Uradni list

Številka 22
Uradni list RS, št. 22/2008 z dne 4. 3. 2008
Uradni list

Uradni list RS, št. 22/2008 z dne 4. 3. 2008

Kazalo

26. Zakon o ratifikaciji Okvirne konvencije Sveta Evrope o vrednosti kulturne dediščine za družbo (MOKVKDD), stran 685.

Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam
U K A Z
o razglasitvi Zakona o ratifikaciji Okvirne konvencije Sveta Evrope o vrednosti kulturne dediščine za družbo (MOKVKDD)
Razglašam Zakon o ratifikaciji Okvirne konvencije Sveta Evrope o vrednosti kulturne dediščine za družbo (MOKVKDD), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 6. februarja 2008.
Št. 003-02-2/2008-15
Ljubljana, dne 14. februarja 2008
dr. Danilo Türk l.r.
Predsednik
Republike Slovenije
Z A K O N
O RATIFIKACIJI OKVIRNE KONVENCIJE SVETA EVROPE O VREDNOSTI KULTURNE DEDIŠČINE ZA DRUŽBO (MOKVKDD)
1. člen
Ratificira se Okvirna konvencija Sveta Evrope o vrednosti kulturne dediščine za družbo, sestavljena 27. oktobra 2005 v Faru.
2. člen
Konvencija se v izvirniku v angleškem jeziku in prevodu v slovenskem jeziku glasi:
Council of Europe Framework Convention on the Value of Cultural Heritage for Society
Faro, 27. X. 2005
Preamble
The member States of the Council of Europe, Signatories hereto,
Considering that one of the aims of the Council of Europe is to achieve greater unity between its members for the purpose of safeguarding and fostering the ideals and principles, founded upon respect for human rights, democracy and the rule of law, which are their common heritage;
Recognising the need to put people and human values at the centre of an enlarged and cross-disciplinary concept of cultural heritage;
Emphasising the value and potential of cultural heritage wisely used as a resource for sustainable development and quality of life in a constantly evolving society;
Recognising that every person has a right to engage with the cultural heritage of their choice, while respecting the rights and freedoms of others, as an aspect of the right freely to participate in cultural life enshrined in the United Nations Universal Declaration of Human Rights (1948) and guaranteed by the International Covenant on Economic, Social and Cultural Rights (1966);
Convinced of the need to involve everyone in society in the ongoing process of defining and managing cultural heritage;
Convinced of the soundness of the principle of heritage policies and educational initiatives which treat all cultural heritages equitably and so promote dialogue among cultures and religions;
Referring to the various instruments of the Council of Europe, in particular the European Cultural Convention (1954), the Convention for the Protection of the Architectural Heritage of Europe (1985), the European Convention on the Protection of the Archaeological Heritage (1992, revised) and the European Landscape Convention (2000);
Convinced of the importance of creating a pan-European framework for co-operation in the dynamic process of putting these principles into effect;
Have agreed as follows:
Section I – Aims, definitions and principles
Article 1 – Aims of the Convention
The Parties to this Convention agree to:
a recognise that rights relating to cultural heritage are inherent in the right to participate in cultural life, as defined in the Universal Declaration of Human Rights;
b recognise individual and collective responsibility towards cultural heritage;
c emphasise that the conservation of cultural heritage and its sustainable use have human development and quality of life as their goal;
d take the necessary steps to apply the provisions of this Convention concerning:
– the role of cultural heritage in the construction of a peaceful and democratic society, and in the processes of sustainable development and the promotion of cultural diversity;
– greater synergy of competencies among all the public, institutional and private actors concerned.
Article 2 – Definitions
For the purposes of this Convention,
a cultural heritage is a group of resources inherited from the past which people identify, independently of ownership, as a reflection and expression of their constantly evolving values, beliefs, knowledge and traditions. It includes all aspects of the environment resulting from the interaction between people and places through time;
b a heritage community consists of people who value specific aspects of cultural heritage which they wish, within the framework of public action, to sustain and transmit to future generations.
Article 3 –The common heritage of Europe
The Parties agree to promote an understanding of the common heritage of Europe, which consists of:
a all forms of cultural heritage in Europe which together constitute a shared source of remembrance, understanding, identity, cohesion and creativity, and
b the ideals, principles and values, derived from the experience gained through progress and past conflicts, which foster the development of a peaceful and stable society, founded on respect for human rights, democracy and the rule of law.
