Ugotovljena protiustavnost Zakona o odvetništvu in Zakona o kazenskem postopku

Objavljeno: 17.02.2016

Konec leta 2013 je Odvetniška zbornica Slovenije skupaj s še tremi odvetniškimi pisarnami na Ustavnem sodišču Republike Slovenije vložila ustavno pritožbo zoper odredbe o hišni preiskavi in pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti dveh zakonov.
Ustavno sodišče je tako z odločbo št. U-I-115/14 Up-218/14 z dne 21. 1. 2016 odločilo, da sta Zakon o kazenskem postopku in Zakon o odvetništvu v neskladju z ustavo (1. točka izreka), in državnemu zboru naložilo, da mora z odločbo ugotovljeno protiustavnost odpraviti v enem letu po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije (2. točka izreka).

Zakon o kazenskem postopku in Zakon o odvetništvu namreč ne urejata posebnosti preiskovalnih dejanj pri odvetniku na način, ki bi preprečil nedopustne posege v odvetniško zasebnost, zato sta v neskladju s 35. členom, prvim odstavkom 36. člena in prvim odstavkom 37. člena ustave. Ker odvetniku in predstavniku odvetniške zbornice ne dajeta učinkovitega pravnega sredstva zoper sodne odredbe, na podlagi katerih se izvajajo preiskovalna dejanja, in zoper odločitve sodišč o obsegu podatkov, v katere je mogoče vpogledati ter jih je mogoče zaseči in preiskati v odvetniški pisarni, sta v neskladju tudi s 25. členom ustave.
Ker izpodbijana zakonodaja ne omogoča sodne kontrole odločitve policije o vpogledu, zasegu in preiskavi teh podatkov, je v neskladju tudi s prvim odstavkom 23. člena ustave. Do odprave ugotovljene protiustavnosti je ustavno sodišče določilo način izvršitve sprejete odločbe. Z njim vzpostavlja minimalna jamstva ureditve preiskovalnih dejanj, kadar se opravljajo pri odvetniku.

Ustavno sodišče je z odločbo tudi ugodilo ustavnim pritožbam zoper odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani tako, da je ugotovilo, da so bile z izpodbijanimi odredbami kršene pravice iz 35. člena, prvega odstavka 36. člena in prvega odstavka 37. člena ter pravici iz prvega odstavka 23. člena in 25. člena ustave (5. točka izreka). Prepovedalo je vse nadaljnje posege v odvetniško zasebnost na podlagi izpodbijanih odredb; preiskovalna dejanja se ne smejo izvajati brez navzočnosti predstavnika Odvetniške zbornice Slovenije ter brez spoštovanja jamstev, vsebovanih v 3. in 4. točki izreka odločbe (6. točka izreka). Vsi predmeti, listine in dokumentacija v vseh oblikah, ki so bili zaseženi v preiskovalnih dejanjih pri pritožnikih, opravljenih na podlagi izpodbijanih odredb, morajo biti nemudoma dani na vpogled pritožnikom, pri katerih so se izvedla preiskovalna dejanja, njihovim morebitnim odvetnikom oziroma zastopnikom in predstavniku Odvetniške zbornice Slovenije. Pritožniki in predstavnik odvetniške zbornice imajo pravico ugovarjati njihovemu zasegu na način in po postopku, določenem v 3. točki izreka odločbe (7. točka izreka).

Postopek za oceno ustavnosti zakonov je bil začet na pobudo Odvetniške zbornice Slovenije. Ustavne pritožbe so poleg odvetniške zbornice vložili odvetniške družbe in odvetniki, pri katerih so bile na podlagi odredb Okrožnega sodišča v Ljubljani opravljene hišne preiskave odvetniških pisarn, stanovanj in osebnih avtomobilov zaradi verjetnosti, da se bodo odkrili predmeti in sledovi kaznivega dejanja, pomembni za kazenski postopek zoper tretje osebe. Preiskave je opravila policija, ki je zasegla tudi listine in elektronske naprave s podatki, ki naj bi bili v zvezi z namenom preiskave.
V postopku ocene ustavnosti je ustavno sodišče presojalo utemeljenost zatrjevanj pobudnice, da zakona v nasprotju z ustavo ne urejata dopustnosti preiskave odvetniške pisarne in drugih prostorov, ki jih uporablja odvetnik, zasega predmetov in elektronskih naprav odvetnika, prav tako pa tudi ne učinkovitih pravnih sredstev, ki naj bi zagotavljala spoštovanje predvsem pravice do zasebnosti, ki varuje zaupnost razmerja med odvetnikom in njegovo stranko, pa tudi drugih človekovih pravic odvetnikovih strank.

