Uredba o načinu izvajanja obveznih državnih gospodarskih javnih služb na področju urejanja voda – opustitev koncesijskega modela

Uredba o načinu izvajanja obveznih državnih gospodarskih javnih služb na področju urejanja voda ureja način in pogoje za izvajanje obveznih državnih gospodarskih javnih služb na področju urejanja voda. Ministrstvo za naravne vire in prostor je pripravilo predlog uredbe, zainteresirana javnost pa lahko komentarje poda do 18. marca 2026.

Prehod s koncesijskega modela na enotnega izvajalca

Najpomembnejša sistemska sprememba, ki jo uvaja predlog nove uredbe, je opustitev dosedanjega koncesijskega modela izvajanja javne službe. Namesto več koncesionarjev bo javno službo zagotavljala Direkcija Republike Slovenije za vode ali podjetje v stoodstotni lasti Republike Slovenije.

Taka rešitev pomeni institucionalno poenotenje izvajanja nalog urejanja voda v državi. Dosedanji koncesijski model je v praksi pogosto deloval kot razpršen javnonaročniški sistem, ki ni omogočal celostnega in dolgoročnega upravljanja vodne infrastrukture. Centraliziran model krepi jasnost odgovornosti, omogoča boljšo usklajenost investicij in vzdrževanja ter zmanjšuje tveganje operativnih zastojev, zlasti ob izrednih dogodkih.

Uredba hkrati določa prehodno ureditev, ki bo taka, da do začetka morebitnega izvajanja javne službe prek državnega podjetja naloge zagotavlja Direkcija RS za vode. S tem se zagotavlja kontinuiteta javne službe.

Šestletni okvirni program in operativno načrtovanje

Drugi ključni poudarek uredbe je način izvajanja javne službe. Izvajalec mora javno službo zagotavljati neprekinjeno, pravočasno in v obsegu, ki ga določi ministrstvo s šestletnim okvirnim programom dela. Uvedba šestletnega programa pomeni premik k strateškemu načrtovanju, usklajenemu z načrti upravljanja voda. S tem se opušča kratkoročno projektno razmišljanje in omogoča bolj predvidljivo razporejanje finančnih ter kadrovskih virov.

Hkrati mora izvajalec vsako leto pripraviti predlog programa dela za naslednji dve leti. Ta kombinacija dolgoročnega okvirja in kratkoročnega operativnega načrtovanja omogoča prilagodljivost ob spremenjenih razmerah, hkrati pa ohranja sistemsko stabilnost. Posebej pomembne so določbe o ukrepanju ob naravnih nesrečah. Izvajalec je dolžan izvajati interventne, izredne in sanacijske ukrepe skladno z Zakonom o vodah. Jasneje določena odgovornost ob poplavah in drugih ekstremnih dogodkih krepi odzivnost sistema.

Financiranje, poročanje in nadzor

Uredba določa, da se javne službe financirajo iz državnega proračuna in drugih virov. Posamezna dela lahko sofinancirajo tudi lokalne skupnosti ali drugi subjekti, če to ne posega v javni interes ali splošno rabo vodnega javnega dobra.

Pomembna novost je tudi obveznost letnega poročanja. Izvajalec mora ministrstvu do 31. marca predložiti poročilo za preteklo leto, ki vsebuje pregled izvedenih nalog, stanje vodne infrastrukture, porabo sredstev, oceno doseganja ciljev ter opis tveganj in predloge izboljšav. Poročanje je tako instrument nadzora nad učinkovitostjo in transparentnostjo izvajanja javne službe. Vzpostavljen je tudi dvojni nadzorni mehanizem, sestavljen iz inšpekcijskega nadzora ter spremljanja izvajanja, ki ga opravlja ministrstvo, vključno z vpogledom v poslovne knjige in evidence izvajalca. S tem se krepita odgovornost izvajalca in preglednost porabe javnih sredstev.

Vir: Uredba o načinu izvajanja obveznih državnih gospodarskih javnih služb na področju urejanja voda.