Skupaj 47 avtorjev z različnih področij, je pod okriljem treh urednikov (dr. Damjan Korošec, dr. Katja Filipčič in Stojan Zdolšek) pripravilo veliki in poglobljeni komentar posebnega dela kazenskega zakonika. V knjigi avtorji poglobljeno analizirajo dogmatična vprašanja vsake inkriminacije, z delom pa med drugim želijo doseči tudi bolj poglobljen pristop do teoretičnih vprašanj.

1. Uvod

V tujih državah so veliki in poglobljeni (znanstveni) komentarji standardni del pravne kulture, temeljni stebri pravne znanosti na področju posebnega dela kazenskega prava in ključni strokovni orientir zakonodajalcu pri skrbi za katalog inkriminacij. Tudi Slovenija je nujno potrebovala veliko, poglobljeno, sistemsko analizo vseh kazenskopravnih vidikov kataloga inkriminacij, kot jo je sposobna dati le velika znanstvena raziskava, ki bi sinergijsko združila največ, kar skupaj premorejo slovenska kazenskopravna znanost, najvidnejši deli slovenskega kazenskega sodstva, tožilstva in odvetništva in vrhunski pravni strokovnjaki številnih drugih pravnih panog, ki lahko le skupaj opravijo tako veliko znanstveno in kulturno nalogo. Skupaj 47 avtorjev,[1] pod okriljem treh urednikov (dr. Katja Filipčič, Stojan Zdolšek posebej za vprašanja gospodarskega kazenskega prava in jaz) in strokovnega koordinatorja projekta Boštjana Koritnika, sedem svetovalcev oziroma področnih recenzentov[2] (ob štirih klasičnih recenzentih, ki ocenjujejo celoto[3]), kar 33 strokovnih pomočnikov urednikov[4] in vrsta tehničnega osebja[5] je zadnja skoraj štiri leta, tudi ob podpori Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS, ustvarjala to veliko delo.

2. Zakaj »znanstveni« in zakaj »interdisciplinarni«

Komentar posebnega dela KZ-1 smo poimenovali znanstveni komentar, ker avtorji v njem poglobljeno analiziramo dogmatična vprašanja vsake inkriminacije in ker smo svoja stališča opirali ter soočali z domačo in tujo znanstveno literaturo, tu in tam pa, kjer se je to pokazalo kot posebej smiselno tudi z zgodovinskimi argumenti. Tako je vsak posamičen komentar samostojna znanstvena razprava, ki pa kljub temu teži k razumljivosti tudi za bralce, ki niso razgledani po teoriji kazenskega prava. Naš namen je bil najti ravnotežje med teoretičnim pristopom, ki spodbuja razvoj slovenske teorije kazenskega prava, in uporabnostjo za vsakodnevno delo sodnikov, odvetnikov in tožilcev pri obravnavi konkretnih kaznivih dejanj. Upamo, da bomo s tem pripomogli tudi k razvoju sodne prakse oziroma odpirali dodatne možnosti poti prakse k bolj poglobljenim pristopom do teoretičnih vprašanj.

Temeljni cilj našega komentarja je torej pomoč uporabniku prava pri uporabi definicij posameznih inkriminacij KZ-1 in s tem večja argumentacijska globina, prepričljivost in enotnost v strokovnem delu in izdelkih slovenskega pravosodja. Notranja neskladja v posebnem delu KZ-1, logične napake in dvoumnosti, pravne praznine, take in drugačne nesmisle in nerodnosti zakonskega besedila pa smo kritizirali tudi z mislijo na zakonodajalca in oblikovali kot opozorilo, čemu se mora čim prej odpovedati, kaj popraviti in kje temeljiteje razmisliti.

Skupino avtorjev smo po krajšem pilotnem komentatorskem projektu, izvedenem na Katedri za kazensko pravo Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, začeli oblikovati leta 2015. Izhodiščna zamisel je bila, da k sodelovanju pritegnemo strokovnjake s področja kazenskega prava (visokošolske učitelje, sodnike, tožilce in odvetnike), ki so v strokovni in znanstveni publicistiki že pisali o različnih vidikih kazenskega prava ali so nagnjenje k dogmatiki kazenskega prava pokazali v okviru podiplomskega izobraževanja.

