Uradni list

Številka 53
Uradni list RS, št. 53/2002 z dne 20. 6. 2002
Uradni list

Uradni list RS, št. 53/2002 z dne 20. 6. 2002

Kazalo

2583. Pravilnik o vzdrževanju železniških vozil, stran 5388.

Na podlagi 37. člena zakona o varnosti v železniškem prometu (Uradni list RS, št. 85/00) izdaja minister za promet
P R A V I L N I K
o vzdrževanju železniških vozil
I. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
(Vsebina pravilnika)
(1) Ta pravilnik določa zahteve glede vzdrževanja železniških vozil (v nadaljnjem besedilu: vozila) v lasti prevoznikov in drugih pravnih oseb, ki uporabljajo železniško infrastrukturo (v nadaljnjem besedilu: lastniki vozil) in način pooblaščanja delavnic za vzdrževanje vozil in njihovih sestavnih sklopov in delov (v nadaljnjem besedilu: vzdrževalci).
(2) Z vzdrževanjem vozil je treba preventivno ohranjati njihovo zadovoljivo tehnično stanje za zagotavljanje varnega, zanesljivega, ekonomičnega in okolju prijaznega železniškega prometa.
(3) Pravilnik vsebuje splošne zahteve in pogoje, ki jih je treba upoštevati pri vzdrževanju vozil kot celote in pri vzdrževanju njihovih določenih konstrukcijskih sklopov, delov in naprav.
2. člen
(Področje uporabe)
(1) Določbe tega pravilnika morajo upoštevati lastniki, vzdrževalci in proizvajalci vozil.
(2) Vozila, za katera veljajo določbe tega pravilnika, so železniška vozila, ki so konstruirana za vožnjo po železniških progah s širino 1435 mm med notranjima robovoma tirnic tira. Ta vozila so:
1. železniška pogonska vozila, ki so:
a) vlečna vozila:
– lokomotive (električne, dizelske in parne);
– motorniki in motorne garniture (električni/e, dizelski/e);
b) motorna vozila za posebne namene:
– motorna vozila za gradnjo in vzdrževanje prog (vozila za strojna dela na tirih, ostala motorna vozila za te namene);
– motorna vozila za odpravljanje posledic izrednih dogodkov in zime (tirni žerjavi, snežni odmetalniki, ostala motorna vozila za te namene);
– merilna vozila;
c) lahke motorne drezine (drezine za ogled prog, drezine za prevoz vzdrževalnih delavcev ipd.);
2. železniška vlečena vozila, ki so:
– potniški vagoni (sedežni, ležalni, spalni, jedilni, bifejski, poštni, službeni in posebni);
– tovorni vagoni (zaprti, odprti, ploščniki, specialni, službeni in posebni);
– vagoni za posebne namene (orodni vagoni, sanitetni vagoni, bivalni vagoni, vagoni za meritve in preskušanje, priklopni vagoni drezin ipd.);
– vozila za druge namene brez lastnega pogona (snežni odmetalniki, škropilni vagoni ipd.).
(3) Za vzdrževanje drugih vrst vlečnih vozil, kot so navedena v 1. podpoglavju III. poglavja tega pravilnika in niso v javnem prometu (npr. premikalne lokomotive na industrijskih tirih), smiselno veljajo enake določbe kot za podobne vrste vlečnih vozil iz navedenega poglavja.
II. SKUPNE DOLOČBE
1. Splošno o vzdrževanju vozil
3. člen
(Zasnova vzdrževanja)
(1) Glavni namen vzdrževanja vozil je preventivno ohranjanje njihovega zadovoljivega tehničnega stanja, s katerim se stalno zagotavlja zanesljiv, varen, urejen, ekonomičen in okolju prijazen železniški promet.
(2) Vzdrževanje vozil se mora opravljati načrtovano s posameznimi vrstami vzdrževanja, navedenimi v 6. členu tega pravilnika.
(3) Redno vzdrževanje vozil se po potrebi dopolnjuje z izrednim vzdrževanjem.
(4) Vzdrževanje vozil se opravlja na mestih, ki se določajo glede na vrste vozil in vrste, značaj in obseg vzdrževalnih del ter eksploatacijske pogoje. Vzdrževalne delavnice in druga vzdrževalna mesta so navedena v 35. členu tega pravilnika.
4. člen
(Načela vzdrževanja)
(1) Vzdrževanje vozil se opravlja v skladu s splošnimi načeli, po katerih je treba:
– pri novih tipih vozil določiti vrste, pogostost in postopke vzdrževanja, nato pa na osnovi ugotovljenega dejanskega stanja vozil v eksploataciji optimirati vzdrževanje, pri čemer je treba vzdrževalna dela prilagajati navodilom njihovih proizvajalcev ter dejanski obrabi in poškodbam sklopov in delov;
– vozila vzdrževati kvalitetno, v optimalnem času in z optimalno uporabo materiala;
– pravočasno zagotavljati potrebne rezervne dele in sklope za zamenjavo pokvarjenih in izrabljenih ter za izvajanje popravil po sistemu zamenjave sklopov in delov;
– za zamenjavo izrabljenih in poškodovanih delov uporabljati originalne dele in dele, izdelane ali obnovljene skladno s potrjeno tehnično dokumentacijo in prevzete od predstavnikov naročnikov;
– specializirati posamezne delavnice za popravila določenih vrst vozil ali njihovih sklopov in delov;
– ustrezno usposabljati delavce in jih specializirati za vzdrževanje posameznih delov, sklopov in naprav vozil.
(2) O vseh vrstah vzdrževanja vozil morajo vzdrževalci urejati tehnično in evidenčno dokumentacijo, ki jo arhivirajo lastniki vozil.
5. člen
(Določanje vrst vzdrževanja)
(1) Za določanje vrst vzdrževanja vozil se morajo opravljati sistematična preskušanja in preverjanja, ki so potrebna za ugotavljanje stanja njihovih delov, sklopov, naprav in opreme, in to glede njihove obrabe, poškodb in delovanja. Pri tem je treba upoštevati tudi priporočila in navodila proizvajalcev vozil ter njihovih delov, sklopov, naprav in opreme kakor tudi določila obveznega in priporočenega značaja objav Mednarodne zveze železnic – UIC (v nadaljnjem besedilu: UIC objave). Naslovi UIC objav, katerih številke se navajajo v tem pravilniku, so navedeni v prilogi 3, ki je sestavni del tega pravilnika.
(2) V prejšnjem odstavku navedena preskušanja in preverjanja vozil organizira pristojni organ na pobudo lastnikov vozil, ko se:
– začne uporabljati nova vrsta vozila oziroma se bodo opravljala prva popravila;
– uvaja ali ukinja določena vrsta popravila;
– spreminja rok za določeno vrsto popravila;
– spreminja obstoječi obseg vzdrževalnih del za določeno vrsto popravila.
6. člen
(Vrste vzdrževanja)
(1) Vzdrževanje vozil se opravlja kot:
– redno – periodično ponavljajoče in vnaprej planirano;
– izredno – za odpravljanje pomanjkljivosti, okvar in poškodb.
(2) Glede na vzdrževalni proces se na vozilih opravljajo sprotno vzdrževanje in revizije.
(3) Sprotno vzdrževanje vozil obsega nadzor, nego, kontrolne preglede in izredno vzdrževanje, pri čemer:
a) nadzor vozil obsega pregled tehničnega stanja in opremljenosti vozil ter nadzor njihovega delovanja:
– ob pripravi za uporabo, ki se opravlja pred:
· odpravo vlečnih vozil na vleko vlakov in premik,
· odpravo motornih vozil za posebne namene na vožnjo ali delo,
· uvrstitvijo potniških vagonov v vlake,
· odhodom potniških vlakov iz izhodnih postaj,
· nakladanjem tovornih vagonov,
· odhodom tovornih vlakov iz izhodnih postaj;
– med vožnjo vlakov in premikom oziroma uporabo vozil;
– po končani uporabi, ki se opravlja:
· ob odstavitvi vlečnih vozil in motornih vozil za posebne namene kot priprava za ponovno uporabo;
· po končani vožnji potniških vagonov oziroma vlakov;
· po končani vožnji tovornih vagonov oziroma vlakov,
· po razkladanju tovornih vagonov;
b) nega vozil obsega:
– čiščenje, dezinfekcijo in dezodoriranje notranjosti motornikov, motornih garnitur in potniških vagonov, ki se opravlja kot:
· redno čiščenje (na domovnih in obračalnih postajah);
· medpotno (ambulantno) čiščenje;
· temeljito čiščenje;
– čiščenje vozniških kabin vlečnih vozil in motornih vozil za posebne namene;
– pranje zunanjosti vlečnih vozil in potniških vagonov;
– opremo motornikov, motornih garnitur in potniških vagonov s sanitarnimi sredstvi in vodo;
– čiščenje in odstranjevanje ostankov tovorov in sredstev za njihovo zavarovanje v notranjosti in na zunanjih nakladalnih površinah tovornih vagonov;
– pranje in čiščenje zunanjosti tovornih vagonov zaradi omogočanja razpoznavnosti napisov in oznak;
c) kontrolni pregledi vozil obsegajo vzdrževanje, med katerim je treba:
– ugotoviti pravilnost delovanja posameznih sklopov in naprav;
– opraviti meritve in nastavitve določenih parametrov sklopov in naprav;
– zamenjati obrabljene in poškodovane dele;
– preskusiti delovanje zavor, varnostnih in posebnih naprav;
– opraviti ustrezna negovalna dela;
č) izredno vzdrževanje vozil predstavljajo:
– izredna popravila vozil;
– dezinfekcija, dezinsekcija in deratizacija potniških vagonov, ki se opravlja po potrebi;
– pranje in razkuževanje tovornih vagonov.
(4) Nego potniških in tovornih vagonov v mednarodnem prometu je treba opravljati tudi v skladu z določbami Sporazuma o vzajemni uporabi potniških vagonov med železniškimi prometnimi podjetji v mednarodnem prometu (v nadaljnjem besedilu: RIC) in Sporazuma o vzajemni uporabi tovornih vagonov med železniškimi prometnimi podjetji v mednarodnem prometu (v nadaljnjem besedilu: RIV).
(5) Obsegi vzdrževalnih del pri kontrolnih pregledih se stopnjujejo z določenim številom opravljenih pregledov. Označijo se s črko P in pripadajočo številko pregleda, pri katerem se opravijo vzdrževalna dela v ustreznem obsegu. Če se med revizijskim rokom opravlja samo en kontrolni pregled vozila, se ta označi s kratico KP. Kontrolni pregledi so: P0, P1, P3, P6 in P12.
(6) Izredna popravila so popravila poškodovanih, izrabljenih ali pokvarjenih delov in sklopov vozil za zagotovitev takšnega tehničnega stanja, ki omogoča njihovo nadaljnjo uporabo. Izredna popravila so:
– manjšega obsega z izločitvijo vozil iz uporabe ali brez nje;
– večjega obsega, med katerimi je vozila treba izločiti iz uporabe.
(7) V primeru, ko je to ekonomično, se lahko izredno popravilo združi s kontrolnim pregledom ali z revizijo ne glede na rok.
(8) Revizije so popravila, pri katerih je treba pregledati, izmeriti in po potrebi popraviti vse ali določene dele in sklope zaradi zagotovitve predpisanega tehničnega stanja vozil. Obseg vzdrževalnih del pri revizijskem popravilu vozil mora biti tolikšen, da omogoča njihovo normalno izkoriščanje oziroma uporabo brez večjih posegov do naslednje revizije. Glede na obsege vzdrževalnih del se opravljajo male revizije (v nadaljnjem besedilu: MR), srednje revizije (v nadaljnjem besedilu: SR) in velike revizije (v nadaljnjem besedilu: VR) vozil.
7. člen
(Roki in ciklusi vzdrževanja)
(1) Roki, v katerih je treba opravljati kontrolne preglede in revizije vozil, se lahko določajo po merilih časa (v nadaljnjem besedilu: časovni roki) ali opravljenega dela in/ali časa delovanja (v nadaljnjem besedilu: delovni roki) ali v kombinaciji teh dveh meril oziroma rokov.
(2) Merilo časovnih rokov za opravljanje kontrolnih pregledov in revizij vozil je pretečeni čas med dvema opravljenima kontrolnima pregledoma oziroma revizijama vozila.
(3) Merila delovnih rokov za opravljanje kontrolnih pregledov in revizij vozil so lahko:
– prevoženi kilometri;
– prevoženi netotonski ali brutotonski kilometri;
– obratovalne ure pogonskih motorjev ali drugih agregatov vozil;
– čas kurjenja v peči parne lokomotive oziroma kurilne ure;
– druga primerna merila, kot npr. porabljena količina goriva, porabljena električna energija ipd.
(4) Za opravljanje kontrolnih pregledov in revizij vozil je odločilen tisti od obeh rokov z dovoljenim odstopanjem, ki ga posamezno vozilo prej doseže.
(5) Roki za opravljanje kontrolnih pregledov in revizij ter dovoljena odstopanja po merilih časa in opravljenega dela morajo biti določeni za vse vrste vozil z upoštevanjem njihovih tehničnih značilnosti in pogojev uporabe.
(6) Vozilu, za katerega je za opravljanje kontrolnih pregledov in revizij določena kombinacija časovnega in delovnega roka, se lahko časovni rok podaljša do mejnega časovnega roka, če mu še ni potekel delovni rok.
(7) Mejni časovni rok kontrolnih pregledov in revizij vozila iz prejšnjega odstavka se ne sme podaljšati.
(8) Kadar je tehnično stanje vozila takšno, da ogroža varnost prometa ali ne zagotavlja kvalitetne prevozne storitve oziroma varne uporabe, izredno popravilo pa bi bilo neekonomično, je treba vozila popraviti z ustrezno revizijo tudi pred rokom, ki je določen za takšno vozilo.
(9) Ciklus vzdrževanja je zaporedje opravljanja določenih vrst negovalnih del, kontrolnih pregledov in revizijskih popravil vozil.
(10) Cikluse in roke kontrolnih pregledov in revizij vozil je treba določati na osnovi ugotovitev stanja sklopov in delov glede na njihovo izrabljenost, poškodbe in spremembe, ki nastanejo po določenem sistematičnem preskušanju in preverjanju vozil v uporabi oziroma izkoriščanju. Pri tem je treba upoštevati tudi priporočila in navodila proizvajalcev vozil ter njihovih sklopov in delov kakor tudi določila obveznega in priporočenega značaja zadevnih UIC objav.
(11) Sistematična preverjanja in preskušanja iz prejšnjega odstavka je treba opravljati predvsem:
– pred prvo revizijo nove vrste vozila;
– pri uvajanju novega ali ukinjanju določenega kontrolnega pregleda;
– pri spreminjanju roka za določeno revizijo;
– pri spreminjanju obsega del pri določeni reviziji.
(12) Dovoljenje za preskušanje daje pristojni organ, ki tudi določi komisijo za spremljanje preskušanja.
(13) Roki in ciklusi vzdrževanja za posamezne vrste vozil so podrobneje navedeni v III. poglavju tega pravilnika.
8. člen
(Obsegi vzdrževanja)
(1) Za kontrolne preglede in revizije posameznih vrst vozil določijo njihovi lastniki obsege obveznih del z upoštevanjem:
– s predpisi določenega tehničnega stanja vozil in njihovih sestavnih delov,
– navodil proizvajalcev,
– dejanskega tehničnega stanja vozil in njihovih sestavnih delov,
– lastnih pridobljenih izkušenj pri preteklem vzdrževanju enakih ali podobnih vozil in/ali njihovih sestavnih delov.
(2) Kadar se zaradi ugotovljenega slabega tehničnega stanja razdrtih sklopov in delov komisijsko ugotovi takšno stanje vozila, da po ciklusu predvideni kontrolni pregled ali revizija ne bosta zagotovila njegovega zadovoljivega tehničnega stanja, je treba določiti višje ciklusno popravilo, ki bo z večjim obsegom vzdrževalnih del zadostilo predpisanim tehničnim pogojem.
(3) Za vozila iz prejšnjega odstavka določijo obsege del pri kontrolnih pregledih in revizijah lastniki. Obseg del se določi na osnovi defektiranja demontiranih sklopov in delov vozil, o čemer se sestavi zapisnik in naročilo za delo.
(4) Opise vzdrževalnih del iz prvega in tretjega odstavka tega člena posredujejo lastniki vozil v potrditev pristojnemu organu.
(5) Poleg obveznih del, ki se določijo z obsegom del za posamezne vrste kontrolnih pregledov in revizij, se lahko po potrebi določijo dodatna dela, ki jih odobri lastnik vozil.
(6) Pri opravljanju določene revizije vozila se lahko izpusti popravilo posameznih delov, sklopov in naprav, če je bilo na njih opravljeno izredno popravilo v enakem obsegu pred vstopom vozila v revizijo.
(7) Če se med popravilom pri kontroli in preverjanju delov, sklopov in naprav ugotovi določena nepravilnost, se mora ta odpraviti ne glede na določen obseg del za zadevno vrsto popravila.
9. člen
(Modifikacije in rekonstrukcije)
(1) Med rednim vzdrževanjem vozil se lahko opravljajo tudi modifikacije in rekonstrukcije vozil.
(2) Modifikacija vozila je zamenjava ali izboljšava njegovih sestavnih delov, pri čemer se ne spreminja osnovna konstrukcijska, tehnična ali eksploatacijska značilnost vozila.
(3) Delna rekonstrukcija vozila je zamenjava ali vgradnja sklopa oziroma naprave, ki vpliva na varnost železniškega prometa, kot npr. vgradnja novega tipa zavor, merilnika hitrosti, budnostne naprave, avtostop naprave ipd.
(4) Popolna rekonstrukcija vozila pomeni spremembo osnovnih konstrukcijskih, tehničnih ali eksploatacijskih značilnosti vozila.
(5) Modifikacije in rekonstrukcije vozil se opravljajo na zahtevo lastnikov vozil v skladu z veljavnimi predpisi, ki zagotavljajo tehnično enotnost železnic, in po potrjeni tehnični dokumentaciji.
(6) Modifikacije in rekonstrukcije vozil se opravljajo med njihovimi revizijami, lahko pa tudi med izrednimi popravili večjega obsega.
10. člen
(Postopek z vozili po izrednem dogodku)
(1) Po izrednem dogodku z iztirjenjem, trčenjem, naletom, oplaženjem, požarom, eksplozijo ali strganjem vlaka oziroma vozil je treba na kraju samem opraviti vizualni pregled vsakega udeleženega vozila in ugotoviti ali je le-to sposobno za nadaljnjo vožnjo do namembnega kraja ali pa mora v ustrezno delavnico, kjer bo opravljen podrobnejši pregled vozila. Pri tem je treba določiti tudi hitrost vožnje pri prevozu. Če se ugotovi, da vozilo ni sposobno za vožnjo, ga je treba prepeljati kot naloženega v celoti ali po delih.
(2) Pred pričetkom izvajanja izrednih popravil vozil, poškodovanih pri izrednih dogodkih ali takšnih, za katere obstaja sum, da so bila poškodovana pri izrednih dogodkih, je treba pri določanju obsega del opraviti natančen pregled vitalnih sklopov in delov, katerih tehnično stanje ima vpliv na varnost železniškega prometa in nastanek morebitnih dodatnih materialnih škod. Pri tem je treba pregledati:
– okvirje podstavnih vozičkov;
– kolesne dvojice;
– glavne okvirje vozil;
– vzmetenje in obesne sklope;
– sklope in dele zavornih naprav;
– pritrjenost in stanje pogonskih in pomožnih strojev;
– centričnost povezanih vrtečih se strojev in sklopov.
(3) Tehniško osebje delavnice, ki je opravila podroben pregled vozila, in kontrolno-prevzemno osebje oziroma predstavnik lastnika vozila morajo odločiti, ali je potrebna preskusna vožnja pred izročitvijo vozila v promet v skladu z določbami 21. do 24. člena tega pravilnika.
2. Splošni postopki pri vzdrževanju vozil
11. člen
(Planiranje vzdrževanja)
Za organizirano, enakomerno in racionalno vzdrževanje vozil morajo njihovi lastniki izdelovati mesečne plane kontrolnih pregledov ter četrtletne in letne plane revizij, na podlagi katerih lahko sami in vzdrževalci ustrezno in sprotno pripravljajo njihove vzdrževalne kapacitete. Pri sestavi planov vzdrževanja je treba upoštevati roke in cikluse kontrolnih pregledov ter revizij vozil.
