Pravna praznina ob opuščanju oblastvenih ukrepov, usmerjenih v zaščito prebivalstva pred infekcijskimi (in ne zgolj nalezljivimi) boleznimi

Objavljeno: 17. 1. 2024

Slovenijo je v letu 2016 pretresel primer otroka, ki je zbolel za tetanusom. Proti tej bolezni ni bil cepljen, saj naj bi njegovi starši cepljenju nasprotovali in otroka do petega leta niso cepili. Podrobna kazenskopravna subsumpcijska analiza konkretnega dejanskega stanu postreže s presenetljivim spoznanjem, da pregon staršev kot dvojnih garantov otrokovega zdravja po 177. členu Kazenskega zakonika (KZ-1) ni mogoč zaradi povsem preprostega dejstva, ker je zakonodajalec v nepravo delikta vključil zgolj nalezljive, ne pa tudi infekcijskih bolezni, med katere se uvršča tetanus.

Tetanus je bakterijska okužba (povzroča jo bakterija Clostridium tetani), ki lahko vstopi v telo skozi rano ali ureznino in proizvede toksin, ki vpliva na živčni sistem. Spada torej med infekcijske bolezni, kar pomeni, da se jih človek ne naleze od obolelega (v to skupino bolezni spadajo tudi salmoneloza in botulinus). Infektivnost je medicinsko širši pojem in ne zajema nujno nalezljivosti v navedenem smislu. Opisano pa v slovenski pravni ureditvi odpira problem kriminalitetnopolitične in sistemske smiselnosti (kazensko)pravnega teoretskega in zakonskega omejevanja na zgolj nalezljive infekcijske bolezni, hkrati pa razgalja vprašanje pravilne uporabe medicinskega izrazja na izpostavljenem specialnem področju pravnega obvladovanja prenašanja nalezljivih bolezni. Glede tega je treba opozoriti na pomembno razliko med pojmoma »infekcijske« in »nalezljive« bolezni.

Izvršitveno ravnanje, ki pomeni kršitev prepovedi ali zapovedi predpisov ali odredb, s katerimi pristojni organ odredi pregled, razkuženje, izločitev bolnikov ali kakšne druge ukrepe za zatiranje ali preprečevanje infekcijskih bolezni pri ljudeh (prvi odstavek 177. člena KZ-1) ali pri živalih (drugi odstavek 177. člena KZ-1), bo torej ostalo nekaznovano zaradi pravne praznine na področju kazenskopravnega preprečevanja prenašanja infekcijskih bolezni. Zaradi načela zakonitosti v kazenskem pravu in prepovedi ekstenzivne razlage kazenskopravne norme namreč ne moremo zunaj začrtanih okvirjev, ki jih je zakonodajalec postavil v 177. členu KZ-1 in blanketni normi Zakona o nalezljivih bolezni (ZNB), ki v center osredotočenosti postavljata zgolj nalezljive bolezni. Problem je deloma mogoče reševati z zelo ustvarjalno razlago navideznosti stekov kaznivih dejanj, vendar bistvo problema z izhodiščno čudno ozko definicijo opisnih posebnih inkriminacij zoper javno zdravje ostaja. Z nadomestitvijo sicer ustreznejšega izraza infekcijske bolezni bi se kaznivost razširila onkraj meja nalezljivih bolezni, kar pa bi ob številnih obstoječih težavah lahko povzročilo še dodatne probleme pri uporabi in razlagi inkriminacijske norme.

Ni povsem jasno, iz kakšnih vzrokov in s kakšnimi razlogi slovenski zakonodajalec primerjalnopravno vpadljivo toliko več energije vlaga v nalezljive bolezni kot v infekcijske in zakaj temu tako zelo nekritično sledi tudi kazenskopravna teorija. Zakaj zakonodajalec kljub zaznani (najverjetneje) terminološki, posledično pa tudi teleološki zagati, tudi ob pripravi zadnje novele Zakona o nalezljivih bolezni (ZNB-D)* ni ustrezno obravnaval zakonske praznine. Zato avtorji znanstvene monografije Kazensko pravo in infekcijske bolezni predlagajo pogled čez planke v nemško rešitev. Nemški zakonodajalec namreč omenjeno terminološko in predvsem vsebinsko razlikovanje upošteva že v naslovu temeljnega relevantnega zakona Infektionsschutzgesetz (IfSG) in v nepravo delikta vključi vsa izvršitvena ravnanja, povezana z razširjanjem infekcijskih (in ne zgolj nalezljivih) bolezni.

Opisani izrazi so strokovni pojmi, termini medicine in kot taki blanketno izpolnitvene vsebine (izrecne ali tihe blankete) kazenskega prava. V razvitem, sistemsko skladnem in uravnoteženem zdravstvenem pravu je mogoče pričakovati, da jih dosledno upošteva tudi zakonodaja na vseh ravneh, najprej seveda blanketna izpolnitvena zakonodaja s področja varstva pred infekcijskimi oziroma nalezljivimi boleznimi, tudi posebej s področja zoonoz in podobno. Vsekakor pa ni mogoče dovolj poudariti (vsaj de lege ferenda) nujnosti dogovora kazenskopravne in medicinske stroke glede poenotenja izrazja (vsaj) na področju prava nalezljivih bolezni ter nujnih terminološko in vsebinsko ustreznih popravkov 177. člena KZ-1 in ZNB, predvsem zaradi zapolnitve pravne praznine, ki trenutno zeva ob pojavu nekaterih infekcijskih (ne pa hkrati tudi nalezljivih) bolezni, za katere pa obstajajo učinkoviti preventivni mehanizmi (ukrepi) zaščite.

Avtorji v novi monografiji odpirajo še številne druge nedoraslosti slovenskega kazenskega prava na področju obvladovanja nalezljivih bolezni konkretnim pojavom in dejanskim stanovom, ki jih je prinesla epidemija (pandemija) covida-19, pa jih v Sloveniji (drugače kot v številnih drugih državah) nismo ne pravnoteoretsko ne politično prepoznali kot problem, ki bi klical po kazenskopravnih reformah in kazenskega prava (primerjalnopravno zelo vpadljivo) brez jasnih argumentov niti nismo resno poskušali uporabiti za obvladovanje širjenja resno nevarnih nalezljivih bolezni.

* Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 125/22).

Avtor: mag. Boštjan Valenčič.



AAA Zlata odličnost
|