Katere so obvezne sestavine zahtevka za revizijo?

Objavljeno: 06.06.2018

Obvezne sestavine zahtevka za revizijo so opredeljene v 15. členu ZPVPJN, ki je bil z ZPVPJN-B nekoliko spremenjen, in sicer tako glede oblikovne strukture člena kot tudi z odpravo zahteve po navedbi, »ali gre v konkretnem postopku javnega naročila za sofinanciranje iz evropskih sredstev in iz katerega sklada« (slednja navedba torej ni več obvezna sestavina zahtevka).

Kadar se pri predhodnem preizkusu zahtevka ugotovi, da zahtevek za revizijo ne vsebuje:

–   imena in naslova vlagatelja zahtevka ter kontaktne osebe,

–   imena naročnika,

–   oznake javnega naročila ali odločitve o oddaji javnega naročila ali priznanju sposobnosti,

–   predmeta javnega naročila ali

–   pooblastila za zastopanje v predrevizijskem in revizijskem postopku, če vlagatelj nastopa s pooblaščencem.

Državna revizijska komisija najprej preveri, ali je naročnik že pozval vlagatelja zahtevka k njegovi dopolnitvi. Če pri tem ugotovi, da vlagatelj kljub ustreznemu pozivu naročnika ni pravočasno in ustrezno dopolnil zahtevka za revizijo, ga zavrže. Če pa, nasprotno, Državna revizijska komisija ugotovi, da naročnik ni pozval vlagatelja k dopolnitvi nepopolnega zahtevka oziroma da je bil naročnikov poziv neustrezen (ker v pozivu, na primer, ni bil podan pravni pouk o posledicah nepravočasne oziroma neustrezne dopolnitve), vlagatelja pozove k dopolnitvi zahtevka za revizijo z navedbo zahtevanih podatkov oziroma s predložitvijo pooblastila. Posebej je treba izpostaviti, da je ZPVPJN-B odpravil dosedanjo ureditev, po kateri je Državna revizijska komisija sprejela zahtevek za revizijo (brez morebitnega poziva za dopolnitev) v obravnavo tudi, če ni vseboval vseh obveznih sestavin, a so bile te razvidne iz dokumentacije o postopku oddaje javnega naročila. Takšna sprememba se zdi do neke mere smiselna, saj gre pri (z ZPVPJN-B preoblikovanih) obveznih sestavinah zahtevka za elemente, ki so nujni za identifikacijo strank in opredelitev vsebine spora. Kljub temu je treba zagovarjati stališče, da je opustitev poziva za dopolnitev še vedno mogoča, na primer, kadar vlagatelj v svojem zahtevku sicer ne bi izrecno navedel določenih podatkov, bi pa bili ti nedvoumno ugotovljivi iz vsebine njegove vloge ali prilog k njej (vlagatelj na primer ne navede naziva naročnika ali oznake javnega naročila, ki pa so razvidni iz priložene odločitve o oddaji javnega naročila, ki jo izpodbija, ipd.).

Zakon določa, da mora Državna revizijska komisija svoj poziv vlagatelju posredovati najpozneje v treh delovnih dneh od prejema revizijskega zahtevka, pri čemer pa je ta rok instrukcijski in je poziv k dopolnitvi lahko izdan tudi po njegovem izteku. Tudi Državna revizijska komisija mora v svojem pozivu jasno navesti, v čem je revizijski zahtevek pomanjkljiv, vlagatelja pa podučiti o pravnih posledicah nepravočasne oziroma neustrezne dopolnitve zahtevka. Vlagatelj mora svoj revizijski zahtevek dopolniti v treh delovnih dneh od prejema poziva. Ker je to zakonsko določen prekluziven rok, njegovo podaljšanje ni mogoče (primerjaj tudi 110. člen ZPP v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN).