12. člen
(Izročanje vozil v vzdrževanje)
Vozila se morajo izročati v vzdrževanje na način in v skladu z načrti, ki so sestavni del pogodb med lastniki vozil in vzdrževalci. Pri izročitvi vozil v vzdrževanje morajo lastniki vozil in vzdrževalci:
– opraviti pregled in primopredajo pripadajoče dokumentacije;
– s podrobnim pregledom ugotoviti tehnično stanje vozila, inventarja in opreme;
– sestaviti primopredajni zapisnik z navedbo vseh podatkov pomembnih za popravilo, kot so vrsta popravila, vrsta in tehnično stanje vozila z morebitnimi manjkajočimi deli, sklopi, napravami ter oprema vozila ipd.
13. člen
(Način izvajanja popravil)
(1) Revizije vozil se opravljajo po predpisanih obsegih del za posamezno vrsto revizije na podlagi tehničnih pogojev ter navodil za popravila sklopov, delov in naprav.
(2) Izredno popravilo delov, sklopov in naprav vozil, ki so pokvarjeni ali poškodovani, se opravi na podlagi tehnične dokumentacije za vzdrževanje.
(3) Popravilo vozil sestavljajo popolna ali delna popravila njihovih sestavnih delov, sklopov, naprav in opreme, pri čemer se le-ti demontirajo iz vozila v obsegu, ki je določen glede na vrsto popravila. Podrobnejša delitev vzdrževalnih del se navede v opisih vzdrževalnih del za posamezne vrste vozil in popravil.
(4) Pri delnem popravilu delov, sklopov, naprav in opreme se opravljajo popravilo le nekaterih njihovih sestavov in določene meritve, preverjanja in nastavitve. Delna popravila se določijo za vsak posamičen primer.
(5) Pregled in preskušanje tlačnih posod in parnih kotlov opravljajo za to pooblaščeni delavci, ki morajo izpolnjevati pogoje, navedene v petem odstavku 37. člena tega pravilnika.
14. člen
(Prevzem in izročanje vozil v promet ali uporabo)
(1) Vozila je treba po opravljenih revizijah, rekonstrukcijah in izrednih popravilih večjega obsega ter eventualni preskusni vožnji prevzeti in izročiti v promet ali uporabo na način, s katerim se dokazno evidentira ugotovitev, da je posamezno vozilo sposobno za varen železniški promet oziroma uporabo.
(2) Ob prevzemu vozil po opravljenem popravilu mora biti sestavljen zapisnik o primopredaji, ki ga podpišejo predstavniki kontrolno-prevzemnega osebja ali lastnika vozila in vzdrževalca.
(3) Ob prevzemu po opravljenih popravilih mora vzdrževalec sočasno izročiti lastniku vozila tudi vso urejeno tehnično dokumentacijo, ki mu jo je le-ta izročil ob predaji vozila v popravilo, in novo tehnično dokumentacijo, če jo je izdelal ali pridobil med popravilom.
(4) Kot datum končanega popravila vozila velja tisti dan, ko je bilo vozilo prevzeto iz popravila s podpisom zapisnika o primopredaji.
3. Kontrola kakovosti vzdrževanja
15. člen
(Pomen, namen, naloge in organiziranost kontrole kakovosti vzdrževanja)
(1) Kakovost pri vzdrževanju vozil ima odločilen vpliv na njihovo varno in zanesljivo delovanje, ki sta obenem pogoj za zagotavljanje varnega, urejenega in ekonomičnega železniškega prometa, zato je treba kakovosti vzdrževanja vozil posvečati posebno pozornost.
(2) Za kontrolo kakovosti organizirajo lastniki vozil kontrolno-prevzemno dejavnost s kontrolno-prevzemnim osebjem, ki lahko opravlja kontrolno-prevzemne storitve tudi za druge lastnike vozil v Republiki Sloveniji in tujini, če se o tem sklenejo ustrezni sporazumi.
(3) Kontrolno-prevzemno osebje nadzira vzdrževalna dela in preskuse pri vzdrževanju vozil. V tehničnih pogojih za opravljanje popravil mora biti določeno, pri katerih delih, preskusih in meritvah je obvezna prisotnost kontrolno-prevzemnega osebja in potrditev ustreznosti popravila oziroma pravilnosti rezultatov meritev in preskusov.
(4) Lastniki vozil organizirajo kontrolo kakovosti vzdrževanja svojih vozil, ki se opravlja z vodenjem potrebnih evidenc, medfaznimi in faznimi kontrolami ter končnimi prevzemi pri:
– rednem in izrednem vzdrževanju vozil;
– rekonstrukcijah in modifikacijah vozil;
– popravilih posameznih delov in sklopov vozil;
– novih sklopih in delih vozil, prevzetih od proizvajalcev ali dobavitejev;
– novih sklopih in delih, prevzetih pred vgradnjo na vozila;
– materialih za vozila ter njihovih sklopih in delih.
4. Tehtanje vozil po opravljenih popravilih
16. člen
(Namen in zahteve tehtanja)
(1) Tehtanje vozil je namenjeno za merjenje različnih vrednosti mas vozil, ki služijo za tehnične podatke o vozilih, potrebne pri uporabi vozil in za zagotavljanje varnega teka pri vožnji vozil.
(2) Tehtati je treba vsa vozila razen tovornih vagonov(1) po:
– vsakem dvigu ogrodja vozila, s katerim se povzroči sprememba razporeditve ali velikosti mas;
– vsaki demontaži in ponovni montaži podstavnih vozičkov;
– zamenjavi kolesne dvojice, če je zaradi tega spremenjena geometrija vzmetenja in obešanja;
– zahtevi kontrolno-prevzemnega osebja, če le-to meni, da je tehtanje potrebno.
(3) Za tehtanje vozil se uporabljajo tehtnice, ki izpolnjujejo pogoje v skladu z zakonom o meroslovju in na njegovi podlagi izdanimi podzakonskimi predpisi.
17. člen
(Tehtane mase)
(1) Dejanske mase, ugotovljene pri tehtanju vozil, je treba primerjati z deklariranimi ob upoštevanju dovoljenih odstopanj, in sicer za:
– skupno maso vozila;
– maso na posameznih oseh vozila oziroma osne mase;
– srednjo osno maso vseh osi vozila oziroma vseh osi v podstavnem vozičku;
– maso na posameznih kolesih vozila oziroma kolesne mase;
– skupno kolesno maso leve in desne strani vozila.
(2) Skupna masa vozila je masa, navedena v tehnični dokumentaciji vozila, ko je le-to pripravljeno za uporabo z 2/3 zalog porabnih materialov in opremo, ki je v stalni sestavi vozila.
(3) Če so na vozilu opravljene modifikacije ali rekonstrukcije, ki imajo za posledico spremembo njegove mase, je treba izmeriti novo skupno maso vozila. Spremenjeno skupno maso vozila je treba vpisati v tehnično dokumentacijo vozila in na samo vozilo.
(4) Osne in kolesne mase vozila je treba določiti računsko iz skupne mase vozila.
(5) Osna masa je del skupne mase vozila, ki pripada eni osi oziroma kolesni dvojici. Osna masa je rezultat meritve mase osi in mase, s katero je ta os obremenjena, oziroma vsota rezultatov meritve mase levega in desnega kolesa in mase, s katero sta kolesi obremenjeni.
(6) Srednja osna masa je masa posamezne osi vozila, izračunana z deljenjem:
– skupne mase vozila s številom vseh osi oziroma kolesnih dvojic, če je skupna masa enakomerno porazdeljena na vse osi oziroma kolesne dvojice;
– pripadajočega dela (skupine osi z isto osno maso) skupne mase vozila s številom osi v skupini, če je skupna masa neenakomerno porazdeljena na osi oziroma kolesne dvojice.
(7) Kolesna masa je del skupne mase vozila, ki pripada enemu kolesu. Kolesno maso je treba ugotoviti z neposrednim tehtanjem ali z deljenjem skupne mase vozila s številom vseh koles vozila, če je obremenitev vseh osi vozila porazdeljena enakomerno.
(8) Skupna kolesna masa je vsota leve in/ali desne strani posameznih kolesnih mas.
18. člen
(Način tehtanja)
(1) Med tehtanjem vozila se na njem ne smejo opravljati nobena dela, iz njega pa morajo biti odstranjeni vsi deli, materiali in orodje, ki niso v njegovi osnovni sestavi.
(2) Kot končni rezultat tehtanja je treba upoštevati aritmetično srednjo vrednost dveh tehtanj.
(3) Po prvem tehtanju je treba opraviti primerjavo med dobljenimi rezultati. Če je ugotovljeno prekomerno odstopanje od dovoljenih vrednosti, je treba opraviti ponovno nastavitev razporeditve kolesnih mas. Postopek je treba ponavljati tako dolgo, dokler ni doseženo dovoljeno odstopanje razporeditve kolesnih mas.
(4) Rezultate tehtanj vozil je treba vpisati v merni list, naveden v prilogi 2, ki je sestavni del tega pravilnika. Ta merni list je treba izpolniti ne glede na morebitni samodejni izpis tehtnice, na kateri se vozilo tehta. Merni list tehtanja je sestavni del tehnične dokumentacije vozila, ki se vstavi v knjigo tehničnih evidenc vozila, določeno v pravilniku o tehnični skladnosti železniških vozil.
19. člen
(Tehtanje vlečnih vozil)
(1) Vlečna vozila morajo biti pri tehtanju opremljena s polno zalogo porabnih materialov (gorivo, voda, olje, pesek ipd.) in s pripadajočo opremo, ki je njihov sestavni del.
(2) Tehtanje motornikov in motornih garnitur po popravilih, ki niso vplivala na velikost in razporeditev njihove mase, se opravlja brez simuliranja obremenitve vozila.
(3) Tehtanje motornikov in motornih garnitur oziroma vozil v njihovi sestavi po popravilih, ki so vplivala na razporeditev in velikost njihove mase, je treba opraviti brez simulirane obremenitve razporeda in mase potnikov ter z njo.
(4) Tehtanje dizelskih in električnih lokomotiv je treba opravljati z odvitimi blažilniki in obstoječimi veznimi elementi med podstavnimi vozički.
(5) Dovoljena odstopanja pri tehtanju dizelskih in električnih lokomotiv smejo znašati:
– od +3% do -1% skupne mase lokomotive od deklarirane skupne mase;
– ± 2% srednje osne mase od deklarirane srednje osne mase;
– ± 4% od srednje vrednosti vsote kolesnih mas v eni vrsti oziroma na eni strani vozila;
– ± 4% od srednje vrednosti kolesne mase ene osi.
(6) Dovoljena odstopanja pri tehtanju motornikov in motornih garnitur smejo biti:
– od +5% do -1% skupne mase vozila od deklarirane skupne mase;
– enaka kot pri lokomotivah za ostale vrednosti.
(7) Dovoljena odstopanja pri tehtanju motornih vozil za posebne namene so enaka kot pri lokomotivah.
(8) Dovoljena odstopanja pri tehtanju lahkih motornih drezin so enaka kot pri tehtanju motornikov in motornih garnitur.
(9) Tehtanje parnih lokomotiv je treba opravljati s popuščenimi zagozdami za reguliranje osnih ležajev in s ca. 50 kg/m2 nametanega premoga na rešetki kurišča ter z lego glavnega ročičnega ležaja oziroma gonilne ročice na 45°.
(10) Pri tehtanju parnih lokomotiv so dovoljena naslednja odstopanja:
– skupna masa lokomotive: +3% in -1% od deklarirane skupne mase;
– osne mase pogonskih in gnanih osi: 2% od njihovih deklariranih osnih mas;
– osne mase prostih osi: 2,5% od njihove deklarirane osne mase;
– kolesna masa ene osi: 4% od njene srednje vrednosti na zadevni osi;
– vsota kolesnih mas v eni vrsti oziroma na eni strani lokomotive: 4% od srednje vrednosti.
(11) Pri tehtanju zalogovnikov parnih lokomotiv so dovoljena enaka odstopanja kot pri tehtanju tovornih vagonov.
20. člen
(Tehtanje vlečenih vozil)
(1) Potniške vagone je treba tehtati pripravljene za promet s pripadajočo opremo brez obtežitve s potniki oziroma simulacije obtežitve.
(2) Pri tehtanju potniških vagonov so dovoljena naslednja odstopanja:
a) skupna oziroma lastna masa vagona:
– 5% od deklarirane skupne mase;
b) osna masa:
– 5% od srednje osne mase vagona, sposobnega za hitrosti do 160 km/h;
– ± 3% od srednje osne mase vagona, sposobnega za hitrosti nad 160 km/h;
c) kolesna masa:
– 5% od srednje kolesne mase zadevne osi vagona, sposobnega za hitrosti do160 km/h;
– 3% od srednje kolesne mase zadevne osi vagona sposobnega za hitrosti nad 160 km/h.
(3) Tovorne vagone je treba tehtati prazne, pripravljene za promet, s pripadajočo opremo.
(4) Osnih in kolesnih mas tovornih vagonov ni treba tehtati, razen na posebno zahtevo kontrolno-prevzemnega osebja oziroma lastnika vagonov.
(5) Pri tehtanju vagonov za posebne namene in vozil za druge namene so dovoljena odstopanja enaka kot pri potniških vagonih.
5. Preskusne vožnje vozil po končanih popravilih
21. člen
(Namen in vrste preskusnih voženj)
(1) Preskusne vožnje vozil so namenjene za ugotavljanje njihove tehnične in eksploatacijske brezhibnosti pred izročitvijo v promet.
(2) Preskusne vožnje vozil se opravljajo kot:
– tekalne preskusne vožnje z vlečnimi vozili, motornimi vozili za posebne namene, s potniškimi vagoni in tovornimi vagoni na posebno zahtevo lastnika;
– obremenilne preskusne vožnje z lokomotivami.
(3) Preskusno vožnjo vozila je treba opraviti:
– po končani reviziji;
– po končani rekonstrukciji;
– po končanem izrednem popravilu večjega obsega;
– na zahtevo kontrolno-prevzemnega osebja ali lastnika vozila.
22. člen
(Tekalne preskusne vožnje)
(1) Med tekalnimi preskusnimi vožnjami je treba preskusiti sposobnost vozil za vožnjo z največjo (deklarirano ali tehnično) hitrostjo oziroma z največjo možno progovno hitrostjo, pri čemer se ugotavlja delovanje tekalnih sestavov, pogonskih agregatov, sklopov in naprav. Za ta namen mora biti z voznim redom določena ustrezna vrsta vlaka.
(2) Tekalne preskusne vožnje je treba opravljati:
– po zamenjavi podstavnega vozička;
– po zamenjavi dveh ali več vlečnih elektromotorjev ali njihovih drsnih ležajev na lokomotivah in motornikih;
– po izgradnji in ponovni vgradnji katerekoli kolesne dvojice parnega stroja parne lokomotive.
(3) Tekalne preskusne vožnje lokomotiv je treba opravljati na relaciji z dolžino najmanj 50 km v obe smeri.
(4) Tekalne preskusne vožnje motornikov in motornih garnitur je treba opravljati na relaciji z dolžino najmanj 30 km v eni smeri.
(5) Tekalne preskusne vožnje motornih vozil za posebne namene in lahkih motornih drezin je treba opravljati na relaciji z dolžino najmanj 30 km v obe smeri.
(6) Tekalne preskusne vožnje potniških vagonov z električnimi generatorji enosmerne napetosti (dinami) je treba opravljati na relaciji z dolžino najmanj 50 km v obe smeri.
(7) Tekalne preskusne vožnje potniških vagonov z električnimi generatorji izmenične napetosti (alternatorji) ali s statičnimi pretvorniki je treba opravljati na relaciji s skupno dolžino najmanj 100 km.
(8) Tekalne preskusne vožnje vagonov za posebne namene in vozil za druge namene je treba opraviti na relaciji z dolžino najmanj 50 km v obe smeri.
23. člen
(Obremenilne preskusne vožnje)
(1) Obremenilne preskusne vožnje se opravljajo z lokomotivami po opravljenih tekalnih preskusnih vožnjah in odpravi pomanjkljivosti, ki so bile ugotovljene pri teh vožnjah.
(2) Med obremenilnimi preskusnimi vožnjami je treba preskusiti sposobnost lokomotiv za vožnjo z največjo obremenitvijo.
(3) Pri obremenilnih preskusnih vožnjah lokomotiv je treba le-te uvrstiti kot priprežne lokomotive v tovorne vlake. Vrste in mase tovornih vlakov ter relacije njihove vožnje morajo biti v skladu s tehnično-eksploatacijskimi pogoji preskušanih lokomotiv.
(4) Obremenilne preskusne vožnje lokomotiv je treba opravljati na relaciji z dolžino najmanj 50 km v eno smer.
(5) Med obremenilnimi preskusnimi vožnjami lokomotiv je treba preskusiti njihovo delovanje pri največji trajni obremenitvi in različnih hitrostih ter sposobnost doseganja največje hitrosti vlaka z določeno maso v skladu s tehničnimi podatki.
(6) Obremenilna preskusna vožnja premikalne lokomotive se lahko nadomesti s 24-urnim premikom na ranžirni postaji z najmanj 75% časovno izkoriščenostjo premikalne lokomotive. Navedeno ne velja za lokomotive, ki opravljajo kombinirano delo (vleko vlakov in premik).
24. člen
(Opravljanje preskusnih voženj)
(1) Preskusne vožnje je treba opravljati izključno podnevi, tako da je na vmesnih in obračalnih postajah omogočeno kvalitetno pregledovanje vozil in ugotavljanje pomanjkljivosti.
(2) Preskusne vožnje vozil se lahko opravljajo po odobritvi kontrolno-prevzemnega osebja, ko so zadovoljivo opravljeni pregledi in preskusi v delavnicah in odpravljene vse ugotovljene napake in pomanjkljivosti.
(3) Če so na vozilu med preskusno vožnjo ugotovljene napake ali pomanjkljivosti, ki vplivajo na varnost železniškega prometa (zavore, varnostne naprave, tekalni sestavi ipd.) ali na glavne eksploatacijske lastnosti vozila, je treba po odpravi napake oziroma pomanjkljivosti preskusno vožnjo ponoviti.
(4) O ponovni preskusni vožnji odloča kontrolno-prevzemno osebje oziroma strokovno osebje naročnika in strokovno osebje vzdrževalca, ki je sodelovalo pri preskusni vožnji. Če ni mogoče doseči dogovora za ponovitev preskusne vožnje, velja odločitev predstavnika lastnika oziroma uporabnika vozila.
(5) O vsaki preskusni vožnji se sestavi zapisnik, iz katerega morajo biti razvidni rezultati preskusov vseh naprav, ki imajo kakršenkoli vpliv na varnost vožnje vozil v železniškem prometu, kot npr. delovanje zavor z vsemi pomembnimi zračnimi tlaki, delovanje budnika, avtostop naprav, merilnikov hitrosti itd., in vse med preskusno vožnjo ugotovljene napake in pomanjkljivosti, ki jih je potrebno odpraviti pred izročitvijo vozila v promet oziroma uporabo.
6. Garancije kakovosti opravljenih popravil
25. člen
(Splošno o garancijah in garancijskih rokih)
(1) Vzdrževalci železniških vozil in/ali njihovih naprav, sklopov in delov morajo jamčiti za kakovost opravljenih vzdrževalnih del in kakovost na vozila vgrajenih materialov, sklopov in delov.
(2) Garancije se morajo zagotavljati v enotnih časovnih garancijskih rokih, v katerih se mora preverjati tudi kakovost predmetov garancij iz prejšnjega odstavka.
(3) Garancijski roki so časovni in/ali delovni roki, med katerimi vzdrževalci jamčijo, da bodo predmeti garancij brezhibno delovali.
(4) Garancijske roke določijo vzdrževalci in naročniki vzdrževanja v pogodbah o vzdrževanju.
(5) Predmeti garancij pri rednem in izrednem vzdrževanju vozil so:
– vozila v celoti;
– posamezne popravljene naprave vozil;
– popravljeni ali vgrajeni novi sklopi;
– vgrajeni materiali;
– opravljena dela, predvidena z opisi del za posamezne vrste kontrolnih pregledov in revizij;
– opravljena dela pri odpravi okvar ob izrednih popravilih.
(6) Predmeti garancij so v garancijskem roku (v nadaljnjem besedilu: garancija) od dneva prevzema do poteka garancije.
26. člen
(Uresničevanje garancij)
(1) Vzdrževalci morajo na predmetih garancij na svoje stroške odpraviti napake, nastale na njih med garancijo s pogojem, da so bili le-ti pravilno uporabljani in vzdrževani po veljavnih predpisih in navodilih ter da okvare niso posledica nasilnih poškodb.
(2) Vzdrževalci so odgovorni tudi za poškodbe vozil, ki so nastale kot posledica predhodnih okvar na določenih sklopih in delih, ki so v garanciji.
(3) Vzdrževalci niso odgovorni oziroma ne garantirajo za okvare na predmetih garancij, ki so nastale kot posledica komisijsko ugotovljenih konstrukcijskih napak.
(4) Vzdrževalci morajo predpisano označevati predmete garancij in popravila ustrezno evidentirati.
