Katere so arhitektove pravice?

Objavljeno: 18.01.2018

Avtorska pravica obsega moralne, materialne in druge pravice avtorja. Avtor lahko posamezne materialne in druge pravice prenese na tretje osebe (na primer na lastnika objekta oz. investitorja), moralne pravice pa so neodtujljive.

Avtor ima moralno pravico do priznanja avtorstva na svojem delu (18. člen ZASP). Ta pravica obsega zlasti avtorjevo upravičenje do označbe avtorstva na delu, torej na načrtu, a tudi na zgrajenem objektu (na primer v obliki plastike, reliefa ali table).1

Za arhitekte najrelevantnejši materialni avtorski pravici sta pravica reproduciranja (23. člen ZASP) in pravica distribuiranja (24. člen ZASP), po katerih ima avtor izključno upravičenje, da svoje delo reproducira v katerikoli obliki (najpogosteje kot zgraditev objekta po načrtu) ter da svoje delo daje v pravni promet (na primer načrt proda investitorju). Z arhitekturnega vidika je zanimiva tudi pravica predelave (33. člen ZASP). Nanaša se na primere, ko se že obstoječe avtorsko delo pojavi kot sestavni del novega avtorskega dela, ki ga ustvari drug avtor, in skupaj z njim tvori nerazdružljivo celoto (na primer, arhitekt v svoj načrt doda balkon z zgradbe drugega arhitekta). Seveda mora prvotni avtor na drugega arhitekta prenesti pravico predelave in s tem predelavo dovoliti, sicer so kršene avtorske pravice.

Med za arhitekte pomembne druge pravice avtorja sodi zlasti pravica dostopa do dela (34. člen ZASP). Ta omogoča avtorju dostop k njegovemu delu, ki je v posesti nekoga drugega, vendar samo zaradi uresničevanja pravice do reproduciranja in predelave dela. Seveda pri slednjem arhitekt ne more predelati tistega primerka, ki je v lasti posestnika, predela lahko zgolj svoje delo kot duhovno stvaritev, pri čemer ga navadno najprej reproducira tako, da naredi fotografije, posnetke, skice ipd. Avtor ne more zahtevati izvrševanja svoje pravice ob času, ki je za posestnika neugoden, posestnik pa avtorju dostopa ne sme odreči ali mu ga zaračunati.2

Najpomembnejša omejitev arhitektovih pravic je določena v 55. členu ZASP, ki ureja prosto uporabo del na splošno dostopnih krajih. Splošno dostopna arhitekturna dela v parkih, na ulicah, trgih in drugih javnih krajih zaradi svoje trajne prisotnosti v javnosti postanejo nekakšno javno dobro, kar utemeljuje njihovo prosto uporabo, če se delo na javno dostopnem kraju nahaja trajno. Prosta uporaba obsega zlasti vse oblike reproduciranja del (na primer fotografiranje, snemanje, risanje), distribuiranje teh primerkov del, RTV-oddajanje itd. Vendar pa arhitekturnih del ni dopustno reproducirati tako, da zgradimo še en primerek. Prav tako se reprodukcije ne smejo uporabiti za doseganje premoženjskih koristi (na primer s tiskanjem razglednic, na katerih je delo upodobljeno).

Arhitektova avtorska pravica je izključna, torej lahko vsakomur prepove uporabo ali zlorabo svojega dela. Najhuje je avtorjeva pravica prizadeta v primeru plagiata. Pri tem je navadno podana dvojna kršitev: nekdo reproducira tuje avtorsko delo (neupravičeno reproduciranje – kršitev 23. člena ZASP) in v zvezi s tem delom navede svoje ime (kršitev pravice do priznanja avtorstva – kršitev 18. člena ZASP). Neupravičeni posegi v delo, na primer okrnitev fasade, delno porušenje zgradbe, predrugačenje načrta itd., lahko pomenijo kršitev pravice do spoštovanja dela (19. člen ZASP). Tem posegom se avtor lahko upre le, če je bila s posegom okrnjena njegova osebnost oziroma če ji taka okrnitev grozi (kot okrnitev osebnost je najpogosteje mišljena okrnitev avtorjevega ugleda in imena). Poudariti je treba, da avtorsko pravo ne pozna »izboljševalnih« posegov. Tudi če je delo po predelavi »kvalitetnejše«, gre vseeno za kršitev avtorjevih pravic.3 Gornja ureditev velja za posege tretjih oseb v delo. Za posege, ki jih izvede lastnik objekta, velja poseben pravni režim, kot bo pojasnjeno v ndaljevanju.

Kadar so avtorjeve pravice kršene, lahko zahteva njihovo varstvo po določbah ZASP in tudi po splošnih pravilih odškodninskega prava. Arhitekt lahko prepove neupravičeno reproduciranje svojega dela, na primer gradnjo objekta, za katero graditelj ni pridobil ustreznih pravic. Če je objekt že delno zgrajen, lahko avtor s prepovednim zahtevkom zahteva le prepoved nadaljnje gradnje (ne more pa zahtevati porušenja že zgrajenega dela). Avtor lahko s prepovedno tožbo napade tudi grozeče skazitve, okrnitve ali druge posege v svoje delo (19. člen ZASP) ter neupravičeno predelavo dela (33. člen ZASP).

Arhitekt načeloma ne more zahtevati, da se že zgrajeni objekt poruši ali spremeni tako, da bo ustrezal njegovemu načrtu, razen kadar okoliščine primera to opravičujejo (drugi odstavek 167. člena ZASP). Ko je arhitekturni objekt torej že zgrajen, ostane arhitektu najpogosteje le še odškodninski zahtevek po splošnih pravilih odškodninskega prava. Načeloma je ta odškodnina omejena na nadomestilo avtorskega honorarja, povečanega za 200 odstotkov (168. člen ZASP). Prav tako lahko arhitekt zahteva povrnitev nematerialne škode za poseg v moralne pravice, na primer pri skazitvah del in posegih, ki krnijo avtorjevo osebnost (169. člen ZASP).

Dejstvo, da se pred slovenskimi sodišči pojavi relativno malo primerov kršitev avtorskih pravic arhitektov, nakazuje, da arhitekti niso dovolj osveščeni o svojih avtorskopravnih upravičenjih

1 Trampuž, M.: Avtorsko pravo in likovna umetnost: primerjalnopravna raziskava, Časopisni zavod Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1996, str. 152.

2 Tako tudi Höhne, T.: Architektur und Urheberrecht, Theorie und Praxis: Ein Leitfaden für Architekten, Ingenieure und deren Rechtsberater, MANZ'sche Verlags- und Universitätsbuchhandlung, Dunaj, 2007, str. 86.

3 Tako Riesenkampff J.: Inhalt und Schranken des Eigentums an Werken der Baukunst: Unter besonderer Berücksichtigung des Urheberrechts, Nomos Verlagsgesellschaft, Baden-Baden, 2009, str. 104.

Vir: Zbornik 3. Dnevi gradbenega prava, 15. in 16. november 2017, Saša Krajnc, univ. dipl. prav.