Actio Pauliana v dometu pogodbenih zadev po Bruselj Ia

Objavljeno: 15.04.2019

Sodišče EU je nedolgo nazaj izdalo odločbo v zadevi Feniks1 o vprašanju umestitve paulijanske tožbe v obseg pojma »zadeva v zvezi s pogodbenimi razmerji« v prvem odstavku 7. člena Uredbe 1215/2012 o pristojnosti ter priznavanju in izvrševanju odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Bruselj Ia), po katerem je v sporih z mednarodnim elementom pristojno sodišče v kraju, kjer je treba izpolniti obveznost.2

Poljski družbi Coliseum in Feniks sta sklenili pogodbo o gradbenih delih v okviru nepremičninskega naložbenega projekta. Za izvršitev posla je morala družba Coliseum kot glavna izvajalka skleniti več podizvajalskih pogodb. Ker podizvajalcev ni mogla poplačati, je družba Feniks, ki je bila investitorica, poravnala zneske na podlagi poljskega civilnega zakonika o solidarni odgovornosti investitorjev. S tem je postala upnica družbe Coliseum. Družba Coliseum je sklenila pogodbo o prodaji nepremičnine s špansko družbo Azteca. Ker družba Coliseum ni imela denarnih sredstev, je družba Feniks zoper špansko družbo Azteca pred poljskim sodiščem vložila tožbo za izpodbijanje prodajne pogodbe, ker naj bi jo dolžnica, družba Coliseum, sklenila z goljufivim pravnim dejanjem. Tožba je bila vložena na podlagi točke a) prvega odstavka 7. člena Bruselj Ia, družba Azteka pa je pristojnosti na tej podlagi ugovarjala, ker naj v danem primeru ne bi šlo za »zadevo v zvezi s pogodbenimi razmerji«, ki je pogoj za uporabo mednarodne pristojnosti po tej določbi. Spomnimo naj, da se ta pojem razlaga evroavtonomno in zajema tiste zadeve, kjer ena stranka prostovoljno sprejme obveznost proti drugi stranki1.

Nobenega dvoma ni, da lahko tožnik uveljavlja zahtevke iz paulijanske tožbe pred sodiščem stalnega prebivališča toženca (torej na podlagi določbe 4. člena Bruselj Ia). Postavlja pa se vprašanje, ali je v zvezi s temi zahtevki lahko pristojno tudi sodišče na drugih podlagah, ki jih Bruselj Ia še določa. Zadeva Feniks ni prva, v kateri je Sodišče EU o tem vprašanju odločalo, je pa prva, v kateri je odločalo o njeni umestitvi v obseg prvega odstavka 7. člena Bruselj Ia. V zadevi Reichert Ije sodišče odločilo, da paulijanska tožba ne sodi pod izključno pristojnost v prvem odstavku 24. člena Bruselj Ia, ker ne gre za tožbe v povezavi s pravicami in rem na nepremičninah. V zadevi Reichert IIpa je odločilo, da ne sodi v obseg drugega odstavka 7. člena Bruselj Ia, ker ne gre za zadevo v zvezi z delikti ali kvazidelikti. 

V zadevi Feniks je bilo Sodišče EU vendarle naklonjeno paulijanski tožbi glede njene umestitve v obseg prvega odstavka 7. člena Bruselj Ia, čeprav je generalni pravobranilec Bobek podal nasprotno mnenje. Menil je, da je pogodbeno razmerje med tožnikom in njegovim dolžnikom ter med dolžnikom in tožencem preveč oddaljeno in ločeno, da bi bilo lahko relevantno za vzpostavitev mednarodne pristojnosti na tej podlagi.Prav tako je poudaril kameleonsko naravo te tožbe, ki se lahko prilagodi glede na vrsto pravnega akta, ki naj bi se z njo izpodbijal. Ker to ex ante ni predvidljivo, uporaba pristojnosti v prvem odstavku 7. člena Bruselj Ia ni primerna5.