Article 4 – Rights and responsibilities relating to cultural heritage
The Parties recognise that:
a everyone, alone or collectively, has the right to benefit from the cultural heritage and to contribute towards its enrichment;
b everyone, alone or collectively, has the responsibility to respect the cultural heritage of others as much as their own heritage, and consequently the common heritage of Europe;
c exercise of the right to cultural heritage may be subject only to those restrictions which are necessary in a democratic society for the protection of the public interest and the rights and freedoms of others.
Article 5 – Cultural heritage law and policies
The Parties undertake to:
a recognise the public interest associated with elements of the cultural heritage in accordance with their importance to society;
b enhance the value of the cultural heritage through its identification, study, interpretation, protection, conservation and presentation;
c ensure, in the specific context of each Party, that legislative provisions exist for exercising the right to cultural heritage as defined in Article 4;
d foster an economic and social climate which supports participation in cultural heritage activities;
e promote cultural heritage protection as a central factor in the mutually supporting objectives of sustainable development, cultural diversity and contemporary creativity;
f recognise the value of cultural heritage situated on territories under their jurisdiction, regardless of its origin;
g formulate integrated strategies to facilitate the implementation of the provisions of this Convention.
Article 6 – Effects of the Convention
No provision of this Convention shall be interpreted so as to:
a limit or undermine the human rights and fundamental freedoms which may be safeguarded by international instruments, in particular, the Universal Declaration of Human Rights and the Convention for the Protection of Human Rights and Fundamental Freedoms;
b affect more favourable provisions concerning cultural heritage and environment contained in other national or international legal instruments;
c create enforceable rights.
Section II – Contribution of cultural heritage to society and human development
Article 7 – Cultural heritage and dialogue
The Parties undertake, through the public authorities and other competent bodies, to:
a encourage reflection on the ethics and methods of presentation of the cultural heritage, as well as respect for diversity of interpretations;
b establish processes for conciliation to deal equitably with situations where contradictory values are placed on the same cultural heritage by different communities;
c develop knowledge of cultural heritage as a resource to facilitate peaceful co-existence by promoting trust and mutual understanding with a view to resolution and prevention of conflicts;
d integrate these approaches into all aspects of lifelong education and training.
Article 8 – Environment, heritage and quality of life
The Parties undertake to utilise all heritage aspects of the cultural environment to:
a enrich the processes of economic, political, social and cultural development and land-use planning, resorting to cultural heritage impact assessments and adopting mitigation strategies where necessary;
b promote an integrated approach to policies concerning cultural, biological, geological and landscape diversity to achieve a balance between these elements;
c reinforce social cohesion by fostering a sense of shared responsibility towards the places in which people live;
d promote the objective of quality in contemporary additions to the environment without endangering its cultural values.
Article 9 – Sustainable use of the cultural heritage
To sustain the cultural heritage, the Parties undertake to:
a promote respect for the integrity of the cultural heritage by ensuring that decisions about change include an understanding of the cultural values involved;
b define and promote principles for sustainable management, and to encourage maintenance;
c ensure that all general technical regulations take account of the specific conservation requirements of cultural heritage;
d promote the use of materials, techniques and skills based on tradition, and explore their potential for contemporary applications;
e promote high-quality work through systems of professional qualifications and accreditation for individuals, businesses and institutions.
Article 10 – Cultural heritage and economic activity
In order to make full use of the potential of the cultural heritage as a factor in sustainable economic development, the Parties undertake to:
a raise awareness and utilise the economic potential of the cultural heritage;
b take into account the specific character and interests of the cultural heritage when devising economic policies; and
c ensure that these policies respect the integrity of the cultural heritage without compromising its inherent values.
Section III – Shared responsibility for cultural heritage and public participation
Article 11 –The organisation of public responsibilities for cultural heritage
In the management of the cultural heritage, the Parties undertake to:
a promote an integrated and well-informed approach by public authorities in all sectors and at all levels;
b develop the legal, financial and professional frameworks which make possible joint action by public authorities, experts, owners, investors, businesses, non-governmental organisations and civil society;
c develop innovative ways for public authorities to co-operate with other actors;
d respect and encourage voluntary initiatives which complement the roles of public authorities;
e encourage non-governmental organisations concerned with heritage conservation to act in the public interest.
