Status, organizacija in poslovanje Državne revizijske komisije

Objavljeno: 28.09.2016

Državna revizijska komisija je v Zakonu o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja definirana kot poseben, neodvisen in samostojen državni organ nadzora nad zakonitostjo postopkov oddaje javnih naročil, ki zagotavlja pravno varstvo ponudnikov v vseh stopnjah postopkov oddaje javnih naročil. Sestavljajo jo predsednik/predsednica in štirje člani/članice. Poleg predsednika/predsednice in članov/članic, torej funkcionarjev/funkcionark, z vidika kadrovskih virov komisijo sestavljajo še javni uslužbenci/javne uslužbenke, to so svetovalci/svetovalke in javni uslužbenci/javne uslužbenke, ki opravljajo podporne naloge.

Državna revizijska komisija formalno ni del pravosodnega sistema, izpolnjuje pa vse pogoje za priznanje statusa sodnega tribunala v smislu sodne prakse Sodišča EU: ustanovljena je z zakonom, je stalnega značaja, njene odločitve so obvezujoče, sprejete so v kontradiktornem postopku, temeljijo na zakonu in je neodvisna, zato Državne revizijske komisije v smislu Direktive ni mogoče šteti med »organe, ki po svoji naravi niso sodni«.

Komisija je pristojna za razsojanje v posameznih sporih med naročniki in ponudniki oz. zagovorniki javnega interesa iz postopkov oddaje javnih naročil v vseh fazah oddaje javnega naročila do sklenitve pogodbe z izbranim ponudnikom – to je od priprave razpisne dokumentacije (objave, povabila k oddaji ponudb, razpisne dokumentacije ipd.) pa vse do izbire najugodnejše ponudbe (sprejem ponudb, ponudbene vsebine, sprejem odločitve o oddaji javnega naročila). Enako kot sodišče tudi Državna revizijska komisija postopka pravnega varstva v postopkih oddaje javnih naročil nikoli ne sproži (niti za to ni pristojna) na lastno pobudo (ex officio), ampak je dolžna pričeti s postopkom ugotavljanja dejanskega stanja in sprejema odločitve o sporu izključno na pobudo legitimiranih strank (praviloma ponudnikov pa tudi zagovornikov javnega interesa). Pri tem so stranke tiste, ki določijo vsebino spora, saj lahko Državna revizijska komisija odloča (le) v mejah navedb iz zahtevka za revizijo in (le) o tistih domnevnih kršitvah v postopkih oddaje javnih naročil, ki jih v svoji vlogi zatrjujejo in dokazujejo stranke.

Organizacijo in način dela Državne revizijske komisije podrobneje ureja Poslovnik državne revizijske komisije za revizijo postopkov oddaje javnih naročil, ki poleg drugih vprašanj natančneje ureja tudi način odločanja Državne revizijske komisije oziroma način dela in imenovanje senatov. V revizijskem postopku odloča tričlanski senat, ki ga ob prejemu zadeve s sklepom določi predsednik Državne revizijske komisije, ob upoštevanju abecednega reda začetnic priimkov članov komisije (t. i. načelo naravnega sodnika), pri čemer sestava senatov ni stalna. Le izjemoma, to je v pritožbenem postopku, odloča član posameznik. Pri odločanju v revizijskih postopkih sodelujejo svetovalci Državne revizijske komisije, ki jih predsednik Državne revizijske komisije po sistemu kroženja določi posameznim predsednikom senatov ali članu posamezniku, ki odloča o pritožbi, za vsako posamezno zadevo posebej.

Državna revizijska komisija ima v revizijskem postopku kasatorična pooblastila, zato s svojo odločitvijo ne more nadomestiti odločitve naročnika, lahko pa delno ali v celoti razveljavi postopek javnega naročanja ali naročniku naloži odpravo kršitve.

Kot že pojasnjeno, je odločitev, ki jo sprejme Državna revizijska komisija v sporu med naročnikom in ponudnikom, dokončna, za obe stranki zavezujoča in se nanjo ni mogoče pritožiti na katero koli instanco. Navedeno pomeni, da s postopkom oddaje javnega naročila ni več treba čakati na (nadaljnjo) razsojo kateregakoli drugega organa, ampak se postopek oddaje javnega naročila lahko nadaljuje oziroma zaključi.  

Pravna ureditev v delu, ki se nanaša na pravnomočnost in dokončnost odločitev Državne revizijske komisije je že od nekdaj predmet polemike tako v strokovni kot laični javnosti. Tisto, kar nekateri ocenjujejo kot največjo prednost sistema pravnega varstva v Republiki Sloveniji (hitra, učinkovita in dokončna razrešitev spora), je za druge še vedno njegova najresnejša pomanjkljivost. Na podlagi dolgoletnih izkušenj iz prakse pa Državna revizijska komisija meni, da je taka zakonska ureditev primerna, saj na eni strani nudi učinkovito pravno varstvo, na drugi strani pa se v njej odraža tudi specifična narava javnega naročanja.

Izhajajoč iz slovenskega pravnega reda na področju javnega naročanja je torej, ko je odločitev Državne revizijske komisije sprejeta (in vročena strankama), spor med naročnikom in ponudnikom (vlagateljem zahtevka za revizijo) razrešen s pravnomočnim učinkom. Obe stranki sta dolžni odločitev Državne revizijske komisije v celoti spoštovati. Naročnik se mora ravnati v skladu s sklepom Državne revizijske komisije ali pa tvega, da bo kaznovan za prekršek z denarno kaznijo. Tudi ponudnik (vlagatelj zahtevka za revizijo), ki ni zadovoljen z izidom revizijskega postopka, je dolžan spoštovati odločitev Državne revizijske komisije, vendar pa lahko (če meni, da mu je bila z odločitvijo povzročena škoda) pred civilnim sodiščem vloži odškodninsko tožbo, lahko pa tudi tožbo na ugotovitev ničnosti pogodbe o oddaji javnega naročila.

Vir: Zbornik 2. Mednarodni kongres javnega naročanja, Portorož 6. in 7. junij 2016, Tadeja Pušnar.

Odločitvam Državne revizijske komisije (DKom) lahko sledite tudi s storitvijo UL info tok.