Sodišče EU je zavzelo stališče, da gre pri paulijanski tožbi za prostovoljno sprejeto obveznost, čeprav je upnik ne uperi proti svojemu dolžniku iz pogodbe, ampak proti tretji osebi. S to tožbo želi tožnik doseči ugotovitev, da je bila odsvojitev, ki jo je izvedel dolžnik, opravljena na škodo pravic upnika, ki izvirajo iz zavezujoče pogodbe in ustrezajo obveznostim, ki jih je dolžnik prostovoljno sprejel proti upniku. Pravica družbe Feniks na premoženju dolžnika (družbe Coliseum) in tudi tožba za izpodbijanje prodajne pogodbe, sklenjene s špansko družbo Azteca, izhajata iz obveznosti, ki jih je družba Coliseum v razmerju do družbe Feniks prostovoljno sprejela s sklenitvijo pogodbe o gradbenih delih6. Iz odločbe izhaja, da je pomemben predmet tožbe, in ne identiteta strank7. Popolnoma irelevantno je torej, ali sta tožnik in toženec v neposrednem pogodbenem razmerju.

Vprašanje je, ali ta odločba Sodišča EU sledi načelu predvidljivosti, po katerem mora toženec razumno predvideti, pred sodiščem katere države članice EU, ki ni država članica njegovega stalnega prebivališča, je še lahko tožen. Vsekakor se je mogoče strinjati z mnenjem generalnega pravobranilca Bobka, da je povezava oddaljena in ločena. V skladu z načelom predvidljivosti bi to lahko bilo, če bi toženec namenoma želel oškodovati upnika, vendar pa odločitev Sodišča EU ne predvideva upoštevanja vedenja ali namere o tem.

Primer Feniks je tako samo še eden v vrsti po primerih Brogsitter8 ter Flightright, Becker in Barkan9, ki potrjuje široko razlago pojma zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji za namene določitve mednarodne pristojnosti po Bruselj Ia. Poudariti pa je treba, da odločitev v zadevi Feniks ne sme pomeniti, da so v obseg določbe prvega odstavka 7. člena Bruselj Ia zajete paulijanske tožbe v vseh primerih; zajete so tiste, kjer je terjatev upnika do dolžnika nastala na podlagi pogodbe, kot je to bilo v danem primeru (sklenitev pogodbe o gradbenih delih med družbama Feniks in Coliseum).

Več o določitvi mednarodne pristojnosti sodišč držav članic EU v Bruselj Ia glej v knjigi avtorjev M. Repas, V. Rijavec, R. Knez, S. Kraljić, T. Keresteš, T. Ivanc, J. Sladič in A. Ekart Mednarodno zasebno pravo EU, ki je leta 2018 izšla pri Uradnem listu RS, Ljubljana.

1 Zadeva C-26/91, Jakob Handte & Co. GmbH proti Traitements mécano-chimiques des surfaces SA, ECLI:EU:C:1992:268.

2 Zadeva C-115/88, Mario P. A. Reichert in drugi proti Dresdner Bank, ECLI:EU:C:1990:3.

3 Zadeva C-261/90, Mario Reichert, Hans-Heinz Reichert in Ingeborg Kockler proti Dresdner Bank AG, ECLI:EU:C:1992:149.

Mnenje generalnega pravobranilca, ECLI:EU:C:2018:487, točke 65–87.

Mnenje generalnega pravobranilca, ECLI:EU:C:2018:487, točka 79.

Zadeva Feniks, točka 42.

Zadeva Feniks, točka 48. Glej že v združenih zadevah C-274/16, C-447/16 in C-448/16, flightright GmbH proti Air Nostrum, Líneas Aéreas del Mediterráneo SA, Roland Becker proti Hainan Airlines Co. Ltd in Mohamed Barkan in drugi proti Air Nostrum, Líneas Aéreas del Mediterráneo SA, ECLI:EU:C:2018:160, točka 61.

Zadeva C-548/12, Marc Brogsitter proti Fabrication de Montres Normandes EURL in Karsten Fräßdorf, ECLI:EU:C:2014:148.

Glej v opombi 8.

Vir: red. prof. dr. Martina Repas, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru