Stečaj javnega podjetja – pereč pravni problem ali pobalinstvo?

Objavljeno: 5. 6. 2024

V začetku maja 2024 smo iz dnevih novic izvedeli, da se je zoper javno podjetje Prlekija začel stečajni postopek.

Javno podjetje Prlekija je gospodarska družba z omejeno odgovornostjo, ki je bila ustanovljena leta 2009 za izvajanje obveznih občinskih gospodarskih javnih služb oskrbe s pitno vodo ter odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode. Družbo je ustanovilo osem občin desnega brega Mure, ki so morale skupno javno službo ustanoviti zaradi sofinanciranja s strani EU.

Po javno dostopnih podatkih in spletnih straneh posameznih medijskih portalov je mogoče razbrati, da je razlog za stečaj nesoglasje družbenikov (občin). Vpogled v letna poročila javnega podjetja pa nakazuje na izrazito površnost ustanoviteljev pri pripravi ustanovitvenih aktov in na nedoraslost družbenikov pri odločanju v vseh naslednjih letih.

Ker gre za 334. začeti stečaj zoper pravne osebe v Sloveniji v letu 2024, gre pravzaprav za novico, ki sama po sebi ni zanimiva. Zanimiva podrobnost tega začetka stečaja je v tem, da ima stečajni dolžnik status javnega podjetja in da je dejavnost te gospodarske družbe gospodarska javna služba.  V skladu z Zakonom o gospodarskih javnih službah se z gospodarskimi javnimi službami zagotavljajo materialne javne dobrine (v nadaljevanju: javne dobrine) kot proizvodi in storitve, katerih trajno in nemoteno proizvajanje v javnem interesu zagotavljajo Republika Slovenija in lokalne skupnosti zaradi zadovoljevanja javnih potreb, kadar in kolikor jih ni mogoče zagotavljati na trgu. Povedano preprosteje, gospodarska družba, ki ima status javnega podjetja, je ustanovljena za izvajanje monopolne dejavnosti – zagotavljanje javnih dobrin. Glede takih gospodarskih družb Zakon o gospodarskih družbah dodatno »ureja«, da ustanovitelj (družbeniki) določijo pogoje za izvajanje dejavnosti ter zagotavljanje in uporabo javnih dobrin ter določijo cene oziroma tarife za uporabo teh dobrin.

V ekonomskem jeziku to pomeni, da gre za gospodarsko družbo, ki ima na trgu monopol (edina dobaviteljica blaga in/ali storitev), ki ji hkrati tudi družbeniki določajo cene oziroma tarife za uporabo teh dobrin. Z vidika ekonomske logike je torej nemogoče, da se taka družba znajde v stečaju, saj na trgu nima konkurence in hkrati družbeniki (ustanovitelji) določajo ceno storitev take družbe na trgu. Nastanek njene insolventnosti je torej pravzaprav v celoti v rokah družbenikov in poslovodstva družbe, ki bodo zelo težko prikazali zunanje nepredvidljive okoliščine, ki so pripeljale do insolventnosti. Tudi racionalni pogodbeniki take družbe lahko utemeljeno sklepajo, da taka družba ne more imeti težav z insolventnostjo in še več, utemeljeno domnevajo, da bi morebitne težave z likvidnostjo ali solventnostjo reševali družbeniki z dokapitalizacijo oziroma drugimi načini zagotavljanja njene likvidnosti. Dejavnost take družbe je namreč zagotavljanje javnih dobrin, torej dobrin, katerih trajno in nemoteno poslovanje je v javnem interesu, in ker zagotavlja javne potrebe, ki jih ni mogoče zagotavljati na trgu. Z vidika ustanovitelja to pomeni, da mora zaradi zagotavljanja javnih potreb dejavnost nadaljevati, in to ne glede na (in)solventnost gospodarske družbe – javnega podjetja. S tega vidika je odločitev za začetek stečajnega postopka nad javno družbo izrazito problematična. Ustanovitelj namreč nima druge možnosti kot, da zagotavljanje javnih dobrin ali storitev nemudoma zagotovi z novim subjektom, ki bo te storitve zagotavljal. V skladu z ZGJS je to lahko režijski obrat, javni gospodarski zavod, novo javno podjetje ali pa podelitev koncesije. To pomeni, da na »pogorišču« dolžnika lokalna skupnost ali država ustanovi NOV subjekt z istim monopolom, ki bo naprej opravljal isto dejavnost, vendar brez starih dolgov. Tak »poslovni« manever je seveda izrazito sporen in vprašljiv tudi z vidika odškodninske in kazenske odgovornosti vseh deležnikov. Pri tem ne pozabimo, da Zakon o gospodarskih javnih službah dovoljuje, da se lahko javno podjetja ustanovi kot družba z omejeno odgovornostjo, kar pomeni, da družbeniki (ustanovitelji) za dolgove take družbe sploh ne odgovarjajo.

