Manj administrativnih bremen za hitrejši in učinkovitejši razvoj občin

Objavljeno: 02.03.2016

Ponudba storitev javnih služb ima v vsaki družbi pomemben delež, veliko odgovornost pri tem pa nosijo tudi občine, ki za izvajanje nekaterih svojih nalog pogosto ustanovijo javne (gospodarske) zavode. Prek njih se izvajajo javne službe v šolstvu, zdravstvu, kulturi in komunalnih dejavnostih, ki izvajajo del občinskih nalog.

Kot je bilo ugotovljeno na Kongresu javnega prava, ki ga je februarja 2016 pripravil Uradni list Republike Slovenije, se tako na lokalni kot na državni ravni javni subjekti srečujejo s številnimi ovirami pri svojem delovanju. Zbrali smo pomembne ugotovitve s kongresa, ki se nanašajo na poslovanje javnih subjektov na lokalni ravni. 

Kot na glavno težavo je treba opozoriti na (ne)učinkovito porabo javnih sredstev, ki zajema tako razporeditev sredstev oziroma načine financiranja kot nadzor nad izvajanjem javnih služb, torej porabo javnih sredstev. Javnih zavodov ni smiselno financirati na način pokrivanja nastalih stroškov, temveč bolj glede na obseg izvedene javne službe.

S tako imenovanim programskim financiranjem se je strinjal tudi minister za javno upravo Boris Koprivnikar, ki je poudaril, da bomo morali zmanjšati nefleksibilnost financiranja kot nagrajevanja učinkovitosti, za to pa potrebujemo standarde. Zdaj se standardi storitev pogosto nanašajo na posamezno občino, kar pomeni zgolj administrativno breme, ne daje pa rezultatov. Ena izmed idej, ki jih je bilo mogoče slišati na kongresu, je tudi vpeljava tako imenovanega »benchmarkinga«, kar pomeni iskanje razlik pri izvedbah in vključuje učenje od najboljših praks drugih. Na tem področju že prihaja do posameznih poskusov, vendar so primerjave pogosto preveč poenostavljene ali pa ne zajemajo lokalnih značilnosti. Država bi pri tem lahko nastopala kot povezovalec različnih izvajalcev in podajala strokovne smernice.

Na lokalni ravni po ugotovitvah udeležencev kongresa pogrešamo tudi opredelitev tveganj, ki je bistvena, ko je treba izbrati med oblikami izvajanja posameznega projekta, npr. med javnim naročilom, javno-zasebnim partnerstvom ali koncesijo, prav tako pa je pomembna tudi za izračun koncesnin in drugih nadomestil. Žal se modeli za opredelitev tveganj uporabljajo bolj poredko, zaradi česar se pogosto izberejo napačni postopki ali določijo neprimerna nadomestila. Na kongresu so poleg tega še opozorili, da se financerji gospodarskih dejavnosti ne zavedajo tveganja državnih pomoči in zato niti ne presojajo nadomestil za izvajanje gospodarskih javnih služb s tega vidika. Nadzor nad določanjem nadomestil za izvajanje javne gospodarske službe in pooblastila za izvajanje javne gospodarske službe naj ne bi trajali več kot deset let.

S strategijo razvoja javne uprave naj bi veliko pridobile predvsem občine, saj bo razvoj težil k večji motiviranosti in prevzemanju odgovornosti med zaposlenimi. Usmeritev je smiselna tudi z vidika, da so imeli varčevalni ukrepi v javnem sektorju od leta 2009 naprej negativne posledice. Ukrepi se pri izvajalcih javnih služb niso vedno izrazili v racionalizaciji poslovanja, temveč pogosto v opuščanju posameznih funkcij ter zmanjšanju nadzora in kakovosti storitev. Varčevanje je močno vplivalo na plačni sistem, saj so bili opuščeni instrumenti nagrajevanja zaposlenih, kot je denimo redna delovna uspešnost, to pa je bistveno vplivalo na motivacijo zaposlenih. Po besedah ministra za javno upravo Borisa Koprivnikarja naj bi prehod iz procesne k ciljni organiziranosti ter spodbujanje večje inovativnosti pripomogla k razvoju posameznih regij in večji učinkovitosti pri opravljanju dejavnosti.