Varstvo pri zdravju v delovnem procesu: delodajalec-delavec

Objavljeno: 05.02.2020

Temeljni zakon, s katerim se določajo pravice in dolžnosti delodajalcev in delavcev v zvezi z varnim in zdravim delom ter ukrepi za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, je ZVZD-1. V skladu s temeljnimi načeli varnosti in zdravja pri delu je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. Delodajalec je dolžan izvajati take preventivne ukrepe ter izbirati take delovne in proizvodne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu ter bodo vključene v vse aktivnosti delodajalca in na vseh organizacijskih ravneh. 

Če delodajalec prenese strokovne naloge na področju varnosti in zdravja pri delu na strokovnega delavca ali strokovno službo, ga to ne reši odgovornosti na tem področ­ju. Obveznosti delavcev na področju varnosti in zdravja pri delu ne vplivajo na načelo odgovornosti delodajalca (ZVZD-1, 8. člen). Po drugi strani pa mora skladno z ZVZD tudi delavec spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb.

Delavec ima pravico do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavljata varnost in zdravje pri delu, mora pa spoštovati in izvajati ukrepe za njuno zagotavljanje. Ne glede na navedeno pa se zdi, da zakonodaja večino dolžnosti pripiše delodajalcu. Tako na primer tudi 10. člena ZVZD-1 navaja, da so vse dolžnosti delodajalca po tem zakonu in predpisih, izdanih na njegovi podlagi, hkrati pravice delavca v zvezi z zagotavljanjem njegove varnosti in zdravja pri delu.

Bistvene sestavine, ki temeljno zagotavljajo varno in zdravo izvajanje del in ki jih v nadaljevanju podrobneje obravnavamo, so:

–    ocena tveganja in izjava o varnosti,

–    izpit iz varstva pri delu,

–    zdravstveno spričevalo.

Temelja preprečevanja nezgod pri delu in poslabšanja zdravja sta ocena tveganja in izjava o varnosti. ZVZD-1 namreč določa, da mora delodajalec pisno oceniti tveganja, katerim so delavci izpostavljeni pri delu ali bi jim lahko bili izpostavljeni. Ocenjevanje tveganja je postopek, s katerim ovrednotimo tveganja za varnost in zdravje delavcev na delovnem mestu. Ocena tveganja je sistematičen pregled vseh vidikov dela, v katerem ocenimo:

–    kaj lahko povzroči poškodbe ali škodo,

–    ali je nevarnosti mogoče odpraviti ali ne,

–    kakšni preprečevalni ali varnostni ukrepi so ali bi morali biti uvedeni za nadzor tveganj.

Namen ocene tveganja je omogočiti delodajalcu, da sprejme ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev. Iz ocene tveganja za določeno delovno mesto sledijo varnostni ukrepi, na primer obveznost, način in vrsta uporabe osebne zaščitne varovalne opreme, posebni zdravstveni pogoji ipd.

ZVZD-1 v 19. členu navaja, da mora delodajalec usposabljati delavce za varno in zdravo delo. V ta namen delodajalec določi obvezne občasne preizkuse teoretične in praktične usposobljenosti za varno delo za delavce, ki delajo na delovnem mestu, na katerem iz ocene tveganja izhaja večja nevarnost za nezgode in poklicne bolezni, ter za delavce, ki delajo na delovnih mestih, na katerih so nezgode pri delu in poklicne bolezni pogostejše (ZVZD-1, 39. člen). Oba preizkusa znanja mora delavec opraviti pozitivno. Naročniku usposabljanja za varno delo (delodajalcu) se izda zapisnik o uspešno/neuspešno opravljenem preizkusu teoretične in praktične usposobljenosti za vsakega delavca posebej (izpit iz varstva pri delu). V 36. členu pa zakon navaja, da mora delodajalec zagotoviti zdravstvene preglede delavcev, ki ustrezajo tveganjem za varnost in zdravje pri delu. Pravilnik o preventivnih zdrav­stvenih pregledih delavcev (Uradni list RS, št. 87/02 in 29/03) navaja, da se preventivni zdravstveni pregledi delavcev opravljajo zaradi varovanja življenja, zdravja in delovne zmožnosti delavca, preprečevanja nezgod in poškodb pri delu, poklicnih bolezni, bolezni v zvezi z delom in preprečevanja invalidnosti. Navedeno shematsko prikazuje spodnja slika.

 

 

 Slika: Osnovne obveznosti delodajalca do delavca

 

Po izpolnitvi navedenih osnovnih obveznosti delodajalca sledita obvezna uvedba v delo in dodelitev osebne varovalne opreme. Uvajanje zaposlenih lahko opredelimo kot dinamičen razvojni proces, ki se izvaja ob vsakokratnih spremembah v načinu ali pogojih dela in v katerem sodelavec na eni strani s formalno strokovno usmeritvijo nadrejenih, mentorja oziroma izvajalca uvajanja pridobi vse potrebne veščine, znanje in druge kompetence, potrebne za uspešno in učinkovito samostojno opravljanje del in nalog v novem delovnem procesu, ter na drugi strani v neformalni socializaciji s sodelavci prevzame ključne navade, načela in vrednote, potrebne za uspešno in učinkovito socialno delovanje v novem delovnem okolju (Mihalič, 2006).

Vir: Zbornik 5. Dnevi gradbenega prava, 14. in 15. november 2019, izr. prof. dr. Bojan Grum.