Ker segajo inkriminacije na različna področja, smo k pisanju pritegnili tudi priznane strokovnjake s področij posamičnih inkriminacij (kot so na primer ekonomija, bančništvo, medicina, farmacija, letalstvo ter družinsko in avtorsko pravo). Pri večini inkriminacij smo tako določili strokovnjaka za kazensko pravo in področnega strokovnjaka inkriminacije, ki sta inkriminacijo komentirala v soavtorstvu, ali pa je bil področni strokovnjak v vlogi svetovalca. Tak pristop h komentiranju inkriminacij odstopa od dosedanjega načina komentiranja kazenske zakonodaje tako v slovenskem kot tudi primerjalnem merilu in daje komentarju poseben pečat. Avtorji komentarjev podrobno analiziramo zakonske znake kaznivih dejanj z vidika različnih strok. Zato komentarji niso le v pomoč uporabnikom, ampak s prikazom razvoja posameznega področja in z razgaljanjem pomanjkljivosti ali nejasnosti opisa nekaterih inkriminacij kažejo na potrebo po takem tesnem sodelovanju različnih strok tudi pri nastajanju inkriminacij.

3. Metodološki pristop – nekje (enkrat) je treba postaviti piko

Struktura komentarjev sledi splošno sprejetemu večdelnemu splošnemu pojmu kaznivega dejanja. Zato imajo podobno strukturo, ki zagotavlja, da so analizirani vsi temeljni elementi in tipizacijski faktorji vsakega kaznivega dejanja (vprašanje disponibilnosti dobrine, morebitna kolektivna narava, množinska oblika samostalnika kot zakonski znak, trajajočnost, možnosti neprave opustitvene izvršitvene oblike, blanketnosti, večaktnosti, poskus, krivda itd.). Nekaj inkriminacij je zaradi specifičnosti nekoliko drugače strukturiranih in ne vsebuje natančne dogmatične analize vseh elementov splošnega pojma kaznivega dejanja. Vendar smo si avtorji in uredniki prizadevali, da so pri večini kaznivih dejanj analizirani vsi elementi splošnega pojma kaznivega dejanja.

Sodna praksa ni izdvojena oziroma navedena v posebnem razdelku, kot je to navada pri mnogih komentarjih zakonov. Večina sodne prakse je dostopna prek spletnih strani Vrhovnega sodišča RS in Ustavnega sodišča RS, zato se nam ni zdelo potrebno, da iz javno dostopnih zbirk kopiramo posamezne sodne odločbe. Odločili smo se, da jih vključimo v besedilo komentarjev, pri tem pa poudarjamo, da v našem znanstvenem komentarju ne gre za komentar sodne prakse. Avtorji smo sodne odločbe uporabili predvsem kot argument za svoje trditve, za ponazoritev možnih razlag v primeru ne dovolj določnih zakonskih znakov in za prikaz razvoja sodne prakse glede posamične inkriminacije. Poleg lastnega pregledovanja sodne prakse, ki so jo opravili avtorji neposredno, je bila ta tudi v dveh fazah sistemsko pregledovana za potrebe komentarskega projekta. Tu se avtorji in uredniki posebej zahvaljujemo kolegoma sodniku Vidu Beletu in tožilcu mag. Boštjanu Valenčiču.

