Razmerje med postopkom osebnega stečaja in izvršbo ter druga aktualna vprašanja insolvenčnega prava

Objavljeno: 18.01.2017

Praviloma upniki pred postopkom osebnega stečaja zoper dolžnika vodijo izvršilne postopke, začetek postopka osebnega stečaja pa vpliva na njihov položaj v obeh postopkih. Poleg tega dolžnik tudi po začetku stečajnega postopka prevzema obveznosti, hkrati pa nastajajo tudi stroški stečajnega postopka, čemur praviloma sledi še odpust obveznosti. Kako uveljavljati te terjatve v morebitni izvršbi, na kaj je treba biti pozoren in kakšne so možnosti za uspešno izterjavo? 

Na ta vprašanja vam bo na že 10. Dnevih insolvenčnega prava 25. in 26. januarja 2017, tokrat na Pravni fakulteti v Ljubljani, tudi s podporo Uradnega lista Republike Slovenije – skupaj z dr. Nino Plavšak, dr. Lojzetom Udetom, Markom Zamanom, Vladimirjem Balažicem in drugimi – odgovoril višji sodnik na Višjem sodišču v Ljubljani mag. Damjan Orož. V nadaljevanju povzemam nekaj poudarkov iz njegovega in prispevkom drugih strokovnjakov na tem tradicionalnem dogodku.

Že iz naslova 390. člena Zakona o finančnem prestrukturiranju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) izhaja, da zakon v postopku osebnega stečaja ureja poseben položaj določenih terjatev (tam naštetih) na dva načina.

Prvič tako, da razširi (za potrebe te oblike stečajnega postopka) nabor (numerus clausus) prednostnih terjatev iz prvega in drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP. Drugič, v drugem odstavku za te terjatve (ki so naštete v prvem odstavku 390. člena) dopusti možnost izvršbe in zavarovanja.
V izvršilnem postopku veljajo zaradi poplačila teh terjatev splošna pravila izvršilnega postopka. Kar pomeni, da če singularno izvršbo v prvem odstavku 390. člena ZFPPIPP navedenih prednostnih terjatev predlaga več upnikov na isti predmet, se poplača v vrstnem redu, kot to določa ZIZ, praviloma najprej tisti prednostni upnik, ki je v izvršilnem postopku prej dobil pravico do poplačila iz predmeta izvršbe (prior tempore prior ius); to pa dobi z izvršilnim dejanjem rubeža ali zaznambe izvršbe. Enako velja za konkurenco med upniki, ki v singularni izvršbi izterjujejo stroške stečajnega postopka, in med upniki stroškov stečajnega postopka in upniki prednostnih terjatev iz prvega odstavka 390. člena ZFPPIPP. Prvi pri poplačilu je tisti upnik, ki je v izvršbi uspel prvi pridobiti prednostno poplačilno pravico, pri tem pa je treba upoštevati, da imajo terjatve iz naslova zakonite preživljanja pri izvršbi na denarno terjatev prednost (četrti odstavek 110. člena ZIZ).

Ko obstoji konkurenca med stečajnim postopkom in singularno izvršbo, isti predmet predstavlja hkrati stečajno maso in predmet izvršbe. Če predstavlja ta predmet v stečajnem postopkuposebno stečajno maso, izvršbe nanj ni dopustno dovoliti oziroma nadaljevati. Če predmet predstavlja splošno stečajno maso, je taka konkurenca v zakonu izrecno dopuščena. Ko gre za prednostne terjatve iz prvega odstavka 390. člena ZFPPIPP, to na primer izrecno izhaja iz 393. in 394. člena ZFPPIPP. Smiselno enako velja za izvršilne stroške.

