Z višjimi pokojninami do večje solidarnosti

Objavljeno: 31.01.2017

S predlogom Zakona o spremembi in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2C) se na novo ureja najnižja pokojnina za upokojence z daljšim delovnim stažem, saj je namen zakona zagotoviti najnižjo starostno ali invalidsko pokojnino zanje. S tem bo upokojencem zagotovljena osnovna socialna varnost v vsaj tolikšni meri, da jim ne bo treba zaprošati za varstveni dodatek.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) je temeljni zakon, ki ureja sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja. S spremembo ZPIZ-2C pa se zagotavlja socialna varnost upokojencem z daljšo aktivno dobo oziroma z daljšo pokojninsko dobo brez dokupa. Sprememba 39. člena ZPIZ-2 tako posameznikom z dolgim delovnim stažem zagotavlja najnižjo pokojnino, kadar njihova starostna ali invalidska pokojnina, odmerjena v skladu z drugimi določbami ZPIZ-2, ne dosega tega zneska.

S spremembo člena je tako določeno,

  • da se posamezniku, ki je dopolnil 40 let pokojninske dobe brez dokupa, starostna ali invalidska pokojnina zagotavlja v višini 500 evrov. Zavarovancu se tako najprej odmeri pokojnina v skladu z določbami, ki urejajo odmero pokojnine po ZPIZ-2, nato pa se mu le-ta zagotavlja v višini 500 evrov, če njegova starostna ali invalidska pokojnina odmerjena od dejanske pokojninske osnove ali od najnižje pokojninske osnove znaša manj;

  • zavarovancu, ki se upokoji z dopolnjenimi več kot 39 leti in manj kot 40 leti pokojninske dobe brez dokupa, pa njegova starostna ali invalidska pokojnina ne presega zneska 490 evrov, se le-ta zagotavlja v višini 490 evrov;

  • podobno velja za zavarovanca, ki sta dopolnila 38 ali 37 let pokojninske dobe brez dokupa, ki se jima starostna ali invalidska pokojnina, ne glede na višino odmerjene starostne ali invalidske pokojnine, zagotavlja v višini 480 evrov oziroma 470 evrov, če je odmerjena starostna ali invalidska pokojnina nižja od tega zneska.

S to spremembo se torej ne spreminja sistemska ureditev odmere pokojnin v splošnem sistemu pokojninskega in invalidskega zavarovanja, temveč se zgolj v enem členu z določitvijo novih zneskov najnižje pokojnine zagotavlja večja socialna varnost upokojencem, ki so dopolnili 37, 38, 39 in 40 let pokojninske dobe brez dokupa.

Zneski najnižje pokojnine so odvisni od dolžine pokojninske dobe. Sprememba zakona ne predvideva nove odmere starostne ali invalidske pokojnine, temveč bo upokojencem zgolj zagotovljen nov znesek, in sicer od uveljavitve tega zakona dalje. Najnižja pokojninska osnova se določi od 1. januarja posameznega koledarskega leta v višini 76,5 odstotka povprečne mesečne plače, izplačane v Republiki Sloveniji v preteklem koledarskem letu, zmanjšane za davke in prispevke, najvišja pokojninska osnova pa se določi v višini štirikratnika najnižje pokojninske osnove. Zavarovancu, ki pridobi pravico do predčasne, starostne ali invalidske pokojnine, pa je po dopolnitvi zakona zagotovljena najnižja pokojnina v višini 26 odstotkov najnižje pokojninske osnove.

Starostni upokojenci so ena od najranljivejših skupin populacije z vidika tveganja revščine, še posebej pa to velja za starejše osebe, ki živijo same. Razlog za tako stanje so predvsem nizke pokojnine iz naslova pokojninskega zavarovanja zaradi nizkih dohodkov, ki so jih praviloma prejemali posamezniki z dolgim delovnim stažem med svojo aktivno dobo. S predlogom zakona se zagotavljata temelji načeli slovenskega pokojninskega sistema, in sicer načelo vzajemnosti in načelo solidarnosti – s povišanjem najnižje pokojnine pa bosta zagotovljeni tudi boljša socialna vključenost in večja zaščita.

Vir: Uradni list RS in Predlog zakona o spremembi in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ2-C).