(5) Okvare, nastale med garancijo, lahko reklamirajo pri garantih organizacijske enote podjetja, ki so vozila prevzele oziroma jih uporabljajo.
(6) Okvare predmetov garancij odpravljajo garanti, v soglasju z njimi pa jih lahko popravljajo tudi drugi vzdrževalci, ki niso garanti. Soglasje garanta mora v teh primerih pridobiti reklamant oziroma uporabnik vozila.
(7) Podrobnejše pogoje uresničevanja garancij določita lastnik vozila in vzdrževalec v pogodbah o vzdrževanju vozil.
27. člen
(Odgovornost za tehnične napake)
(1) Kot tehnične napake na predmetih garancij se opredelijo napake, zaradi katerih le-ti nimajo deklariranih lastnosti za njihovo normalno uporabo, kot npr. moč pogonskih strojev, nenormalni zvoki pri delovanju ipd.
(2) Garanti so odgovorni za tehnične napake, ki so jih imeli predmeti garancij ob njihovem prevzemu, ne glede na to, ali je bilo naročnikom to znano ali ne. Pri tem so odgovorni tudi za tiste tehnične napake, ki so nastale kot posledica prej navedenih napak.
(3) Tehnične napake vzdrževanih sredstev in njihove vzroke ugotavljajo garanti in reklamanti s skupnimi komisijami, ki morajo ugotoviti oziroma določiti:
– vrste napak;
– vzroke napak;
– posledice napak;
– odgovornost za napake;
– postopke za odpravo napak;
– izvajalce za odpravo napak;
– nosilce stroškov za odpravo napak.
(4) O vseh ugotovitvah, navedenih v prejšnjem odstavku, morajo komisije sestaviti zapisnik. Če komisije pri ugotovitvah ne dosežejo soglasja, se spori rešujejo na pristojnem sodišču.
28. člen
(Obveščanje garantov in odzivanje na reklamacije)
(1) Lastniki oziroma uporabniki vozil v garanciji (v nadaljnjem besedilu: reklamanti) morajo takoj(2), ko ugotovijo njihove okvare, o tem dokazno obvestiti garante z navedbo podatkov, ki so potrebni za opravljanje garancijskih posegov.
(2) Garanti morajo potrditi prejem reklamacije najpozneje v 24 urah.
(3) Garanti morajo najpozneje 48 ur po prejemu reklamacije poslati svoje pooblaščene predstavnike, da ugotovijo vzrok reklamacije in določijo način popravila vozila ali ga opravijo. Če zaradi objektivnih vzrokov to ni mogoče, morajo o tem takoj obvestiti reklamante.
(4) Če garanti obvestijo reklamante, da se na reklamacijo ne bodo odzvali ali da se ne bodo odzvali v določenem roku ali se na reklamacijo sploh ne odzovejo, lahko reklamanti odpravijo okvaro na reklamiranih sredstvih s pomočjo lastnega ali drugega izvajalca na stroške garanta.
29. člen
(Stroški reklamacij)
(1) V primeru odprave okvare na način iz četrtega odstavka prejšnjega člena morajo reklamanti k računu za stroške popravila in druge vzporedne stroške, kot npr. stroške prevoza, razkladanja, prekladanja ipd., priložiti tudi interni komisijski zapisnik s specifikacijo vseh stroškov.
(2) Pri reklamacijah okvar, za katere se naknadno ugotovi, da zanje niso odgovorni garanti, morajo reklamanti le-tem povrniti vse stroške, ki so jih ti imeli v zvezi z reklamacijo. Ti stroški zajemajo stroške opravljenih popravil, delov in materialov ter druge vzporedne stroške, ki so nastali pri izvajanju reklamacije.
(3) Kadar so vozila v garanciji izven uporabe zaradi okvar, za katere so odgovorni garanti, morajo le-ti lastniku povrniti pavšalno odškodnino za vsak dan, v katerem vozila niso bila v uporabi.
(4) Višino pavšalne odškodnine iz prejšnjega odstavka določijo naročniki in vzdrževalci v pogodbah o vzdrževanju vozil.
30. člen
(Garancijski roki vlečnih vozil)
(1) Garancijski roki za kontrolne preglede vlečnih vozil so glede na vrste pregledov:
– 7 dni za kontrolni pregled P0;
– 15 dni za kontrolne preglede P1 in P3;
– 30 dni za kontrolne preglede P6 in P12.
(2) Garancijski roki revizij vseh vlečnih vozil so 1 leto.
(3) Garancijski roki za izredna popravila manjšega obsega trajajo do naslednjega kontrolnega pregleda, za izredna popravila večjega obsega pa do naslednje revizije vlečnih vozil.
31. člen
(Garancijski roki vlečenih vozil)
(1) Garancijski roki za kontrolne preglede vlečenih vozil so glede na vrste pregledov:
– 15 dni za kontrolne preglede P1, P2 in P3;
– 3 mesece za kontrolne preglede s ciklusom 6 mesecev;
– 6 mesecev za kontrolne preglede z rokom 12 mesecev;
– 12 mesecev za kontrolne preglede z rokom 2,5 in 3 leta.
(2) Garancijski roki revizij vlečenih vozil so glede na vrste vozil:
– 6 mesecev za malo revizijo (MR) potniških vagonov;
– 12 mesecev za srednjo revizijo (SR) potniških vagonov;
– 24 mesecev za vse revizije tovornih vagonov;
– 12 mesecev za vagone za posebne namene in vozila za druge namene.
(3) Za vgrajene nove ali regenerirane elemente oziroma sklope pri izrednih popravilih veljajo enaki garancijski roki kot ob vgradnji pri kontrolnih pregledih ali revizijskih popravilih.
32. člen
(Garancijski roki motornih vozil za posebne namene in lahkih motornih drezin)
Garancijski roki motornih vozil za posebne namene in lahkih motornih drezin se določijo v pogodbah o vzdrževanju teh vozil med njihovimi lastniki in vzdrževalci, pri čemer pa je treba upoštevati roke posebnih garancij v zvezi s 34. členom tega pravilnika.
33. člen
(Podaljšanje garancijskih rokov)
(1) Vozilom v garanciji je treba podaljšati garancijske roke, če se ne uporabljajo daljši čas zaradi okvar, za katere so odgovorni garanti.
(2) Najmanjše čase, za katere se podaljšajo garancijski roki vozil iz prejšnjega odstavka, določijo lastniki in vzdrževalci v pogodbah o vzdrževanju vozil (npr. če vozila ne bodo v uporabi nad 10 dni, se za ves čas podaljša garancijski rok).
34. člen
(Posebne garancije)
(1) Če so z veljavnimi predpisi in standardi (objave UIC, SIST ipd.) za posamezne sklope, naprave in dele, kot npr. kolesne dvojice, osne ležaje, vlečne in odbojne naprave, vzmetenja in obešenja, antikorozijsko zaščito in zunanjo barvo, varjene spoje ipd., predvideni daljši garancijski roki, kot so navedeni v 30., 31. in 32. členu tega pravilnika, morajo vzdrževalci zagotavljati te posebne garancijske roke.
(2) Sklope, naprave in dele s posebnimi garancijskimi roki iz prejšnjega odstavka morajo vzdrževalci in naročniki določiti v skladu s predpisi v pogodbah o vzdrževanju vozil.
(3) Za vgrajene nove sklope, naprave in dele morajo vzdrževalci garantirati z enakimi garancijskimi roki, kot jih zanje priznavajo proizvajalci.
7. Pooblaščanje vzdrževalnih delavnic
35. člen
(Vzdrževalne delavnice in druga vzdrževalna mesta)
(1) Vzdrževanje vozil ter njihovih sklopov in delov se lahko opravlja na/v:
– podjetjih za vzdrževanje vozil;
– lastnih delavnicah lastnikov vozil;
– deloviščih tehničnovagonske dejavnosti lastnikov vozil;
– pregledovalnih mestih tehničnovagonske dejavnosti lastnikov vozil;
– stojiščih vozil v delovnih enotah upravljavcev in uporabnikov vozil;
– postajah;
– gradbiščih.
(2) V delavnicah in na drugih vzdrževalnih mestih morajo biti zagotovljeni ustrezni tehnični in varnostni pogoji, ki omogočajo kvalitetno, varno in okolju prijazno vzdrževanje vozil.
36. člen
(Pogoji za pridobitev pooblastila vzdrževalnih delavnic)
(1) Za vse vrste vzdrževanj železniških vozil v skladu s 6. členom tega pravilnika, razen nadzora in nege vozil, kakor tudi za vzdrževanje vitalnih sklopov in delov vozil morajo vzdrževalne delavnice pridobiti pooblastilo.
(2) Pooblastilo iz prejšnjega odstavka mora pridobiti vsaka delavnica ne glede na to, ali je organizacijsko pri samem lastniku vozil ali je samostojen subjekt.
(3) Za pridobitev pooblastila iz prvega odstavka morajo vzdrževalne delavnice dokazati, da izpolnjujejo pogoje v zvezi s/z:
– osebjem;
– tehnično opremo;
– merilnimi in preskusnimi sredstvi oziroma napravami;
– tehnično dokumentacijo in tehničnimi predpisi;
– zagotavljanjem kakovosti;
– kvalifikacijami v varilni tehniki;
– kvalifikacijami za preskuse brez okvar materiala;
– posebno zahtevnimi vzdrževalnimi deli.
37. člen
(Osebje vzdrževalnih delavnic)
(1) Glede osebja mora vzdrževalna delavnica razpolagati s poimensko imenovanimi:
a) odgovornim poslovodnim organom (direktor, obratovodja ali tehnični vodja);
b) vodjem za tehnični nadzor;
c) nadzornim strokovnjakom za:
– varjenje,
– elektrotehniko,
– preskuse brez okvar materiala,
– posode pod tlakom.
(2) Glede nadzornih strokovnjakov iz prejšnjega odstavka mora delavnica razpolagati z dokazili o njihovi ustrezni izobrazbi.
(3) Izobraževanje osebja na področjih iz tretje alinee prvega odstavka tega člena mora biti opravljeno s spoznavanjem veljavnih tehničnih predpisov, ki se uporabljajo pri vzdrževalnih delih.
(4) Osebje, ki opravlja vzdrževalna dela, mora biti posebej usposobljeno za opravljanje določenih vrst vzdrževalnih del in uporabo tehnične dokumentacije za vzdrževanje, posebno na področjih zavorne in varilne tehnike, preskusov brez okvar materiala ter za posebno zahtevna vzdrževalna dela iz 43. člena tega pravilnika.
(5) Osebje, ki pregleduje parne kotle in posode pod tlakom in vodi komisije za določanje vrst popravil navedenih sklopov, mora imeti višjo ali visoko izobrazbo strojne smeri in najmanj dve leti prakse pri popravilih parnih lokomotiv in posod pod tlakom ter pridobljeno ustrezno pooblastilo v skladu s predpisi o ugotavljanju skladnosti.
38. člen
(Tehnična oprema)
(1) Za opravljanje vzdrževanja morajo delavnice razpolagati s prostorsko in tehnično opremo, ki mora biti v skladu z vrstami vzdrževanih vozil in/ali njihovih sestavnih delov ter vrstami vzdrževalnih del oziroma popravil, za katera imajo ali nameravajo pridobiti pooblastilo.
(2) Glede tehnične opreme iz prejšnjega odstavka morajo delavnice predložiti dokaze o pregledih posameznih strojnih naprav, kot je/so npr. tehtnica za vozila, merilnica/ preskuševalnica podstavnih vozičkov, preskuševalnice raznih pogonskih agregatov, naprave varilske tehnike ipd., ter podatke o njihovih glavnih parametrih in izdelana navodila za delo s temi napravami oziroma za njihovo uporabo.
39. člen
(Merilna in preskusna sredstva oziroma naprave)
(1) Delavnice morajo razpolagati z merilnimi in preskusnimi sredstvi oziroma napravami, ki morajo imeti za nameravano uporabo zahtevane meroslovne značilnosti, kot npr. razred točnosti, merilno območje, razrešitev ipd.
(2) Delavnice morajo imeti urejen sistem za kontrolo preskusnih sredstev oziroma naprav.
(3) Merilna sredstva, s katerimi razpolagajo delavnice in za katera je to predpisano, se morajo umerjati oziroma kalibrirati s strani pooblaščenih laboratorijev.
40. člen
(Tehnična dokumentacija in tehnični predpisi)
(1) Za vzdrževanje vozil morajo delavnice razpolagati s tehnično dokumentacijo in tehničnimi predpisi, pri čemer tehnično dokumentacijo predstavljajo:
– konstrukcijska dokumentacija;
– dokumentacija o tehničnih pogojih;
– navodila proizvajalcev;
– katalogi rezervnih delov;
– opisi del.
(2) Konstrukcijska dokumentacija mora vsebovati sestavne in delavniške načrte, potrebne za vzdrževanje vozil. Dokumentacijo mora proizvajalec vozil izročiti lastniku vozil, ki jo mora dati na razpolago vzdrževalcu. Ta dokumentacija ne sme služiti za proizvodnjo delov brez soglasja tistega, ki jo je izdelal oziroma je njegova intelektualna lastnina, razen v primeru, ko je bila pridobljena pravica za njeno uporabo s pogodbo pri nabavi vozila ali kako drugače.
(3) Za vzdrževanje starejših vozil, ki so bila nabavljena v tujini, konstrukcijska dokumentacija ni obvezna.
(4) Dokumentacija o tehničnih pogojih mora vsebovati najvažnejše podatke za vzdrževanje, kot so:
– tehnični opisi vozil;
– glavni konstrukcijski in ostali podatki, pomembni za izkoriščanje vozil;
– razvrstitve sklopov, naprav in opreme;
– obsegi obveznih del pri rednem vzdrževanju;
– normativi delovnega časa za predpisane obsege del;
– normativi porabe rezervnih delov in materialov za posamezne vrste vzdrževanja enega vozila; med uporabo vozil se lahko ti normativi spremenijo na osnovi izkušenj;
– seznami delovnih operacij, preskušanj in nastavitev, pri katerih je obvezna prisotnost kontrolno-prevzemnega osebja;
– seznami obveznih preskuševalnic in naprav, potrebnih za preskušanje, meritve in nastavitve sklopov in delov med vzdrževalnimi deli, kakor tudi preskuševalnic za končno preskušanje vozil;
– programi preskušanj in pregledovanj pri preskusnih vožnjah, če so te predvidene po vzdrževanju;
– kompleti mernih listov za vpisovanje rezultatov meritev med popravljanjem sklopov in delov;
– seznami tehničnih navodil, standardov in predpisov, potrebnih pri izvajanju vzdrževanja.
(5) Dokumentacijo o tehničnih pogojih morajo dopolnjevati navodila za popravilo posameznih sklopov in delov z določanjem postopkov za opravljanje zahtevnejših del pri njihovem vzdrževanju.
41. člen
(Kvalificiranost v varilni tehniki)
Na področju varilne tehnike morajo delavnice izpolnjevati zahteve in pogoje iz VI. poglavja tega pravilnika.
42. člen
(Kvalificiranost za preskuse brez okvar materiala)
(1) Preskuse brez okvar materiala pri vzdrževanju železniških vozil in njihovih sestavnih delov sme opravljati samo ustrezno izobraženo in predhodno usposobljeno preskusno osebje (preskuševalci brez okvar materiala).
(2) Glede kvalificiranosti preskuševalnega osebja in kontrole preskusov je treba upoštevati določbe SIST EN 473 in UIC Objavo, št. 960. Za preskuševalno osebje se mora v skladu s prej navedeno UIC objavo dokazovati kvalifikacija za preskuševalca 1. stopnje, osebje za nadzor preskusov pa mora biti usposobljeno za preskuševalca 2. in 3. stopnje.
(3) Preskusi brez okvar materiala morajo biti urejeni tako, da je zagotovljeno strokovno opravljanje preskusov brez vpliva na ocenjevanje rezultatov; nadzor preskusov mora opravljati odgovoren strokovnjak, sposoben za dajanje navodil in proizvodno-tehničnih zahtev, s pravico neodvisnega odločanja.
43. člen
(Posebno zahtevna vzdrževalna dela)
(1) Za posebno zahtevna vzdrževalna dela se štejejo dela pri vzdrževanju sklopov in naprav vozil, ki z njihovo tehnično brezhibnostjo odločilno in neposredno vplivajo na varnost in urejenost železniškega prometa oziroma se zanje zahteva nadzor. To so vzdrževalna dela pri vzdrževanju:
– vitalnih sklopov in delov zavor iz priloge 6 tega pravilnika;
– merilnikov hitrosti;
– budnikov;
– avtostop naprav;
– naprav radijskih zvez;
– kolesnih dvojic;
– kotlov parnih lokomotiv z njihovo opremo.
(2) Posebno zahtevna vzdrževalna dela lahko opravljajo le delavci z ustrezno usposobljenostjo oziroma delavci, ki imajo certifikate o usposobljenosti za ta vzdrževalna dela.
(3) Vzdrževanje merilnikov hitrosti, budnikov, avtostop naprav, svetlobnih in zvočnih signalnih naprav ter naprav radijskih zvez je treba opravljati v skladu s posebnimi predpisi in navodili proizvajalcev ob upoštevanju določil obveznega in priporočenega značaja zadevnih UIC objav.
44. člen
(Izdaja pooblastila vzdrževalni delavnici)
(1) Pooblastilo za vzdrževanje železniških vozil in/ali njihovih sestavnih delov izda pristojni organ v skladu z določbami zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00).
(2) Pooblastilo iz prejšnjega odstavka se izda delavnici z odločbo na podlagi pozitivnega mnenja oziroma rezultata strokovno-tehnične presoje, za katero zaprosi delavnica. Obrazec vloge za strokovno-tehnično presojo je naveden v prilogi 4, ki je sestavni del tega pravilnika.
(3) Strokovno-tehnično presojo za pooblastitev delavnice za vzdrževanje železniških vozil in/ali njihovih sestavnih delov opravi v delavnici komisija za strokovno-tehnično presojo delavnice, katere sestavo določi predstojnik pristojnega organa.
45. člen
(Veljavnost pooblastila vzdrževalne delavnice)
(1) Pooblastilo vzdrževalne delavnice železniških vozil in/ali njihovih sestavnih delov velja 3 leta od datuma izdaje pooblastila.
(2) Pooblastilo iz prejšnjega odstavka preneha veljati, če delavnica v treh mesecih po izteku triletnega roka na podlagi pisne vloge ponovno ne pridobi pozitivne strokovno-tehnične presoje. Pristojni organ prekliče pooblastilo v celoti ali delno, pri čemer v njem prekliče pristojnost za opravljanje določenih vzdrževalnih del (npr. opravljanje varjenja na vozilih), če ugotovi, da delavnica ne izpolnjuje več pogojev za posedovanje pooblastila oziroma za opravljanje določenih del iz pooblastila. Pred odvzemom pooblastila ali preklicom pristojnosti za opravljanje določenih del pristojni organ določi delavnici primeren rok za odpravo pomanjkljivosti.
46. člen
(Tehnična opremljenost in usposobljenost delavnic)
(1) Minister za promet z odredbo natančneje določi zahteve v zvezi s tehnično opremljenostjo in usposobljenostjo, ki se ugotavlja pri strokovno-tehnični presoji delavnic za njihovo pooblastitev za vzdrževanje železniških vozil in/ali njihovih sestavnih delov.
(2) Odredba iz prejšnjega odstavka se mora nanašati na zahtevano tehnično opremo in strokovne kadre za vzdrževanje po vrstah vozil, navedenih v 2. členu tega pravilnika, ter njihovih sestavnih delov oziroma komponent, kot so:
– nadvozje s spodnjim okvirjem in grodom vozila;
– podstavni vozički, vključno z jeklenim, gumastim in zračnim vzmetenjem;
– kolesne dvojice;
– vse vrste zavor;
– električne naprave;
– avtostop naprave;
– naprave vozil, ki se morajo posebej nadzirati (npr. rezervoarji vagonov cistern ipd.);
– ugotavljanje kolesnih mas in skupne mase vozil (tehtanje).
III. VZDRŽEVANJE POGONSKIH VOZIL
1. Vzdrževanje električnih in dizelskih vlečnih vozil
47. člen
(Nadzor)
(1) Nadzor električnih in dizelskih vlečnih vozil (v nadaljnjem besedilu: vozila) se opravlja v skladu s točko a) tretjega odstavka 6. člena tega pravilnika.
(2) Pri pripravi za vožnjo pregledajo vozila njihovi upravljavci ali drugo osebje, ki je za to zavezano in pri tem opravijo preglede, preverjanja in druga dela v skladu z interno določenim tehnološkim procesom dela.
(3) Upravljavci vozil morajo med vožnjo neprestano spremljati delovanje pogonskih in gnanih strojev ter naprav. Ob postankih, daljših od 10 minut, je treba opraviti tudi natančnejši vizualni pregled stanja delov, sklopov, naprav in opreme vozila.
