Inšpekcija – pomen upravljanja prek nadzora

Objavljeno: 08.06.2016

Vlada Republike Slovenije je lani aprila sprejela “Strateške usmeritve in prioritete inšpektoratov oziroma inšpekcij v letu 2015”. S sprejemom strateških usmeritev in prioritet na področju inšpekcije, prvikrat doslej, je bil dosežen še en mejnik, ki je za zdaj ostal precej neopažen, vsebinsko pa je zelo pomemben. Javnost se s tem namreč spodbuja k zavedanju, da mora vsakdo spoštovati predpise in da osnovni namen inšpekcij ni izrekanje sankcij, temveč zagotavljanje zakonitosti in urejenosti področij, ki sodijo v pristojnost posamezne inšpekcije.

V okviru svojih pristojnosti lahko inšpekcije delujejo ne le preventivno, pač pa tudi usmerjajo pozornost tako javnosti kot regulatorja javnega sektorja na področja, ki si zaslužijo pozornost. Nekoliko drugačno razumevanje pojma kontrola, nadzor, inšpekcija nas lahko pripelje do kakovostno boljšega razumevanja dela inšpekcij, ki tako ne pomeni le represivne “komande in kontrole”, ko moč poteka le enosmerno v obliki navodil in ukazov za ravnanje, ampak tudi kot usmerjevalna prednost prilagajanja, ki jo daje dvosmerna komunikacija.

Razumevanje pomena medsebojnega vplivanja, pomena komunikacij in njihovega učinkovanja na podlagi ustrezno zamišljenega sistema, pripelje inšpekcijski nadzor po eni strani nazaj do njegovega izvora, tj. Do dvojnih registrov in vlog, ter po drugi strani ne le do kibernetskega Conant-Ashbyjevega teorema (po njem mora biti vsak dober regulator model sistema, ki ga regulira, tj. izražati, odsevati mora model, nad katerim izvaja kontrolo), ampak ga tudi so-postavi ob pojmu kibernetike kot znanosti kontrole in komunikacije. Nadzorstveni procesi so generator izvršilnega, represivnega aparata, zato je ključnega pomena, da so metode, področja in sredstva dela pri delu inšpekcij načrtovani, usklajevani, nadzorovani, predvsem pa v nenehnem stiku s področjem, na katerem se izvajajo pristojnosti.

V času vse večjega prepletanja področij, kompleksnosti dela, razvoja tehnologij ipd. je toliko bolj pomembno, da taktika inšpekcijskega dela ni nikoli stvar posamezne inšpekcije ali celo več inšpekcij, ampak vseh deležnikov, ki lahko vplivajo na njihovo delo. Inšpekcija je le eden od elementov kontrole; prvotna kontrola naj bi se vedno izvajala že znotraj posamezne dejavnosti. Poleg represivnih lahko inšpekcije – samostojno ali v povezavi z represivnimi ukrepi – uporabljajo tudi edukativne načine za zagotovitev prostovoljnega delovanja, ki bo skladno s predpisi, tj. “govorijo mehko, a z dolgo palico v roki”.

Ob potrebnem znanju, informacijah in usposobljenosti inšpektorjev za delo je pomemben predvsem njihov “občutek, intuicija” za uporabo primernih pooblastil in ukrepov, ki bi pripeljali v posameznem kontekstu do najboljših rezultatov. Inšpektor tako ni le uradnik, znanstvenik in umetnik, ampak je kombinacija vsega; do jedra inšpekcij se tako ne moremo prebiti le s študijem posameznih zakonov, temveč je treba poznati tudi prakso inšpekcijskega dela. In prav ta je v ospredju tudi v novi knjigi, izdani pri založbi Uradni list Republike Slovenije, delu več avtorjev, Inšpekcijski nadzor – razprave, sodna praksa in komentar zakona.

Vir: Mirko Pečarič