Article 12 – Access to cultural heritage and democratic participation
The Parties undertake to:
a encourage everyone to participate in:
– the process of identification, study, interpretation, protection, conservation and presentation of the cultural heritage;
– public reflection and debate on the opportunities and challenges which the cultural heritage represents;
b take into consideration the value attached by each heritage community to the cultural heritage with which it identifies;
c recognise the role of voluntary organisations both as partners in activities and as constructive critics of cultural heritage policies;
d take steps to improve access to the heritage, especially among young people and the disadvantaged, in order to raise awareness about its value, the need to maintain and preserve it, and the benefits which may be derived from it.
Article 13 – Cultural heritage and knowledge
The Parties undertake to:
a facilitate the inclusion of the cultural heritage dimension at all levels of education, not necessarily as a subject of study in its own right, but as a fertile source for studies in other subjects;
b strengthen the link between cultural heritage education and vocational training;
c encourage interdisciplinary research on cultural heritage, heritage communities, the environment and their inter-relationship;
d encourage continuous professional training and the exchange of knowledge and skills, both within and outside the educational system.
Article 14 – Cultural heritage and the information society
The Parties undertake to develop the use of digital technology to enhance access to cultural heritage and the benefits which derive from it, by:
a encouraging initiatives which promote the quality of contents and endeavour to secure diversity of languages and cultures in the information society;
b supporting internationally compatible standards for the study, conservation, enhancement and security of cultural heritage, whilst combating illicit trafficking in cultural property;
c seeking to resolve obstacles to access to information relating to cultural heritage, particularly for educational purposes, whilst protecting intellectual property rights;
d recognising that the creation of digital contents related to the heritage should not prejudice the conservation of the existing heritage.
Section IV – Monitoring and co-operation
Article 15 – Undertakings of the Parties
The Parties undertake to:
a develop, through the Council of Europe, a monitoring function covering legislations, policies and practices concerning cultural heritage, consistent with the principles established by this Convention;
b maintain, develop and contribute data to a shared information system, accessible to the public, which facilitates assessment of how each Party fulfils its commitments under this Convention.
Article 16 – Monitoring mechanism
a The Committee of Ministers, pursuant to Article 17 of the Statute of the Council of Europe, shall nominate an appropriate committee or specify an existing committee to monitor the application of the Convention, which will be authorised to make rules for the conduct of its business;
b The nominated committee shall:
– establish rules of procedure as necessary;
– manage the shared information system referred to in Article 15, maintaining an overview of the means by which each commitment under this Convention is met;
– at the request of one or more Parties, give an advisory opinion on any question relating to the interpretation of the Convention, taking into consideration all Council of Europe legal instruments;
– on the initiative of one or more Parties, undertake an evaluation of any aspect of their implementation of the Convention;
– foster the trans-sectoral application of this Convention by collaborating with other committees and participating in other initiatives of the Council of Europe;
– report to the Committee of Ministers on its activities.
The committee may involve experts and observers in its work.
Article 17 – Co-operation in follow-up activities
The Parties undertake to co-operate with each other and through the Council of Europe in pursuing the aims and principles of this Convention, and especially in promoting recognition of the common heritage of Europe, by:
a putting in place collaborative strategies to address priorities identified through the monitoring process;
b fostering multilateral and transfrontier activities, and developing networks for regional co-operation in order to implement these strategies;
c exchanging, developing, codifying and assuring the dissemination of good practice;
d informing the public about the aims and implementation of this Convention.
Any Parties may, by mutual agreement, make financial arrangements to facilitate international co-operation.
Section V – Final clauses
Article 18 – Signature and entry into force
a This Convention shall be open for signature by the member States of the Council of Europe.
b It shall be subject to ratification, acceptance or approval. Instruments of ratification, acceptance or approval shall be deposited with the Secretary General of the Council of Europe.
c This Convention shall enter into force on the first day of the month following the expiration of a period of three months after the date on which ten member States of the Council of Europe have expressed their consent to be bound by the Convention in accordance with the provisions of the preceding paragraph.
d In respect of any signatory State which subsequently expresses its consent to be bound by it, this Convention shall enter into force on the first day of the month following the expiration of a period of three months after the date of deposit of the instrument of ratification, acceptance or approval.