(4) Ugotovljene nepravilnosti med obratovanjem vozil morajo njihovi upravljavci sproti odpravljati, če so za to usposobljeni in ustrezno opremljeni, sicer pa jih morajo evidentirati v ustrezen dokument, na osnovi katerega se opravijo popravila v delavnici oziroma delovni enoti lastnika ali uporabnika vozil.
48. člen
(Nega)
(1) Nega vozil se opravlja v skladu s točko b) tretjega odstavka 6. člena tega pravilnika.
(2) Upravljavci vozil skrbijo za urejenost vozniških kabin med vožnjo in po zapustitvi vozil. Po potrebi morajo očistiti tudi strojne prostore, če je to potrebno zaradi preverjanja določenih nepravilnosti pri delovanju pogonskih in pomožnih strojev.
(3) Zunanje pranje in temeljito čiščenje notranjih prostorov vozil in opreme je treba opravljati v skladu s planiranimi periodičnimi čiščenji, ki se opravljajo v skladu z internimi predpisi.
49. člen
(Kontrolni pregledi)
(1) Kontrolni pregledi vozil se opravljajo v skladu s točko c) tretjega odstavka in petim odstavkom 6. člena tega pravilnika.
(2) Kontrolni pregledi vozil se opravljajo v časovnih in/ali delovnih rokih oziroma s kombinacijo teh dveh rokov. Kontrolna pregleda P0 in P1 se lahko opravita v mejnem časovnem roku, v skladu s šestim in sedmim odstavkom 7. člena, če še ni dosežen delovni rok z dovoljenim odstopanjem.
(3) V časovnem roku kontrolnih pregledov ni treba upoštevati koledarskega časa, med katerim vozila niso bila v uporabi, oziroma se časovni rok lahko podaljša za čas, v katerem so bila vozila izven uporabe.
(4) Merilo delovnih rokov kontrolnih pregledov vozil so skupni opravljeni kilometri, ki so vsota tako imenovanih tekalnih in mazalnih kilometrov.
(5) Tekalni kilometri so vsota vseh prevoženih kilometrov, ki nastanejo pri vožnji vlakov in premiku. Tekalni kilometri se ugotavljajo s stanja kilometrskih števcev vozil.
(6) Mazalni kilometri so vsota kilometrov, ki se računajo na osnovi enournega dela premikalnih lokomotiv na stalnem premiku.
(7) Način obračuna mazalnih kilometrov iz prejšnjega odstavka določi prevoznik oziroma drugi lastnik vozila glede na intenzivnost premika na premikalnih mestih ranžirnih postaj oziroma na industrijskih tirih in vrste vozil, pri čemer se upošteva za 1 uro premika največ 10 mazalnih kilometrov.
(8) Ciklus kontrolnih pregledov vozil je opravljanje pregledov v zaporedju, ki si sledi glede na vrsto začetnega kontrolnega pregleda, in je:
– za vozila z začetnim pregledom P0:
· P0 – P1 – P0 – P1 – P0 – P3 – P0 – P1 - - - - - P6 – P0 – P1 - - - - - P12;
– za vozila z začetnim pregledom P1:
· P1 – P1 – P3 – P1 - - - - - - - - - - - P6 – P1 - - - - - - - - - - - P12.
(9) Za vozila veljajo vrste in roki kontrolnih pregledov z dovoljenimi odstopanji, navedenimi v preglednici 1 priloge 1, ki je sestavni del tega pravilnika.
50. člen
(Revizije)
(1) Na vozilih se opravljajo srednje in velike revizije (SR in VR) v skladu z osmim odstavkom 6. člena tega pravilnika.
(2) Srednja revizija (SR) vozil je pregled, preverjanje in popravilo ali zamenjava njihovih delov, sklopov, agregatov, naprav in opreme z namenom, da se jim zagotovi določeno tehnično stanje za to vrsto popravila. Potrebna dela oziroma popravila se določijo v opisih del za to vrsto popravila.
(3) Velika revizija (VR) vozil je popravilo ali zamenjava njihovih delov, sklopov, agregatov, naprav in opreme z namenom, da se jim zagotovi določeno tehnično stanje za to vrsto popravila. Potrebna dela oziroma popravila se določijo v opisih del za to vrsto popravila.
(4) Revizije vozil se opravljajo v časovnih in/ali delovnih rokih rokih oziroma s kombinacijo teh dveh rokov.
(5) Merilo za delovne roke revizij vozil je opravljeno delo izraženo v skupnih opravljenih oziroma prevoženih kilometrih, ki se evidentirajo na enak način, kot je naveden za kontrolne preglede v četrtem odstavku 49. člena tega pravilnika.
(6) Osnovni časovni rok med dvema zaporednima revizijama vozil je 6 let. Ta rok se sme podaljšati dvakrat za eno leto, tako da znaša mejni časovni rok za revizije 8 let. Mejni časovni rok 8 let se v nobenem primeru ne sme podaljšati.
(7) Pred podaljšanjem osnovnega časovnega roka revizij iz prejšnjega odstavka je treba opraviti tehnični pregled vozila, ki se opravi v pooblaščeni strokovni organizaciji v skladu z določbami pravilnika o tehnični skladnosti železniških vozil.
(8) Na podlagi zapisnika o tehničnem pregledu vozila, ki ga po uspešno opravljenem tehničnem pregledu izda pooblaščena strokovna organizacija iz prejšnjega odstavka, pristojni organ z odločbo podaljša obratovalno dovoljenje do poteka podaljšanega časovnega roka revizije.
(9) Čas, med katerim vozila niso bila v uporabi, se upošteva v časovni rok revizij.
(10) Revizije podstavnih vozičkov in posameznih glavnih sklopov vozil se lahko opravljajo ločeno od ostalega dela vozil. Pri tem se ne smejo prekoračiti roke med dvema revizijama, in sicer pri podstavnih vozičkih in glavnih sklopih glede na skupno opravljene kilometre, pri ostalem delu vozil pa glede na mejni časovni rok 6 oziroma 8 let.
(11) Ciklus revizij vozil je zaporedno opravljanje srednje (SR) in velike (VR) revizije.
(12) Na vozilih mora biti napisan datum zadnje opravljene revizije na mestu v skladu z določbami UIC objave, št. 640, in v obliki navedeni v UIC objavi, št. 580 ali v RIV.
(13) Za vozila veljajo roki revizij z dovoljenimi odstopanji, navedenimi v preglednici 2 priloge 1.
2. Vzdrževanje muzejskih parnih lokomotiv
51. člen
(Nadzor in nega)
Nadzor in nega muzejskih parnih lokomotiv (v nadaljnjem besedilu: lokomotive) se opravlja v skladu z določbami 6. člena na enak način, kot velja za električna in dizelska vozila.
52. člen
(Kontrolni pregledi in revizije)
(1) Na lokomotivah se opravi kontrolni pregled Po pred vsakokratno vožnjo, pred katero niso bile na vožnji 1 mesec ali več.
(2) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se opravi pri kontrolnem pregledu pranje lokomotivskega kotla po 200 kurilnih urah ali po največ 2500 prevoženih kilometrih.
(3) Pri kontrolnem pregledu lokomotiv se opravi preverjanje pravilnosti delovanja in nastavitve njihovih vitalnih naprav pod delovnim parnim tlakom.
(4) Vzdrževanje parnih kotlov je treba opravljati posebej, neodvisno od revizij lokomotiv, v skladu z določbami 53. člena tega pravilnika.
53. člen
(Vzdrževanje kotlov parnih lokomotiv)
(1) Notranjost kotlov parnih lokomotiv je treba pregledati vsaka tri leta. Ta rok je dovoljeno podaljšati dvakrat za eno leto, če lokomotiva ni bila na vožnji oziroma zakurjena najmanj 6 ali več mesecev.
(2) Notranjost kotlov parnih lokomotiv je treba pregledati pred njihovim podkurjenjem, če lokomotiva ni obratovala več kot 2 leti.
(3) Kotle parnih lokomotiv je treba preskusiti z vodnim (hladnim) tlakom s kontrolnim manometrom po vsakem pregledu njihove notranjosti in po opravljenih vzdrževalnih delih, ki imajo vpliv na varnost obratovanja kotlov.
(4) Preskus parnih kotlov z vodnim tlakom iz prejšnjega odstavka je treba obvezno opraviti po:
– zamenjavi pločevin ali vgradnji zakrp na kotlu;
– zamenjavi 1/3 ali več stropnih vijakov, sprežnikov ali kovic na konstrukciji peči;
– vgradnji 1/5 ali več prstanov v cevne stene peči;
– izgradnji 1/3, po potrebi pa tudi manj vodogrelnih cevi;
– vgradnji zakrp na bočnih stenah ali na cevni steni peči.
(5) Kontrolni manometer iz tretjega odstavka mora biti redno overjen s strani pravne ali fizične osebe v skladu z zakonom o meroslovju (Uradni list RS, št. 22/00) in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisih.
(6) Vodni tlak pri preskusih parnih kotlov iz prejšnjega odstavka mora znašati:
– 1,5-kratno vrednost delovnega tlaka kotlov z delovnim tlakom do 10 bar;
– za 5 bar višji tlak od delovnega tlaka kotlov z delovnim tlakom nad 10 bar.
(7) S kontrolnim manometrom, s katerim se opravlja preskus kotla z vodnim tlakom, je treba preskušati oziroma kontrolirati tudi manometer kotla. Tlak, ki ga pri tem kaže kotlov manometer sme odstopati za največ 0,5 bar od tlaka, ki ga kaže kontrolni manometer, pri kateremkoli medtlaku, pri delovnem tlaku pa morata oba manometra kazati enako vrednost tlaka.
(8) Pri preskušanju kotla z vodnim tlakom se mora tlak višati previdno in postopno. Doseženi preskusni tlak je treba kratek čas vzdrževati, vendar največ 10 minut, pri čemer se ugotavlja stanje kotla pod tlakom. Po tem času se tlak zniža do delovnega tlaka kotla z nadaljevanjem pregledovanja.
(9) Med preskušanjem kotla ne smejo nastati nikakršne trajne deformacije in netesnosti na nobenem delu kotla.
(10) Po preskusu z vodnim tlakom se kotel preskuša z najvišjim dovoljenim delovnim parnim tlakom. Pri teh preskusih se parni tlak meri s kotlovskim manometrom, po katerem se regulirajo tudi varnostni ventili kotla.
(11) Vrste in načine popravil parnih kotlov mora sprotno določati komisija, sestavljena iz strokovnjakov za lokomotivske parne kotle in posode pod tlakom.
(12) Komisijo iz prejšnjega odstavka mora voditi pooblaščen strokovnjak za lokomotivske parne kotle s pridobljenim certifikatom o usposobljenosti za inšpekcijske preglede tehničnega stanja lokomotivskih parnih kotlov in posod pod tlakom in z izobrazbo v skladu s petim odstavkom 37. člena tega pravilnika.
(13) Pri preskušanju kotlov parnih lokomotiv z vodnim in parnim tlakom ter pri preskušanju kotelnih manometrov mora biti prisoten pooblaščeni strokovnjak za pregledovanje tehničnega stanja parnih kotlov, naveden v prejšnjem odstavku, ki mora uspešen preskus potrditi v zapisniku o preskusu in odobritvi obratovanja kotla parne lokomotive, katerega obrazec je določen v prilogi 5, ki je sestavni del tega pravilnika.
(14) Vrste in roki kontrolnih pregledov in revizij lokomotiv so navedeni v preglednici 3 priloge 1 tega pravilnika.
3. Vzdrževanje motornih vozil za posebne namene in lahkih motornih drezin
54. člen
(Nadzor in nega)
(1) Nadzor motornih vozil za posebne namene in lahkih motornih drezin opravljajo njihovi upravljavci v skladu z določbami točke a) tretjega odstavka 6. člena na enak način, kot velja za vlečna vozila v skladu z določbami 47. člena tega pravilnika.
(2) Na vozilih za odpravo posledic izrednih dogodkov in zime je treba v okviru nadzora opravljati dnevni pregled, s katerim se zagotavlja stalna uporabnost teh vozil med časom pripravljenosti za njihovo uporabo.
55. člen
(Kontrolni pregledi)
(1) Na motornih vozilih za posebne namene se opravljajo naslednje vrste kontrolnih pregledov:
– pregled P1;
– pregled P6;
– pregled P12.
(2) Kontrolni pregledi lahkih motornih drezin se opravljajo v časovnih in delovnih rokih. Za delovne roke je merilo trajanje oziroma čas teka pogonskih motorjev.
(3) Kontrolni pregledi motornih vozil za strojna dela na tirih se opravljajo v delovnih rokih, za merilo katerih je čas delovanja pogonskih strojev.
(4) Kontrolni pregledi odmetalnikov snega, tirnih žerjavov in drugih motornih vozil za enake in podobne namene se opravljajo v časovnih rokih.
(5) Vrste, roki in ciklus kontrolnih pregledov so navedeni v preglednici 4 priloge 1 tega pravilnika.
56. člen
(Revizije)
(1) Na motornih vozilih za posebne namene se opravljajo revizije v skladu z osmim odstavkom 6. člena tega pravilnika.
(2) Revizije lahkih motornih drezin, merilnih motornih vozil in vozil za strojna dela na tirih se opravljajo v časovnih in delovnih rokih. Za delovne roke je merilo trajanje oziroma čas teka pogonskih motorjev.
(3) Revizije odmetalnikov snega, tirnih žerjavov in drugih motornih vozil za enake in podobne namene se opravljajo v časovnih rokih.
(4) Revizije motornih vozil za posebne namene se opravljajo po opisih del, ki se morajo izdelati za vsako posamezno vrsto vozila glede na intenzivnost in pogoje njegovega izkoriščanja.
(5) Kontrola oziroma popravila merilnih naprav merilnih motornih vozil se lahko opravljajo neodvisno od rokov revizij teh vozil v skladu z vrstami merilnih naprav in navodili njihovih proizvajalcev.
(6) Osnovni časovni roki revizij motornih vozil za posebne namene se lahko podaljšajo do mejnega časovnega roka za eno oziroma dve leti.
(8) Pred podaljšanjem osnovnega časovnega roka revizij iz prejšnjega odstavka je treba opraviti tehnični pregled za podaljšanje časovnega roka revizije vozila, ki ga opravi pooblaščena strokovna organizacija v skladu z določbami pravilnika o tehnični skladnosti železniških vozil.
(9) Na podlagi zapisnika o tehničnem pregledu vozila, ki ga v skladu z določbami pravilnika o tehnični skladnosti železniških vozil izda pooblaščena strokovna organizacija po uspešno opravljenem tehničnem pregledu, pristojni organ z odločbo podaljša obratovalno dovoljenje do poteka podaljšanega časovnega roka revizije.
(10) Vrste, roki in ciklus revizij so navedeni v preglednici 5 priloge 1 tega pravilnika.
IV. VZDRŽEVANJE VLEČENIH VOZIL
1. Vzdrževanje potniških vagonov
57. člen
(Nadzor in nega)
(1) Nadzor potniških vagonov se opravlja v skladu s točko a) tretjega odstavka 6. člena tega pravilnika s pregledovanjem le-teh:
– pred njihovo uvrstitvijo v vlake na izhodnih postajah;
– v vlakih pred njihovim odhodom z izhodnih postaj;
– med vožnjo potniških vlakov;
– po prihodu potniških vlakov na končne postaje.
(2) Nadzor potniških vagonov opravljajo pregledniki vagonov, tam kjer teh ni, pa za to usposobljeno postajno in drugo osebje ter upravljavci vlečnih vozil.
(3) Preglede iz prve, druge in četrte alinee prvega odstavka, ki se upoštevajo kot dnevni pregledi vagonov, opravljajo pregledni delavci.
(4) Med vožnjo potniških vlakov mora vlakospremno osebje opravljati nadzor teka, delovanja posameznih naprav vagonov in drugih nastalih nepravilnosti. Vse med vožnjo ugotovoljene nepravilnosti vpisuje vlakospremno osebje v dnevnik nepravilnosti na vagonu, katerega oblika in način izpolnjevanja morata biti v skladu z določili sporazuma RIC. Evidentirane nepravilnosti na vagonu je treba po končani vožnji odpraviti.
(5) Nega potniških vagonov se opravlja v skladu z določbami točke b) tretjega odstavka 6. člena tega pravilnika.
(6) Ambulantno čiščenje potniških vagonov se lahko opravlja med vožnjo v določenih vlakih, redno in temeljito čiščenje pa se mora planirati in opravljati v skladu z voznimi redi in specifiko eksploatacije vagonov v skladu z internimi predpisi.
(7) Čistost, urejenost in oskrbljenost potniških vagonov s sanitarnimi sredstvi, ki se dosegajo z deli iz petega in šestega odstavka tega člena, morajo biti v notranjem in mednarodnem prometu v skladu z določili sporazuma RIC.
58. člen
(Kontrolni pregledi)
(1) V skladu s točko c) tretjega odstavka in petim odstavkom 6. člena tega pravilnika se opravljajo na posameznih vrstah potniških vagonov naslednji kontrolni pregledi: P1, P2 in P3.
(2) Kontrolni pregledi potniških vagonov se opravljajo v kombinaciji časovnih in delovnih rokov.
(3) Za merilo delovnih rokov kontrolnih pregledov potniških vagonov se upoštevajo prevoženi kilometri z dovoljenim odstopanjem + 20%.
(4) Osnovni časovni rok med dvema kontrolnima pregledoma potniških vagonov je:
– 1 mesec pri vagonih z mesečnimi kontrolnimi pregledi P1;
– 2 meseca pri vagonih z dvomesečnim kontrolnim pregledom P2;
– 3 mesece pri vagonih s trimesečnim kontrolnim pregledom P3.
(5) Osnovni časovni rok kontrolnega pregleda se lahko podaljša najdalje do mejnega časovnega roka v skladu s šestim in sedmim odstavkom 7. člena, če vagon še ni prevozil določenega števila kilometrov z dovoljenim odstopanjem.
(6) V časovni rok kontrolnih pregledov potniških vagonov se ne upošteva čas do 30 dni, med katerim niso bili v uporabi. Čas neuporabe se ugotavlja na osnovi evidenc prometa in izvajalca popravila.
(7) Pri muzejskih vagonih se opravi kontrolni pregled P3 pred vsako nameravano uporabo, če predhodno niso bili na vožnji 3 mesece ali več.
(8) Na potniških vagonih morajo biti napisani datumi kontrolnih pregledov.
(9) Vrste, roki in ciklusi kontrolnih pregledov potniških vagonov so določeni glede na njihovo največjo hitrost in pogoje eksploatacije. Navedeni so v preglednici 6 priloge 1 tega pravilnika.
59. člen
(Revizije)
(1) Revizije potniških vagonov se opravljajo glede na obseg vzdrževalnih del kot male (MR) in srednje revizije (SR) z upoštevanjem kombinacije časovnih in delovnih rokov.
(2) Če ob poteku osnovnega časovnega roka revizije še ni potekel delovni rok, se lahko osnovni časovni rok podaljša do mejnega časovnega roka v skladu s šestim in sedmim odstavkom 7. člena tega pravilnika oziroma do dosega delovnega roka.
(3) Za merilo delovnih rokov revizij potniških vagonov se upoštevajo prevoženi kilometri z dovoljenim odstopanjem + 20%.
(4) V časovni rok revizij potniških vagonov se upošteva tudi čas, med katerim niso bili v uporabi.
(5) Pri vseh potniških vagonih se lahko osnovni časovni rok revizije podaljša enkrat za 6 mesecev, če še ni dosežen delovni rok z dovoljenim odstopanjem.
(6) Pred podaljšanjem osnovnega časovnega roka revizij iz prejšnjega odstavka je treba opraviti tehnični pregled za podaljšanje časovnega roka revizije vozila, ki se opravi v pooblaščeni strokovni organizaciji v skladu z določbami pravilnika o tehnični skladnosti železniških vozil.
(7) Na podlagi zapisnika o tehničnem pregledu vozila pristojni organ z odločbo podaljša obratovalno dovoljenje do poteka podaljšanega časovnega roka revizije.
(8) Na potniških vagonih se napišejo datumi opravljenih revizij na enak način, kot velja za vlečna vozila in tovorne vagone.
(9) Kategorizacija potniškega vagona glede pogojev vzdrževanja v zvezi z njegovo največjo dovoljeno hitrostjo se lahko spremeni pri eni od revizij vagona. Pri tem se določi nova številka vagona. Če vagon sploh ni obratoval s povečano hitrostjo, kar dokaže lastnik z dokumentacijo, se sprememba kategorizacije lahko opravi brez pošiljanja vagona v revizijo po predhodno opravljenem tehničnem pregledu v skladu s pravilnikom o tehnični skladnosti železniških vozil.
(10) Ciklusi in roki revizij potniških vagonov so navedeni v preglednici 7 priloge 1 tega pravilnika.
