Jamčevanje za napake: Kdaj pride v poštev manjvrednost objekta in kako se določi?

Objavljeno: 07.01.2020

Na jamčevalni zahtevek za znižanje plačila se naročniki pogosto sklicujejo. Ker je objekt po njihovem mnenju zaradi napake, ki ni bila odpravljena, manjvreden, zahtevajo tudi zase nižje plačilo. Na prvi pogled preprost institut se je v sodni praksi razvil v dokaj zapleteno in tvegano potezo za naročnika, saj so sodišča za znižanje plačila postavila vrsto omejitev in pogojev, ki iz zakona neposredno ne izhajajo. 

Jamčevanje za napake: kdaj pride v poštev manjvrednost objekta in kako se določi?

 Izvajalec gradbenih del (podjemnik) ne krši svojih pogodbenih obveznosti le, če zamudi z izvedbo del ali če (določenih) del ne opravi (v celoti), temveč tudi, če izroči objekt z napakami. V takem primeru je porušeno ravnovesje med izpolnitvijo naročnika (plačilom pogodbene cene) in delom izvajalca. Naročnik namreč ob plačilu celotne pogodbene cene utemeljeno pričakuje, da bo v zameno prejel brezhiben objekt, ki nima napak.[1] Če se to ne zgodi in ima izročeni objekt napake, naročnik pa mora kljub temu plačati celotno ceno, je očitno prikrajšan.

 Odpravi te škode oziroma prikrajšanja naročnika so namenjeni jamčevalni zahtevki. Že izhodiščno je treba poudariti, da je ureditev jamčevanja v našem sistemu pretirano zapletena. To velja še posebej za jamčevalni zahtevek za znižanje plačila, pri katerem naročnik zahteva znižanje prvotno dogovorjene pogodbene cene zaradi manjvrednosti objekta z napakami. Enak cilj bi lahko naročnik dosegel s klasičnim odškodninskim zahtevkom,[2] česar pa zakon (kot ga razume prevladujoča sodna praksa) ne dopušča. Namesto tega je na podlagi rimskopravnega izročila določen specifičen način, kako se tak zahtevek uveljavi.

 Kdaj pride v poštev manjvrednost objekta?

 Če ima objekt napake, lahko naročnik primarno zahteva, da izvajalec odpravi napako, in mu za to določi primeren rok (prvi in drugi odstavek 639. člena OZ).[3] Izvajalec je tisti, ki lahko najhitreje in najceneje odpravi napako, zato je v interesu obeh strank določena obveznost (in hkrati pravica) izvajalca (right to cure),[4] da napako odpravi sam in s tem znova vzpostavi ravnovesje med izpolnitvijo naročnika (plačilom pogodbene cene) in svojim delom (končanim objektom).

 Če pa izvajalec ne odpravi napake do izteka dodatnega roka,[5] zakon daje naročniku dodatne pravice, in sicer (1) napako lahko odpravi sam na račun (stroške) izvajalca, (2) zniža plačilo ali (3) odstopi od pogodbe.[6] Če se naročnik odloči, da od pogodbe ne bo odstopil, in torej pogodbo ohrani v veljavi, s preostalima zahtevkoma cilja na odpravo neposredne škode, ki mu je nastala zaradi napake. Tedaj objekt sam popravi in zahteva povrnitev stroškov ali pa se sklicuje na manjvrednost objekta in uveljavi zahtevek za znižanje plačila.

 Naročnik ima torej v istem položaju dve alternativni možnosti, ki se v naši pravni ureditvi pomembno razlikujeta. Zahtevek za znižanje plačila in zahtevek za povračilo stroškov odprave napake sta namreč različna jamčevalna zahtevka, med katerima izbira naročnik. Pravna narava obeh zahtevkov je bistveno drugačna, saj je zahtevek za znižanje plačila oblikovalna pravica, ki je usmerjena v spremembo obstoječega pogodbenega razmerja (znižanje prvotno dogovorjene cene), medtem ko je zahtevek za povračilo stroškov odprave napake poseben odškodninski zahtevek (omejen na neposredno škodo), za katerega veljajo pravila jamčevalnih zahtevkov.[7] V širšem pomenu sta oba zahtevka pravni sredstvi, ki odpravljata neposredno škodo na stvari v enakem položaju, ko naročnik stvar z napako obdrži in nasprotna stranka ne poskrbi za odpravo napake, česar pa sodna praksa pri razlagi ne upošteva in vztraja pri strogem razlikovanju.