Kombinacija privilegijev – (1.) monopola, (2.) lastnega določanja cen in (3.) omejene odgovornosti družbenikov za dolgove družbe – z dolžnostjo ustanoviteljev, da nemoteno zagotavljajo javne dobrine, od družbenikov (države ali lokalnih skupnosti) in poslovodstev takih družb zahteva posebno poslovno odgovornost in seveda ne dovoljuje sprejemanja oportunističnih odločitev, nesposobnosti oziroma celo pobalinstva. Taka nesposobnost oziroma celo pobalinstvo imata namreč za poslovne partnerje javnega podjetja realne finančne posledice – izgubo terjatev do gospodarske družbe, ki je v izključni »javni« lasti in z monopolno dejavnostjo. Škodljive posledice takih odločitev pa posredno vplivajo seveda tudi na lokalni ali državni proračun in so tako škodljive tudi za javne finance.

Nastanek insolventnosti javnega podjetja bi zato moral izrazito zanimati več pristojnih državnih organov in agencij – od nadzora javnih financ do tistih, ki so odgovorne za kazenski pregon storilcev kaznivi dejanj. Iz tega vidika me zanima, kdo vse bo obiskal občine ustanoviteljice konkretnega javnega podjetja.

Stečaj javnega podjetja Prlekija d. o. o. je od leta 2008 do danes »šele« drugi stečaj javnega podjetja (po lastnih podatkih, ki temeljijo na javno dostopnih bazah podatkov). Prvi stečaj javnega podjetja je potekal leta 2015, in sicer zoper Javno podjetje Dom Nazarje d. o. o. Edini družbenik stečajnega dolžnika je bila Občina Nazarje. Stečaj dolžnika je predlagal glavni upnik, in sicer gospodarska družba, ki je bila v času začetka stečaja v tretjinski lasti Občine Nazarje. V stečaju je terjatve prijavilo 28 upnikov v skupnem znesku 240.000 evrov. Skoraj polovico terjatev je imela družba, v kateri je bila Občina Nazarje tretjinski lastnik, hkrati pa je imela občina Nazarje še samostojno terjatev v vrednosti petine vseh prijavljenih terjatev. Tretji največji upnik je bilo javno podjetje Komunala d. o. o., v katerem ima občina Nazarje prav tako tretjinski delež. Upniki so dobili skupaj poplačilo v znesku 43.000 evrov, od tega pretežni del za poplačilo prednostnih terjatev do dveh zaposlenih. Hkrati je v postopku nastalo za skoraj 70.000 evrov stroškov v postopku. Kako si je lahko poslovodstvo javnega podjetja dovolilo, da je stečaj predlagal upnik, v katerem je bila družbenik občina, in ne poslovodstvo samo in zakaj je Občina Nazarje kot edini družbenik presodila, da je bila to najboljša rešitev, iz spisa ni razvidno,  vsaj na prvi pogled pa je nenavadno.

Oba na kratko zgoraj opisana primera in sama logika poslovanja javnih podjetij bi lahko hitro postala razlog za nova pravna pravila, ki bi bila povezana bodisi z odgovornostjo družbenikov za dolgove družbe, ki je javno podjetje, ali pa celo nova pravila insolvenčne zakonodaje, ki bi posebej in dodatno urejala vprašanja v povezavi z insolventnostjo izvajalcev javnih služb. Menim, da bolj kot to potrebujemo odgovorna vodstva javnih podjetij in predvsem družbenike (ustanovitelje), ki se zavedajo svoje vloge in pomena pri korporativnem upravljanju javnih podjetij.

Avtor: izr. prof. dr. Jaka Cepec.




AAA Zlata odličnost
|

Nastavitve piškotkov

Vaše trenutno stanje

Prikaži podrobnosti