Na podlagi sedmega odstavka 161.a člena Zakona o kazenskem postopku (uradno prečiščeno besedilo ZKP-UPB4, Uradni list RS, št. 32 z dne 10. 4. 2007, Zakon o spremembah in dopolnitvah ZKP (ZKP-I), Uradni list RS, št. 68 z dne 8. 7. 2008, Zakon o spremembah in dopolnitvah ZKP (ZKP-J) Uradni list RS, št. 77 z dne 2. 10. 2009) in prvega odstavka 64. člena Zakona o državnem tožilstvu (uradno prečiščeno besedilo ZDT-UPB-5, Uradni list RS, št. 94 z dne 16. 10. 2007 v zvezi z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZDT, Uradni list RS, št. 87 z dne 2. 11. 2009) generalna državna tožilka Republike Slovenije izdajam

Z namenom, da se odpravi kriminogena situacija, ki utegne povzročiti nove konflikte med storilcem in oškodovancem ter da se med njima doseže poravnava, kadar izrek sankcije ni nujen, odstopajo državni tožilci na podlagi prvega odstavka 161.a člena in prvega odstavka 443.a člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v poravnavo kot primerne praviloma zadeve ali obtožne predloge za kazniva dejanja, ki so navedena v naslednjih alinejah:
– 15. poglavje Kazenskega zakonika (KZ-1): prvi, drugi in tretji odstavek 122. člena, prvi, tretji in četrti odstavek 123. člena, tretji in četrti odstavek 124. člena in 126. člen;
– 16. poglavje KZ-1: 132. člen; prvi, drugi in tretji odstavek 133. člena; 135. člen; prvi odstavek 136. člena; prvi odstavek 137. člena; prvi odstavek 138. člena; prvi do četrti odstavek 139. člena; prvi in drugi odstavek 141. člena; prvi odstavek 143. člena; prvi in drugi odstavek 147. člena; prvi odstavek 149. člena;
– 21. poglavje KZ-1: prvi odstavek 190. člena; 191. člen; 193. člen; 194. člen;
– 22. poglavje KZ-1: vsa kazniva dejanja ob zakonskih pogojih, razen členov 199, 201 in 203;
– 23. poglavje KZ-1: vsa kazniva dejanja ob zakonskih pogojih razen prvega in drugega odstavka 212. člena in prvega odstavka 218. člena;
– 24. poglavje KZ-1: vsa kazniva dejanja ob zakonskih pogojih, če gre za lažja kazniva dejanja;
– 25. poglavje KZ-1: prvi odstavek 251. člena.

Za postopek poravnavanja so ob upoštevanju splošnih pogojev in okoliščin primerne kazenske zadeve zaradi kaznivih dejanj iz drugega odstavka 161.a člena ZKP:
– kjer je huda ali posebno huda telesna poškodba posledica dalj časa trajajočih sporov ali konfliktnega razmerja med osumljencem in oškodovancem ali če je oškodovanec s svojim ravnanjem kakorkoli prispeval k nastanku konflikta;
– kjer je mogoče s sporazumom odpraviti škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, in če ne gre za poškodbo, ki bi terjala rento ali izjemno visoko odškodnino;
– če osumljenec in oškodovanec sama predlagata, da bi se poravnala;
– v mladoletniških zadevah, če gre za oškodovance, ki živijo v mladoletnikovi bližini so z njim povezani v šoli ali na delovnem mestu in bi bil sporazum za bodočo ureditev odnosov primernejši kot sprožitev kazenskega pregona.

Za odstop v postopek poravnavanja praviloma niso primerne zadeve ali obtožni predlogi s kaznivimi dejanji, pri katerih je:
– oškodovana država ali uradna oseba, ali kjer oškodovanca ni mogoče prepoznati oziroma definirati;
– en storilec in več oškodovancev;
– varovani objekt splošna dobrina, npr. gospodarstvo, pravni promet, varnost javnega prometa (v teh primerih je primernejša uporaba odloženega pregona).

