Delodajalci, ali veste, kolikšno težo ima mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu?

Objavljeno: 18.02.2020

Mnenje o ugotovitvi podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi poda Komisija na podlagi pridobljene delovne dokumentacije z ugotovitvami in predlogom zavoda za zaposlovanje in ga posreduje delodajalcu1 in invalidu. Če se začne postopek na zahtevo ZPIZ-a ali zavoda za zaposlovanje, posreduje mnenje tudi njima.2 Odločitev Komisije je dokončna.3

Pridobitev (pozitivnega ali negativnega) mnenja Komisije je procesna predpostavka4 za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu zaradi razloga nezmožnosti ali poslovnega razloga.5 Odpoved brez pridobljenega (pozitivnega ali negativnega) mnenja je nezakonita.6

Zakon ne določa, da mora delodajalec za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi pridobiti pozitivno mnenje Komisije. Že negativno mnenje Komisije namreč predstavlja zadostno podlago, da je procesna predpostavka izpolnjena, zato je na podlagi negativnega mnenja Komisije invalidu mogoče podati odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa se pravilnost ugotovitev Komisije lahko sodno presoja v okviru individualnega delovnega spora za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, ki ga lahko sproži invalid.7

Kadar pa delodajalec naslovi na Komisijo vlogo glede delavca, ki je varovana kategorija po 114. členu ZDR-1 (delavci pred upokojitvijo) ali 115. členu ZDR-1 (starši in noseče delavke), pa le-ta nedvomno poda negativno mnenje. V tem primeru bi bila delodajalčeva odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu nedvomno nezakonita.

Iz določb ZPIZ-1 ne izhaja, da ima mnenje Komisije takšno dokazno vrednost, da bi se že zgolj na podlagi tega mnenja razlog za odpoved štel za dokazanega. Pridobitev mnenja Komisije je le pogoj za podajo odpovedi invalidu, delodajalec pa je še vedno dolžan dokazati, da obstaja utemeljen razlog odpovedi. To pa na drugi strani pomeni, da tudi delavec lahko dokazuje nasprotno. Sodišče bo (šele) v tem postopku presojalo tudi mnenje Komisije, tako glede ugovora, da Komisija dejanskega stanja ni pravilno ali popolno ugotovila, kot tudi glede njenih (strokovnih) ugotovitev.8

Za mnenje Komisije nista predvidena niti vodenje upravnega spora niti izdaja upravne odločbe,9 s tem mnenjem pa se tudi še ne posega v kakšno pravico ali pravno korist. Mnenje prav tako ni izdano v okviru izvrševanja upravne funkcije, zato mnenje ni izdano v upravnopravnem razmerju, posledično pa ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Mnenje Komisije je kombinacija ugotovljenega dejanskega stanja in strokovne ugotovitve. Do posledice tega mnenja pride, ko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu invalidu, pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je urejeno sodno varstvo, v katerem se preverja tudi obstoj razlogov za odpoved te pogodbe. Sodno varstvo v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je dovolj učinkovito, zato bi vsaka drugačna rešitev oziroma predhoden postopek (tudi v zvezi s presojo utemeljenosti mnenja Komisije) lahko pomenila oviro pri učinkovitem varstvu pravic. Prišlo bi namreč lahko do podvajanja postopkov v zvezi z ugotavljanjem obstoja razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tem mnenjem niti zakon niti podzakonski akt ne predvidevata posebnega varstva, saj je odločitev (in ne odločba)10 Komisije dokončna.11

Dokler delodajalec ne pridobi mnenja Komisije, invalidu ne more zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi.12

Če je mnenje Komisije pozitivno, lahko delavec v okviru spora o zakonitosti delodajalčeve odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpodbija tudi ugotovitve iz mnenja Komisije. Če pa Komisija izda negativno mnenje, delodajalec na takšno mnenje ni vezan in lahko invalidu kljub negativnemu mnenju odpove pogodbo o zaposlitvi. V okviru spora o zakonitosti takšne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ga lahko sproži delavec zoper delodajalca, delovno sodišče preizkuša obstoj razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi in s tem vsebinsko pravilnost ugotovitev Komisije.13

Več o vseh vrstah odpovedih pogodbe o zaposlitvi si lahko preberete v priročniku Odpoved pogodbe o zaposlitvi avtorjev Miha Šercerja in mag. Nine Scortegagna Kavčnik, v novi in spremenjeni izdaji, ki kmalu izide v Založbi Uradnega lista RS.

 

1 Delodajalec je upravičen le do končnega mnenja Komisije, ne pa tudi do dokumentacije, na podlagi katere je Komisija odločala (Vpogled delodajalca v spis Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, Pravna praksa, št. 45–46/2015, str. 30–31, in Neobvezno načelno mnenje, št. 0712-1/2015/2548 z dne 12. oktobra 2015, dostopno na www.ip-rs.si.

2 5. člen Pravilnika o načinu dela Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

3 Četrti odstavek 103. člena ZPIZ-1.

4 Ni upravni akt in zoper njega ni posebnega sodnega varstva. Če bi bilo mnenje Komisije upravni akt, bi se delodajalec po njem moral ravnati, tako pa ga ne zavezuje.

5 Tako tudi odločba VIII R 32/2007 z dne 18. septembra 2007, odločba VIII Ips 150/2009 z dne 22. novembra 2010 in odločba VIII Ips 287/2009 z dne 11. januarja 2011.

6  Odločba VIII Ips 219/2014 z dne 24. februarja 2015.

7 Tako odločba VIII R 32/2007 z dne 18. septembra 2007, odločba VIII Ips 150/2009 z dne 22. novembra 2010, odločba VIII Ips 287/2009 z dne 11. januarja 2011, odločba I Up 310/2013 z dne 12. septembra 2013 in odločba I Up 306/2014 z dne 8. aprila 2015.

8 Odločba VIII Ips 326/2009 z dne 24. januarja 2011 v zvezi z odločbo Pdp 1186/2008 z dne 3. marca 2009. Drugačno mnenje je Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani zavzelo v odločbi Pdp 212/2012 z dne 16. maja 2012: »Obstoj razloga za odpoved je tožena stranka tudi ugotovila v posebnem, za tovrstne odpovedi predpisanem postopku, to je pred Komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi navedenega pa je treba zaključiti, da toženi stranki (delodajalcu) obstoja poslovnega oz. utemeljenega razloga v sodnem postopku ni bilo treba dokazovati.«

9 Odločba VIII R 32/2007 z dne 18. septembra 2007.

10 Četrti odstavek 103. člena ZPIZ-1.

11 Odločba Pdp 1544/2007 z dne 4. aprila 2008 in odločba I Up 77/2010 z dne 26. maja 2010.

12 Odločba Pdp 207/2009 z dne 7. maja 2009.

13 Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-245/10, U-I-181/10, Up-1002/10 z dne 14. septembra 2011.

Vir: Miha Šercer in mag. Nina Scortegagna Kavčnik