V okviru postopka ocene ustavnosti je ustavno sodišče opredelilo vsebino odvetniške zasebnosti. Odvetnikova zasebnost se nanaša na dejstva, razmerja, stvari, prostore, podatke in komunikacije, ki imajo vsebinsko zvezo z opravljanjem odvetnikovega poklica, in ima posebno ustavnopravno težo. Ne zaradi privilegiranja odvetnika, temveč zato, ker se odvetniška zasebnost neločljivo povezuje z zasebnostjo njegovih strank ter s posebnim medsebojnim zaupanjem in pričakovanjem zaupnosti, ki tvorita jedro razmerja med odvetnikom in njegovo stranko. Odvetniška zasebnost ima zato več vidikov in je varovana s 35., 36. in 37. členom ustave. Razlog posebnega varstva odvetnikove zasebnosti je torej v tem, da se z njo varujejo tako zasebnost odvetnika kot zlasti tudi človekove pravice odvetnikovih strank.

Odvetnikov delo je, da s svojo strokovno pomočjo daje pravno pomoč svojim strankam, vključno z zastopanjem v sodnih postopkih. Njegova vloga je bistvena pri uresničevanju pravice do sodnega varstva, pravice do pravnega sredstva in jamstev poštenega postopka. Pomen odvetnika je še bolj nepogrešljiv v kazenskem postopku, v katerem je njegova vloga ključna za uresničevanje pravice do obrambe in drugih jamstev, ki jih obdolžencu v kazenskem postopku zagotavlja ustava. Da bi odvetnik to svojo vlogo lahko opravil, mu stranka zaupa ne le svoje osebne podatke, temveč tudi veliko informacij, tudi najbolj intimnih, iz svoje zasebnosti. Odvetnik jih je dolžan varovati kot poklicno tajnost, kar je temelj zaupnega razmerja med odvetnikom in njegovo stranko, v katerem se prepletajo vsi vidiki zasebnosti, od splošnega do prostorskega, komunikacijskega in informacijskega. Odvetnik je varstvu tega zaupnega razmerja lahko zavezan le, če hkrati lahko varuje svojo pravico do zasebnosti na poklicnem področju, tudi tako, da država vanjo nedopustno ne posega. Ustavno varstvo odvetniške zasebnosti je zagotovljeno ne glede na različne položaje, v katerih je lahko odvetnik glede na preiskovalna dejanja. Lahko je zagovornik osumljene ali obdolžene osebe, odvetnik obdolžene osebe, nekdo, ki nima pogodbenega razmerja z njo, ali pa je celo sam obdolžena oseba. Ustavno varstvo namreč ni namenjeno privilegiranju odvetnika, temveč poudarjeno ščiti in varuje njegove stranke.

