbo na glasovanju. Toda z volilno udeležbo okoli polovice smo mednarodno primerjalno še vedno lahko povsem zadovoljni.

Ne nazadnje pa morda k nekoliko manjšemu zanimanju za funkcije in glasovanje prispeva tudi razvoj participativnih praks, ki volivcem tudi med enimi in drugimi volitvami omogočajo, da so ne le obveščeni o načrtih nosilcev oblasti, pač pa tudi vprašani po njihovem stališču. Zadnja leta se z vse večjim zamahom uveljavlja celo t. i. participativni proračun, metoda, ko volivci lahko odločajo o projektih, ki jih bo občina uvrstila v ta in naslednje proračune. Župani so vse bolj – tudi če tega niso veseli – prisiljeni svoje načrte razgrinjati različnim interesnim skupinam. Temu pa sledi, da so občinske odločitve sprejete s širšim konsenzom, lokalna oblast pa je s tem deležna večje legitimnosti in zaupanja občanov. Če večje transparentnosti in manj etično spornih dejanj ne omenjamo.

Iti torej 18. novembra na volišče ali ne? Vsekakor da, saj utegne vaš glas odločiti. Na vsakih rednih lokalnih volitvah imamo v nekaterih sredinah opraviti s tesnimi rezultati, vsaj v eni od občin tudi pri volitvah župana. Doslej sicer žreba za mandat župana še ni bilo, za mandate občinskih svetnikov pa je ta instrument precej pogost. Majhne volilne enote so med najpogostejšimi vzroki za to. Pa ne nasedajte gostilniškim govoricam, da so vsi kandidati »isti«. Življenje je preveč mavrično, da bi lahko temeljilo na enodimenzionalnih resnicah. Še posebej v časih, ko ljudje spet verjamejo, da je zemlja ploščata.

Avtor: Roman Lavtar, vodja Službe za lokalno samoupravo na Ministrstvu za javno upravo (tudi recenzent knjige Lokalne volitve 2018).