2. Vzdrževanje tovornih vagonov
60. člen
(Nadzor, nega in kontrolni pregledi)
(1) Nadzor in nega tovornih vagonov se opravlja v skladu z določbami točk a) in b) tretjega odstavka 6. člena tega pravilnika.
(2) Nadzor tovornih vagonov opravljajo pregledniki vagonov, tam kjer teh ni, pa za to usposobljeno postajno in drugo osebje ter upravljavci vlečnih vozil.
(3) Kontrolni pregledi tovornih vagonov se opravljajo v skladu s preglednico 8 priloge 1 tega pravilnika.
(5) Poleg v prejšnjih odstavkih določenih kontrolnih pregledov je treba opraviti vmesni kontrolni pregled med dvema revizijama tovornih vagonov za SS promet (vagoni za hitrost vožnje 120 km/h) in s časovnim rokom revizije nad 3 leta.
61. člen
(Revizije)
(1) Revizije tovornih vagonov se opravljajo glede na obseg vzdrževalnih del kot srednje revizije (SR) z upoštevanjem časovnih in delovnih rokov.
(2) Ciklusi in roki revizij tovornih vagonov se določajo glede na njihovo največjo dovoljeno hitrost, konstrukcijske značilnosti in število letno prevoženih kilometrov.
(3) Revizije tovornih vagonov se opravljajo v časovnih in delovnih rokih. Merilo za delovne roke je opravljeno delo, izraženo v tonskih kilometrih – tkm (tonski kilometri so zmnožek prevoženih kilometrov in skupne mase vagona).
(4) Dokler ni zagotovljeno sprotno zajemanje podatkov o opravljenem delu tovornih vagonov v notranjem in mednarodnem prometu, se opravljajo njihove revizije izključno v časovnih rokih.
(5) Časovni in delovni roki za opravljanje revizij tovornih vagonov se lahko določajo po metodologijah iz UIC objave, št. 579-1, pri čemer je mejni časovni rok:
– 6 let za tovorne vagone, ki izpolnjujejo pogoje v skladu z določbami sporazuma RIV;
– 4 leta za tovorne vagone, ki ne izpolnjujejo pogojev iz prejšnje alinee.
(6) Ne glede na določbi iz prejšnjega odstavka je treba določiti krajši časovni rok revizije, če to zahtevajo pogoji uporabe in vrste vagonov.
(7) Dovoljena prekoračitev časovnih rokov revizij tovornih vagonov se upošteva v skladu z določili sporazuma RIV.
(8) Predpisani časovni roki revizij tovornih vagonov za notranji promet se lahko podaljšajo zaporedoma dvakrat po 6 mesecev, če to dovoljuje tehnično stanje vagonov. O podaljšanju rokov revizij se odloča na enak način kot pri potniških vagonih v skladu z določbami šestega in sedmega odstavka 59. člena.
(9) Na tovornih vagonih se napiše datum zadnje revizije in dovoljeno odstopanje v skladu z določbami sporazuma RIV. Podaljšanje časovnega roka revizij vagonov iz prejšnjega odstavka se ustrezno označi ob predpisanem napisu opravljene revizije.
(10) Ciklusi in roki revizij tovornih vagonov so navedeni v preglednici 9 priloge 1 tega pravilnika.
3. Vzdrževanje vagonov in vozil za posebne oziroma druge namene
62. člen
(Nadzor in nega)
Nadzor in nega vagonov in vozil za posebne oziroma druge namene se opravlja v skladu z določbami točk a) in b) tretjega odstavka 6. člena tega pravilnika glede na njihov namen ter pogoje njihove uporabe.
63. člen
(Kontrolni pregledi in revizije)
(1) Kontrolni pregledi vagonov za posebne namene in vlečenih vozil za druge namene iz tretje in četrte alinee 2. točke drugega odstavka 2. člena tega pravilnika se opravljajo v skladu z določili 58. člena in z roki, ki veljajo za 2-osne vagone v četrti vrstici preglednice 6 priloge 1 tega pravilnika.
(2) Revizije vagonov za posebne namene in vlečenih vozil za druge namene iz tretje in četrte alinee 2. točke drugega odstavka 2. člena tega pravilnika se opravljajo v skladu z določili 60. člena tega pravilnika in z roki, ki veljajo za 4-osne vagone za hitrosti 100 km/h v sedmi vrstici preglednice 9 priloge 1 tega pravilnika.
V. VZDRŽEVANJE ZAVOR
1. Splošno o vzdrževanju zavor
64. člen
(Zagotavljanje brezhibnosti zavor)
(1) Na železniških vozilih, ki so v prometu oziroma v uporabi, morajo zračne in ostale zavore (v nadaljnjem besedilu: zavore) vedno delovati brezhibno. Njihovo brezhibno delovanje je treba zagotavljati z rednim in izrednim vzdrževanjem.
(2) Redno vzdrževanje zavor je treba opravljati s sprotnim vzdrževanjem in revizijami v skladu z drugim odstavkom 6. člena tega pravilnika.
(3) Opravljena sprotna popravila in revizije zavor morajo delavnice ustrezno evidentirati v tehnični dokumentaciji posameznih vozil in evidenčnih kartotekah posameznih vitalnih sklopov in delov.
(4) Po opravljenih izrednih popravilih vozil morajo delavnice preskusiti tesnost in brezhibnost delovanja zavor, preskuse pa evidentirati.
65. člen
(Sprotno vzdrževanje zavor)
(1) Sprotno vzdrževanje zavor je treba opravljati z nadzorom med uporabo oziroma prometom vozil in s sprotnimi popravili zavor.
(2) Nadzor zavor je treba opravljati pred uporabo oziroma prometom vozil, med njo in po njej. Način opravljanja nadzora zavor se določi v internih predpisih vlečne in tehničnovagonske dejavnosti lastnikov vozil.
(3) Sprotna popravila zavor (v nadaljnjem besedilu: SPZ) je treba opravljati sočasno s kontrolnimi pregledi vozil in pri vseh izrednih popravilih, ko so vozila izločena iz prometa oziroma dostavljena v delavnico zaradi kakršnihkoli potrebnih popravil.
(4) Način opravljanja sprotnih popravil zavor posameznih vrst vozil je naveden v 3. podpoglavju tega poglavja.
66. člen
(Revizije zavor)
(1) Revizije zavor so planirano vzdrževanje zavor, ki se označuje z RZ-1, RZ-2 in RZ-3.
(2) Pri revizijah zavor RZ-1 in RZ-2 je treba:
– pregledati njihove sklope in dele;
– poškodovane dele popraviti ali jih zamenjati s popravljenimi ali novimi;
– pokvarjene vitalne dele zamenjati s popravljenimi ali novimi;
– preskusiti delovanje zavor.
(3) Revizija RZ-2 se razlikuje od revizije RZ-1 z demontažo določenih sklopov in delov z vozil in manjšimi tolerancami posameznih dimenzij in tehničnimi parametri.
(4) Pri revizijah RZ-3 je treba:
– sklope in dele zavor demontirati z vozil, jih razstaviti in pregledati;
– poškodovane dele zamenjati s popravljenimi;
– vitalne sklope in dele zamenjati s popravljenimi ali novimi;
– preskusiti delovanje zavor.
(5) Revizije zavor je treba opravljati istočasno s kontrolnimi pregledi in revizijami vozil.
(6) Roki in ciklusi revizij zavor kakor tudi zahtevana vzdrževalna dela na posameznih sklopih in delih zavor pri posameznih revizijah so navedeni v 4. podpoglavju tega poglavja.
67. člen
(Pogoji za vgradnjo in zamenjavo sklopov in delov zavor)
(1) Pri SPZ in reviziji zavor RZ-1 je dovoljeno vgrajevati obrabljene zavorne vložke in zavornjake le na vozila za hitrosti do 100 km/h.
(2) Vgrajene zavorne in pnevmatske spojne cevi ne smejo biti do naslednje revizije zavore starejše od 12 let.
(3) Pri revizijah RZ-2 in RZ-3 je treba zamenjati stare tipe vitalnih sklopov in delov, ki jih ni več mogoče popravljati v pooblaščenih delavnicah, z novejšimi tipi. S tem morajo soglašati lastniki vozil.
68. člen
(Preskušanje zračnih posod)
(1) Zračne posode z delovnim zračnim tlakom nad 6 bar lahko preskušajo v pooblaščenih delavnicah posebej usposobljeni delavci pod nadzorom delavcev iz petega odstavka 37. člena tega pravilnika.
(2) Druge zračne posode lahko preskušajo delavnice skupno s preskušanjem zavorne opreme v skladu z določbami tega pravilnika.
(3) Preskušanje zračnih posod in označevanje preskusov na zračnih posodah iz prvega odstavka tega člena je treba opravljati v skladu z določbami tega pravilnika in UIC objav, št. 541-07 in 834.
69. člen
(Vzdrževanje in označevanje vitalnih sklopov in delov)
(1) Sklopi in deli, ki so pri delovanju zavor posebno pomembni oziroma imajo odločilen vpliv na njihovo brezhibno delovanje, so vitalni sklopi in deli, to so:
– zaviralniki;
– razporedniki;
– prenosniki tlaka;
– pospešilniki hitrega zaviranja;
– osrednji ventili za izpust zraka iz glavnega zavornega voda pri prisilnem zaviranju in zaviranju v sili;
– naprave za zaščito proti blokiranju koles med vožnjo pri zaviranju;
– naprave za samodejno spreminjanje zavorne sile;
– osni regulatorji dvostopenjskih zavor;
– regulacijski elektropnevmatični ventili;
– varnostni zračni ventili;
– zračni sklopi budnikov in avtostop naprav (ASN).
(2) Vitalne sklope in dele zavor je treba po končanem popravilu ustrezno plombirati in označiti z oznako pooblaščene delavnice, ki je opravila popravilo. Oznaka delavnice se uredi z napisno ploščico, katere oblika in zahtevani podatki na njej so prikazani v prilogi 6, ki je sestavni del tega pravilnika.
70. člen
(Skladiščenje in zaščita sklopov in delov zračnih zavor)
(1) Vzdrževalci zavor morajo voditi evidenco o skladiščenju vitalnih sklopov in delov zavor ter vgrajevati tiste s starejšim rokom skladiščenja.
(2) Rok skladiščenja novih in popravljenih vitalnih sklopov in delov zavor teče od dneva zadnjega preskusa do ponovne vgraditve na vozila. Sklopi in deli zavor z rokom skladiščenja, daljšim od 18 mesecev, morajo biti pred vgraditvijo na vozila ponovno preskušeni (izstavljene merne liste) in po potrebi popravljeni.
(3) Sklopi in deli zavor morajo biti v skladišču in med prevažanjem zaščiteni, da so onemogočene poškodbe ter vstop prahu in vlage v njihovo notranjost. Izpustne in priključne odprtine je potrebno začepiti.
(4) Gumaste cevi in druge dele zavor iz gume je treba skladiščiti v temnih in hladnih prostorih.
(5) Po končanih pregledih, popravilih in preskusih morajo vzdrževalci skrbeti za primerno skladiščenje delov in sklopov zavor. Primerno skladiščenje mora biti zagotovljeno do montaže na vozila ali izročitve drugim delavnicam.
(8) Po demontaži z vozil, med skladiščenjem, pred vgradnjo zavornih naprav na vozila in po njej niso dovoljena dela (barvanje, izpihovanje, peskanje, pranje, izoliranje ipd.) brez njihove predhodne zaščite. Pred začetkom takšnih del je treba zaščititi vse odprtine in površine sklopov in delov zavornih naprav pred vdiranjem in/ali nanašanjem prahu in barv, ki bi posledično povzročalo okvare in motnje pri delovanju zavor in nerazpoznavnost napisov podatkov ter označb.
2. Zahteve za vzdrževalce zavor
71. člen
(Zahteve za pooblaščanje vzdrževalcev zavor)
(1) Zavore smejo vzdrževati delavnice, ki si pridobijo pooblastilo pooblaščene delavnice za vzdrževanje železniških vozil in njihovih sestavnih delov (v nadaljnjem besedilu: delavnice) v skladu z določbami 7. podpoglavja II. poglavja tega pravilnika, s posebno navedbo o potrjeni usposobljenosti za sprotno vzdrževanje zavor in posebno navedbo o potrjeni usposobljenosti za vzdrževanje vitalnih sklopov in delov zavor.
(2) Delavnici, ki pridobi pooblastilo za sprotno in revizijsko vzdrževanje zavor, se dodeli razpoznavna številka, ki jo mora ta vtiskati na napisno ploščico popravljenih vitalnih delov zavor in na plombe, s katerimi se dokazuje, da na določeni napravi zavor ni bilo nepooblaščenega posega oziroma je bila naprava uporabljena (npr. sprožilniki zaviranja v sili ipd.).
(3) Pri strokovno-tehnični presoji za pooblastitev vzdrževanja zavor se ugotavlja, ali delavnice:
– razpolagajo z ustreznimi prostori;
– so delavci, ki vzdržujejo zavore, strokovno usposobljeni;
– so opremljene z ustrezno dokumentacijo o zavorah posameznih vrst vozil in imajo potrjeno tehnologijo za izdelavo in popravila posameznih sklopov in delov;
– so opremljene s preskuševalnicami za preskušanje delovanja vitalnih sklopov in delov zavor;
– imajo v zračnih instalacijah za preskušanje zavor vgrajene sušilnike zraka;
– so njihove delavnice na ustrezni lokaciji.
(4) Za pridobitev pooblastila o usposobljenosti za vzdrževanje vitalnih sklopov in delov zavor morajo delavnice razpolagati z izdelanimi načrti vzdrževalnih postopkov, s katerimi se zagotavlja potreben nivo brezhibnosti zavor za varen in zanesljiv železniški promet.
(5) Pri načrtovanju vzdrževalnih del na zavornih napravah je treba upoštevati tehnične lastnosti vzdrževanih sklopov in delov ter pravilno zaporedje vzdrževalnih del, ki ga predstavljajo:
– demontaža delov, sklopov in naprav;
– grobo čiščenje;
– razstavljanje;
– čiščenje;
– pregledi in meritve;
– popravila ali zamenjave;
– montaža;
– preskusi.
(6) Poleg zaporedja vzdrževalnih del je treba pri planiranju vzdrževanja zavornih naprav upoštevati še:
– potrebno vzdrževalno opremo z orodji in pomožnimi napravami, ki omogočajo doseganje zadovoljive kakovosti;
– izdelana navodila za izvajanje postopkov in delovnih operacij v skladu z obsegi del za posamezne vrste revizij zavor;
– specifikacijo potrebne oziroma predpisane merilne in preskuševalne opreme;
– poudarjene delovne operacije, ki bistveno vplivajo na kvaliteto vzdrževanja;
– izdelana navodila za pregledovanje in preskušanje zavornih naprav;
– opredelitve v zvezi z zahtevami delovnega okolja.
(7) Pooblaščene delavnice vzdržujejo zavore vozil vseh lastnikov vozil iz 1. člena tega pravilnika kakor tudi zavore tujih vozil v primerih izrednih popravil v skladu z določili sporazumov RIC in RIV.
72. člen
(Dokumentacija za vzdrževanje zavor)
(1) Pooblaščene delavnice morajo razpolagati s tehnološko-remontno dokumentacijo za vsak posamezen zavorni sistem, ki ga vzdržujejo. To dokumentacijo morajo pridobiti od proizvajalcev zavorne opreme in lastnikov vozil. Dokumentacija mora biti predhodno potrjena po postopkih za ugotavljanje skladnosti.
(2) Tehnološko-remontna dokumentacija mora vsebovati:
– navodila za vzdrževanje;
– funkcionalne sheme z opisi delovanja;
– tehnološke procese popravil (mehanska obdelava, mazanje, mazalna sredstva ipd.);
– specifikacije delov, ki jih je potrebno pri popravilih zamenjavati;
– mejne mere delov, ki se obrabljajo;
– preglednice vseh kalibriranih izvrtin;
– sheme z zaporedjem razstavljanja in sestavljanja;
– specifikacije orodij, potrebnih za razstavljanje in sestavljanje;
– tehnične pogoje za preskušanje na preskuševalnicah;
– kataloge rezervnih delov za naročanje dobav.
(3) Navodila za vzdrževanje morajo vsebovati:
– zaporedje delovnih operacij;
– vrste uporabljenih orodij in opreme;
– vrste merilnih instrumentov, naprav in opreme;
– pogoje delovnega okolja;
– načine dela oziroma delovne postopke;
– uporabljane materiale;
– nazivne mere delov in odstopanja od njih;
– delovne faze, pri katerih so potrebni pregledi, presoje in verifikacije kontrolno-prevzemnega osebja;
– zahtevano usposobljenost osebja;
– potrebne standarde in tehnične predpise;
– zahteve za zaščito, pakiranje in transport sklopov in delov.
73. člen
(Tehnična opremljenost in zmogljivosti delavnic)
(1) Delavniške kapacitete pooblaščenih delavnic morajo biti v skladu s količinami in obsegi vzdrževanja zavor, z zagotavljanjem delovnih in tehnično-varnostnih pogojev, pri čemer morajo biti zagotovljeni:
– razpored delovnih prostorov, ki omogoča kakovostno izvajanje delovnih procesov;
– skladišča rezervnih sklopov, delov in materialov, ki zagotavljajo obstoj njihove kvalitete brez nevarnosti poškodb zaradi vlage, udarcev, nečistoče ipd.;
– ustrezno skladiščeni kontrolni aparati in merilni instrumenti z evidencami o njihovem overjanju.
(2) Naprave za preskušanje, s katerimi morajo delavnice razpolagati, so predvsem:
– preskuševalnica karakteristik vzmeti od 0 do 10 N in od 0 do 500 N;
– aparat za preskušanje trdote gume po Shoru (skleroskop);
– aparat za merjenje debeline eloksiranega sloja;
– ura stoparica za vsako preskuševalnico;
– zračna instalacija s stisnjenim sušenim zrakom tlaka najmanj 13 bar;
– aparat za zapisovanje diagramov zračnih tlakov pri preskušanju zavor;
– manometri preskuševalnic z razredom točnosti 0,6.
74. člen
(Strokovni kadri)
(1) V pooblaščenih delavnicah sme vzdrževati vitalne sklope in dele zavor le ustrezno usposobljeno osebje, ki si pridobi potrdilo oziroma certifikat o usposobljenosti za vzdrževanje vitalnih sklopov in delov zavorne opreme.
(2) Izobraževanje in usposabljanje osebja za vzdrževanje zavornih naprav na vozilih mora biti opredeljeno s šolskimi programi železniških in drugih šol, ki izobražujejo kadre za poklice ali delo v železniški dejavnosti.
(3) Po zaposlitvi kadrov za vzdrževanje zavor s poklicno izobrazbo tehničnih smeri morajo pooblaščene delavnice poslati le-to na dodatno strokovno usposabljanje v pooblaščeni zavod ali izobraževalni center, kjer pridobijo certifikat o usposobljenosti za vzdrževanje zavor.
(4) Program učnih vsebin za usposabljanje delavcev pri vzdrževanju zavor sestavljata programa A in B, pri čemer je:
– program A namenjen osebju, ki vzdržuje zavore železniških vozil v delavnicah, ki niso pooblaščene za vzdrževanje vitalnih delov, izvajajo pa sprotna popravila zavor.
– program B namenjen osebju ter odgovornim strokovnjakom, ki v pooblaščenih delavnicah vzdržujejo vitalne sklope in dele zavor in opravljajo revizije zavor. To osebje mora predhodno osvojiti znanje vsebin iz programa A.
(5) Osebje, ki konča izobraževanje za vzdrževanje zavor po programu A, mora poznati:
– delovanje zavornih sistemov v celoti in karakteristike zavornih naprav;
– razstavljanje in sestavljanje zavornih sklopov;
– kontrolo delovanja naprav na vozilih ali na preskuševalnicah.
(6) Osebje, ki uspešno konča izobraževanje po programu B, mora poznati:
– delovanje (funkcijo) vitalnih delov in ostalih zavornih naprav;
– odkrivanje napak oziroma okvar na zavornih sistemih;
– razstavljanje, popravljanje in sestavljanje naprav;
– preskušanje na preskuševalnicah.
(7) Učni načrt za programa A in B je naveden v prilogi 7, obrazec potrdila oziroma certifikata o usposobljenosti za vzdrževanje zavor pa v prilogi 10, ki sta sestavni del tega pravilnika.
3. Sprotna popravila zavor
75. člen
(Splošno o sprotnih popravilih zavor)
(1) Sprotna popravila zavor (v nadaljnjem besedilu: SPZ) morajo biti namenjena predvsem za preskušanje brezhibnega delovanja zavor in odpravljanje ugotovljenih napak na vozilih v eksploataciji.