Pri odločitvi o odstopu zadeve ali obtožnega predloga v poravnavanje morajo državni tožilci v vsakem primeru posebej presoditi ali javni interes in interes v kazensko zadevo vpletenih udeležencev (osumljenca in oškodovanca) dopuščata odstop.
Razlogi javnega interesa so lahko:
– teža in način storitve dejanja, posledice (majhna škoda, možnost sporazumne odprave škode), časovna odmaknjenost dejanja, stopnja krivde, priznanje, obžalovanje, povratništvo, socialne razmere;
– če gre za kaznivo dejanje, pri katerem se predvideva izrek pogojne obsodbe;
– če gre za kaznivo dejanje, pri katerem se ne predvideva izrek stranske kazni ali varnostnega ukrepa;
– če je kaznivo dejanje posledica nesporazuma ali napačne presoje osumljenca;
– če gre za staro ali zelo mlado osebo (osumljenca ali oškodovanca).
Razlogi interesa strank so lahko:
– soprispevek oškodovanca h kaznivemu dejanju;
– če je osumljenec sam zaradi dejanja utrpel škodo;
– slabo zdravstveno stanje osumljenca ali oškodovanca;
– če izvira dejanje iz dalj časa trajajočega odnosa, v katerem bosta stranki ostali še naprej (npr. sorodniki, šola, delovno mesto, sosedje, lokalna skupnost ...);
– odnos med osumljencem in oškodovancem, njuno predhodno razmerje in odnos storilca do žrtve po dejanju.

Pri odločitvi o odstopu upoštevajo državni tožilci časovno odmaknjenost dejanja in način prijave ter čas, ki je potekel od prijave do obravnave zadeve na tožilstvu.
Napoved odstopa obtožnega predloga v poravnavanje ni primerna, če bi zastaranje kazenskega pregona nastopilo znotraj maksimalnega roka za prekinitev glavne obravnave.
Predhodno obravnavanje storilca ali prejšnja kaznovanost ni nujno ovira za odstop ovadbe v poravnavanje. Tudi neuspešno poravnavanje v predkazenskem postopku ni nujno ovira za odstop obtožnega predloga v poravnavanje.

Po vložitvi obtožnega predloga sme državni tožilec napovedati odstop zadeve v postopek poravnavanja praviloma samo na glavni obravnavi. Izjemoma sme to storiti tudi zunaj glavne obravnave, če je bila le-ta opravljena in preložena zaradi dogovora strank o poravnavi.
Državni tožilec mora sodniku predlagati podaljšanje roka za prekinitev glavne obravnave, če je od poravnalca prejel obvestilo, da bosta sporazum in njegova izpolnitev dosežena v okviru zakonskega roka, vendar daljšega od prekinitve, ki jo je določil sodnik.

Posebno pozornost je treba posvetiti zadevam:
– pri katerih gre za sostorilstvo, pomoč ali napeljevanje;
– pri katerih gre za sostorilstvo z mladoletniki ali otroki, ker je v takih primerih pričakovati oteženo komunikacijo v postopku poravnavanja;
– pri katerih je pri izvršitvi kaznivega dejanja sodelovalo dvoje ali več oseb. Državni tožilec mora glede vsakega storilca posebej odločiti ali ovadbo zoper njega odstopiti v poravnavanje ali ne;
– pri katerih gre za veliko starostno, socialno, izobrazbeno ali drugačno razliko med osumljenim in oškodovanim, ki bi utegnila ovirati enakopravno komunikacijo in povzročila prevlado enega udeleženca nad drugim.

Po odstopu zadeve ali obtožnega predloga sme državni tožilec pred dokončno sklenitvijo sporazuma dati svoje mnenje glede vsebine sporazuma.

Po odločitvi o odstopu zadeve ali obtožnega predloga v poravnavanje pristojni okrožni državni tožilec zaprosi vodjo okrožnega državnega tožilstva ali tožilca, ki ga vodja pooblasti, naj določi poravnalca v tej zadevi.
V zaprosilu navede opravilno številko zadeve, kvalifikacijo kaznivega dejanja ter ime in priimek, rojstni datum in kraj stalnega bivališča osumljenca in oškodovanca.

Vodja tožilstva oziroma pooblaščeni tožilec določi poravnalca načeloma po vrstnem redu iz seznama.
Pri določitvi upošteva organizacijo dela, stalno prebivališče poravnalca, osumljenca in oškodovanca, specializacijo in posebne veščine ter enakomerno obremenjevanje poravnalcev.

