Kaj je pomembno pri razlagi spornih pogodbenih določb?

Objavljeno: 02.10.2019

Pri gradbeni pogodbi se pogosto pojavi potreba po izvedbi dodatnih del. Zgodi se lahko, da je izvajalec prepričan, da je določeno delo dodatno delo, medtem ko investitor trdi, da je to delo vključeno v pogodbeno dogovorjeno ceno in ga mora izvajalec izvesti brez dodatnega plačila.

Pri razrešitvi tovrstnega spora med investitorjem in izvajalcem je v pomoč razlaga pogodbenih določb. Tudi za gradbeno pogodbo namreč veljajo pravila o razlagi pogodb, po katerih se pogodbene določbe uporabljajo predvsem tako, kot se glasijo (razlagalno pravilo iz prvega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Šele, če je njihov jezikovni pomen tak, da dopušča več različnih razlag, se razlagajo z iskanjem skupnega namena pogodbenikov in ob upoštevanju načel obligacijskega prava (razlagalno pravilo iz drugega odstavka 82. člena OZ). Nejasna določila v pogodbi, ki je bila pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, pa je treba razlagati v korist druge stranke (razlagalno pravilo iz 83. člena OZ).

Sodišče je v sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 796/2018 z dne 12. junija 2019 obravnavalo izvajalkin zahtevek za plačilo dodatno opravljenih gradbenih del. Tožnica je namreč zahtevala povrnitev stroškov, ki jih je imela z nabavo in prevozom materiala, potrebnega za vgraditev nasipa in posteljice iz zrnate kamnine. Zatrjevala je, da ta dela niso bila dogovorjena v pogodbi in da bi morala material priskrbeti toženka. Toženka se je plačilu upirala predvsem z ugovorom, da opisana dela sodijo med pogodbeno dogovorjena dela, ki jih je tožnici že plačala.

Sodišče je v navedeni sodbi pritrdilo presoji prvostopenjskega sodišča, po kateri je bil dogovor strank o tem, katera od njiju mora nabaviti material za vgraditev posteljice in nasipa, jasen. Sodišče je pri razlagi vsebine dogovora med pogodbenima strankama upoštevalo vse dokumente, ki na podlagi 20. člena gradbene pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, predstavljajo pogodbeno pravo. Na podlagi knjižnega pomena besed vgraditev in izdelava ter na podlagi pomena, ki ju imata izraza, ko sta uporabljena v ZGO-1 in OZ, je sodišče presodilo, da izraza sama zase še ne povesta, kdo nosi obveznost dobave materiala, in da zato tudi zgolj uporaba izraza vgraditev v ponudbenem predračunu ničesar ne pove o tem, čigava je bila ta obveznost v konkretni zadevi. Sodišče prve stopnje je kot bistveno štelo, da je bila med strankama za sporna dela v 4. členu gradbene pogodbe dogovorjena t. i. enotna cena in da je bilo v Splošnih tehničnih pogojih izrecno dogovorjeno, kaj ta cena pokriva – med drugim tudi vse stroške dobave materiala, potrebnega za izvršitev posameznih del. Stranki sta se tudi s posebnimi pogoji pogodbe dogovorili, da enotna cena pokriva (tudi) material in prevoz. Sodišče prve stopnje je nadalje upoštevalo, da je bilo v Splošnih tehničnih pogojih izrecno določeno, da je material, pridobljen pri izvedbi del, last investitorja in da lahko le investitor odredi njegovo uporabo. Upoštevalo je tudi, da se stranki o tem, da bo material za vgraditev dobavila toženka, nista dogovorili. Pa tudi, da je toženka že v Navodilih ponudnikom za izdelavo ponudbe določila, da mora ponudbena cena vključevati (med drugim) material.

Sodišče je zavrnilo navedbe tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje (bolj) upoštevati šifre tehničnih specifikacij za javne ceste (TSC). Tehnične specifikacije namreč ne urejajo pogodbenih pogojev med naročnikom in graditeljem javne ceste in niso namenjene urejanju vprašanj, katera od pogodbenih strank bo krila stroške materiala za izvedbo posameznih del. Ne glede na to, ali so izdane v obliki priporočila ali kot predpis, velja, da so namenjene določitvi tehničnih zahtev pri projektiranju, gradnji in vzdrževanju javnih cest in pri določanju prometne ureditve na javnih cestah ter ne urejanju medsebojnih pogodbenih obveznosti strank konkretne gradbene pogodbe (prim. 10. člen Zakona o cestah).

Osnovna značilnost cene na enoto ni le v tem, da ima izvajalec pravico do plačila dejansko izvedenih količin merskih enot del, ampak tudi v tem, da cena pomeni seštevek vseh vrst stroškov, ki bodo nastali za vsako mersko enoto posamezne vrste del (tako količine in cene materialov kot število delovnih ur in stroške gradbene mehanizacije, ki bodo potrebni za izvedbo merske enote del).

Iz predstavljene sodbe izhaja, da je za presojo pogodbenih obveznosti bistvenega pomena gradbena pogodba in da pogodbenih pogojev med naročnikom in izvajalcem ne urejajo tehnične specifikacije, saj so te namenjene le določitvi tehničnih zahtev. Za pogodbene stranke gradbene pogodbe je zato pomembno, da poznajo vse določbe pogodbe in se zavedajo njihovega pomena.

Navedena sodba je ena izmed sodb novejše sodne prakse s področja gradbenega prava. Več tovrstnih sodnih praks bo predstavljenih na Dnevih gradbenega prava, ki bodo potekala 14. in 15. novembra v Laškem.

Vir: Maja Prebil, Odvetniška družba Potočnik in Prebil o.p., d.o.o.