Dopustnost izvršbe pa še ne pomeni, da lahko izvršilno sodišče (smiselno velja tudi za prodajo v stečajnem postopku) proda predmet izvršbe neodvisno od stanja drugega postopka. Zaradi varstva pravic kupca seveda ne sme priti do položaja, da bi se isti predmet prodal v dveh postopkih. Sodnik in izvršitelj v izvršilnem postopku ter sodnik in upravitelj v stečajnem postopku morajo nujno sodelovati tako, da ista stvar ni dvakrat prodana, vselej pa tako, da se postopka unovčenja vodita po načelu ekonomičnosti in hitrosti postopka.
Tako na primer mag. Orož meni, da v primeru, ko je v postopku osebnega stečaja že izdan sklep o prodaji nepremičnine, ni ekonomično, da bi izvršilni sodnik začel s postopkom ocenitve nepremičnine. Sicer lahko začne ocenjevati vrednost predmeta izvršbe (kar stori s sklepom o postavitvi sodnega cenilca), ker sklep o prodaji v stečajnem postopku še ne pomeni, da je nepremičnina prodana. Stečajno sodišče z njim le dopusti prodajo, določi predmet in način prodaje, izklicno vrednost in varščino. Vendar je vprašanje, ali je tako postopanje ekonomično. Kje pa je tista točka, ko nikakor izvršilno sodišče, izvršitelj ali upravitelj v stečaju ne smeta začeti s prodajo, se sprašuje mag. Orož, po njegovem mnenju pa je pri nepremičnini ta točka podana takrat, ko izvršilno sodišče izda odredbo o prodaji (181. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ)), pri premičnini pa, če bi izvršitelj že določil prodajo stvari (93. člen ZIZ). Obrnjeno, če se v stečajnem postopku na podlagi sklepa o prodaji že objavi razpis javne dražbe (334. člen ZFPPIPP) ali vabilo k dajanju ponudb (335. člen ZFPPIPP). Od takrat je namreč prodaja stvari v stečajnem postopku za stečajnega dolžnika zavezujoča.*
Smiselno enako velja pri obrnjenem položaju. Vendar so te točke skrajne točke in določajo nedopustnost prodaje. Pred tem pa mora kot osnovno vodilo ravnanja vseh udeleženih sodišč in ostalih organov postopka veljati načelo sodelovanja. Izvršilno sodišče lahko tudi upošteva, da je unovčenje stečajne mase, predvsem nepremičnin, poslovnega deleža in drugih premoženjskih pravica v stečajnem postopku praviloma hitrejše in lažje od unovčenja v izvršilnem postopku, še meni mag. Orož.

Sodna praksa v postopkih osebnega stečaja

Vprašanje nujnosti preizkusa terjatev v postopku osebnega stečaja, kadar stečajne mase ni, se je v zadnjih letih precej spreminjalo. Prvotno stališče je bilo, da je preizkus nujen (Cst 133/2012 z dne 24. maja 2012), pozneje je veljalo, da se odloča o upraviteljevem predlogu, da se ne opravi ali da se preizkus odloži (Cst 162/2015 z dne 11. marca 2015), vse do ureditve, kot jo je prinesla novela G. Kaj velja zdaj, bo na Dnevih insolvenčnega prava 2017 predstavila Maja Lajevec. Nove sodne prakse pri osebnem stečaju namreč ne oblikuje le spremenjena zakonodaja – spremembe je prinesla tudi zadnja novela ZFPPIPP-G –, zato bo izpostavila tudi različno sodno prakso sodišč pri nespremenjenih določbah in odločitve višjega sodišča, ki spreminjajo obstoječo sodno prakso.

Pravila za izvzem dolžnikovih predmetov in prejemkov v stečaju in izvršbi določa ZIZ. Zdaj so pravila enotna tudi glede vprašanja omejitve obsega zasega dolžnikovih prejemkov. Pa vendar so odločitve o teh vprašanjih različne v izvršbi in stečaju. Zato bo Maja Lajevec poskusila odgovoriti na vprašanje, ali nam obširnejša sodna praksa iz izvršbe pomaga v stečaju.

Višje sodišče se je denimo izreklo tudi glede vprašanj, ki so povezana s stečajnim postopkom/upraviteljem in davkom na dodano vrednost (DDV) – »Ali se predujem lahko poveča za DDV, če je upravitelj vključen v sistem davka na dodano vrednost (DDV)?«, »Kako je s povečanjem predujma za obvezne prispevke upravitelja, ki v sistem DDV ni vključen?«, »Ali se na podlagi sedmega odstavka 233. člena ZFPPIPP, v stečajih, v katerih ni stečajne mase, upraviteljeva nagrada zaradi premalo odmerjenega predujma res lahko zniža za 22 odstotkov?« – a tudi tu pregled sodne prakse kaže, da so stališča sodišč še vedno različna.

Maja Lajevec bo za vas preučila tudi nova pravila ZFPPIPP-G o preizkusu terjatev, o pozneje najdenem premoženju in rokih za redna poročila z vidika sodišča, upravitelja in upnika ter odgovorila na vprašanja, kaj so ta nova pravila prinesla v postopek, kje so težave in kako jih rešuje sodna praksa. Ne bo pa se izognila niti dolžnostim dolžnika v osebnem stečaju, ki je zaposlen v tujini, in na kaj mora biti pozoren upravitelj. Sodna praksa glede teh vprašanj pri osebnih stečajih sicer ni obširna, a novi trendi zaposlovanja odpirajo vse več vprašanj tudi na to temo.

* Nina Plavšak: ZFPPIPP z uvodnimi pojasnili z novelo ZFPPIPP-G, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani in Planet GV, Ljubljana 2016, stran 93.

Vir: Boštjan Koritnik, tajnik in asistent na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani