Zgraditi džamijo je ustavna pravica

Objavljeno: 05.08.2015

Država ne sme preizkušati vrednotne sprejemljivosti vsebine verovanja, še manj pa sme gmotno podpirati le tiste verske skupnosti, katerih vsebinska prepričanja so ji blizu, v svoje članku z zelo jasnim naslovom in sporočilom, Zgraditi džamijo je ustavna pravica, v najnovejši izdaji revije Pravnik piše dr. Andraž Teršek z Univerze na Primorskem.

Iz pozitivne verske svobode in načela svobodnega delovanja verskih skupnosti, ki je njena sestavina, po njegovem prepričanju namreč izvira tudi pravica graditi prostore za izpovedovanje in izvrševanje vere: »Ta pravica predpostavlja dolžnost oblasti, da pri načrtovanju posegov v prostor ne spregleda ustavno varovanih potreb vseh verskih skupnosti, ne terja pa soglasja verske skupnosti pri prostorskem načrtovanju.«

Pomemben in razumljiv ustavnosodni prispevek k nadaljnjemu razjasnjevanju teh vprašanj po mnenju dr. Terška pomeni odločitev Ustavnega sodišča v zadevi št. U-I-92/07.* Predmet varstva (po besedah Ustavnega sodišča iz obrazložitve odločbe v tej zadevi in evidenčnega stavka) 41. člena Ustave (»Izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju je svobodno«) so teistična, ateistična in neteistična prepričanja s področja etike in morale, piše dr. Teršek. Pogoj za njihovo verodostojnost in institucionalizacijo je, da njihove notranje in zunanje lastnosti kažejo na njihovo konsistentnost, tehtnost, resnost, kohezivnost in pomembnost. Pa naj gre za cerkev, versko skupnost, veroizpoved kot takšno ali za svetovni nazor (svetovnonazorsko prepričanje).

Oseba ima pravico do svobodnega izpovedovanja vere kot posebne oblike svobode izražanja. Ima tudi pravico do svobodnega izvrševanja vere kot posebne oblike svobode ravnanja in pravico do svobodne manifestacije notranjih osebnih odločitev navzven. Svoboda vere se seveda lahko uresničuje individualno ali kolektivno. Ustavno načelo o ločenosti države in verskih skupnosti pa ima, kot je zapisal tudi dr. Teršek v svojem prispevku, trojni pomen:

  • pomeni versko oziroma nazorsko nevtralnost države,
  • avtonomnost verskih skupnosti na lastnem področju in
  • zapoveduje enakopraven odnos države do verskih skupnosti.

Namen takega razumevanja ustavnega načela delitve med državo in verskimi skupnostmi je zagotoviti resnično nevtralno držo države. S tem pa resnično možnost za učinkovito uresničevanje svobode vesti in enakosti posameznikov, verujočih in neverujočih, pa tudi verskih skupnosti.

Sicer je bilo družbeno dogajanje glede gradnje džamije najbolj razburkano pred desetimi leti, a se političnim oziroma dnevnopolitičnim odzivom na gradnjo verjetno še nekaj časa ne bo mogoče izogniti. Hkrati pa je v ustavnosodni obravnavi pobuda za ustavnosodno presojo 25. člena Zakona o zaščiti živali (ZZZiv-C), ki omejuje versko svobodo pri izvajanju obrednega zakola živali. Dr. Teršek jo je spisal na željo Slovenske muslimanske skupnosti, pomeni pa nov ustavnopravni izziv, ki neposredno zadeva položaj muslimanov v Sloveniji in razumevanje njihovih ustavnih pravic in svoboščin.

Naročite se na najstarejšo slovensko pravno revijo, ki jo izdajata Zveza društev pravnikov Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani.

*V tej zadevi je bilo Ustavnemu sodišču postavljeno vprašanje, kako stroga je še lahko zakonska ureditev glede pogojev in kriterijev za registracijo verske skupnosti. US je bilo po besedah dr. Terška v svoji obrazložitvi odločitve jasno, da je ureditev registracije, ki omogoča pridobitev statusa »registrirana verska skupnost«, le pod pogoji, da ima verska skupnost najmanj 100 polnoletnih članov, ki morajo biti bodisi državljani bodisi stalni prebivalci Slovenije, in da taka skupnost najmanj zadnjih 10 let tudi deluje v Sloveniji (oziroma je v svetu prepoznavna več kot 100 let), v neskladju z ustavo.

Boštjan Koritnik, strokovni urednik revije Pravnik