 Ker oba zahtevka odpravljata neposredno škodo naročnika v enakem položaju, se praviloma medsebojno izključujeta.[8] Znižanje pogodbeno dogovorjene cene tako izključuje odškodninski zahtevek za povračilo stroškov odprave napake: naročnik namreč ne more biti oškodovan, saj je po znižanju plačal toliko, kot je vreden objekt (z napako). Velja tudi obratno: če je naročnik uspešno iztožil povračilo stroškov za odpravo napake in posledično lahko napako odpravi, objekt nima več manjše vrednosti in zato znižanje plačila ni (več) utemeljeno. Medsebojno izključevanje velja le, dokler znesek znižanja in odškodnine pokriva »isto škodo«: če namreč tudi po nepopolni odpravi napake na stroške izvajalca celotna škoda še ni odpravljena, je dopustno kumulativno zahtevati tudi znižanje plačila za razliko.[9]

 Omeniti je še treba, da je v slovenski pravni teoriji[10] in sodni praksi[11] zastopano stališče, da je izbira jamčevalnega zahtevka dokončno opravljena tedaj, ko je sporočena nasprotni stranki, in se pozneje ne sme spremeniti. Takšna razlaga je po mojem mnenju nepravilna, vendar jo prevladujoča sodna praksa sprejema. Nepreklicnost izbire lahko pomembno vpliva na naročnikov položaj, zato mora naročnik že ob ugotovitvi napake skrbno pretehtati posledice izbire jamčevalnega zahtevka.

Kako se določi manjvrednost objekta?

 Če se naročnik odloči, da bo uveljavljal znižanje plačila, je treba višino znižanja plačila izračunati. Zakon za ta izračun določa zapleten postopek. Uveljavljen je namreč koncept relativnega znižanja, po katerem se plačilo zniža v razmerju med vrednostjo stvari brez napake in vrednostjo stvari z napako ob sklenitvi pogodbe (640. člen OZ).

 Relativno znižanje se tako izračuna z enačbo, po kateri je znesek znižanega plačila enak pomnoženi vrednosti pogodbene cene in razmerja znižanja, torej razmerja (tržne) vrednosti stvari z napako in (tržne) vrednosti stvari brez napake.[1] Nasprotje relativni metodi je absolutna metoda, po kateri je znesek znižanja preprosto enak znesku (tržne) manjvrednosti objekta.

 Razlika med absolutno in relativno metodo je pogosto težko razumljiva, zato jo je najlažje prikazati na primeru. Stranki se pogodbeno dogovorita za izgradnjo objekta v vrednosti 100 evrov za plačilo 100 evrov, ob izročitvi pa izvajalec dobavi objekt, ki ima zaradi napak le polovico obljubljene tržne vrednosti (torej je vreden 50 evrov). Znižano plačilo po relativni metodi znaša 50 evrov (100 x 0,5 oziroma 50/100). Enak bi bil v tem primeru tudi znesek absolutnega znižanja, saj bi tudi ta znašal 50 evrov (toliko, kot je manjvrednost). Znesek znižanega plačila pri relativni metodi pa se razlikuje, če se tržna vrednost stvari (brez napake) razlikuje od pogodbene vrednosti: (1) če je tržna vrednost višja od pogodbene, denimo dvakratnik pogodbene vrednosti (tržna vrednost objekta brez napak je 200 evrov, čeprav je bila pogodbena cena 100 evrov), je ob enakem odstotku znižanja (enakem razmerju) znesek znižanega plačila še vedno 50 evrov (100 x 0,5 oziroma 100/200), medtem ko bi znašala škoda (absolutna razlika oziroma manjvrednost) dvakrat toliko, torej 100 evrov (razlika med 100 in 200 evrov); (2) če pa je tržna vrednost objekta nižja od pogodbene, denimo za polovico (tržna vrednost objekta je bila 50 evrov, pogodbeno plačilo pa 100 evrov), je tudi v takem primeru znižano plačilo po relativni metodi enako, torej 50 evrov (100 x 0,5 oziroma 25/50), medtem ko bi znašala absolutna razlika v istem položaju le 25 evrov.[2]

