Kaj je narok?

Objavljeno: 1. 6. 2022

Narok je časovno, krajevno in vsebinsko opredeljen sestanek (srečanje) upravnega organa z udeleženci postopka, na katerem se opravljajo procesna dejanja. Za narok je torej poleg časa značilen še kraj in skupno delovanje organa in strank.  Z vidika časa je narok natančno določena časovna točka, ki jo zaradi oprave določenega dejanja ali za nastanek pravne posledice na podlagi zakonske obveznosti ali po lastni presoji določi upravni organ. V vsakdanji govorici je bolj kot pojem narok uporaben nemški pojem termin, ki se ne uporablja samo za uradna, ampak tudi za vsakdanja opravila, na primer termin pri zdravniku, frizerju, fizioterapevtu. Namen narokov je enak kot namen rokov – koncentracija postopka.

Pravna teorija deli naroke na obvezne (obligatorne) in neobvezne (fakultativne). Obvezen je tisti narok, ki ga uradna oseba mora opraviti, ker tako ravnanje od nje zahteva zakon, fakultativni pa tisti, ki ga uradna oseba izvede po lastni presoji. Po ZUP je obvezen le narok za ustno ali videokonferenčno obravnavo, vendar pa je lahko v posebnih procesnih predpisih določeno, da mora uradna oseba izvesti tudi druge vrste narokov (na primer eden takih je bil nekdaj predviden v 139. členu ZDavP­2 kot sklepni pogovor z zavezancem za davek, ki pa ga v dveh primerih ni bilo treba opraviti).

V okviru procesnega vodstva pa sme organ določiti narok tudi takrat, kadar ta po zakonu ni obvezen, na primer narok za odločanje o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, vabilo stranki, da se določenega dne in ob določeni uri zglasi na določenem kraju z namenom, da poda ustno izjavo. Tukaj navedeno stališče se razlikuje od nekaterih stališč v slovenski literaturi, ki pojem naroka enačijo z ustno obravnavo, kar ni ustrezno, saj se v takem primeru postavlja vprašanje smiselnosti 102. člena ZUP. Njegova vsebina bi bila namreč lahko, kolikor še ni, umeščena v poglavje o ustni obravnavi, namesto da jo zakon ureja posebej. Zato se zdi, da je namen zakonodajalca, da se je drugače kot pri prej veljavni ureditvi v sedanjem ZUP odločil ločeno urediti narok, da bi s tem enotno uredil pravila za vse naroke, če za nekatere od njih ni določeno drugače. To stališče se denimo sklada tudi z vsebino tretje povedi tretjega odstavka 142. člena ZUP, da lahko uradna oseba razpiše posebno obravnavo, na kateri se obravnava zahteva za vstop v postopek.

V primerjavi s civilnimi sodnimi postopki, v katerih stranke ustno komunicirajo s sodečim sodnikom le na narokih,  sicer pa komunicirajo pisno, imajo udeleženci po ZUP možnost vloge vlagati tudi ustno na zapisnik. Toda to ne pomeni, da gre v takem primeru za narok, če se oseba prostovoljno oglasi pri organu in poda vlogo ustno na zapisnik. Bistvo naroka po ZUP je, da ga odredi (določi) organ. Če povzamemo, so značilnosti naroka po ZUP:

–  krajevna določenost,

–  časovna določenost (dan in ura),

–  oprava procesnega dejanja,

–  odreditev s strani uradne osebe,

–  možnost soudeležbe vseh oseb v položaju stranke v posameznem postopku.

Naroka organ ne sme izvajati, ne da bi nanj povabil stranke in druge osebe, katerih navzočnost je po mnenju organa potrebna (na primer priče, izvedenci, tolmači), vsaj osem dni prej izvedbo. Iz te določbe izhaja obveznost organa, da na narok pravočasno povabi stranke in osebe s položajem stranke (na primer stranske udeležence), potem ko določi narok. Ker se mora vabilo po ZUP vročati z osebno vročitvijo (prvi odstavek 87. člena ZUP), mora organ upoštevati še čas do vročitve, torej najmanj 15 dni od prejema obvestila o pošiljki, v katerih je dolžan naslovnik prevzeti pošiljko, sicer nastopi fikcija vročitve.

Namen določitve najmanj osemdnevnega roka je v tem, da se vabljeni lahko na narok ustrezno pripravijo in po potrebi druge obveznosti prilagodijo temu, da se bodo naroka lahko udeležile. Razen te omejitve organ ni vezan na usklajevanje s stranko, kdaj bo razpisal narok. Stranka namreč nima zahtevka za določitev naroka v terminu po njeni izbiri, vendar je zato, da bi bila verjetnost preložitve naroka zaradi razlogov na strani strank manjša, priporočljivo, če organ s strankami pred določitvijo uskladi (na primer po telefonu) termin. Toda če je ta rok krajši, ni temelja, da vabljeni neupravičeno ne bi prišel na narok; lahko kvečjemu pozneje uveljavlja prekratek čas za pripravo, če se navedeno izkaže kot bistven poseg v pošten postopek oziroma temeljna načela ZUP (na primer načeli zaslišanja stranke in materialne resnice).

Vir: Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), avtor dr. Jernej Podlipnik, str. 623–626.

 

AAA Zlata odličnost