Article 19 – Accession
a After the entry into force of this Convention, the Committee of Ministers of the Council of Europe may invite any State not a member of the Council of Europe, and the European Community, to accede to the Convention by a decision taken by the majority provided for in Article 20.d of the Statute of the Council of Europe and by the unanimous vote of the representatives of the Contracting States entitled to sit on the Committee of Ministers.
b In respect of any acceding State, or the European Community in the event of its accession, this Convention shall enter into force on the first day of the month following the expiration of a period of three months after the date of deposit of the instrument of accession with the Secretary General of the Council of Europe.
Article 20 –Territorial application
a Any State may, at the time of signature or when depositing its instrument of ratification, acceptance, approval or accession, specify the territory or territories to which this Convention shall apply.
b Any State may, at any later date, by a declaration addressed to the Secretary General of the Council of Europe, extend the application of this Convention to any other territory specified in the declaration. In respect of such territory, the Convention shall enter into force on the first day of the month following the expiration of a period of three months after the date of receipt of such declaration by the Secretary General.
c Any declaration made under the two preceding paragraphs may, in respect of any territory specified in such declaration, be withdrawn by a notification addressed to the Secretary General. The withdrawal shall become effective on the first day of the month following the expiration of a period of six months after the date of receipt of such notification by the Secretary General.
Article 21 – Denunciation
a Any Party may, at any time, denounce this Convention by means of a notification addressed to the Secretary General of the Council of Europe.
b Such denunciation shall become effective on the first day of the month following the expiration of a period of six months after the date of receipt of the notification by the Secretary General.
Article 22 – Amendments
a Any Party, and the committee mentioned in Article 16, may propose amendments to this Convention.
b Any proposal for amendment shall be notified to the Secretary General of the Council of Europe, who shall communicate it to the member States of the Council of Europe, to the other Parties, and to any non-member State and the European Community invited to accede to this Convention in accordance with the provisions of Article 19.
c The committee shall examine any amendment proposed and submit the text adopted by a majority of three-quarters of the Parties’ representatives to the Committee of Ministers for adoption. Following its adoption by the Committee of Ministers by the majority provided for in Article 20.d of the Statute of the Council of Europe, and by the unanimous vote of the States Parties entitled to hold seats in the Committee of Ministers, the text shall be forwarded to the Parties for acceptance.
d Any amendment shall enter into force in respect of the Parties which have accepted it, on the first day of the month following the expiry of a period of three months after the date on which ten member States of the Council of Europe have informed the Secretary General of their acceptance. In respect of any Party which subsequently accepts it, such amendment shall enter into force on the first day of the month following the expiry of a period of three months after the date on which the said Party has informed the Secretary General of its acceptance.
Article 23 – Notifications
The Secretary General of the Council of Europe shall notify the member States of the Council of Europe, any State which has acceded or been invited to accede to this Convention, and the European Community having acceded or been invited to accede, of:
a any signature;
b the deposit of any instrument of ratification, acceptance, approval or accession;
c any date of entry into force of this Convention in accordance with the provisions of Articles 18, 19 and 20;
d any amendment proposed to this Convention in accordance with the provisions of Article 22, as well as its date of entry into force;
e any other act, declaration, notification or communication relating to this Convention.
In witness whereof the undersigned, being duly authorised thereto, have signed this Convention.
Done at Faro, this 27th day of October 2005, in English and in French, both texts being equally authentic, in a single copy which shall be deposited in the archives of the Council of Europe. The Secretary General of the Council of Europe shall transmit certified copies to each member State of the Council of Europe and to any State or the European Community invited to accede to it.