Ko je poravnalec določen, odpre državni tožilec v predlagani zadevi poravnalni spis.
Ta se odpre tako, da se pri vpisniku, v katerem se vodi v poravnavo odstopljena zadeva (Kt, Ktm), zaznamuje postopek poravnave (velika črka P), na ovitku svetlomodre barve pa se označi številka poravnalne zadeve.
Številka poravnalne zadeve je sestavljena iz dosedanje opravilne številke (na primer Ktm 7/99), pred katero se pred vezajem doda velika črka P (primer P-Ktm 7/99). V poravnalni spis državni tožilec vloži kopijo ovadbe, dopis pristojnega tožilca o odstopu ovadbe in odredbo o določitvi poravnalca in pošlje spis poravnalcu.

Poravnalni spis je vedno sestavni del internega tožilskega spisa.

Če poravnalec med postopkom zaprosi državnega tožilca za mnenje po 26. členu Pravilnika o poravnavanju v kazenskih zadevah, državni tožilec o tem napravi v internem tožilskem spisu uradni zaznamek s kratkim opisom mnenja, ki ga je podal.

Če državni tožilec, ko prejme od poravnalca poročilo o izpolnjenem sporazumu, meni, da je ta v nasprotju s petim odstavkom 161.a člena ZKP, in je o tem dal mnenje po prejšnjem členu, sme zadevo vrniti poravnalcu. Če sta se stranki tudi po seznanitvi z mnenjem izrecno strinjali o vsebini sklenjenega sporazuma, mora po izpolnitvi tega državni tožilec ovadbo zavreči.

Po vrnitvi poravnalnega spisa mora državni tožilec v 30 dneh odločiti o ovadbi. O končanem postopku z opredelitvijo uspeha poravnavanja se vodi evidenca.

Hkrati z odločitvijo o ovadbi je po končanem postopku vodja okrožnega državnega tožilstva ali državni tožilec, ki ga vodja pooblasti, dolžan odmeriti nagrado poravnalcu. Pri odločitvi o nagradi mora upoštevati zahtevnost zadeve, število udeleženih oseb, prizadevnost poravnalca in uspeh poravnavanja. Običajni stroški poravnavanja (npr. stroški poštnih in pisarniških storitev, stroški najema in vzdrževanja prostorov, potni in drugi stroški poslovanja, ki poravnalcu normalno nastanejo v zvezi s postopkom poravnavanja), so že vključeni v nagrado in se ne priznavajo za vsako zadevo posebej. Upoštevajoč poseben obseg in zapletenost posamezne zadeve, se lahko poravnalcu dodatno k nagradi priznajo posebni stroški poravnavanja le na podlagi predhodnega soglasja in odobritve državnega tožilca ter predložene dokumentacije.

Nagrada za opravljen postopek poravnavanja se ob upoštevanju kriterijev po drugem in tretjem odstavku prejšnjega člena prizna poravnalcu v razponu od 50 do 500 točk, in sicer:
– do 50 točk za zadevo, ki se konča neuspešno, ker se ni odzval noben povabljeni;
– od 50 do 100 točk za drugo neuspešno končano zadevo;
– od 100 do 200 točk za zelo zahtevno zadevo, ki ni bila uspešno končana;
– od 100 do 300 točk za uspešno končano zadevo;
– izjemoma od 300 do 500 točk za zelo zahtevne poravnave (npr. z večjim številom udeležencev, zaradi posebne angažiranost poravnalca, zaradi sodelovanja poravnalca pri izvajanju sporazuma in pod.).

Izplačilo nagrade odredi vodja, obračuna in izplača pa računovodstvo okrožnega državnega tožilstva, ki vodi v poravnavanje odstopljeno zadevo. Nagrada se obračuna tako, da se priznano število točk zmnoži z bruto vrednostjo točke, ki velja na dan obračuna. Od tega zneska se obračunajo, odštejejo in nakažejo dajatve in prispevki na podlagi zakonskih predpisov. Preostali znesek (čista nagrada) se izplača poravnalcu.
Obračun in izplačilo nagrade se opravi najpozneje v 60 dneh po vrnitvi poravnalnega spisa in za vsako zadevo posebej.

Vrednost točke znaša 0.7 evra.
Vrednost točke se usklajuje enkrat letno v mesecu januarju s koeficientom rasti cen življenjskih potrebščin v Republiki Sloveniji za preteklo leto.

Z dnem uveljavitve tega navodila preneha veljati splošno navodilo o pogojih in okoliščinah za odstop ovadb v postopek poravnavanja (Uradni list RS, št. 128/04, 136/04 – popr. in 43/06).

To splošno navodilo začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.