 Smisel relativnega znižanja je torej, da stranka prvotni posel (dogovorjeno kupnino), ki je zanjo lahko bodisi ugoden bodisi neugoden, ohrani v veljavi. Razlika v primerjavi z absolutno metodo nastane zgolj v primeru, če je tržna vrednost objekta brez napake drugačna od pogodbenega plačila oziroma, povedano preprosteje, če je naročnik v pogodbi dogovoril ceno, ki je višja ali nižja od tržne vrednosti objekta brez napak.[3]

 Pretirano poudarjanje pomena relativne metode je v praksi privedlo do različnih zapletov pri izračunu znižanja plačila in do pogostega zavračanja zahtevkov ali ugovorov naročnikov (ker niso ustrezno zatrjevane vse vrednosti, ki so potrebne za uporabo opisane enačbe). Ti zapleti so po mojem mnenju nepotrebni, saj relativna metoda ne ustvarja nobenih razlik v znesku znižanja, dokler je tržna vrednost objekta brez napake enaka pogodbeni vrednosti. To dejansko tudi drži v veliki večini primerov, saj se posli praviloma sklepajo po tržnih cenah. Uporaba relativne metode (in iskanja razmerja znižanja) je relevantna šele, če ena od strank trdi, da pogodbena vrednost ni enaka tržni vrednosti stvari brez napake (v praksi bi bili relevantni predvsem razni popusti, če pogodbeno ceno znižujejo pod tržno vrednost). V preostalih primerih je iskanje razmerja povsem nebistveno[4] in je treba dokazati le vrednost stvari z napako (oziroma, povedano drugače, manjvrednost).[5]

 S tem pridemo do naslednje dileme: kako sploh ugotoviti (manj)vrednost objekta z napako. To vrednost je težko objektivno določiti, saj je v konkretnih primerih pogosto nemogoče natančno ugotoviti, koliko bi bila stranka pripravljena plačati za stvar z napako. Običajno (pri večini napak) ne obstaja trg, kjer bi se redno trgovalo s stvarmi z napako. Pri izgradnji stanovanjske hiše z netesno streho je, denimo, nemogoče objektivno ugotoviti, koliko bi na trgu kupec plačal za tako pomanjkljivo stvar: osemdeset, devetdeset, petdeset odstotkov ali drug odstotek njene vrednosti.[6] Zavedati se je torej treba, da je popolna objektivnost nemogoča, in stremeti k zagotavljanju čim večje objektivnosti. V ta namen je zato smiselno ločiti tri različne položaje pri ugotavljanju vrednosti stvari z napako:

 

(1) Za stvar z napako obstaja tržna vrednost. Ta položaj je sicer redek, vendar mogoč. Obstajajo primeri, kjer je mogoče določiti tržno vrednost manjvredne stvari (ali njen približek). Na tak način je mogoče objektivno določiti manjvrednost objekta zaradi uporabe cenejšega materiala, kot je bil dogovorjen v gradbeni pogodbi, saj praviloma obstajata tako trg za cenejši (uporabljeni) material kot tudi trg za dražji (pogodbeno dogovorjeni) material.[7]