Okvirna konvencija Sveta Evrope o vrednosti kulturne dediščine za družbo
Faro, 27. X. 2005
Uvod
Države članice Sveta Evrope, podpisnice te konvencije, so se,
ker je eden od ciljev Sveta Evrope doseči večjo enotnost med njegovimi članicami za zaščito in spodbujanje idealov in načel, ki temeljijo na spoštovanju človekovih pravic, demokraciji in pravni državi, ki so njihova skupna dediščina;
ob priznavanju potrebe, da ljudi in človeške vrednote postavimo v središče razširjenega in interdisciplinarnega pojma kulturne dediščine;
ob poudarjanju vrednot in možnosti kulturne dediščine, ki se premišljeno uporablja kot vir za trajnostni razvoj in kakovost življenja v stalno razvijajoči se družbi;
ob priznavanju, da ima vsaka oseba pravico do kulturne dediščine po svoji izbiri, pri čemer spoštuje pravice in svoboščine drugih kot vidik pravice do svobodne udeležbe v kulturnem življenju, ki je določena v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah (1948) in zagotovljena z Mednarodnim paktom o gospodarskih, socialnih in kulturnih pravicah (1966);
prepričane o potrebi po vključevanju vseh posameznikov v družbi v določanje in upravljanje kulturne dediščine;
prepričane o trdnosti dediščinskih politik in izobraževalnih pobud, ki kulturno dediščino obravnavajo pravično in tako spodbujajo dialog med kulturami in verstvi;
glede na razne dokumente Sveta Evrope, zlasti Evropsko kulturno konvencijo (1954), Konvencijo o varstvu evropske stavbne dediščine (1985), Evropsko konvencijo o varstvu arheološke dediščine (1992, spremenjena in dopolnjena) in Evropsko konvencijo o krajini (2000);
prepričane o pomembnosti ustvarjanja vseevropskega okvira za sodelovanje v dinamičnem procesu uresničevanja teh načel,
dogovorile:
1. poglavje – Cilji, opredelitev pojmov in načela
1. člen – Cilji konvencije
Pogodbenice te konvencije se dogovorijo, da:
a) priznavajo, da so pravice do kulturne dediščine del pravice do udeležbe v kulturnem življenju, kakor je opredeljena v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah;
b) priznavajo odgovornost posameznikov in skupnosti za kulturno dediščino;
c) poudarjajo, da sta človekov razvoj in kakovost življenja cilj ohranjanja kulturne dediščine in njene trajnostne uporabe;
d) sprejmejo potrebne ukrepe za uporabo določb te konvencije glede:
– vloge kulturne dediščine pri graditvi mirne in demokratične družbe ter trajnostnem razvoju in spodbujanju kulturne raznovrstnosti;
– bolj usklajenega sodelovanja med vsemi javnimi, institucionalnimi in zasebnimi dejavniki.
2. člen – Opredelitev pojmov
V tej konvenciji:
a) kulturna dediščina pomeni skupino virov, podedovanih iz preteklosti, ki jih ljudje neodvisno od lastništva opredelijo kot odsev in izraz svojih nenehno razvijajočih se vrednot, prepričanj, znanja in tradicij. Vključuje vse vidike okolja, ki izhajajo iz medsebojnega delovanja ljudi in krajev skozi čas;
b) dediščinsko skupnost sestavljajo ljudje, ki cenijo posamezne vidike kulturne dediščine ter jih želijo z javnim delovanjem ohranjati in prenašati prihodnjim rodovom.
3. člen – Skupna evropska dediščina
Pogodbenice se dogovorijo, da spodbujajo priznavanje skupne evropske dediščine, ki jo sestavljajo:
a) vse oblike kulturne dediščine v Evropi, ki so skupni temelj spomina, razumevanja, prepoznavanja, povezanosti in ustvarjalnosti, ter
b) ideali, načela in vrednote, ki izhajajo iz izkušenj, pridobljenih pri napredku in preteklih nesoglasjih, ter spodbujajo razvijanje mirne in stabilne družbe, ki temelji na spoštovanju človekovih pravic, demokracije in pravne države.
4. člen – Pravice in odgovornosti, povezane s kulturno dediščino
Pogodbenice priznavajo, da:
a) ima vsak posameznik ali skupnost pravico uživati kulturno dediščino in prispevati k njeni obogatitvi;
b) je vsak posameznik ali skupnost odgovoren za spoštovanje kulturne dediščine drugih prav tako kakor svoje lastne in s tem tudi skupne evropske dediščine;
c) za uresničevanje pravice do kulturne dediščine veljajo samo tiste omejitve, ki so v demokratični družbi potrebne za varstvo javne koristi ter pravic in svoboščin drugih.