Opirali smo se na literaturo, ki je izšla do septembra 2017, ko je bila večina komentarjev pisanih. Le izjemoma smo zaradi referenčnosti dela, ki je izšlo pozneje, med uredniškim pregledom avtorje opozorili na nove vire in na potrebo po njihovi vključitvi v komentar. Že po oddaji besedil večine komentarjev (konec leta 2017) je izšla nova izdaja Deisingerjevega komentarja posebnega dela KZ-1. Zaradi pomembnosti tega dela smo uredniki pri vseh sklicih avtorjev na prejšnjo izdajo dopisali ustrezne sklice tudi na novo izdajo tega monumentalnega slovenskega komentatorskega dela. Avtorji in uredniki smo si nasploh čim bolj dosledno prizadevali upoštevati spoznanja in ugotovitve iz vseh starejših slovenskih komentarjev slovenske in jugoslovanske kazenske zakonodaje, pa čeprav vsebinsko tudi v kritičnem diskurzu z njimi. V nemajhni meri smo vključevali tudi argumente sodobne tuje kazenskopravne teorije in zlasti komentarjev posebnih delov primerljivih kazenskih zakonodaj.

Komentarju vsakega kaznivega dejanja smo uredniki dodali podatek o zastaranju kazenskega pregona, o odgovornosti pravne osebe (tu le, če je ta pri posamičnem kaznivem dejanju mogoča) in o številu obtoženih in obsojenih oseb v obdobju od 2012 do 2016. Za prikaz statističnih podatkov smo uporabili javno objavljene podatke Statističnega urada RS. Pri njihovi analizi smo naleteli na nekatere nejasnosti, za katere se je izkazalo, da so posledica metodologije zbiranja objavljenih podatkov. Nanje smo opozorili Statistični urad RS (na primer pri kaznivem dejanju po 288. členu KZ-1) in upamo, da smo s tem prispevali k boljši metodologiji pri zbiranju in prikazovanju sodne statistike. 

4. Zaključek kot uvod

 Verjamem, da je že iz zapisanega jasno, zakaj sami, svojemu projektu, pravimo »veliko delo« – veliko je namreč tako po logistični zahtevnosti (92 na vsebini delujočih, s tehničnim osebjem in odgovornimi pa več kot 100 ljudi!) tako po pomenu, vloženi energiji, kot tudi po logistični zahtevnosti.[6] Prva knjiga pod okriljem dveh založnikov, Založbe Pravne fakultete Univerze v Ljubljani in Uradnega lista Republike Slovenije,[7] bo izšla pred koncem koledarskega leta, preostale pa do konca marca 2019.

Ob tej priložnosti in po štirih letih »luči na koncu tunela« bi se rad še enkrat zahvalil in globoko poklonil vsem mojim »sotrpinom« na poti tega našega »velikega špeha«, kot sem projekt oziroma njegov rezultat že pred časom ironično poimenoval (čeprav ne morem trditi, da ni bilo trenutkov, ko mi je bilo zaradi take mase dela in prečutih noči žal, da smo se tega lotili). Ni floskula, da brez vsakega od nas ne bi prišli do konca. Rezultat pa je po mojem prepričanju, glede na zelo tehtne ugotovitve našega raziskovalnega dela, pomemben za našo (kazensko)pravno znanost.[8]

Avtor: Damjan Korošec, univerzitetni diplomirani pravnik, doktor pravnih znanosti, redni profesor na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani.

 

[1] Avtorji so (z izjemo urednikov po abecednem vrstnem redu) prof. dr. Damjan Korošec, izr. prof. dr. Katja Filipčič, Tomaž Bajec, prof. dr. Jože Balažic, Vid Bele, mag. Tatjana Bobnar, doc. dr. Rok Čeferin, Uroš Čop, doc. dr. Matija Damjan, mag. Uroš Divjak, dr. Helena Devetak, izr. prof. dr. Zlatan Dežman, doc. dr. Gregor Dugar, mag. Franc Glušič, prof. dr. Peter Grilc, mag. Andrej Ferlinc, mag. Damijan Florjančič, Hinko Jenull, prof. dr. Rajko Knez, as. dr. Neža Kogovšek Šalamon, as. Boštjan Koritnik, mag. Jože Kozina, mag. Karin Merc, Katarina Mervič, prof. dr. Barbara Novak, dr. iur. (Republika Avstrija) Nataša Pirc Musar, Andrej Pitako, dr. Petra Plesec, doc. dr. Jernej Podlipnik, Sanja Sega, as. Jan Stajnko, prof. dr. Grega Strban, Pika Šarf, doc. dr. Miha Šepec, Peter Skerbiš, Marko Šorli, as. dr. Miha Šošić, doc. dr. Luka Tičar, as. dr. Luka Martin Tomažič, mag. Boštjan Valenčič, dr. Aleš Vodičar, LL.M. (Augsburg), Urban Vrtačnik, izr. prof. dr. Saša Zagorc, izr. prof. dr. Aleš Završnik, doc. dr. Sabina Zgaga Markelj, Barbara Zobec in as. dr. Matija Žgur.