 (2) Za stvar z napako ne obstaja tržna vrednost, napaka pa je odpravljiva. Novejša sodna praksa je v zvezi s tem položajem zavzela omejujoče stališče, češ da znižanja plačila (nikoli) ni dopustno opredeliti z vsoto stroškov, ki so potrebni za odpravo napake.[8] Menim, da to stališče ni pravilno. Tudi pri relativni metodi je namreč za uporabo enačbe treba določiti »vrednost stvari z napako«, ta vrednost pa se lahko določi, in bi se pri odpravljivih napakah morala določiti, prav z odbitjem stroškov, potrebnih za odpravo napake.[9] Pri odpravljivih napakah je vsota stroškov, ki so potrebni za odpravo take napake, pravzaprav edino objektivno merilo vrednosti stvari z napako, kajti razumen naročnik, ki bi bil seznanjen tako z napako kot s stroški, potrebnimi za njeno odpravo, bi najverjetneje zahteval prav toliko nižjo ceno, da pokrije te stroške.[10] S preoblikovanjem cene, tako da se vrednost izpolnitve izvajalca zniža za vsoto stroškov, se po mojem mnenju ne obide relativna metoda, temveč le na določen način (ki je tudi najbolj objektiven) določi vrednost stvari z napako.[11] Opozarjam pa, da novejša sodna praksa tega stališča ne sprejema.

 (3) Za stvar z napako ne obstaja tržna vrednost in napaka tudi ni odpravljiva. V teh primerih je ugotovitev vrednosti stvari z napako odvisna od bolj ali manj objektivne presoje sodišča ob pomoči izvedenca.[12] Taka ocena (izvedenca ali sodišča) je bistveno manj objektivna kot ocena stroškov za odpravo napake, zato menim, da pri odpravljivih napakah ne bi smela imeti prednosti.

 

Sklep

 Iz prikazanega je razvidno, da položaj naročnika, ki je soočen z neodpravljeno napako, ni tako enostaven. Izbrati mora »pravilen« jamčevalni zahtevek, ga pravilno utemeljiti, ob tem pa paziti na omejitve sodne prakse. Pri tem ga omejuje še strog enoletni prekluzivni rok, ki teče od trenutka grajanja napake, v katerem mora vložiti tožbo in v njej pravilno postaviti zahtevek. Naročnik mora biti torej še posebej pazljiv in skrben, kadar uveljavlja jamčevalni zahtevek znižanja plačila.

Po drugi strani se tudi izvajalci redko zavedajo pomena relativne metode znižanja plačila in s tem povezanega dejstva, da na izračun znižanja pomembno vpliva morebiten popust pri pogodbeni ceni (oziroma kakršnakoli razlika med tržno vrednostjo stvari brez napake in pogodbeno vrednostjo). Pri izračunu razmerja znižanja je namreč pomembna tržna (in ne pogodbena) vrednost stvari brez napake (brez morebitnih popustov): če je tržna vrednost višja, je razmerje znižanja nižje in posledično je nižji tudi znesek znižanja.

Vir: Zbornik 5. Dnevi gradbenega prava, 14. in 15. november 2019, mag. Aleš Velkaverh, odvetnik v odvetniški pisarni Starman/Velkaverh

 

[1] Glede na načelo pogodbene avtonomije strank je dopusten tudi drugačen dogovor strank o izročitvi stvari z napakami (tako kot je, denimo, dopustno prodati okvarjeno vozilo, če kupec na to pristane), vendar se takšen dogovor nikoli ne domneva, poleg tega pa se ob predpostavki razumnega ravnanja pogodbenikov vselej odraža na ceni.

[2] Glej D. Možina, v: A. Vlahek, M. Damjan (ur.), Pravo in politika sodobnega varstva potrošnikov, IUS Software, GV Založba, 2015, str. 323, kjer avtor pojasni, da v common law sistemih odškodninski zahtevek v celoti nadomešča zahtevek za znižanje kupnine/plačila.