ZPVPJN-B je uvedel novost glede predložitve potrdila o plačilu takse kot še ene obvezne sestavine zahtevka za revizijo. Če je pred uveljavitvijo omenjene novele veljalo, da je Državna revizijska komisija (enako pa tudi naročnik) zahtevek za revizijo zavrgla takoj, ko je ob njegovem predhodnem preizkusu ugotovila, da mu ni priloženo potrdilo o plačilu (ustrezno odmerjene) takse za postopek pravnega varstva, mora po ZPVPJN-B tudi glede te sestavine vlagatelja najprej pozvati k dopolnitvi zahtevka za revizijo (enaka obveznost v skladu s četrtim odstavkom 26. člena ZPVPJN velja tudi za naročnika). Ob tem pa zakon kot ustrezno dopolnitev šteje zgolj naknadno predložitev dokazila, iz katerega izhaja, da je bila taksa plačana najpozneje na dan vložitve zahtevka za revizijo. ZPVPJN torej tudi po ZPVPJN-B ne spreminja uveljavljenega (hkrati pa pogosto problematiziranega) koncepta, po katerem mora biti taksa plačana ob vložitvi (glede na ZPVPJN-B na dan vložitve) zahtevka za revizijo, dopušča pa nekaj več možnosti za saniranje pomanjkljivosti v zvezi s predložitvijo dokazil o njenem plačilu. Vezano na vprašanje ustreznosti potrdila o plačilu takse naj sicer omenimo, da iz dosedanje prakse Državne revizijske komisije izhaja, da zgolj banki dan nalog za plačilo takse še ne pomeni ustreznega potrdila o plačilu takse (predvsem v povezavi z dejansko ugotovljenim datumom plačila oziroma izvršitve takšnega naloga).1

Drugače ravna Državna revizijska komisija, kadar ob predhodnem preizkusu zahtevka ugotovi, da je bila taksa sicer plačana skladno z naročnikovim pravnim poukom, ki pa ni bil ustrezen (v primeru torej, ko je naročnik določil napačno višino takse oziroma takse sploh ni določil).2 V tem primeru Državna revizijska komisija v skladu s četrtim odstavkom 72. člena ZPVPJN pozove vlagatelja k doplačilu takse (v praksi pa tudi k predložitvi potrdila o njenem doplačilu), ki bo že po naravi stvari lahko vplačana po dnevu vložitve zahtevka za revizijo, in sicer v postavljenem roku (ob smiselni uporabi 31. člena ZPVPJN praviloma v treh delovnih dneh). Če vlagatelj v tem roku ne doplača takse (oziroma je ne doplača v ustrezni višini), Državna revizijska komisija njegov revizijski zahtevek zavrže.3

Z uveljavitvijo ZPVPJN-B je jasneje kot doslej tudi, da Državna revizijska komisija ne poziva vlagatelja k dopolnitvi zahtevka za revizijo, kadar v njem niso navedene očitane kršitve ter dejstva in dokazi, s katerimi se te dokazujejo (ti elementi zahtevka za revizijo so poslej umeščeni v drugi odstavek 15. člena ZPVPJN).4 Zahtevek za revizijo, ki ne vsebuje kršitev, dejstev ali dokazov, Državna revizijska komisija sprejme v obravnavo brez poziva k dopolnitvi (in ga torej ne zavrže), vendar pa je tak revizijski zahtevek praviloma zavrnjen (podlago za drugačno odločitev bi vsaj teoretično lahko predstavljal drugi odstavek 39. člena ZPVPJN, tudi v povezavi s prvim in drugim odstavkom 32. člena ZPVPJN).

