Teorija kazni

Kazen je poseg v pravice posameznika in (praviloma) strošek za družbeno skupnost, zato potrebujemo dobre razloge, da jo upravičimo. Toda ko se upravičevanja kazni lotimo, pogosto nastane precejšnja zmešnjava. V gruči avtorjev, ki se upravičevanja kazni lotevajo, prednjačita dve skupini: filozofi in pravniki.

Filozofi so specialisti za etiko in nekakšni arheologi v svetu normativnega mišljenja. Kazen praviloma preučujejo kot idejo, manj pa jih zanima kot socialna praksa. Zato njihove analize izzvenijo temu primerno abstraktno, oddaljeno od veljavnega kazenskega prava, vsakodnevnega dela pravosodja in zavodov za prestajanje kazni zapora. Po drugi strani se pravniki dobro spoznajo na veljavni sistem kazenskih sankcij, vendar jim pogosto manjka orodij, da bi pri upravičevanju tega sistema presegli mehanično naštevanje: retribucija, generalna in specialna prevencija (v najboljšem primeru izvemo, da se našteti cilji »med sabo prepletajo« oziroma da tvorijo »dialektično celoto«).

Ob tem pomembne nianse pogosto ostanejo prezrte. O čem pravzaprav govorimo? Katere trditve o kazni so njen opis in katere njeno normativno upravičevanje? Upravičujemo kazen kot institucijo ali kot konkreten poseg v pravice posameznika? So argumenti, ki smo jih uporabili pri upravičevanju kazni nasploh, uporabni tudi, ko gre za upravičevanje in odmero kazni konkretnemu storilcu? In kaj sploh pomeni kazen upravičiti? Kakšna je razlika med nameni kazni in njeno legitimnostjo?

Monografija je poskus v slovenskem prostoru poglobiti razpravo o teorijah kazni, očrtati njihov novejši razvoj in jih kritično ovrednotiti. Njen cilj je temeljne probleme kazni razčleniti dovolj preprosto in jasno, da bo uporabna tudi pri študiju prava in drugih družboslovnih in humanističnih smeri. Prav tako je delo namenjeno potencialnim bralcem med zaposlenimi v pravosodju, ki se pri svojem delu srečujejo s kaznovanjem, vendar ga ne jemljejo kot nekaj samoumevnega, o čemer ne bi bilo več vredno izgubljati besed.

Avtor