5. člen – Pravo in politike kulturne dediščine
Pogodbenice se zavezujejo, da:
a) priznavajo javno korist, povezano s sestavinami kulturne dediščine v skladu z njenim pomenom za družbo;
b) povečujejo vrednost kulturne dediščine z identificiranjem, proučevanjem, interpretiranjem, varstvom, ohranjanjem in predstavljanjem javnosti;
c) glede na posebnosti vsake pogodbenice zagotavljajo zakonsko podlago za uresničevanje pravice do kulturne dediščine, določene v 4. členu;
d) spodbujajo gospodarske in socialne razmere, ki podpirajo sodelovanje pri dejavnostih, povezanih s kulturno dediščino;
e) spodbujajo varstvo kulturne dediščine kot osrednji dejavnik pri skupnih ciljih trajnostnega razvoja, kulturne raznovrstnosti in sodobne ustvarjalnosti;
f) priznavajo vrednost kulturne dediščine na ozemljih v svoji pristojnosti ne glede na izvor;
g) oblikujejo skupne strategije za lažje izvajanja te konvencije.
6. člen – Učinki konvencije
Nobena določba te konvencije se ne razlaga tako, da:
a) omejuje ali krati človekove pravice in temeljne svoboščine, ki jih zagotavljajo mednarodni dokumenti, zlasti Splošna deklaracija o človekovih pravicah in Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin;
b) vpliva na ugodnejše določbe o kulturni dediščini in okolju, ki jih določa druga notranja zakonodaja ali mednarodni pravni dokumenti;
c) ustvarja uresničevanje pravic.
2. poglavje – Prispevek kulturne dediščine k družbi in človekovemu razvoju
7. člen – Kulturna dediščina in dialog
Pogodbenice se zavezujejo, da prek javnih organov ali drugih pristojnih teles:
a) spodbujajo razmislek o etiki in metodah predstavljanja kulturne dediščine ter spoštovanje različnosti razlag;
b) uvajajo spravne postopke za pravično obravnavo primerov, kadar različne skupnosti isti kulturni dediščini pripisujejo nasprotne vrednote;
c) razvijajo znanje o kulturni dediščini kot viru, ki omogoča mirno sožitje, s tem da spodbuja zaupanje in medsebojno razumevanje zaradi reševanja in preprečevanja nesoglasij;
d) vključujejo ta ravnanja v vse vidike vseživljenjskega izobraževanja in usposabljanja.
8. člen – Okolje, dediščina in kakovost življenja
Pogodbenice se zavezujejo, da uporabljajo vse vidike dediščine kulturnega okolja, zato da:
a) obogatijo gospodarski, politični, socialni in kulturni razvoj ter načrtovanje rabe prostora, pri čemer po potrebi upoštevajo ocene vpliva kulturne dediščine in sprejmejo strategije za ublažitev škode;
b) spodbujajo skupen pristop k politikam o kulturni, biotski, geološki in krajinski raznovrstnosti za doseganje ravnotežja med njimi;
c) okrepijo povezanost družbe s spodbujanjem občutka za soodgovornost za kraje, v katerih ljudje živijo;
d) spodbujajo doseganje večje kakovosti pri sodobnem dopolnjevanju okolja brez ogrožanja njegovih kulturnih vrednot.
9. člen – Trajnostna raba kulturne dediščine
Pogodbenice se za ohranitev kulturne dediščine zavezujejo, da:
a) spodbujajo spoštovanje celovitosti kulturne dediščine, s tem da omogočajo vključevanje razumevanja njenih kulturnih vrednot v odločitve o spremembah;
b) določajo in podpirajo načela trajnostnega upravljanja in spodbujajo ohranjanje;
c) zagotavljajo, da bodo vsi splošni tehnični predpisi upoštevali posebne zahteve po ohranjanju kulturne dediščine;
d) spodbujajo uporabo materiala, tehnologij in veščin, ki temeljijo na tradiciji, in proučujejo možnosti za njihovo sodobno uporabo;
e) spodbujajo kakovostno delo s pomočjo sistemov poklicnega usposabljanja in dovoljenj za delo posameznikov, podjetij in ustanov.
10. člen – Kulturna dediščina in gospodarska dejavnost
Da bi kar najbolje izkoristili možnosti kulturne dediščine kot dejavnika trajnostnega gospodarskega razvoja, se pogodbenice zavezujejo, da:
a) krepijo zavest o gospodarskih zmožnostih kulturne dediščine in jih uporabljajo;
b) priznavajo posebnosti in koristi kulturne dediščine pri oblikovanju gospodarskih politik in
c) bodo te politike spoštovale celovitost kulturne dediščine in ne bodo ogrožale njenih vrednot.