[3] Izjema je položaj, če ima objekt take napake, da je neuporaben, ali če je posel opravljen v nasprotju z izrecnimi pogodbenimi pogoji; tedaj lahko naročnik odstopi od pogodbe in zahteva povračilo škode, ne da bi prej zahteval odpravo napake (638. člen OZ).

[4] Ne sme se spregledati, da naknadni izpolnitveni zahtevek v teh primerih ni le primarni zahtevek upnika, temveč tudi pravica dolžnika, saj mu zagotavlja možnost, da popravi svojo nepravilno izpolnitev. Kljub kršitvi pogodbe ima kršitelj še drugo (zadnjo) možnost, da »pozdravi« nepravilno izpolnitev. Na ta način je varovan interes kršitelja, da ohrani pogodbo v veljavi in pridobi pravico do polnega plačila. Prim. tudi D. Možina, Kršitev pogodbe, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 415, in H. MacQueen, B. Dauner-Lieb, P. W. Tettinger, Specific Performance and Right to Cure, v: G. Dannemann, S. Vogenauer (ur.), The Common European Sales Law in Context: Interaction with English and German Law, OUP Oxford, 2013, str. 638 in 642.

[5] Kolikšen mora biti ta rok in kako mora biti določen izvajalcu, da ga bo sodišče štelo za »primernega«, je posebno vprašanje, ki presega domet tega prispevka.

[6] V vseh primerih ima naročnik tudi pravico do povrnitve druge (posredne) škode (peti odstavek 639. člena OZ).

[7] V sodni praksi je zaradi različnih predpostavk sodnega varstva ta zahtevek pogosto označen kot »jamčevalni zahtevek«, da bi ga razlikovali od odškodninskega zahtevka (za posredno škodo). Gre le za terminološko nedoslednost, saj je tudi odškodninski zahtevek (za neposredno škodo) eden od jamčevalnih zahtevkov. Glej na primer sklep II Ips 753/1994 z dne 6. 3. 1996: »Naročnikov tožbeni zahtevek (ki ga postavi potem, ko prevzemnik ni hotel odpraviti napake) za plačilo stroškov, ki bodo potrebni za odpravo napake (tretji odstavek 620. člena ZOR), ima naravo jamčevalnega in ne odškodninskega zahtevka in zato zanj velja rok, predpisan za sodno aktivno uveljavljanje te naročnikove pravice (prvi odstavek 616. člena ZOR).«

[8] Prim. tudi sodbo in sklep VSL II Cp 2993/2012 z dne 2. 10. 2013: »[N]i mogoče prisoditi denarnega zneska tako za manjvrednost kot za stroške sanacije napak, ampak se manjvrednost in sanacijski stroški izključujejo.« Enako tudi sodba VSK Cp 460/2011 z dne 8. 6. 2011.

[9] Glej N. Plavšak, v: N. Plavšak, M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 870, in sklep VSK I Cpg 167/2006 z dne 2. 3. 2007.

[10 Prav tam, str. 165.

[11] Sklep II Ips 358/2005 z dne 18. 4. 2007 in sklep VSK I Cp 1309/2006 z dne 27. 11. 2007.

[12] F. Zoll, v: R. Schultze (ur.), Common European Sales Law (CESL) – Commentary, Baden-Baden: Nomos; München: C. H. Beck; Oxford: Hart, 2012, str. 527. Enako tudi S. Jansen, Price reduction under the CISG: a 21st century perspective, Journal of Law & Commerce, letnik 32, št. 2/2014, str. 357.

[13] Delno povzeto po S. Jansen, Price reduction under the CISG: a 21st century perspective, Journal of Law & Commerce, letnik 32, št. 2/2014, str. 365–366.

[14] S. Cigoj, Obligacije: sistem splošnega obligacijskega prava v teoriji, sodstvu in primerjalnem pravu, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1976, str. 846.

[15] Že z matematičnega vidika je nebistvenost očitna, saj se v takem primeru postavita na stran števca in imenovalca isti številki, ki se medsebojno izključita.