(2) Sprotna popravila zavor je treba opravljati pri:
– kontrolnih pregledih pogonskih vozil, razen pri P6 in P12;
– kontrolnih pregledih vlečenih vozil;
– kakršnihkoli izrednih popravilih vseh vozil;
– vseh vozilih, ki niso bila v uporabi 6 mesecev ali več.
(3) Za preskušanje zavor vozil mora biti na voljo vir stisnjenega zraka, ki je lahko kompresor in glavni zavorni vod vlečnega vozila ali stabilna kompresorska naprava z zračnim zavornim sistemom, opremljena z napravo za sušenje zraka.
3.1 Enotna dela pri sprotnih popravilih zračnih zavor
76. člen
(Pregled in menjava tornih zaviralnih delov)
(1) Zavornjaki, zavorni vložki in zavorne obloge se morajo pravilno prilegati na tekalne površine koles oziroma torne površine zavornih kolutov ali zavornih bobnov. Pravilno naleganje pomeni, da se zavornjaki, zavorni vložki ali zavorne obloge s svojo celotno površino dotikajo tornih površin.
(2) Pri SPZ je treba zamenjati zavornjake, zavorne vložke in zavorne obloge v naslednjih primerih:
a) če so zavornjaki na najtanjšem mestu v območju zavornih čevljev tanjši od:
– 20 mm pri potniških vagonih RIC,
– 10 mm pri ostalih potniških in vseh tovornih vagonih;
b) če je debelina zavornih vložkov na najtanjšem mestu 6 mm;
c) če je debelina zavornih oblog na najtanjšem mestu 2 mm.
(3) Zavornjaki in zavorni vložki ne smejo biti neenakomerno obrabljeni. Pri SPZ je treba zamenjati neenakomerno obrabljene zavornjake in zavorne vložke, vzroke neenakomerne obrabe ali nepravilnosti pa odpraviti.
(4) Zavornjaki morajo biti pri popuščenih zavorah vozil pravilno oddaljeni od tekalnih površin koles. Pravilna oddaljenost znaša 5 do 10 mm. Zavorni vložki kolutnih zavor smejo biti oddaljeni od tornih površin kolutov 1 do 2 mm.
(5) Pri pregledu zavornjakov je treba posebej pozorno ugotoviti, ali:
– so zavornjaki in zavorni vložki pravilno zavarovani pred izpadom iz zavornih čevljev ali čeljusti,
– tekalne površine koles pri vozilih z zavornjaki iz kompozitnih snovi nimajo površinskih poškodb ali nanosov materiala.
(6) Zavornjake iz kompozitnih snovi, ki imajo radialne napoke (v smeri proti sredini kolesa), je dovoljeno pustiti na vozilih do mejne izrabljenosti, če kompozitna snov ne odstopa od armatur (nosilnih plošč) zavornjakov.
(7) Na vozilih za hitrosti nad 100 km/h ni dovoljena medsebojna zamenjava ali vgradnja že uporabljenih zavornjakov.
77. člen
(Pregled zavornih kolutov)
(1) Zavorne kolute je treba pregledati zaradi morebitnih nepravilnosti, ki so prikazane v prilogi 11, ki je sestavni del tega pravilnika. Vse ugotovljene nepravilnosti je treba odstraniti.
(2) Zavorni koluti morajo biti v naslednjem stanju:
– reže na spojih dvodelnih kolutov so dovoljene;
– lasaste napoke z malo globino so dovoljene;
– nečistoče na rebrih je treba odstraniti;
– zrahljane spojne vijake je treba priviti, manjkajoče pa namestiti;
– obrabljenost in korozija kolutov na sedežih pestov in napoke pestov niso dovoljene;
– puše morajo biti v zadovoljivem stanju.
(3) Torne površine zavornih kolutov morajo biti v naslednjem stanju:
– mejni krog, ki označuje obrabo koluta, mora biti v celoti viden, če pa ni viden, je treba preveriti debelino stene zavornega koluta, ki ne sme biti tanjša od 15 mm;
– globina vdolbine (g) torne površine, nastale zaradi obrabe, je lahko največ 2 mm, pri čemer debelina stene zavornega koluta ne sme biti na tem mestu manjša od 15 mm;
– površina luščenja materiala na enem ali skupna površina materiala na več mestih je lahko največ 5 cm2;
– brazde in zajede na tornih površinah kolutov so lahko globoke največ 4 mm, pri čemer mora biti debelina stene zavornega koluta na teh mestih najmanj 15 mm.
(4) Pri vozilih za hitrosti do 160 km/h so razpoke, površinske napoke in raze na zavornih kolutih dovoljene, če je:
– ena razpoka ali napoka na eni steni (torni površini) hladilnega utora;
– na kolutu več napok ali raz na eni steni (torni površini) več hladilnih utorov, med njimi pa so najmanj trije hladilni utori brez napok ali raz.
(5) Pri vozilih za hitrosti nad 160 km/h niso dovoljene napake na tornih površinah kolutov in hladilnih rebrih, če:
– je na njih razpoka;
– so na njih napoke, pri katerih je š > (Š – 10 mm);
– je na torni površini več kot ena napoka, pri kateri je š > Š/2;
– sta na torni površini več kot dve napoki, pri katerih je š > Š/3;
– sta dve napoki na obeh tornih površinah enega hladilnega utora;
– sta dve napoki na torni površini, pri katerih je š > Š/3, med njima pa ni dveh hladilnih utorov brez napok;
– je na torni površini raza, pri kateri je š > 0,8 Š;
– so več kot štiri hladilna rebra z razami;
– sta dve ali več zaporednih hladilnih reber z razami.
(6) Pojmi iz prejšnjega odstavka pomenijo:
– “razpoke“ so raze, ki segajo od notranjega do zunanjega roba torne površine in segajo skozi celotno debelino torne površine;
– “napoke“ so raze, ki segajo iz zunanjega ali notranjega roba torne površine in segajo skozi celotno debelino torne površine;
– “raze“ so tanki prelomi znotraj torne površine in ne segajo do notranjih ali zunanjih robov torne površine;
– “brazde“ so neenakomerno koncentrično tekoče vdolbine po torni površini;
– “lasaste raze“ so skupine tankih plitkih raz.
78. člen
(Pregled čelnih pip ter zavornih in pnevmatskih spojnih cevi)
(1) Med pregledom vozil je treba preskusiti gibljivost in tesnjenje čelnih pip glavnega zavornega voda in glavnega pnevmatskega voda. Pri zaprtju čelnih pip morajo le-te skozi oddušnik izpustiti zrak iz zavornih in pnevmatskih spojnih cevi.
(2) Zavorne in pnevmatske spojne cevi s poškodovanimi gumastimi deli ali spojnimi glavami je treba zamenjati z nepoškodovanimi.
(3) Vgrajene gumaste zavorne in pnevmatske spojne cevi ne smejo biti do naslednje revizije vozila starejše od 12 let.
79. člen
(Pregled in preskus ročnih ter pritrdilnih zavor)
(1) S pregledom in preskusom vretenskih in vzvodnih ročnih in pritrdilnih zavor je treba ugotoviti v zavrtem stanju trdnost naleganja zavornjakov in zavornih vložkov na torne površine in pravilno oddaljenost le-teh od tornih površin v popuščenem stanju.
(2) Med preskušanjem ročnih in pritrdilnih zavor vozil le-ta ne smejo biti zavrta z zračnimi zavorami.
80. člen
(Preskus tesnosti zračnih naprav)
(1) Pred preskusi delovanja zračnih zavor, opisanih v nadaljevanju te priloge, se mora ugotoviti, ali določeni sklopi zračnih sistemov tesnijo v skladu s predpisanimi vrednostmi padcev zračnega tlaka v določenem času.
(2) Sklopi zračnih zavor iz prejšnjega odstavka, pri katerih je treba opraviti preskus tesnosti, so:
– glavni zavorni vod (GZV);
– glavni pnevmatični vod (GPV) oziroma vod glavnih zračnih posod;
– zavorni valji.
(3) Pred preskušanjem tesnosti je treba napolniti glavni zavorni vod (GZV) in njegove pripadajoče sklope z zrakom predpisanega pravilnega delovnega tlaka 5 bar, glavni pnevmatski vod (GPV) z glavnimi zračnimi posodami (le pri pogonskih vozilih) in njegovimi pripadajočimi sklopi pa na največji tlak, pri katerem se prekinja delovanje kompresorjev oziroma nadaljnje višanje tlaka v glavnih zračnih posodah (praviloma 9 do 10 bar).
(4) Po dosegu tlakov iz prejšnjega odstavka se ustavi delovanje zračnih kompresorjev oziroma prekine kakršnokoli dopolnjevanje zraka v glavne zračne posode in iz njih napajane pnevmatske naprave ter dopolnjevanje GZV preko krmilnih naprav zaviranja (zaviralnikov).
(5) Padec zračnega tlaka v preskušanih sklopih iz drugega odstavka tega člena ne sme v času 5 minut preseči:
– 0,3 bar v GZV posameznega vozila vseh vrst vozil;
– 0,5 bar v GZV motornih garnitur;
– 0,5 bar v GPV pogonskih vozil in drugih vozil, ki imajo vgrajen GPV;
– 0,3 bar v zavornem valju posameznega vozila vseh vrst vozil.
(6) Merjenje tesnosti zavornih valjev se meri po sprožitvi hitrega zaviranja s samodejno zračno zavoro od trenutka, ko zračni tlak v zavornem valju doseže največjo vrednost (ca. 3,7 bar).
(7) Tesnost se mora preverjati tudi pri zračnih sklopih elektropnevmatskih (ep) zavor, elektrodinamičnih (E) zavor magnetskih tirniških zavor in kolesnih protiblokirnih naprav, pri čemer morajo biti zračni sklopi teh naprav v delovni pripravljenosti.
81. člen
(Pregled in preskus naprav za sprožitev zaviranja v sili)
(1) Na vozilu je treba preskusiti delovanje vseh sprožilnikov zaviranja v sili in po pregledu pripadajočih sklopov in delov le te vrniti v stanje pripravljenosti za uporabo.
(2) Mesta pip za vračanje zavor v sili v stanje pripravljenosti morajo biti označena s posebno oznako v skladu z UIC objavo, št. 545 (Zavore – Označevanje – Napisi, oznake in znaki). Ročice za sprožanje zavor v sili morajo biti označene s predpisanimi opozorilnimi napisi in zapečatene. Navedene oznake in napisi morajo biti vidni in čitljivi.
(3) Vrvice za plombiranje ročic sprožilnikov zaviranja v sili morajo zdržati silo trganja 4 – 7 daN. Skupna potrebna sila za sprožanje zaviranja v sili mora biti 10 – 17 daN. Plombirne vrvice morajo biti takšne dolžine, da se pri sprožitvi zaviranja v sili zanesljivo pretrgajo. Svinčene plombe morajo biti označene z razpoznavno številko delavnice ali pregledniškega mesta TVD.
(4) Nepravilnosti, ugotovljene pri pregledu in preskusu naprav zavor za zaviranje v sili, je treba neodložljivo odpraviti.
82. člen
(Varnostni ukrepi in ostala ravnanja)
(1) Pred vsakim delom oziroma popravljanja zavornega vzvodja, zamenjavo zavornjakov ali zavornih vložkov je treba opraviti postopek, s katerim se prepreči nekontrolirano delovanje zavor.
(2) Če je pri opravljanju dela na zavornih napravah nevarnost za nekontrolirano premaknitev vozil, je treba predtem vozila ustrezno zavarovati.
(3) Na vseh vozilih je treba pregledati napise s podatki o zavornih masah, nečitljive ali manjkajoče napise pa obnoviti ali na novo izpisati.
(4) Nepravilno delujoče vitalne dele in sklope zavor je treba zamenjati z brezhibnimi, ki so bili popravljeni v pooblaščenih delavnicah.
3.2 Sprotno vzdrževanje zavor pogonskih vozil
83. člen
(Preskus delovanja zračnih zavor in drugih pnevmatskih naprav)
(1) Na vseh krmilnih mestih pogonskih vozil je treba preskusiti delovanje:
– direktne zavore;
– samodejne zračne zavore (nizko in visoko stopnjo, če je takšen sistem vgrajen);
– elektropnevmatske (ep) zavore;
– elektrodinamične zavore;
– elektromagnetske tirniške zavore;
– hidravlične zavore;
– prisilnega zaviranja pri sproženju varnostnih naprav (budnik, avtostop...);
– zaviranja v sili;
– vretenskih ročnih in pritrdilnih zavor ter zračno-vzmetnih pritrdilnih zavor;
– peskanja.
(2) V potniških oddelkih motornikov in motornih garnitur je treba pri kontrolnem pregledu P3 preskusiti delovanje vseh sprožilnikov zaviranja v sili.
(3) Na motornikih in motornih garniturah z vgrajenimi kazali stanja zavor “zavrto” – “odvrto” je treba le-te pregledati in preskusiti, ugotovljene nepravilnosti pa odstraniti.
84. člen
(Ostali pregledi in preskusi)
(1) V kompresorjih zraka je treba pregledati količino mazalnega olja in hladilnega sredstva ter kontrolirati pravilnost njihovega delovanja regulacije glede na najnižji in najvišji zračni tlak v glavnih zračnih posodah.
(2) Za ravnanja z ostalimi napravami zračnih zavor veljajo določila 1. podpoglavja tega poglavja.
(3) Vse ugotovljene napake in nepravilno delovanje zračnih zavor ter ostalih pnevmatičnih naprav na vlečnih vozilih je treba odstraniti.
(4) Na vozilih, kjer se preskusi zavor opravljajo samodejno in/ali polsamodejno z elektronsko-računalniško diagnostiko, je treba vizualno preveriti delovanje posameznih zavornih elementov na njihovih fizičnih mestih.
85. člen
(Preskus elektrodinamičnih [E] zavor)
Pri preskusu delovanja elektrodinamičnih zavor je treba ugotoviti pravilno vključevanje prevezav vlečnih tokokrogov v zavorne tokokroge, na dizelskih vozilih pa še regulacijo vrtljajev dizelskih motorjev pri delovanju E zaviranja. Pregledati je treba tudi stanje kabelskih spojev zavornih tokokrogov in stanje zavornih uporov ter delovanje njihovih ventilatorjev.
3.3 Sprotno vzdrževanje zavor potniških vagonov
86. člen
(Preskus delovanja zračnih zavor)
(1) Po uspešnem preskusu tesnosti v skladu z 80. členom tega pravilnika je treba prestaviti ročico zaviralnika v lego “vožnja” in GZV dopolniti na zračni tlak 5 bar ter opraviti začetno stopnjo zaviranja z znižanjem zračnega tlaka v GZV od 5 na 4,5 bar.
(2) Po vključeni začetni stopnji zaviranja je treba pregledati prileganje zavornjakov ali zavornih vložkov na torne površine s/z:
– udarjanjem kladiva po litoželeznih zavornjakih;
– poskušanjem premikanja zavornjakov iz kompozitnih snovi;
– pregledom kazal stanja zavor, ali so v legi “zavrto” pri kolutnih zavorah.
(3) Po opravljenih pregledih, navedenih v prejšnjem odstavku, je treba prestaviti ročico zaviralnika v lego “popolno zaviranje” oziroma zmanjšati zračni tlak v GZV na 3,5 bar. Nato je treba pregledati pomike batov oziroma batnic zavornih valjev, ki morajo biti v mejah dolžin, navedenih v prilogi 9, ki je sestavni del tega pravilnika.
(4) Na vagonih z R zavoro, ki deluje z dvostopenjskim zračnim tlakom v zavornih valjih, je treba pregledati, ali je zavora delovala med predhodno vožnjo z visokim tlakom. To je mogoče ugotoviti po legi kazalca kontrolnega manometra visoke stopnje zaviranja (nizki tlak 2 bar in visoki tlak 4 bar).
(5) Na vagonih z R zavoro je treba preskusiti delovanje zaviranja z visokim tlakom s pritiskom na tipkalo “preskus R zavore”, pri čemer mora kontrolni manometer pokazati visoki tlak. Po izpustitvi tipkala mora zavora delovati v nizkem tlaku. Po opravljenih poskusih je treba vrniti kazalec visokega tlaka nazaj v izhodiščno lego.
(6) Na vagonih z R zavoro, ki nimajo kontrolne naprave za visoko stopnjo zaviranja, je treba preveriti delovanje visoke stopnje z vključitvijo stikala centrifugalnih regulatorjev.
(7) Na vagonih z zavornjaki iz kompozitne snovi mora biti delovanje zaviranja z visokim tlakom izključeno, delovati sme le zaviranje z nizkim tlakom.
(8) Po vseh pregledih, navedenih v prejšnjih točkah, je treba prestaviti ročico zaviralnika v lego “hitro zaviranje”, nato pa nazaj v lego “vožnja”, da se GZV ponovno napolni z zrakom tlaka 5 bar. Zavore morajo sedaj preiti v popuščeno stanje, pri čemer se preveri lega zaviralnih sklopov in batnic zavornih valjev.
87. člen
(Ostali pregledi in preskusi)
(1) Pri popuščenih samodejnih zračnih zavorah je treba preskusiti delovanje vseh ročnih zavor tako, da se le-te pritegnejo, pri čemer se:
– ugotovi primernost potrebne sile pri vrtenju ročic;
– ugotovi število (9-13) vrtljajev ročic do zavrtega stanja;
– pregleda prileganje zavornjakov ali zavornih vložkov.
(2) Na stoječih vagonih je treba preskusiti delovanje protiblokirnih naprav koles in blokiranja vhodnih vrat s simuliranjem vožnje. Simuliranje vožnje in preskus delovanja protiblokirnih naprav se opravita s postopki, ki jih predpišejo njihovi proizvajalci (npr. naprava BEP 103, naprava MGS1.20 ipd.)
(3) Za postopanje z ostalimi napravami zračnih zavor veljajo določila tretjega podpoglavja tega poglavja.
88. člen
(Preskus elektromagnetskih tirniških zavor)
(1) Na vagonih, ki so opremljeni z elektromagnetsko tirniško zavoro in elektronsko protidrsno napravo MGS1.20, je treba preskusiti delovanje Mg zavore na naslednji način:
– vključiti menjala za vrsto zaviranja v lego R + Mg;
– opraviti hitro zaviranje, pri čemer mora biti zračni tlak v GZV manjši od 3,2 bar;
– s tipkalom na elektronski napravi MGS1.20 simulirati hitrost vožnje nad 50 km/h;
– ugotoviti, ali se svetlika kontrolna lučka.
(2) Po ravnanjih iz prejšnjega odstavka je treba zvišati tlak zraka v GZV na 5 bar in ugotoviti, ali so magneti Mg zavore oddaljeni od tirnic 110 mm.
3.4 Sprotno vzdrževanje zavor tovornih vagonov
89. člen
(Preskus delovanja zračnih zavor)
(1) Pri preskusu zračnih zavor tovornih vagonov je treba ugotoviti delovanje vrst zaviranja (“potniško-tovorno“) in ostale načine delovanja zavor, s katerimi se spreminja zavorna sila oziroma zavorna masa praznih in/ali naloženih vagonov glede na lege menjal, kakor tudi samodejno stopenjsko ali zvezno delovanje teh naprav.
(2) Začetno stopnjo zaviranja in popolno zaviranje je treba opraviti na enak način, kot je navedeno v prvem in tretjem odstavku 86. člena tega pravilnika.
(3) Po opravljeni začetni stopnji zaviranja je treba pregledati prileganje zavornjakov in zavornih vložkov na torne površine na enak način kakor pri potniških vagonih.
(4) Po popolnem zaviranju in opravljenih pregledih je treba postaviti ročico zaviralnika v lego “hitro zaviranje” in ponovno napolniti GZV z zrakom tlaka 5 bar brez uporabe pospešenega polnjenja z višjim tlakom od 5 bar (uporaba vala visokega tlaka). Pri polnjenju GZV z zrakom je treba opazovati proces odviranja in ugotoviti odmikanje zavornjakov in zavornih vložkov od tornih površin.
(5) Pomiki batov zavornih valjev morajo biti v mejah dolžin, navedenih v prilogi 9 tega pravilnika.
(6) Pri popuščeni zavori vagonov je treba preveriti predpisano razdaljo med čelno stranjo in objemko vretena regulatorja zavornega vzvodja. Če mera te razdalje ni v predpisani vrednosti, je potrebna ročna prestavitev fiksne točke v skladu s podatki v prilogi 12, ki je sestavni del tega pravilnika.
(7) Pri vagonih s samodejnim menjalom zavorne sile “prazno” – “naloženo” je treba opraviti preskus delovanja zavore s pomočjo naprave za obremenitev in preskus merilnih ventilov.
(8) Pri vagonih z zveznim spreminjanjem sile zaviranja je treba opraviti preskus delovanja zavore pri različnih obremenitvah z uporabo naprave za obremenitev in preskus merilnih ventilov.
