Kdaj lahko naročnik v postopku javnega naročanja odstopi od pogodbe?

Objavljeno: 25.10.2017

Odstop od pogodbe po ZJN-3 in OZ

ZJN-3 v 96. členu določa, da lahko naročnik med veljavnostjo pogodbe o izvedbi javnega naročila ne glede na določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, odstopi od pogodbe v naslednjih okoliščinah:

»a) javno naročilo je bilo bistveno spremenjeno, kar terja nov postopek javnega naročanja;

b) v času oddaje javnega naročila je bil izvajalec v enem od položajev, zaradi katerega bi ga naročnik moral izključiti iz postopka javnega naročanja, pa s tem dejstvom naročnik ni bil seznanjen v postopku javnega naročanja;

c) zaradi hudih kršitev obveznosti iz PEU, PDEU in tega zakona, ki jih je po postopku v skladu z 258. členom PDEU ugotovilo Sodišče Evropske unije, javno naročilo ne bi smelo biti oddano izvajalcu.«

Pri tem je treba opozoriti, da zakonodajalec glede na zakonsko dikcijo 96. člena ZJN-3 predvideva dolžnost naročnika, da odstopi od pogodbe, če je podana ena od zgoraj navedenih okoliščin.1

Ne glede na naštete situacije, ki povzročijo naročnikov odstop od pogodbe, pa lahko naročnik odstopi od pogodbe tudi po splošnih pravilih civilnega prava ob upoštevanju določb 103. do 111. člena OZ.2

Odpoved pogodbe in odstop od pogodbe

Razlikovati je treba med institutom odpovedi in institutom odstopa od pogodbe zaradi kršitev pogodbe (neizpolnitve oziroma nepravilne izpolnitve). Kot je nazorno obrazložila že sodna praksa,3 je »odpoved […] enostranska izjava stranke trajnega obligacijskega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas, s katero izjavi, da želi, da obligacijsko razmerje preneha. Kot prostovoljen izstop iz pogodbenega razmerja jo je treba razlikovati od odstopa od pogodbe zaradi kršitev (neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve) s strani nasprotne stranke. Razlikovati jo je treba tudi v smislu, da sporazum strank o časovni omejitvi pravice do odpovedi pogodbe ne pomeni tudi izključitve upravičenja pogodbi zveste stranke, da v tem času uresniči svojo pravico do odstopa od pogodbe zaradi njene kršitve.«

OZ v 103. členu določa: »Če pri dvostranskih pogodbah ena stranka ne izpolni svoje obveznosti in ni določeno kaj drugega, lahko druga stranka (1) zahteva izpolnitev obveznosti ali pa pod pogoji iz naslednjih členov (2) odstopi od pogodbe z navadno izjavo, če pogodba ni razvezana že po samem zakonu, v vsakem primeru pa ima pravico do odškodnine.« Izbira sankcije je na strani pogodbi zveste stranke.

Pojem neizpolnitve se povezuje s pojmom dolžniške zamude, pri čemer pa lahko dolžnik svoje obveznosti delno ne izpolni, v celoti ne izpolni ali pa jo izpolni nepravilno. O neizpolnitvi, katere posledica je realizacija predvidenih sankcij, pa je moč govoriti le takrat, kadar se neizpolnitev nanaša na glavno obveznost.4 Kot smo omenili zgoraj, je mogoče odškodnino uveljavljati tako skupaj z izpolnitvenim zahtevkom kot tudi z odstopom od pogodbe. Razlika je v škodi, ki nastane zaradi neizpolnitve, oziroma v odškodnini, ki pokriva nastalo škodo. V prvem primeru bo odškodnina pokrila škodo, ki je nastala zaradi poznejše/zamudne izpolnitve, v drugem primeru pa bo pokrila nastalo izgubo, ker zvesta stranka ni dobila dogovorjenega.

Nadalje OZ razlikuje med odstopom, kadar je pravočasna izpolnitev pogodbe bistvena sestavina pogodbe, ter odstopom, kadar pravočasna izpolnitev pogodbe ni bistvena sestavina, o čemer smo pisali že zgoraj. Po splošnih pravilih civilnega prava je mogoč odstop tudi iz naslova drugih odstopnih pravic, na primer zaradi spremenjenih okoliščin.5

1 Tako tudi Urška Skok Klima v: Zakon o javnem naročanju (ZJN-3) s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana, 2016, str. 466, ki pravi, da zakon »ne daje diskrecijske pravice o odločitvi, ali bo od pogodbe odstopil ali ne«.

2 ZJN-2 ni urejal odstopa od pogodbe o izvedbi javnega naročila in so se za odstop od pogodbe po njeni sklenitvi v celoti uporabljale določbe OZ (tako tudi stališče MF glede odstopa od pogodbe o izvedbi javnega naročila z dne 3. marca 2011, št. 007-226/2011/1), ki so za primere, ki jih ne določa ZJN-3, seveda uporabne še danes.

3 Sodba VSRS št. III Ips 138/2009 z dne 17. decembra 2012.

4 Tako M. Juhart v: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 564.

5  Sklep VSRS št. III Ips 140/2015 z dne 19. maja 2017.

Vir: Zbornik KJN 2017, odvetnica Mateja Dren, Odvetniška pisarna KANALEC, DREN, ROVŠEK SRŠE d.o.o.