Od navedenega položaja je treba razlikovati položaj, ko vlagatelj ne more navesti dejstev ali dokazov oziroma jih predlagati, ker mu je naročnik kršil pravico do vpogleda v dokumentacijo, kot jo opredeljuje zakon, ki ureja javno naročanje. Sledeč praksi Državne revizijske komisije ZPVPJN ne omogoča vložitve samostojnega zahtevka, s katerim bi vlagatelj zahteval zgolj vpogled v dokumentacijo, temveč je lahko takšen zahtevek zgolj akcesorne oziroma podrejene narave in je lahko le del zahtevka za revizijo, uperjenega zoper odločitev o oddaji naročila (oziroma zahtevka, s katerim se zahteva razveljavitev celotnega postopka oddaje javnega naročila).5 Kadar Državna revizijska komisija ugotovi kršitev vlagateljeve pravice do vpogleda v dokumentacijo, naročniku naloži omogočitev vpogleda (ker ga zakon ne določa, rok za izvedbo vpogleda praviloma določi Državna revizijska komisija), vlagatelju pa (ne glede na siceršnje omejitve, določene v ZPVPJN) dopolnitev oziroma spremembo zahtevka za revizijo z novimi kršitvami, dejstvi in dokazi, ki jih je pridobil pri vpogledu v dokumentacijo.6 Vezano na navedeno je treba izpostaviti določilo devetega odstavka 70. člena ZPVPJN, ki Državni revizijski komisiji omogoča, da v primeru ugotovitve, da je naročnik sicer kršil vlagateljevo pravico do vpogleda v dokumentacijo, zahtevek za revizijo pa je po opravljenem vpogledu kljub dopolnitvi neutemeljen, glede na okoliščine posameznega primera odloči, da morata naročnik ali izbrani ponudnik ali oba vlagatelju povrniti del ali celotne potrebne stroške predrevizijskega ali revizijskega postopka.

V utemeljenih primerih lahko Državna revizijska komisija skladno z načelom hitrosti in učinkovitosti postopka vpogled v dokumentacijo opravi tudi sama.7 Državna revizijska komisija pa vpogled (sicer omejen in praviloma vezan zgolj na preverjanje obstoja ponudbenih dokumentov oziroma formalno izpolnjevanje zahtev razpisne dokumentacije) sama opravi tudi v dele ponudbe, v katere v skladu z zakonom, ki ureja javno naročanje, vpogled vlagatelju utemeljeno ni bil omogočen zaradi varovanja podatkov (osebni podatki, tajni podatki, poslovne skrivnosti). V primeru namreč, ko je vlagatelju v celoti onemogočen vpogled v neki del ponudbe, mora organ pravnega varstva za zagotavljanje učinkovitega pravnega varstva preveriti vsaj utemeljenost tistih revizijskih navedb, ki jih vlagatelj glede na omejeno dostopnost dokumentacije lahko opredeli dovolj določno. Takšen način zagotavljanja pravnega varstva je skladen tudi s prakso Sodišča Evropske unije, kot izhaja iz zadeve C-450/06 (Varec SA proti Državi Belgiji), ki dopušča, da v zaupne dele dokumentacije vpogleda organ pravnega varstva, da bi se na ta način zagotovilo ustrezno ravnovesje med pravico do učinkovitega pravnega varstva in pravico do varovanja zaupnosti podatkov.8

 

1 Primerjaj na primer sklepe Državne revizijske komisije v zadevah št. 01-150/2012, št. 018-77/2013 in št. 018-73/2014.

2 ZJN-3 v 2. alineji enajstega odstavka 90. člena naročniku nalaga, da v odločitvah med drugim navede tudi višino takse za postopek pravnega varstva v postopku javnega naročanja, transakcijski račun, na katerega se ta vplača, sklic, ki se pri tem navede, ter opozorilo, da je treba zahtevku za revizijo priložiti potrdilo o plačilu takse.

3 Primerjaj na primer sklepe Državne revizijske komisije v zadevah št. 018-234/2013, št. 018-9/2014 in št. 018-030/2016.

4 Glej tudi komentar k 32. členu.

5 Primerjaj na primer sklepa Državne revizijske komisije v zadevah št. 018-26/2017 in št. 018-49/2017.

6 Primerjaj na primer sklepe Državne revizijske komisije v zadevah št. 018-372/2013, št. 018-48/2017 in št. 018-119/2017.

7 Primerjaj na primer sklepe Državne revizijske komisije v zadevah št. 018-199/2012, št. 018-142/2015 ter št. 018-216/2015.

8 Primerjaj na primer sklep Državne revizijske komisije v zadevi št. 018-66/2017.

Vir: Zakon o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (ZPVPJN) s komentarjem.