Če je dovoljeno zaradi pregona kaznivih dejanj poseči v odvetniško zasebnost, je to ustavno dopustno le, če je tak poseg nujen, in le v obsegu, ki je nujno potreben. Pri tem je treba upoštevati, da imajo posegi v odvetniško zasebnost posledice, ki so nepovratne. Pri tem je pomembno zlasti dvoje – preiskovalna dejanja pri odvetniku so nujna le, če je do informacij oziroma podatkov, ki so v neposredni zvezi z natančno določenim kazenskim postopkom, mogoče priti prav s preiskavo odvetniške pisarne, ne pa tudi z drugimi preiskovalnimi dejanji.
Drugi vidik nujnosti pa se nanaša na izvedbo preiskovalnega dejanja. Do sprejetja odločbe ustavnega sodišča je veljavna zakonodaja omogočala, da izvedba preiskovalnih dejanj, ki jih preiskovalni sodnik prepusti policiji, zajame tudi podatke, v katere že zaradi nedopustnosti cilja ni dovoljeno poseči, oziroma podatke, ki niso nujni za natančno določen kazenski postopek. Odvetnik, čigar prostori ali elektronske naprave se preiskujejo, in predstavnik odvetniške zbornice pri nekaterih preiskovalnih dejanjih sploh nista bila navzoča. Če sta bila navzoča, pa sta lahko le izrazila svoje nestrinjanje z njimi in prav tako tudi z zasegom listin in naprav, ki ga je izvedla policija, nista pa mogla preprečiti posegov. Prav tako nista mogla doseči, da bi se odločitev o njihovi utemeljenosti prenesla na neodvisen organ, ki bi o tem nepristransko odločil. Če bi namreč pri odločanju o utemeljenosti posega v odvetniško zasebnost imel zadnjo besedo sodnik, bi šlo še vedno za poseg v pravico, vendar blažji od posega, do katerega pride po izpodbijani ureditvi. Izpodbijana ureditev je nesorazmerno posegala v odvetniško zasebnost, ker ni uredila blažjega posega, s katerim bi bilo enako mogoče doseči cilj učinkovitega pregona kaznivih dejanj.

Do odprave ugotovljenih protiustavnosti se v skladu s 60. točko obrazložitve odločbe preiskovalna dejanja pri odvetniku odrejajo in izvajajo tako,

1. da morajo biti odvetnik, čigar prostori ali elektronske naprave se preiskujejo ali čigar predmeti se nameravajo zaseči, njegov odvetnik kot pooblaščenec in predstavnik odvetniške zbornice seznanjeni z vsemi preiskovalnimi dejanji, kadar se ta opravljajo pri odvetniku; v ta namen ima odvetnik pravico, predstavnik odvetniške zbornice pa dolžnost biti navzoč pri njihovem izvajanju; brez navzočnosti predstavnika odvetniške zbornice se preiskovalno dejanje ne sme opravljati;

2. ob izvedbi preiskovalnega dejanja imata odvetnik in predstavnik odvetniške zbornice pravico ustno zahtevati varstvo pred vpogledom in razkritjem podatkov, ki so varovani z odvetniško zasebnostjo;

3. če odvetnik ali predstavnik odvetniške zbornice zahtevata, naj se v posamezne listine ali spise ne vpogleda, je treba takšno listino ali spis nemudoma zapečatiti, nihče ne sme posegati v celovitost in integriteto zapečatenih podatkov;

4. nemudoma po končani izvedbi preiskovalnega dejanja mora policija (oziroma preiskovalni sodnik, če sam opravlja preiskovalno dejanje) zapečatene listine skupaj z zapisnikom o njihovem odvzemu predložiti sodniku pristojnega okrožnega sodišča, ki ne opravlja oziroma ne bo opravljal sodne preiskave v kazenskem postopku, v katerem je bila izdana ali zaradi uvedbe katerega je bila izdana sodna odredba, ki je podlaga za opravo preiskovalnega dejanja;

5. sodnik pristojnega okrožnega sodišča ima pravico vpogledati v vsebino vseh odvzetih in zapečatenih listin, če oceni, da je to potrebno, pa tudi v kazenski spis zadeve in odločiti v čim krajšem času s sklepom o zasegu listin;

6. pred odločitvijo sodnik zasliši odvetnika, čigar prostori so se preiskovali, predstavnika odvetniške zbornice in osebo, ki je izvajala preiskovalno dejanje, oziroma po njegovi presoji pristojnega državnega tožilca; pred temi osebami lahko odpre zapečateno listino, vendar vanjo poleg njega lahko vpogledata le še odvetnik in predstavnik odvetniške zbornice;

7. če sodnik ugotovi, da je zaseg listine dopusten, odloči o zasegu s sklepom, ki mora biti obrazložen; 8. zoper ta sklep sodnika imata pravico do pritožbe v roku treh dni od njegove vročitve odvetnik in predstavnik odvetniške zbornice; 9. pritožba zadrži izvršitev zasega, do odločitve o njej se listina v zapečateni obliki hrani pri sodniku, ki je dovolil njen zaseg.