[2] Vsi svetovalci in področni recenzenti (nekateri med njimi so tudi avtorji katerega od komentarjev, sedem je takih, ki niso avtorji) so izr. prof. dr. Meta Ahtik, Tomaž Bajec, prof. dr. Jože Balažic, mag. Aleksander Čičerov, mag. Uroš Divjak, doc. dr. Gregor Dugar, izr. prof. dr. Primož Gorkič, izr. prof. dr. Jerca Kramberger Škerl, Darinka Kordelc, as. dr. Maša Kovič Dine, prof. dr. Aleš Mrhar, prof. dr. Barbara Novak, prof. dr. Aleš Obreza, dr. iur. (Republika Avstrija) Nataša Pirc Musar, prof. dr. Grega Strban, dr. Aleš Vodičar, LL.M. (Augsburg), izr. prof. dr. Aleš Završnik in Barbara Zobec.

[3] To so prof. dr. Matjaž Ambrož (Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani), prof. dr. Ljubo Bavcon (Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani), prof. dr. Hajrija Sijerčić-Čolić (Pravna fakulteta Univerze v Sarajevu) in akad. prof. dr. Alenka Šelih (Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani).

[4] To so bili Tjaša Azarov, Erika Bizant, Barbara Cankar, Neja Cunk, Tim Čebulj, Katarina Černivec, Katarina Četina, Tina Fokter, Petra Gašperšič Marolt, Žana Gerdej, Gal Gračanin, Laura Grmek, Eva Hafnar, Jera Hrovat, Ajda Jančar, Monika Jejčič, Liza Jerman, Lena Kevorkijan, Domen Kilar Pahernik, Eva Korenjak Lalovič, Klemen Kreča, Primož Krpič, Marko Lah, Primož Marinič, Nika Najvirt, Iva Petrovič, Urban Praprotnik, Rok Pučnik, Ana Ranzinger, Manja Skočir, Klementina Tajzel, Manca Voje in Inesa Žigon, vsi sicer uspešni študenti Pravne fakultete Univerze v Ljubljani.

[5] Pomočnik strokovnega koordinatorja projekta in vodja ekipe lektorjev je bil Dean Zagorac, lektorsko delo pa so opravljali pretežno on, hkrati pa še Samia Žunič, Lidija Jurman, Vid Sagadin in Irma Plajnšek Sagadin, katerim se – sploh Deanu, tudi za vsebinska opozorila – toplo zahvaljujem za izjemno požrtvovalno in kakovostno delo. Odgovorni se zavedamo pomena jezika pri sporočanju znanstvenih dosežkov, ki nikakor ni sekundarnega pomena.

[6] Dodatno glej tudi Boštjan Koritnik: Ključni steber države si zasluži ustrezno obravnavo, v: e-bilten Uradnega lista Republike Slovenije, 8. oktober 2018.

[7] Za prvo je bil odgovoren direktor Založbe Pravne fakultete as. Boštjan Koritnik, ob podpori najprej dekana prof. dr. Mihe Juharta, ob zaključku pa še sedanjega dekana, prof. dr. Grege Strbana, na strani Uradnega lista Republike Slovenije pa je sodelovala vodja založbe mag. Maja Hostnik Kališek. Za podporo se jim seveda vsem zahvaljujem.

[8] Argumente za to bom nakazal v eni od naslednjih izdaj e-biltena Uradnega lista Republike Slovenije, podrobneje pa predstavil v diskusijskem prispevku v Pravniku, št. 11-12/2018, ki izide še v tem mesecu.