Nujna medicinska pomoč in pacientova volja: kdo odloča, ko pacient ne more?

Pacientova privolitev izključi protipravnost posega v njegovo telo pri zdravstveni obravnavi. V dveh primerih pa je protipravnost izključena na podlagi samega zakona in torej neodvisno od pacientove volje. V prvem primeru, ki ga ureja 28. člen, se vzpostavi razmerje nujne gestije (lat. negotiorum gestio necesaria), na podlagi katere – čeprav pacient v poseg ni privolil – ne gre za civilni delikt in zdravnik za svoje ravnanje ne bo niti odškodninsko niti kazensko odgovoren.¹ Ker gre za izjemo od splošne zahteve po privolitvi, je treba pogoje za njeno uporabo razlagati restriktivno.

Prvi pogoj je pacientova nezmožnost odločati o samem sebi, ki je odvisna od njegove sposobnosti razumevanja pomena in posledic zdravstvene obravnave. Sposobnost pogojujejo individualne lastnosti pacienta in je odvisna od vsakokratnega primera. Poleg nesposobnosti mora biti za opustitev privolitve pri pacientu zahtevana nujna medicinska pomoč, tj. je tisto ravnanje, ki ga brez škode za pacienta ni mogoče odložiti, saj je potrebno za ohranitev njegovih pomembnih funkcij ali za preprečitev nepopravljivega in hudega poslabšanja zdravstvenega stanja. Gre za neodložljive zdravstvene storitve, namenjene ohranitvi življenja ali preprečitvi usodnega poslabšanja zdravstvenega stanja. Pri tem so mišljena tudi psihična zdravstvena stanja, ki resno ogrožajo pacientovo zdravstveno stanje na fizični ravni.

 Primer:

Pacient je v stanju hude psiho-motorične vznemirjenosti zavračal medikamentozno terapijo. Zdravnik je presodil, da bi dolgotrajno stanje tako močne vznemirjenosti pri njem lahko povzročilo srčni infarkt ali možgansko kap. Hkrati je ocenil, da ni bil sposoben objektivno razumeti pomena zavračanja zdravstvene oskrbe. Ker je šlo za nujno medicinsko pomoč, je bila aplikacija zdravil kljub odsotnosti privolitve zakonita.²

Z vidika restriktivne razlage sposobnosti odločanja o sebi je zlasti v primeru mladoletnih pacientov posebno občutljiva presoja dejavnikov, ki tako sposobnost oblikujejo. Gre za vprašanja, ali je pacient glede na svojo starost, zrelost, zdravstveno stanje in druge osebne okoliščine sposoben razumeti pomen in posledice potrebne nujne medicinske pomoči. V vsakdanji praksi je lahko problematična tudi zakonska določba, da se nujna medicinska pomoč lahko opravi pacientu, ki svoje volje ni zmožen izraziti. V primeru dvoma pri pacientu, ki je sicer sposoben opraviti razumsko presojo, vendar je ni zmožen izraziti (na primer prisebni pacient, priklopljen na aparature, ki se odziva zgolj z očesnim stikom), bo zdravnik ravnal v najvišjo pacientovo korist in opravil aktivnosti nujne medicinske pomoči (po načelu in dubio pro vita).

Obravnavana zakonska določba pride v poštev tudi v primerih razširitve medicinskega posega. Če med posegom oziroma zdravstveno oskrbo nastane za pacienta življenjsko ogrožajoče stanje, zaradi katerega je potreben dodaten ali drugačen poseg od tistega, v katerega je pacient privolil, bi opustitev izvedbe takega posega pomenila opustitev zdravstvene pomoči z vsemi civilnopravnimi in kazenskopravnimi posledicami.

Nudenje nujne medicinske pomoči je lahko povezano tudi s situacijami, ko je pacient vnaprej izrazil svojo voljo o tem, kakšne zdravstvene oskrbe ne dovoljuje, če bi se znašel v položaju, ko ne bi bil sposoben dati veljavne privolitve. Če so izpolnjeni pogoji za opustitev pomoči po 34. členu ZPacP, je treba šteti, da gre za opravljanje tujih poslov kljub prepovedi (prepovedana gestija), kar ustvarja odškodninsko odgovornost izvajalca zdravstvenih storitev.³ Osebe, ki so sicer po zakonu pooblaščene za nadomestno privolitev, nujne pomoči pacientu ne morejo zavrniti (glej tudi komentar k 38. členu). Zato zakon v primeru nujne gestije, drugače kot pri koristni gestiji, izvajalcu ne nalaga zdravstvenih storitev, da bi najprej poskusil pridobiti privolitev oseb, ki so po zakonu pozvane k nadomestni privolitvi.

S kazenskopravnega stališča je ravnanje zdravnika, ki zaradi resnosti stanja pacientu opravi medicinski poseg brez njegove privolitve, mogoče označiti kot skrajno silo, ki jo KZ-1 opredeljuje v 32. členu in določa, da ne gre za protipravno dejanje, ki je storjeno, da bi storilec od sebe ali koga drugega odvrnil sočasno nevarnost, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, pod pogojem, da je povzročeno zlo manjše od zla, ki je grozilo.⁴

¹ Žnidaršič Skubic, 2018, str. 60.

² Dejansko stanje, opisano v sodbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1547/2018 z dne 6. februarja 2019.

³ 204. člen OZ.

⁴ Močnik, 2021, str. 14–15.

Vir: Nina Cek, komentar k 28. členu v Zakon o pacientovih pravicah s komentarjem (Uradni list RS, 2019), str. 161–162.