4. Revizijsko vzdrževanje zavor
90. člen
(Roki in ciklusi revizij zavor pogonskih vozil)
Revizije zavor pogonskih vozil v skladu z določbami 66. člena tega pravilnika se opravljajo pri kontrolnih pregledih in revizijah teh vozil v skladu s spodnjo preglednico:
91. člen
(Roki in ciklusi revizij zavor potniških vagonov)
Revizije zavor potniških vagonov v skladu z določbami 66. člena tega pravilnika se opravljajo pri kontrolnih pregledih in revizijah vagonov v skladu s spodnjo preglednico:
a) 4-osni potniški RIC vagoni za hitrosti do 200 km/h:
b) 4-osni potniški vagoni za hitrosti do 120 km/h ter 2- in 3-osni ter muzejski potniški vagoni:
92. člen
(Roki in ciklusi revizij zavor tovornih vagonov)
Revizije zavor tovornih vagonov v skladu z določbami 66. člena tega pravilnika se opravljajo pri kontrolnih pregledih in revizijah vagonov v skladu s spodnjo preglednico:
a) tovorni vagoni za hitrost 100 km/h vrste Fals in Tals, Taems, Taehms, Tbikks, Tms:
b) tovorni vagoni za hitrost 100 km/h vrste Uacs:
c) tovorni vagoni za hitrost do 100 km/h vrste Utz in Z:
č) vsi tovorni vagoni za SS promet:
d) vsi ostali tovorni vagoni:
93. člen
(Roki in ciklusi revizij zavor vlečenih vozil za posebne in druge namene)
(1) Revizije zavor vlečenih vozil za posebne in druge namene iz druge in tretje alineje b) točke drugega odstavka 2. člena tega pravilnika je treba opravljati glede na njihove vrste ob kontrolnih pregledih in revizijah po enakih ciklusih, kot veljajo za pogonska vozila, za potniške vagone (vagoni, v katerih se prevaža tudi osebje) in za tovorne vagone.
(2) Okvirni opis del pri revizijskem vzdrževanju zavor je naveden v prilogi 13, ki je sestavni del tega pravilnika.
VI. VARJENJE NA ŽELEZNIŠKIH VOZILIH
1. Splošno o varjenju na železniških vozilih
94. člen
(Vsebina poglavja)
V tem poglavju se urejajo osnovni pogoji za varilska dela in sorodne postopke s področja varjenja (v nadaljnjem besedilu: varilska dela), ki se nanašajo na:
– varilsko opremo;
– strokovne kadre;
– kontrolo varjenja;
– tehnično dokumentacijo;
– ostala dela in postopke, ki vplivajo na varjenje,
pri izdelavi in vzdrževanju železniških vozil, navedenih v 2. členu tega pravilnika.
95. člen
(Opremljenost izvajalcev varjenja z napravami in sredstvi za varjenje)
(1) Izvajalci varjenja morajo biti opremljeni z ustreznimi napravami in sredstvi, s katerimi lahko zagotavljajo pogoje za izdelovanje zvarov zahtevane kakovosti. Navedene naprave in sredstva so za:
– pripravo varjenih spojev;
– varjenje;
– termično obdelovanje;
– preskušanje in kontrolo kakovosti zvarov.
(2) Izvajalci varjenja, ki nimajo naprav za termično obdelovanje in preskušanje kakovosti zvarov, si morajo pred pričetkom varjenja priskrbeti pisno izjavo usposobljenega izvajalca varjenja, ki bo zanje ta dela izvajal.
(3) Naprave in sredstva za varjenje izvajalcev varjenja morajo biti obdobno pregledana zaradi ugotovitve njihove ustreznosti in brezhibnosti. Obdobne preglede opravlja organ v skladu s 45. členom tega pravilnika.
96. člen
(Pridobitev pooblastila izvajalca varjenja)
(1) Pooblastilo za opravljanje varilskih del na železniških vozilih pridobijo izvajalci varjenja za dobo treh let v skladu z določbami 7. podpoglavja II. poglavja tega pravilnika.
(2) Pri strokovno-tehnični presoji za izdajo pooblastila izvajalca varjenja se preverja, ali ta izpolnjuje pogoje, ki izhajajo iz UIC objav skupine z osnovno št. 897 ter ima izdelane in urejene:
a) sezname o:
– zaposlenih varilcih in strojnih varilcih;
– odgovornih strokovnjakih za varjenje;
– osnovnih materialih;
– dodajnih materialih;
– napravah za plamensko varjenje;
– priborih za plamensko varjenje;
– napravah za elektro-obločno varjenje;
– tehničnih podatkih naprav za elektro-obločno varjenje;
– preverjenih tehnologijah varjenja;
– napravah za toplotno obdelavo;
– napravah in priboru za preiskave oziroma preglede zvarov brez okvare materiala;
– napravah za preskuse zvarov s porušitvami;
– napravah za metalografske preiskave;
b) preglednice o:
– preskušanju varjenih spojev;
– rezultatih metalografskih preiskav;
– rezultatih metalografskih mikropreiskav;
– radiografskih preiskavah in ocenah;
– rezultatih ultrazvočnih preiskav;
– rezultatih merjenja trdot;
c) podatke o:
– izvorih električnega toka;
– skladišču in sušilnici dodajnih materialov;
– preverjanjih kombinacij osnovni – dodajni material;
– preskušanjih varjenih spojev, izvedenih med kontrolo;
– drugih napravah in opremi, ki mora biti v skladu s predpisi o varstvu pri delu;
– vplivih na izdajo dovoljenja.
(3) Dokumente iz prejšnjega odstavka oblikuje in izdela izvajalec varjenja sam in jih lahko ureja ročno ali računalniško.
(4) Pooblaščeni izvajalci varjenja morajo ob vsakem času omogočiti pooblaščenemu organu nadzor nad izpolnjevanjem pogojev, na podlagi katerih so pridobili pooblastilo za opravljanje varilskih del.
(5) Pooblastilo za opravljanje varilskih del se lahko izvajalcu razveljavi v skladu z določbami 45. člena tega pravilnika.
97. člen
(Strokovni kadri)
(1) Za zagotavljanje kakovosti varjenja po določilih tega pravilnika morajo izvajalci varjenja zaposlovati strokovnjake za varjenje z ustrezno stopnjo izobrazbe varilske smeri (v nadaljnjem besedilu: strokovnjaki za varjenje izvajalca varjenja) in strokovno usposobljene delavce za varjenje oziroma varilce in strojne varilce (v nadaljnjem besedilu: varilci).
(2) Za kontrolo varjenja pri izvajalcih varjenja lahko lastniki vozil zaposlujejo strokovnjake za varjenje z ustreznim strokovnim izpitom ali pa za ta namen pooblastijo druge strokovne organe.
(3) Strokovnjaki za varjenje pri izvajalcih varjenja imajo naslednja pooblastila in odgovornosti:
– skrbijo za certifikacijo svojih varilcev;
– sodelujejo pri izdelavi tehnične dokumentacije za varjenje in drugih sorodnih postopkov;
– skrbijo, da je varjenje izvajano po potrjeni dokumentaciji o tehnologiji varjenja;
– skrbijo za uporabo preskušenih in potrjenih osnovnih in dodajnih materialov;
– skrbijo za obdobne preglede opreme in naprav ter njihovo brezhibnost;
– pripravljajo podatke in vodijo evidenco o žigih varilcev;
– kontrolirajo delo varilcev;
– vodijo evidence o pridobljenih, začasno odvzetih in razveljavljenih certifikatih varilcev.
(4) Pristojni strokovnjaki lastnikov vozil za varjenje imajo naslednja pooblastila in odgovornosti:
– skrbijo za izvajanje varjenja po potrjeni dokumentaciji in tehnologiji varjenja,
– predlagajo normative dela in stroškov na podlagi dokumentacije in pozitivnih predpisov s področja varilne tehnike,
– usklajujejo delo strokovnjakov za varjenje izvajalcev varjenja zaradi poenotenja postopkov in tehnologije varjenja.
(5) Izvajalec varjenja določi vsakemu pooblaščenemu varilcu žig, s katerim ta označuje izdelane zvare visokih zahtevnosti. Žig se izdela na orodju v skladu s prilogo 16, ki je sestavni del tega pravilnika.
(6) Varilci morajo biti strokovno usposobljeni ter imeti certifikat za varjenje (vodoravno, navpično, nadglavno idr.) oziroma izdelavo zvarov kakovostnih razredov B in C. Strokovna usposobljenost varilcev mora biti preverjena in dokumentirana v skladu z določili UIC Objav, št. 897-11 in 897-20.
(7) Preverjanje varilcev iz prejšnjega odstavka opravlja akreditirani organ za ugotavljanje skladnosti varilskih del na železniških vozilih, ki ga je akreditiral zavod Slovenska akreditacija. Ta izda varilcu potrdilo oziroma certifikat o usposobljenosti za opravljanje varilskih del na železniških vozilih za dobo dvanajst mesecev, in to na obrazcu, navedenem v prilogi 17, ki je sestavni del tega pravilnika.
(8) Po preteku veljavnosti certifikata mora varilec le-tega obnoviti na enak način, kot si ga je pridobil.
(9) Če se pri kontroli dela varilca ugotovi, da le-ta ne izpolnjuje pogojev za pridobitev certifikata, mu ga akreditirani organ razveljavi z odločbo, v kateri navede ugotovljene pomanjkljivosti.
(10) Varilec, ki ni obnovil certifikata po njegovem preteku ali mu je bil le-ta z odločbo akreditiranega organa razveljavljen, ter varilec, ki več kot šest mesecev ni opravljal varjenja, za katerega vrsto poseduje certifikat, ne sme variti tako dolgo, dokler si ponovno ne pridobi certifikata.
2. Osnovne zahteve za varilska dela
2.1 Tehnična dokumentacija
98. člen
(Dokumenti tehnične dokumentacije in njihove vsebine)
(1) Za varilska dela na vozilih morajo izvajalci varjenja izdelati ali sicer razpolagati s tehnično dokumentacijo, ki vsebuje:
– tehnične opise;
– preračune;
– razvrščanje predvidenih zvarov;
– dokumente o tehnologijah varjenja;
– delavniške risbe;
– navodila za uporabo.
(2) Tehnični opisi izdelkov, izdelanih z varjenjem, morajo vsebovati podatke o njihovih osnovnih značilnostih.
(3) V tehnični dokumentaciji za varjenje na novih in rekonstruiranih vozilih oziroma njihovih delih, sklopih in napravah morajo biti naslednji podatki oziroma izračuni:
– dimenzijski izračuni nosilnih elementov,
– izračuni dinamičnih trdnosti,
– izračuni statičnih trdnosti,
– drugi izračuni elementov varjenja.
(4) Za dimenzioniranje nosilnih varjenih elementov je potrebno upoštevati načela razvrstitve zvarov glede na vrste in stopnje obremenitev.
(5) Načrtovane zvare je potrebno razvrščati po zahtevanih kakovostih glede na njihove dovoljene napake.
(6) Zvari, navedeni v tehnologijah varjenja in na delavniških risbah, morajo biti razvrščeni v kakovostne razrede v skladu z UIC objavami, št. 897-12, 897-13, 897-21 in 897-23.
(7) Dokumentacijo o tehnologijah varjenja sestavljajo podatki na tehnološkem listu, katerega obrazec je prikazan v prilogi 14, ki je sestavni del tega pravilnika, in sicer:
– oznake sestavov in risb, na katere se predvideni zvari nanašajo;
– prikaz posameznih vitalnih zvarov z merami zvarnih žlebov;
– skice sestavov, podsestavov in elementov z jasno označenimi zvari;
– označbe načrtovanih zvarov s črkami, arabskimi ali rimskimi številkami, številkami zvarov, dolžinami, debelinami ter odstotki kontrole in kakovosti;
– risbe posebej označenih zvarov z navedbami načinov izdelave teh zvarov;
– podatki o osnovnih materialih;
– podatki o dodajnih materialih;
– parametri varjenja;
– podatki o strokovni usposobljenosti varilcev;
– odstotki radiografskih kontrol zvarov;
– odstotki dovoljenih popravil zvarov;
– kakovost zvarov;
– načrti varjenja;
– zaporedja varjenja;
– uporaba pozicioniranih priprav;
– tolerančne mere sklopov;
– podatka o potrebnih merah za tehnične operacije (mere pred varjenjem in po njem) zaradi odprav notranjih napetosti;
– načrti kontrol varjenja z oznakami preskusnih metod in obsegov preskušanj.
(8) Kadar tehnologija varjenja ni določena s standardi, mora biti dokumentacija o tehnologiji varjenja izdelana v skladu s predpisi o tehnologiji varjenja. Ta tehnologija se prikaže na risbi s posebno sestavnico o tehnologiji varjenja, katere okvirni obrazec je prikazan v prilogi 15, ki je sestavni del tega pravilnika, in ga mora podpisati odgovorni strokovnjak izvajalca varjenja iz 97. člena tega pravilnika.
(9) Dokumentacijo o tehnologiji varjenja je potrebno ponovno preveriti in odobriti, če se spremenijo naslednji elementi tehnologije varjenja:
– osnovni materiali;
– dodajni materiali;
– postopki varjenja;
– termične obdelave idr.
(10) Kadar izvajalci varjenja menijo, da je dokumentacija o tehnologiji varjenja poslovna skrivnost, lahko ravnajo z njo v skladu s predpisi o varovanju industrijske lastnine.
(11) Delavniške risbe morajo biti izdelane po veljavnih predpisih, imeti vpisana potrebna navodila in podatke za varjenje (vrste dodajnih materialov, oznake kakovosti in mere varjenih spojev ipd).
(12) Risbe z elementi varjenja mora podpisati in potrditi z žigi podjetja odgovorno osebje izvajalcev varjenja.
(13) Za varjenje morajo biti izdelana navodila za uporabo. Navodila morajo vsebovati vse značilnosti in posebnosti opravljenih varilskih del.
99. člen
(Potrjevanje tehnične dokumentacije)
(1) Tehnično dokumentacijo (original in tri kopije) mora potrditi akreditirani organ iz sedmega odstavka 97. člena tega pravilnika. Potrjene kopije se dostavijo lastniku vozil oziroma investitorju, kontrolno-prevzemnemu osebju in izvajalcu varjenja.
(2) Kljub potrjeni dokumentaciji za varilska dela je izvajalec del odgovoren za upoštevanje vseh predpisov, po katerih mora potekati proizvodni proces varjenja (objave UIC, SIST, tehnični predpisi, predpisi o kakovosti ipd.).
100. člen
(Osnovni in dodajni materiali za varjenje)
(1) Osnovni materiali za varjenje morajo imeti zahtevane lastnosti v skladu s standardi in predpisi. Ti materiali so:
– nelegirana jekla;
– nizkolegirana jekla;
– mikrolegirana jekla;
– druga jekla in kovine.
(2) Če so pri varjenju iz kakršnih koli vzrokov zahtevane posebne lastnosti osnovnih materialov, mora biti kakovost teh materialov dokazana ne glede na to, ali so domačega ali tujega izvora.
(3) Dodajni materiali so elektrode in elektrodne žice raznih vrst s pomožnimi materiali (praški, varilni plini, zaščitni plini idr.), ki morajo biti preskušeni. Postopki in rezultati preskusov dodajnih materialov morajo biti v skladu z UIC objavami, št. 897-1 do 897-8, oziroma SIST, tehničnimi predpisi, predpisi o kakovosti ipd.
(4) Izvajalci varjenja lahko uporabljajo tudi dodajne materiale, katerih kakovost so preskusile in potrdile železniške uprave, članice UIC.
(5) Izbori primernih dodajnih materialov za varjenje določenih osnovnih materialov oziroma njihovih skupin morajo biti določeni na podlagi tehničnih priporočil o načinih varjenja v skladu z UIC objavami iz skupine št. 897 oziroma ostalimi tehničnimi predpisi s področja varjenja.
(6) Mehanične lastnosti in kemična sestava zvarov morata biti enaka ali boljša od najslabših ugotovljenih za osnovni material oziroma v tolerancah, ki so tehnološko sprejemljive ali določene.
3. Zagotavljanje kakovosti varjenih spojev
101. člen
(Razredi kakovosti varjenih spojev)
Za razrede kakovosti in preskušanje varjenih spojev je treba upoštevati določila UIC objav, št. 897-11, 897-13, 897-14, 897-21, 897-22 in 897-23.
102. člen
(Priprava, začetek varjenja in označevanje varjenih spojev)
(1) Stranice žlebov, oblikovane mehansko ali termično z rezanjem oziroma žlebljenjem, morajo biti suhe, čiste in brez sledov korozije. Morebitni zaščitni premazi na površinah žlebov, pripravljenih za varjenje, morajo biti odstranjeni.
(2) Zvarni žlebovi morajo biti pripravljeni in oblikovani v skladu z ustreznimi UIC objavami iz skupine št. 897.
(3) Pri serijski proizvodnji novih vozil, njihovih delov, sklopov in naprav se lahko začne varjenje po izdelavi ničelne serije in ko je potrjena tehnična dokumentacija v skladu s predpisi o ugotavljanju skladnosti tipov.
(4) Kadar ničelna serija ni izdelana, je potrebno tehnično dokumentacijo potrditi na osnovi preskusov naključno izbranega vzorca v skladu s predpisi o odobritvi prototipov.
(5) Varjeni spoji kakovostnega razreda B se morajo označiti z žigom izvajalca varilskih del, s katerega mora biti razvidna oznaka pooblaščenega izvajalca varilskih del oziroma delavnice in številka varilca.
(6) Označba varjenega spoja iz prejšnjega odstavka se vtisne na določena mesta v skladu s standardi in tehnično dokumentacijo.
103. člen
(Kontrola in popravila varjenih spojev)
(1) Kontrolo varjenja je potrebno opravljati po načrtih kontrol iz zadnje alinee sedmega odstavka 98. člena tega pravilnika, in sicer:
– med pripravo elementov za varjenje,
– med varjenjem,
– po varjenju.
(2) Kontrola elementov med pripravo za varjenje je obvezna in jo organizirajo izvajalci varjenja, pri čemer preverjajo mere zvarnih žlebov, stanje njihovih površin in kakovost spojnih mest. Pravilnost priprav za varjenje potrdijo s svojim žigom.
(3) Kontrolo med varjenjem organizirajo izvajalci varjenja sporazumno s predstavniki lastnikov vozil. Pri teh kontrolah so obvezne medfazne kontrole tistih varjenih spojev, ki so med nadaljnjim potekom proizvodnje nedostopni.
(4) Kontrolo končanih zvarov na vozilih, delih, sklopih in napravah opravi kontrolno osebje izvajalcev skupaj s kontrolno prevzemnim osebjem ali s strokovnjaki za varjenje lastnikov vozil.
(5) Kontrole kvalitete varjenja je potrebno opravljati s pregledi in uporabo ustreznih meril ter tehničnih pripomočkov. Napake, mere in odstopanja, ki jih ni mogoče ugotoviti z vizualnim pregledovanjem, je potrebno ugotavljati z ustreznimi postopki oziroma metodami brez okvare materiala, kot so penetrantska, magnetoskopska, ultrazvočna idr.
(6) Kontrolo notranjosti zvarov je treba opravljati z radiografsko, ultrazvočno ali kakšno drugo metodo brez okvare materiala.
(7) Postopki oziroma metode kontrol morajo biti določeni v načrtih kontrol iz zadnje alinee sedmega odstavka 98. člena tega pravilnika.
(8) Obsegi radiografskih pregledov zvarov so določeni z zahtevanimi razredi kakovosti zvarov. Radiografski posnetki morajo biti kakovosti A po ISO / R 1106, pri čemer morajo biti ponovljivi na istih mestih, če to zahteva kontrolno ali nadzorno osebje.
(9) Obsegi radiografskih pregledov zvarov so lahko različni v odvisnosti od realnih možnosti proizvodnje in zahtevanih razredov kakovosti varjenih spojev. Pri ustaljeni proizvodnji s stalno kakovostjo izdelave in stalnimi parametri tehnologije varjenja so lahko obsegi pregledov manjši, pri čemer pa ne smejo biti pod 5% na vozilo ali na število vseh delov, sklopov ali naprav neke serije.
(10) Kadar varjeni spoji ne ustrezajo predpisani kakovosti, se lahko sanirajo z dovoljenjem kontrolno-prevzemnega osebja ali strokovnjakov za varjenje na strani lastnikov vozil.
(11) Popravila spojev morajo biti opravljena v skladu s tehničnimi pogoji o varjenih spojih v skladu z določili UIC Objav iz skupine 897.
(12) Če popravil spojev ni mogoče opraviti, je potrebno zvare odstraniti, jih ponovno zavariti in pregledati z ustrezno metodo.
(13) Ponovna popravila že popravljanih spojev so dovoljena, pri čemer dolžina ponovno popravljenega zvara ne sme biti večja od 5% njegove skupne dolžine.
