Avtonomija naročnika pri oblikovanju tehničnih specifikacij predmeta javnega naročila

Objavljeno: 03.06.2019

Javno naročilo pomeni pisno sklenjeno odplačno pogodbo med enim ali več gospodarskimi subjekti ter enim ali več naročniki, katere predmet je izvedba gradenj, dobava blaga ali izvajanje storitev. Javno naročilo je namenjeno zadovoljevanju potreb naročnika, zato naročnik, ki je zavezan k spoštovanju določb Zakona o javnem naročanju (ZJN-3, Uradni list RS, št. 91/15 in 14/18), kljub temu ni dolžan v okviru javnega naročila naročati nekaj, česar ne potrebuje.

Vendar pa avtonomija naročnika pri oblikovanju tehničnih specifikacij ni neomejena – naročnik tako ne sme postavljati zahtev, ki niso objektivno opravičljive in bi lahko določenim ponudnikom bodisi dajale neupravičeno prednost bodisi bi jim onemogočale udeležbo v postopku javnega naročanja. Državna revizijska komisija je že v več svojih odločitvah1 navedla, da je naročnik tisti, ki sam najbolje pozna lastne potrebe in pričakovanja, v okviru avtonomije pri določanju tehničnih zahtev pa je v prvi vrsti omejen z obstojem objektivno opravičljivih razlogov.

Državna revizijska komisija je tako že večkrat opozorila,2 da načela zagotavljanja konkurence med ponudniki ni mogoče interpretirati kot zahtevo po vzpostavljanju konkurenčnosti tudi na tistih področjih oziroma v tistih primerih, ko te iz upravičenih razlogov ni mogoče doseči. Prav tako tudi načela enakopravnosti v pravu javnih naročil ni mogoče razumeti kot absolutno kategorijo. Enakopravnost namreč ne pomeni, da mora naročnik vsem potencialnim ponudnikom omogočiti enak položaj v postopku oddaje javnega naročila. Nasprotno, pravo praviloma ne sme neposredno vplivati na razmerja na trgu z ukrepi, ki bi povzročali ekonomsko ali dejansko enakost. Zaradi različnih ekonomskih, tehničnih, kadrovskih in tudi naravnih danosti je dejanski položaj ponudnikov in njihovih ponudb različen, prednosti, ki jih te dajejo, pa je dovoljeno in pogosto celo gospodarno upoštevati. Zato zgolj dejstvo, da naročnik z določeno zahtevo razlikuje ponudnike, še ne pomeni, da bi bila takšna zahteva že sama po sebi diskriminatorna. V naravi same zahteve je, da ponudnike razvršča na tiste, ki določeno zahtevo izpolnjujejo in je zato njihovo ponudbo mogoče obravnavati kot dopustno (takšno, ki ustreza potrebam in zahtevam naročnika), ter tiste, ki te zahteve ne izpolnjujejo in posledično ne morejo sodelovati v postopku oddaje javnega naročila. Naročniki so zato v postopkih oddaje javnih naročil upravičeni postavljati zahteve, ki imajo za posledico razlikovanje ponudnikov, vendar le iz razlogov, ki so neposredno povezani s predmetom javnega naročila in so objektivno opravičljivi. Ni pa dopustno razlikovati ponudnikov po kriterijih, ki niso objektivno opravičljivi in pomenijo zlasti krajevno, predmetno ali osebno diskriminacijo, s čimer je določen gospodarski subjekt bodisi postavljen v bistveno slabši položaj bodisi je privilegiran, ne da bi za to obstajali utemeljeni razlogi.

Iz citirane prakse Državne revizijske komisije izhaja, da tudi Državna revizijska komisija priznava naročnikom pravico, da v okviru postopkov javnega naročanja zadovoljujejo svoje potrebe, kar je sploh namen javnega naročila. Več aktualnih praks Državne revizijske komisije bo predstavljenih na 8. Kongresu javnega naročanja, ki bo potekal 12. in 13. septembra 2019 v Portorožu. Predstavniki naročnikov, ponudnikov in drugi subjekti, ki ste na drug način vključeni v postopke javnega naročanja, ste vljudno vabljeni, da se nam pridružite na tradicionalnem dogodku, kjer bodo predstavljene tudi druge novosti na področju javnih naročil.

Na primer sklep Dkom 018-158/2018 z dne 8. 4. 2019.

Sklep Dkom 018-158/2018 z dne 8. 4. 2019.

Vir: Maja Prebil, odvetnica v Odvetniški družbi Potočnik in Prebil o. p., d. o. o.