[16] Podobno sodba VSL I Cpg 1246/2010 z dne 4. 11. 2010, sklep VSL I Cpg 986/2011 z dne 13. 9. 2012 in sodba VSL I Cpg 1357/2011 z dne 25. 9. 2012.

[17] Drugače sicer v sklepu VSL II Cp 1621/2009 z dne 16. 9. 2009, kjer je sodišče izpostavilo, da »imajo tudi bolj vlažna stanovanja oziroma stanovanja, v katerih se nahaja plesen, svojo ceno oziroma so predmet prodaje na trgu« in bi zato »moralo sodišče ugotoviti, kolikšna bi bila prodajna cena stanovanja ob upoštevanju ugotovljene napake«. Ta ugotovitev se mi zdi vprašljiva, saj praviloma na trgu ni kupcev za stanovanja, kjer sta prisotni vlaga in/ali plesen.

[18] Sodba VSL I Cpg 1303/2010 z dne 3. 3. 2011: »Vgradnja manj kakovostnega in cenejšega materiala je po 31. uzanci PGU in v skladu s sodno prakso podlaga za znižanje plačila za razliko med vrednostjo dogovorjenega materiala in vrednostjo vgrajenega manj kakovostnega materiala.«

[19] Sodba in sklep II Ips 348/2013 z dne 20. 8. 2015. Enako tudi sodba II Ips 38/2012 z dne 17. 10. 2013, sodba VSL I Cpg 549/2014 z dne 5. 3. 2015 in sodba VSK Cpg 339/2014 z dne 8. 1. 2015. Drugače pred tem sodba III Ips 60/2004 z dne 22. 2. 2005, sodba in sklep VSL I Cp 3269/2011 z dne 14. 3. 2012, sodba in sklep VSL II Cp 3329/2011 z dne 5. 9. 2012, sodba VSL I Cpg 1236/2011 z dne 6. 3. 2012 in sodba VSM I Cpg 196/2013 z dne 23. 9. 2013, kjer je sodišče dopustilo ugotavljanje vrednosti stvari z napako z oceno stroškov, potrebnih za odpravo te napake.

[20] Podobno stališče je na podlagi CISG zavzelo švicarsko sodišče, češ da razlika v vrednosti stvari z napako in brez napake sicer ni nujno enaka višini stroškov, potrebnih za odpravo napak, vendar bo v večini primerov prav takšna. Citirano v S. Jansen, Price reduction under the CISG: a 21st century perspective, Journal of Law & Commerce, letnik 32, št. 2/2014, str. 372, opomba 218.

[21] Podobno pri S. J. Cornelius, Banda, v: Van der Spuy 2013 4 SA 77 (SCA): Quantifying a claim with the actio quanti minoris, De Jure, letnik 3, št. 46/2013, str. 872–875.

[22] Še najočitneje se v praksi to pokaže pri izvajanju dokaza z izvedencem, ki bo v takem primeru »manjvrednost« skoraj zanesljivo izračunal ob upoštevanju stroška odprave napake. Če pri tem na podlagi navodila sodišča opredeli odstotek znižanja namesto stroškov odprave napak, to samo po sebi ne povzroči drugačne (pravilnejše) uporabe materialnega prava, saj je rezultat popolnoma enak.

[23] Prim. sodba VSL I Cp 3015/2012 z dne 4. 9. 2013, kjer je sodišče ugotovilo, da ni mogoče določiti tržne vrednosti stanovanja z napakami, ker stanovanja s takimi napakami ne bi kupil noben kupec; zato je na podlagi izvedenskega mnenja upoštevalo tehnično vrednost stanovanja in zaradi napak plačilo znižalo za 60 odstotkov. Podobno je tudi v sodbi VSK I Cp 1174/2005 z dne 30. 1. 2007 sodišče štelo za pravilno navodilo izvedencu, da izračuna, kolikšna je vrednost del za odpravo napak in za koliko je zmanjšana vrednost del pri tistih napakah, ki jih ni mogoče odpraviti, ter na ta način izračuna znižanje plačila.