Končni obračun – pravni zaključek gradbene pogodbe

Končni obračun je eden najpomembnejših institutov gradbene pogodbe, saj je formalni in vsebinski zaključek pravnega razmerja med naročnikom in izvajalcem. Njegov namen ni zgolj finančni seštevek izvedenih del, temveč pravno dejanje, s katerim pogodbeni stranki dokončno uredita vsa medsebojna razmerja. Z njim se določi, kaj je bilo izvedeno, koliko je bilo plačano, katere obveznosti obeh strank še obstajajo in katera vprašanja ostajajo odprta. Gre za dokument, ki zapira gradbeni projekt in hkrati vzpostavlja pravno varnost obeh strank.

Čeprav Obligacijski zakonik (OZ) instituta končnega obračuna ne ureja, ga podrobno opredeljujejo Posebne gradbene uzance (PGU 2020), ki veljajo kot dopolnilni vir gradbenega pogodbenega prava. Te vsebujejo preizkušena pravila, ki zagotavljajo predvidljivost in ravnotežje med strankama. Uzance določajo jasen postopek priprave, obveznost sodelovanja, način evidentiranja spornih vprašanj in pravne posledice podpisa. Če PGU 2020 niso vključene v gradbeno pogodbo, je priporočljivo, da se pravila o končnem obračunu izrecno vpišejo v pogodbo. S tem se izognemo pravni praznini in zagotovimo jasno podlago za dokončno obračunavanje in zaračunavanje izvedenih del. Brez teh določil se stranki znajdeta v pravni negotovosti, kar lahko vodi v spore in dolgotrajne postopke.

V sodni praksi ima končni obračun pravne učinke zunajsodne poravnave po 1050. členu OZ. Pogodbeni stranki z njim potrdita, da so vse obveznosti iz pogodbe (vključno z dodatnimi deli, pogodbenimi kaznimi in zadržanimi zneski) rešene. Zato podpisan končni obračun preprečuje nadaljnje zahtevke, razen tistih, ki jih zakon izrecno dopušča (na primer jamčevalnih in garancijskih). Za veljavnost končnega obračuna se zahteva podpis zakonitega zastopnika ali posebej pooblaščene osebe.

PGU 2020 določajo, da se priprava končnega obračuna začne takoj po primopredaji del in mora biti končana najpozneje v 60 dneh, razen če pogodba določa drugače. Rok ni le formalnost, temveč varovalo pred zavlačevanjem, ki ga lahko povzroči ena od strank. Zamuda pri obračunu povzroča negotovost glede plačil in zastaranja terjatev. Slednje začnejo teči z dnem, ko bi bil končni obračun lahko pripravljen. Vrhovno sodišče RS je v več odločbah potrdilo, da se zastaranje začne najpozneje 60 dni po primopredaji, če pogodba ne določa drugače.

Vsebina končnega obračuna mora biti celovita: vključuje vrednost pogodbenih in dodatnih del, izplačila po situacijah, zneske zadržanih sredstev, pogodbene kazni, zahtevke za povračilo škode ter vse sporne in nesporne postavke. Če stranki ne dosežeta soglasja o vseh vprašanjih, se končni obračun kljub temu lahko podpiše – odprta vprašanja se vanj zapišejo kot sporna in se rešujejo naknadno, bodisi sporazumno bodisi pred sodiščem ali arbitražo. Tak obračun velja za veljavno sklenjeno poravnavo v tistem delu, v katerem soglasje med strankama obstaja.

V praksi se pri končnem obračunu pogosto pojavljajo zmote, ki povzročajo spore in negotovost. Končna situacija ni končni obračun. Prva je tehnični dokument, druga pa pravni sporazum o zaključku pogodbe in o ureditvi medsebojnih razmerij. Obračun je veljaven tudi z odprtimi in nerešenimi vprašanji, če so ta jasno navedena. Po podpisu končnega obračuna ni več mogoče uveljavljati novih zahtevkov, razen zakonskih (jamčevalnih). Nadzornik ni stranka v končnem obračunu, temveč lahko le sodeluje pri pripravi podatkov. Enostranski obračun, ki ga sama pripravi ena stranka, nima značilnosti zunajsodne poravnave.

Dobro pogodbeno določilo naj zato določa postopek, roke in vsebino končnega obračuna. Slaba določila pa so tista, ki nimajo roka, dajejo eni stranki nesorazmerno moč ali izključujejo plačilo nespornega dela. Če pogodba določa, da plačilo sledi šele po popolnem usklajevanju, lahko naročnik zadrži plačilo tudi za nesporni del, kar je v nasprotju z uzancami in sodno ter poslovno prakso. Izvajalec je do plačila nespornega dela upravičen takoj, tudi če končni obračun še ni potrjen.

Končni obračun ni le administrativni zaključek projekta, temveč instrument pravne varnosti in transparentnosti. Njegov podpis pomeni, da so dela dokončana, obveznosti usklajene in računovodski ter pravni odnosi zaključeni. Sodišča mu priznavajo dokazno moč soglasja o dejanskem stanju in vrednosti del. Zato je zelo pomembno, da je pripravljen natančno, pregledno in tudi obojestransko podpisan (s strani zakonitih zastopnikov ali posebej za to pooblaščenih predstavnikov obeh strank).

S pravno dobro zasnovanim končnim obračunom se izognemo poznejšim zahtevkom, spori se zmanjšajo, likvidnost izvajalca se ohrani, naročnik pa pridobi jasno sliko o opravljenem delu in stroških projekta. V svojem bistvu končni obračun pomeni tisto, kar bi moral biti cilj vsake gradbene pogodbe in posla – pošten in transparenten zaključek sodelovanja, ki ne pušča dvomov, temveč še potrdi zaupanje, ki je temelj vsakega uspešnega (in tudi nadaljnjega) gradbenega projekta.

Avtor: Marko Majstorović, Odvetniška pisarna Prebil in Majstorović.