Našteta pravila se smiselno uporabljajo tudi za izvedbo preiskovalnega dejanja preiskave elektronske naprave, kolikor ni v 61. točki obrazložitve določeno drugače, in sicer:

1. preiskovalci smejo, če odvetnik ali predstavnik odvetniške zbornice ugovarjata vpogledu v elektronsko napravo, zgolj zavarovati njeno vsebino, ne da bi v to vsebino vpogledovali; v tem primeru se zapečati nosilec podatkov, na katerem je zavarovana vsebina;

2. pregled vsebine elektronske naprave zaradi odločitev o pregledu in zasegu podatkov sodnik lahko izvede ob pomoči sodnega izvedenca;

3. če sodnik postavi sodnega izvedenca, ta svoje delo opravi v prostorih sodišča, ob navzočnosti sodnika, odvetnika in predstavnika odvetniške zbornice, če se odzoveta vabilu, in preiskovalnega sodnika oziroma oseb, ki izvajajo preiskovalno dejanje;

4. po pregledu vsebine elektronske naprave sodnik izvede zaslišanje ob smiselni uporabi točke 6) iz 60. točke obrazložitve odločbe in odloči o tem, kateri podatki z elektronske naprave in na kakšen način se lahko izročijo preiskovalcem, kateri pa se vrnejo odvetniku oziroma ob izdelani kopiji nosilca zaradi zavarovanja nemudoma uničijo.

V 62. točki obrazložitve je določeno, da o pritožbi iz 60. točke obrazložitve odloča pristojno višje sodišče. V tej pritožbi odvetnik in predstavnik odvetniške zbornice, ki sta ugovarjala vpogledu v listine oziroma elektronske naprave in njihovemu zasegu zaradi zavarovanja odvetniške zasebnosti, lahko uveljavljata tudi protiustavnost ali nezakonitost sodne odredbe, s katero je bilo odrejeno preiskovalno dejanje.
V 63. točki obrazložitve odločbe pa je določeno, da morajo vse osebe, ki se med preiskovalnim dejanjem oziroma postopki s pravnimi sredstvi na kakršenkoli način seznanijo z vsebino podatka, glede katerega je bilo odločeno, da je varovan z odvetniško zasebnostjo, in preiskovalci do vpogleda vanj do njegove pridobitve z zasegom niso upravičeni, tak podatek varovati kot tajnost.

Takšen način izvršitve iz 3. in 4. točke izreka odločbe ustavnega sodišča naj bi zagotovil, da bo v času, dokler zakonodajalec ne odpravi ugotovljenih protiustavnosti, na podlagi sodne odredbe, s katero se opravljajo preiskovalna dejanja, poseženo v odvetniško zasebnost le tedaj, ko je to glede na cilj, ki mu sledi poseg, sploh dopustno, in le tedaj, ko je to in kolikor je to res nujno potrebno zaradi uvedbe oziroma poteka posameznega kazenskega postopka.

Pri tem je posebno pomembno, da mora imeti zadnjo besedo o tem, ali je dopustno vpogledovati in zaseči listine ali naprave, ki vsebujejo podatke in informacije, varovane z odvetniško zasebnostjo, sodnik. Odločba tako vzpostavlja pritožbo kot učinkovito pravno sredstvo, s katerim naj se zagotovi instančni preizkus sodnih odločitev, na podlagi katerih je poseženo v odvetniško zasebnost, oziroma sodna kontrola odločitve policije o zasegu listin in naprav. Pritožba je vzpostavljena tako glede sodne odredbe, ki mora spoštovati ustavne omejitve pri dovoljevanju preiskovalnih dejanj v skladu s stališči iz te odločbe, kot glede odločitve pristojnega sodnika, da so preiskovalci upravičeni vpogledati v posamezno listino ali podatek in ju tudi zaseči.

Vir: Uradni list RS