(14) Ponovna popravila spojev morajo biti komisijsko kontrolirana, ocenjena in prevzeta. Komisijo za kontrolo ponovno popravljanih spojev sestavljajo:
– konstruktor-tehnolog izvajalca varjenja;
– predstavnik izvajalca varjenja;
– strokovnjak za varjenje lastnika vozila.
VII. VZDRŽEVANJE KOLESNIH DVOJIC
1. Splošno o vzdrževanju kolesnih dvojic
104. člen
(Vsebina poglavja)
V tem poglavju se urejajo osnovne zahteve pri vzdrževanju železniških vozil iz 2. člena tega pravilnika, ki se nanašajo na:
– upoštevanje predpisov pri pregledih kolesnih dvojic v zvezi z njihovim tehničnim stanjem kot celote in njihovih sestavnih delov;
– ohmsko upornost kolesnih dvojic v zvezi z vključevanjem tirničnih tokokrogov;
– varilska dela na kolesnih dvojicah;
– razdrtje oziroma odpis sestavnih delov kolesnih dvojic.
105. člen
(Pomembnost vzdrževanja kolesnih dvojic)
(1) Tehnično stanje kolesnih dvojic železniških vozil ima odločilen vpliv na varnost železniškega prometa, zato je treba med uporabljanjem vozil in pri vzdrževanju teh sklopov in njihovih delov posvečati posebno pozornost:
– morebitnim nenormalnim spremembam oblike in sestave, ki bi lahko pomenile nevarnost za železniški promet oziroma uporabo vozil;
– kakovostni obdelavi površin;
– predpisanim meram in njihovim tolerancam;
– predpisani in kakovostni montaži;
– stanju strukture materiala;
– predpisani ohmski upornosti;
– predpisanim in kakovostnim mazivom osnih (vsa vozila) in obesnih (pogonska vozila) ležajev;
– preprečitvi nezavedne uporabe že zavrženih sestavnih delov.
(2) Pri vzdrževanju kolesnih dvojic oziroma njihovih sestavnih delov je treba upoštevati predpisane mejne mere izrabljenosti za posamezne vrste vzdrževanja in dovoljene tolerance, ki veljajo kot eksploatacijske vrednosti. Če so mejne mere presežene, je treba ustrezni del kolesne dvojice popraviti, zamenjati ali celotno kolesno dvojico zavreči.
(3) Kolesne dvojice določenega lastnika vozil oziroma prevoznika se lahko vgrajujejo brez omejitev v njegova ustrezna vozila. Kolesne dvojice drugih (privatnih) lastnikov se lahko vgrajujejo samo v njihova vozila.
106. člen
(Osnovni predpisi za vzdrževanje kolesnih dvojic)
(1) Pri vzdrževanju kolesnih dvojic kot celote in njihovih posameznih sestavnih delov je treba upoštevati UIC objave, razporejene v naslednji preglednici:
---------------------------------------------------------------
Sestavni del         Zahteve kakovosti       Zahteve dimenzij v 
                                            sestavljenem stanju
---------------------------------------------------------------
Osi                          UIC 811-1                UIC 811-2
Monoblok kolesa              UIC 812-3                UIC 812-2
Platišča koles               UIC 812-1                UIC 812-5
Kolesni obroči               UIC 810-1                UIC 810-2
Obročena kolesa                                       UIC 812-4
Zakovni obroči               UIC 810-3
---------------------------------------------------------------
(2) Pri vzdrževanju osnih ležajev kolesnih dvojic je treba upoštevati določila UIC objav, št. 515-1, 515-5, 615-1 in 846.
(3) Sestavljanje in označevanje kolesnih dvojic je treba opravljati v skladu z določili UIC objav, št. 510-2 in 813.
2. Pregledi in preskusi kolesnih dvojic
107. člen
(Vrste pregledov kolesnih dvojic)
(1) Tehnična brezhibnost kolesni dvojic se ugotavlja s stalnimi, periodičnimi in popolnimi pregledi.
(2) Stalni pregledi kolesnih dvojic se opravljajo pri stalnem nadzoru iz alineje a) in pri kontrolnih pregledih iz alinee c) tretjega odstavka 6. člena tega pravilnika. Pri pregledu ob stalnem nadzoru se vizualno ugotavlja:
– obrabljenost sledilnih grebenov koles;
– obrabljenost kolesnih obročev (obročena kolesa) in/ali kolesnih vencev (monoblok kolesa);
– izrabljenost tekalne površine in njene morebitne poškodbe;
– pritrjenost kolesnih obročev;
– ugotavljanje možnih napok platišč in naper koles, kolesnih obročev in kolesnih vencev;
– morebitna pregreta mesta kolesnih obročev ali kolesnih vencev, kot posledice nepravilnega delovanja zavor.
(3) Pri kontrolnih pregledih razen pregleda Po se ob pregledih iz prejšnjega odstavka opravi še meritev profila kolesnega obroča oziroma kolesnega venca in meritev premera kolesa oziroma debeline kolesnega obroča in/ali venca.
(4) Periodični pregled kolesnih dvojic se opravi po vsaki demontaži le-teh iz vozila zaradi opravljanja določenega popravila na njih, pri čemer se opravi:
– odstranitev maščob in rje (pranje),
– ugotavljanje možnih napok platišč koles, kolesnih obročev in/ali kolesnih vencev;
– meritev vseh pomembnih dimenzij;
– pregled drsnih površin in njihovih polmerov;
– pregled pritrjenosti koles na osi;
– meritev ohmske upornosti;
– defektoskopski pregled osi.
(5) Popolni pregled kolesnih dvojic se opravi na enak način kot periodični pregled, pri čemer se dodatno odstrani barva do kovinske površine in se v primeru potrebe os ponovno oziroma dodatno žigosa.
(6) Na podlagi pregleda se kolesne dvojice razvrstijo na:
– uporabne brez popravila,
– tiste, ki jih je treba obdelati,
– tiste, pri katerih je potrebna zamenjava delov,
– tiste, ki se zavržejo.
108. člen
(Meritve in preverjanje stanja kolesnih dvojic)
(1) Na kolesnih dvojicah je treba najprej preveriti predpisane dimenzije:
– debeline kolesnega obroča oziroma venca;
– širine kolesnega obroča oziroma venca;
– dolžine osnega tečaja;
– premera osnega tečaja;
– središčnih vrtin.
(2) Če pri preverjanjih iz prejšnjega odstavka niso ugotovljene prekoračitve dovoljenih toleranc, se opravijo nadaljnja preverjanja:
– razmika med notranjima površinama kolesnih obročev oziroma vencev;
– profila kolesnih obročev oziroma vencev in ugotavljanje potrebe struženja;
– centričnost oziroma uravnoteženost osi in tečajev.
109. člen
(Defektoskopski pregledi kolesnih dvojic)
(1) Pri vzdrževanju kolesnih dvojic se lahko opravljajo defektoskopski pregledi brez okvare materiala (v nadaljnjem besedilu: defektoskopski pregled) na vgrajenih ali demontiranih kolesnih dvojicah.
(2) Pri vzdrževanju kolesnih dvojic je treba opravljati defektoskopske preglede brez okvare materiala pri naslednjih delih:
– osi kolesnih dvojic;
– monoblok kolesa;
– kolesne plošče;
– kolesni obroči.
(3) Defektoskopski pregledi delov iz prejšnjega odstavka so lahko:
– magnetični preskusi;
– ultrazvočni preskusi;
– preskusi z rentgentskimi žarki;
– preskusi z -žarki;
– ipd.
(4) Defektoskopski pregled osi kolesnih dvojic vozila je treba opraviti:
– pri periodičnem oziroma popolnem pregledu kolesnih dvojic;
– pri vozilu, poškodovanem v večjem obsegu v izrednem dogodku (pri trčenju, naletu, iztirjenju itd.);
– pri P6 in P12 kontrolnih pregledih lokomotiv, motornikov in motornih garnitur (vgrajene kolesne dvojice);
– pri letnih kontrolnih pregledih motornih vozil za posebne namene;
– po posebnem naročilu lastnika vozila.
(5) Defektoskopski preskus platišč koles oziroma kolesnih plošč je treba opraviti pri sumu, da so med uporabo vozil na njih nastale napoke zaradi mehanskih poškodb ali pregrevanja.
(6) Defektoskopski preskus kolesnih obročev je treba opraviti pred njihovo vgraditvijo na kolesne plošče ali pri sumu, da so na njih nastale napoke med uporabo vozil.
(7) Os kolesne dvojice, na kateri so pri defektoskopskem pregledu ugotovljene nedovoljene napake, morata ponovno pregledati 2 delavca, ki s podpisom potrdita odločitev za zavrženje takšne osi.
(8) Pooblaščeni delavci, ki opravljajo defektoskopske preglede delov kolesnih dvojic, morajo imeti ustrezen certifikat o usposobljenosti za opravljanje teh del v skladu z določbami 42. člena tega pravilnika.
(9) Izvajalec defektoskopskih pregledov delov kolesnih dvojic mora te preglede evidentirati v tehnični dokumentaciji o vzdrževanju posameznega vozila, v delavnici pa mora voditi posebno evidenco, dostopno za inšpekcijske preglede.
(10) Evidenca iz prejšnjega odstavka mora vsebovati:
– zaporedno številko;
– datum pregleda;
– številko osi;
– letnico izdelave osi;
– vrsto defektoskopskega preskusa;
– številko vozila, v katerega je bila kolesna dvojica vgrajena;
– rezultat preskusa in podpis pooblaščenega preskuševalca.
(12) Opravila pri defektoskopskih pregledih kolesnih dvojic natančneje določi izvajalec pregledov oziroma uporabnik defektoskopske naprave v skladu z navodili proizvajalca te naprave.
110. člen
(Preskus ohmske upornosti kolesnih dvojic)
(1) Za zagotavljanje spajanja oziroma zaključevanja tirnih tokokrogov, namenjenih za delovanje signalno-varnostnih in drugih naprav v zvezi z varnostjo železniškega prometa, mora biti ohmska upornost kolesnih dvojic ustrezne vrednosti, ki jo je treba med njihovim vzdrževanjem redno preverjati oziroma preskušati.
(2) Preskus ohmske upornosti vsake kolesne dvojice se opravi z merjenjem upornosti med kolesnima obročema oziroma vencema pri neobremenjenem stanju in pri napetosti 1,8 do 2 V. Tako izmerjena upornost mora biti manjša od:
– 0,01 ohma (Ω) pri novih monoblok ali novo obročenih kolesih;
– 0,1 ohma (Ω) pri periodičnih pregledih iz četrtega odstavka 107. člena tega pravilnika.
(3) Pri reviziji kolesnih dvojic z obročenimi kolesi (obnova kolesnih obročev in/ali navlečenje koles) je treba stremeti za njihovo ohmsko upornost 0,05 ohma.
(4) Pooblaščeni vzdrževalci kolesnih dvojic morajo razpolagati z ustrezno opremljenim stacionarnim merilnim mestom za meritve ohmske upornosti kolesnih dvojic. Merilno mesto predstavlja izoliran del tira z ustrezno merilno napravo, ki mora zagotavljati zahtevano točnost in pravilnost merjene vrednosti.
(5) Izmerjena vrednost ohmske upornosti kolesnih dvojic se evidentira v spremnem tehničnem dokumentu vozila, ki je zanj izdan v skladu z določbami pravilnika o tehnični skladnosti železniških vozil.
3. Vzdrževanje osišč kolesnih dvojic
111. člen
(Pomen in pogoji vzdrževanja osišč)
(1) Osišča kolesnih dvojic so vitalni sklopi železniških vozil, vzdrževanju katerih je treba posvečati posebno pozornost.
(2) Pooblaščene delavnice za vzdrževanje kolesnih dvojic morajo v zvezi z vzdrževanjem osišč razpolagati:
– z ustrezno velikim, čistim, dobro osvetljenim in temperaturno reguliranim (18–22 °C) prostorom, v katerega ne smejo vdirati vlaga, prah, dim, plini ipd.;
– s potrebnimi ustreznimi orodji, pripravami, merilnimi instrumenti in priborom v skladu s tipi osišč in vrstami v osišča vgrajenih kotalnih ležajev ter navodili njihovih proizvajalcev;
– z ustreznimi mednarodno odobrenimi mazalnimi sredstvi;
– z ustreznimi okolju prijaznimi čistilnimi in protikorozijskimi sredstvi;
– z ustrezno organiziranim tehnološkim procesom vzdrževalnih del;
– z ustrezno usposobljenim osebjem.
112. člen
(Sprotno vzdrževanje osišč)
(1) Sprotno vzdrževanje osišč je treba opravljati med nadzorom, kontrolnimi pregledi in izrednimi popravili v skladu s tretjim odstavkom 6. člena tega pravilnika.
(2) Na vlečnih vozilih, ki so opremljena z napravami za signaliziranje prekomernega segrevanja osišč (na kraju samem ali v vozniški kabini), je treba stanje teh naprav pregledati oziroma preskusiti pripravljenost za njihovo delovanje pri vsakem kontrolnem pregledu.
113. člen
(Revizije osišč)
(1) Pri reviziji osišč se ta razgradijo, pri čemer se opravi natančen pregled stanja vseh sestavnih delov osnih ležajev in tečajev kolesnih dvojic ter obnova maziva.
(2) Revizije osišč se opravljajo vzporedno z revizijami vozil.
114. člen
(Zavarovanje in označitev popravljenih osišč)
Po vsakem odpiranju čelnega pokrova ohišja osišč med njihovim sprotnim vzdrževanjem in revizijami se uredi zavarovanje in označitev tega pokrova, s čimer se mora zagotoviti:
– zavarovanje vsaj dveh pritrdilnih vijakov pokrova pred samoodvijanjem;
– indic o nepooblaščenem posegu na osišču;
– datum zadnjega posega na osišču;
– podatek oziroma številka pooblaščene delavnice, ki je na osišču zadnja opravljala vzdrževalni poseg.
4. Varilska dela na kolesnih dvojicah
115. člen
(Dovoljena varilska dela)
(1) Na kolesnih dvojicah in njihovih sestavnih delih se lahko opravljajo samo naslednja varilska dela:
– popravilo središčnih vrtin;
– navarjanje zunanjega venca čepa osnega ležaja;
– navarjanje kolesnih obročev oziroma kolesnih vencev zaradi povečanja premera ali
odstranitve ravnih mest;
– navarjanje luknje pesta kolesa;
– navarjanje platišča kolesa;
– varjenje naper kolesa in platišča;
– popravilo ohišja osišč, vendar samo na obrabnih površinah vodil in na naslonu vzmeti.
(2) Varilska dela na platiščih koles, monoblok kolesih in naperah koles iz litega železa in iz jekla z natezno trdnostjo nad 60 daN/mm2 niso dovoljena.
(3) Neuporabni kolesni obroči se lahko snamejo s koles s plamenskim rezanjem, pri čemer se ne sme poškodovati obod kolesa oziroma platišča.
(4) Varilska dela na kolesnih dvojicah je treba opravljati tako, da v nobenem primeru ne teče tok skozi osne ležaje.
(5) Varilska dela na kolesnih dvojicah se lahko opravljajo v delavnicah, ki izpolnjujejo pogoje iz 7. podpoglavja II. poglavja in VI. poglavja tega pravilnika.
5. Kontrola kakovosti pri vzdrževanju kolesnih dvojic
116. člen
(Kontrola kakovosti s strani kontrolno-prevzemnega osebja)
Pri vzdrževanju kolesnih dvojic mora kontrolno-prevzemno osebje opravljati:
a) medfazno kontrolo, pri čemer:
– prisostvuje pregledu kolesnih dvojic in ugotavljanju obsega vzdrževalnih del;
– nadzira, ali se pri obdelavi vseh delov kolesnih dvojic odstranjuje le nepotrebni material;
– nadzira točnost in kvaliteto obdelave pestov koles in pestnih sedežev na oseh;
– nadzira navlečenje koles na osi in zapisovanje tlačnih diagramov;
– s podpisom potrjuje tlačne diagrame navlečenja koles;
– vtisne ali preveri žig o prevzemu kolesne dvojice;
b) končno kontrolo, pri čemer preverja:
– ali je/so kvaliteta obdelave in dimenzije osnih čepov v skladu s predpisi;
– ali je/so kvaliteta obdelave in dimenzije kolesnih obročev oziroma vencev (profil, debelina) v skladu s predpisi;
– trdnost naleganja kolesnih obročev in njihovih varovalnih prstanov;
– ali je na čelni strani kolesnih obročev vtisnjena kratica vzdrževalca, ki je opravil njihovo navlečenje, in leto navlečenja;
– ali je razdalja od sredine osi do notranjih površin kolesnih obročev oziroma vencev v mejah toleranc in je na štirih mestih obsega koles približno enaka.
6. Zavrženje kolesnih dvojic
117. člen
(Ravnanja pri zavrženju kolesnih dvojic)
(1) Kolesne dvojice je treba zavreči:
– če je potrebna zamenjava osi;
– v primeru, ko obstaja velika zaloga brezhibnih delov za vozila, ki se izključujejo iz uporabe oziroma prometa.
(2) Od zavržene kolesne dvojice se lahko snamejo še uporabna kolesa ali se z njih s toplotnim postopkom snamejo kolesni obroči, ki so še uporabni pri debelini najmanj 50 mm.
(3) Pri zavrženju kolesnih dvojic se sestavi zapisnik, ki vsebuje podatke o številki, tipu, datumu izdelave ter vzroku zavrženja posamezne kolesne dvojice.
(4) Za preprečitev morebitne ponovne uporabe se mora pri zavrženi kolesni dvojici na enem od čepov osnega ležaja in na pestu obeh koles plamensko zarezati tangencialni žleb.
VIII. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
118. člen
(Nadaljnja uporaba standardov)
Do izdaje ustreznih SIST se pri varilskih delih na železniških vozilih lahko uporabljajo jugoslovanski železniški standardi JŽS Z3.113, Z3.114, Z3.115, Z3.119, Z3.120, Z3.121, Z3.123, Z3.124, Z3.125, Z3.126 in Z3.127, kolikor niso v nasprotju z določili VI. poglavja tega pravilnika.
119. člen
(Uveljavitev rokov in ciklusov vzdrževanja)
Roki in ciklusi vzdrževanja vozil, navedeni v preglednicah od 1 do 9 v prilogi 1, začnejo veljati po uspešno opravljenem sistematičnem preskušanju v skladu s 7. členom. Do takrat veljajo roki predpisani v pravilniku o vzdrževanju železniških vozil – 241 (SJŽ, št. 2/84, 2/88, 7/88, 13/88 in URO št. 7/92, 1/93).
120. člen
(Prenehanje uporabe predpisov)
Z dnem uveljavitve tega pravilnika se prenehajo uporabljati:
– pravilnik o vzdrževanju železniških vozil – 241 (Sl. glasnik SJŽ, št. 2/84, 2/88, 7/88, 13/88), razen v primeru, da velja pogoj iz 119. člena. V tem primeru se smiselno uporabljajo določbe, vezane na roke in cikluse vzdrževanja železniških vozil pravilnika o vzdrževanju železniških vozil – 241;
– pravilnik o negi železniških voz in motornih voz (Sl. glasnik, SJŽ št. 6/88);
– pravilnik za varilska dela na železniških vozilih – 211 (Sl. glasnik SJŽ, št. 5/81);
– navodilo za kontrolne preglede tovornih voz JŽ – 240 (Sl. glasnik SJŽ, št. 4/80, 10/82);
– navodilo o garanciji kvalitete opravljenih popravil železniških vozil – 239 (Sl. glasnik SJŽ, št. 7/79);
– navodilo za tehtanje železniških vozil – 265 (Sl. glasnik SJŽ, št. 8/83);
– navodilo za preskusne vožnje železniških vozil po opravljenem popravilu – 266 (Sl. glasnik SJŽ, št. 8/83);
– navodilo za meritve ohmske upornosti na osnem sklopu železniških vozil – 244 (Sl. glasnik SJŽ, št. 4/78);
– navodilo za popravilo kolesnih dvojic in ležajnih čepov – 242 (Sl. glasnik SJŽ, št. 6/58);
– navodilo za vzdrževanje zavor železniških vozil – 245 (Sl. glasnik SJŽ, 8/85, 12/87);
121. člen
(Uveljavitev pravilnika)
Ta pravilnik začne veljati 1. januarja 2003.
Št. 2610-13/2002/3-0503
Ljubljana, dne 3. junija 2002.
Minister
za promet
Jakob Presečnik l. r.
1 Pri tovornih vagonih se tehtanje opravlja le na seriji Laekkqss.

2 Pri tovornih vagonih zaradi določil računalniškega spremljanja garancijskih popravil ni potrebno takojšnje obveščanje oziroma to zaradi dolgih revizijskih rokov (do 6 let) tudi ni možno.