Kako je po novem urejeno upravljanje in razpolaganje s skupnim premoženjem članov agrarnih skupnosti

Objavljeno: 01.03.2017

Temeljna problema, ki ju ureja (rešuje) Zakon o agrarnih skupnostih (ZAgrS), sta upravljanje in razpolaganje s skupnim premoženjem članov agrarnih skupnosti, ki do njegove uveljavite nista bili primerno urejeni, zaradi česar je ta lastnina postajala »mrtva«; to označujemo kot »izvirni greh« agrarnih skupnosti. Zakon o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (ZPVAS) iz leta 1994 je vrnitev podržavljenega premoženja agrarnih skupnosti uredil tako, da je premoženje vrnil neposredno članom nekdanjih agrarnih skupnosti, ki so tako postali solastniki oziroma skupni lastniki tega premoženja.

Ker ZPVAS ni imel (do leta 2011 – ZPVAS-F) posebnih določb o upravljanju in razpolaganju s premoženjem članov agrarnih skupnosti, so se za upravljanje tega premoženja uporabljale določbe Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki pa za posle, ki presegajo redno upravljanje s premoženjem, zahtevajo soglasje vseh solastnikov oziroma skupnih lastnikov, kar pa v praksi ni izvedljivo (nemogoča zahteva SPZ). Pri večjem številu oseb (tudi več kot 300) je praktično nemogoče dobiti soglasje vseh solastnikov, veliko pa jih je tudi nedosegljivih, mrtvih ali neznanih.

Tudi omenjena novela ZPVAS-F, ki je določila izjemo od SPZ tako, da je mogoče o nekaterih v zakonu naštetih poslih, ki presegajo redno upravljanje in so v javnem interesu, sprejeti odločitev le s soglasjem (overjenimi pisnimi soglasji) več kot treh četrtin članov agrarnih skupnosti glede na njihove solastniške deleže, ni rešila težav. Pridobivanje tako velikega števila upravno overjenih soglasij članov za posamezne posle je v praksi velika ovira, poleg tega pa tudi nabor poslov, ki jih zakon dopušča, ne zadošča dejanskim potrebam pri upravljanju s tem premoženjem. Dodajamo tudi, da takšen način sprejemanja odločitev (zbiranje pisnih overjenih soglasij) ni lasten agrarnim skupnostim. V praksi je to pomenilo, da je moral biti za navedene posle izkazan javni interes in da je moralo biti priloženo ustrezno število upravno overjenih soglasij, kar pa zopet ni pomenilo odločanja preko organov, ampak zbiranje podpisov od vsakega člana posebej, navadno je te overjene podpise zbiral investitor, ki je želel pridobiti gradbeno dovoljenje. Omenjena izjema (11. člen ZPVAS) o individualnem zbiranju podpisov je, kot že omenjeno, v nasprotju z naravnim načinom odločanja agrarne skupnosti, slednja je zgodovinsko gledano vedno odločala na občnem zboru ali gospodarskem odboru, ne omogoča pa tudi primernega notranjega diskurza (soočenja mnenj na občnem zboru). Rešitev po ZPVAS gre izrazito v smeri individualne lastnine, ne kaže potrebnega razumevanja posebnosti tovrstne lastnine in agrarni skupnosti kot taki ne priznava posebnega statusa.

Lastninska pravica agrarne skupnosti (članov agrarne skupnosti) je ena od najstarejših oblik lastnine, ki se je ohranila vse do današnjih dni, čeprav je bila pogosto negirana zaradi nepoznavanja njenega zgodovinskega razvoja, bodisi zaradi njenega zavestnega spregledovanja ali zaradi nepriznavanja. V luči teoretične razprave o pravni naravi lastninske pravice, v mislih imamo »odnos« med osebo (persona) in stvarjo (res), poznamo dva koncepta (modela) lastninske pravice: individualistični koncept lastninske pravice (zasebna lastnina), ki v Evropi prevladuje, in kolektivni koncept lastninske pravice (kolektivna lastnina oziroma tako imenovana »drugačna« lastnina), ki je lasten agrarnim skupnostim.
ZAgrS tako omogoča normalno (primerno) upravljanje in razpolaganje z lastnino članov agrarne skupnosti. Ker gre za drugačno lastnino, tako imenovano kolektivno premoženje članov in posledično »kolektivno posest« (un altro modo di possedere, drugačen način posedovanja), lahko člani (solastniki ali skupni lastniki) upravljajo s premoženjem članov agrarne skupnosti le preko organov agrarne skupnosti. ZAgrS tako določa specialen način upravljanja tega premoženja, ki je drugačen kot po splošnih pravilih SPZ; v praksi se je za ta način upravljanja z lastnino uveljavilo ime »upravljanje preko organov«. Takšna ureditev izhaja iz opredelitve agrarne skupnosti (družba civilnega prava) tudi kot premoženjske skupnosti fizičnih in pravnih oseb, katere temeljni namen je skupno upravljanje s skupnimi premoženjem. Ker ima na tem premoženju pravico do izvrševanja oblasti več oseb hkrati (solastniki ali skupni lastniki), je bilo nujno treba urediti razmerja med njimi pri upravljanju s stvarjo kot celoto.
ZAgrS določa, da je mogoče skupno upravljati s stvarjo samo preko organov agrarne skupnosti, pri čemer zakon podrobneje ureja način imenovanja organov, njihove pristojnosti, večino za sprejemanje odločitev na organih glede upravljanja s premoženjem ter njihovo odgovornost tako v razmerju do tretjih oseb kot v razmerju do članov.

Ravnanje in delovanje organov agrarne skupnosti (tudi predsednika) imata po ZAgrS učinke za vse člane agrarne skupnosti. Več o načinu upravljanja s tem premoženjem in praktičnih primerih pa 16. marca 2017 na brezplačnem seminarju z naslovom Agrarne skupnosti – živa praksa 21. stoletja.

Vir: Andrej Hafner

Agrarne skupnosti