»It's just not cricket!«, pravi angleški pregovor, pri katerem gre v bistvu za evfemizem, ko se v športu, na terenu ali izven njega, (huje) kršijo pravila igre ali tudi »le« pravila športnega fair playa.

Žal so spori lastni prav vsakemu človeškemu udejstvovanju, torej tudi športnemu. V športu kot žlahtni metafori človekovega prizadevanja za vedno boljše dosežke (kar lepo izrazi olimpijsko geslo: Citius, altius, fortius) so spori še toliko bolj poudarjeni. To lahko vidimo praktično na vsaki nogometni tekmi ob skoraj vsakem sodnikovem žvižgu. Ne razburjajo se le igralci in trenerji, ampak tudi navijači, doma in na stadionih, posledično pa tudi tisti, ki športni posel poganjajo s svojimi finančnimi vložki: sponzorji, opremljevalci, imetniki medijskih pravic, nosilci raznih licenc, predstavniki klubov, lig, zvez, številni posredniki med vsemi navedenimi in še bi lahko naštevali. Vsak nedosojen prekršek ali napačno ocenjen prepovedani položaj ima potencialno izjemne finančne posledice. V športu gre praviloma hkrati, v isti sapi, za kar dva elementa, ki sta izvirni in pogosti gonilni sili sporov: čast in denar.

Športna poročila so poleg informacij o tekmovalnih rezultatih pogosto polna novic o izrečenih disciplinskih kaznih, milijonskih pogodbah, prestopih športnikov iz ene ekipe v drugo, izboru organizatorjev raznih tekmovanj, njihovi odpovedi, prodaji TV-pravic ipd. Ves ta športni posel pa je sestavljen iz ogromnega sklopa pogodbenih odnosov in avtonomnih predpisov posameznih mednarodnih in nacionalnih športnih organizacij, kar je tudi dejanska podlaga za številne pravne spore! Ti niso le potencialni, ampak tudi realni.

Mednarodna arbitraža je za razreševanje takih sporov veliko primernejša od posameznih nacionalnih sodišč. Ker je šport danes globalno reguliran z enotnimi pravili, pristojnost enega foruma omogoča njihovo kar se da enotno razlago, s svojo specifično prilagojenostjo pravil, in zlasti s hitrostjo, pa obenem tudi čimbolj nemoteno izvedbo športnih tekmovanj. Arbitražno razsodišče za šport – CAS (Court of Arbitration for Sport, Tribunal Arbitral du Sport) je prav temu namenjena mednarodna arbitraža.

Od svoje ustanovitve leta 1984 je CAS rešil nekaj manj kot 7000 sporov, v zadnjih letih z dinamiko približno 300–400 letno, praviloma v senatih, sestavljenih iz treh arbitrov. V tem primeru stranki spora izbereta vsaka po enega arbitra, tretjega, predsednika senata, pa določi sekretar arbitraže. Arbitri, teh je najmanj 300, so izbrani z zaprte liste, ki jo imenuje dvajsetčlanski Mednarodni svet za športno arbitražo (ICAS – International Council for Arbitration for Sport); ta, tudi s svojo posebej predpisano sestavo, skrbi za njihovo neodvisnost.

Posebnost arbitražnih postopkov pred CAS-om so pritožbeni postopki, ki po številu močno prevladujejo v primerjavi s t. i. navadno arbitražo. Gre za postopke s pritožbo zoper predhodne odločitve različnih organov mednarodnih in včasih tudi nacionalnih športnih organizacij. Večinoma, ne pa izključno, gre za najrazličnejše disciplinske postopke, od dopinških primerov do prirejanja športnih rezultatov, kršitev finančnega fair playa itd. Pritožniki tako niso nujno le športniki, pač pa tudi trenerji, sodniki, klubi, športne organizacije idr. Čeprav praviloma ne posegajo v same športne rezultate (angl. field of play decisions), so odločitve v pritožbenih postopkih pogosto zelo pomembne za nemoten potek konkretnih športnih tekmovanj, saj je od njihovega izida lahko odvisna pravica posameznega športnika do nastopa na posameznem tekmovanju (na primer zaradi dopinškega suspenza) ali pa uvrstitev kluba na ligaški lestvici, kot smo lahko videli v nedavnem sporu med angleškim nogometnim klubom Manchester City in Uefo, ipd.

Pristojnost CAS-a za pritožbene postopke je praviloma predpisana s pravili športnih organizacij; izpostaviti velja Olimpijsko listino (Olympic Charter) in kodeks Svetovne agencije za antidoping WADA, hierarhično pa ta pravila veljajo za vse športnike in druge akterje, ki delujejo v okviru posameznih panožnih športnih organizacij, ki jih priznava Mednarodni olimpijski komite, posledično pa tudi za vse njihove nacionalne člane.

Ker mora vsaka arbitraža temeljiti na sporazumu, torej na prostovoljni izbiri, ki izključuje pristojno nacionalno sodišče, bi bila tako določena pristojnost CAS-a načeloma lahko problematična; obravnava se kot t. i. prisilna arbitražna klavzula, ki pa je vendarle plod avtonomije. Tako so različni najvišji nacionalni forumi že izrekli, da je CAS v resnici neodvisna arbitraža.

Zadnji in najpomembnejši tovrsten primer je zadeva nemške hitrostne drsalke Claudie Pechstein, ki je po izčrpanju vseh pravnih sredstev v postopkih, katerih izvor je bila njena kršitev pravil antidopinga (t. i. krvni doping), tožila Švico pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP). Sedež CAS-a je namreč v Lozani, za izpodbijanje njegovih odločb pa je pristojno švicarsko zvezno vrhovno sodišče. Športnica tudi na ESČP-ju z večino svojih očitkov ni uspela, je pa ta primer kljub temu eden pomembnejših mejnikov za še bolj transparentne in poštene postopke pred CAS-om, saj je posredno povzročil spremembo pravil tako, da so po novem obravnave pred CAS-om (angl. hearings) na zahtevo prizadetega športnika odprte za javnost.

Vir: Bergant Rakočević, V., v: Bergant Rakočević (ur.), Šport in pravo, Uradni list RS, Ljubljana, 2020.