3. del – Skupna odgovornost za kulturno dediščino in udeležba javnosti
11. člen – Organizacija javne odgovornosti za kulturno dediščino
Pri upravljanju kulturne dediščine se pogodbenice zavezujejo, da:
a) spodbujajo celostno ravnanje javnih organov na vseh področjih in ravneh, ki temelji na poznavanju;
b) razvijajo pravno, finančno in strokovno okolje, ki bo omogočalo skupno ukrepanje javnih organov, strokovnjakov, lastnikov, investitorjev, podjetij, nevladnih organizacij in civilne družbe;
c) razvijajo inovativne načine, da bodo lahko javni organi sodelovali z drugimi dejavniki;
d) spoštujejo in spodbujajo pobude prostovoljcev, ki dopolnjujejo vlogo javnih organov;
e) spodbujajo nevladne organizacije, ki se ukvarjajo z ohranjanjem kulturne dediščine, da ravnajo v javno korist.
12. člen – Dostop do kulturne dediščine in demokratična udeležba
Pogodbenice se zavezujejo, da:
a) spodbujajo udeležbo vsakogar pri:
– identificiranju, proučevanju, interpretiranju, varstvu, ohranjanju in predstavljanju kulturne dediščine javnosti;
– javnem razmisleku in razpravi o priložnostih in izzivih, ki jih ponuja kulturna dediščina;
b) upoštevajo vrednote, ki jih vsaka dediščinska skupnost pripisuje kulturni dediščini, s katero se identificira;
c) priznavajo vlogo prostovoljnih organizacij kot partnerjev pri dejavnostih, pa tudi kot konstruktivnih kritikov dediščinskih politik;
d) sprejemajo ukrepe za izboljšanje dostopa do dediščine, zlasti med mladimi in ljudmi z manjšimi možnostmi, da bi okrepile zavedanje o njeni vrednosti, potrebi po njenem vzdrževanju in ohranjanju ter koristih, ki lahko izhajajo iz nje.
13. člen – Kulturna dediščina in znanje
Pogodbenice se zavezujejo, da:
a) olajšajo vključitev razsežnosti kulturne dediščine v vse ravni izobraževanja, ne nujno kot samostojen učni predmet, ampak kot ploden vir za učenje pri drugih predmetih;
b) krepijo povezavo med izobraževanjem o kulturni dediščini in poklicnim usposabljanjem;
c) spodbujajo interdisciplinarno raziskovanje kulturne dediščine, dediščinskih skupnosti, okolja in njihove medsebojne povezanosti;
d) spodbujajo stalno poklicno usposabljanje in izmenjavo znanja in veščin v izobraževalnem sistemu in zunaj njega.
14. člen – Kulturna dediščina in informacijska družba
Pogodbenice se zavezujejo, da razvijajo uporabo digitalne tehnologije za boljši dostop do kulturne dediščine in koristi, ki iz nje izhajajo, tako da:
a) spodbujajo pobude, ki uveljavljajo kakovost vsebine, ter si prizadevajo zaščititi raznovrstnost jezikov in kultur v informacijski družbi;
b) podpirajo mednarodno združljive standarde za proučevanje, ohranjanje, vrednotenje in varnost kulturne dediščine, tudi z bojem proti nedovoljeni trgovini s kulturnimi dobrinami;
c) poskušajo odpraviti ovire pri dostopu do informacij, povezanih s kulturno dediščino, zlasti v izobraževalne namene, tudi z varovanjem pravic intelektualne lastnine;
d) priznavajo, da ustvarjanje digitalnih vsebin, povezanih z dediščino, ne sme ogrožati ohranjanja obstoječe dediščine.
4. del – Spremljanje izvajanja in sodelovanje
15. člen – Obveznosti pogodbenic
Pogodbenice se zavezujejo, da:
a) prek Sveta Evrope razvijajo nalogo spremljanja zakonodaje, politik in praks glede kulturne dediščine v skladu z načeli te konvencije;
b) vzdržujejo, razvijajo in prispevajo podatke za skupen informacijski sistem, dostopen javnosti, ki bo omogočal ugotavljanje, kako vsaka pogodbenica izpolnjuje obveznosti iz te konvencije.
16. člen – Način spremljanja
a) Odbor ministrov v skladu s 17. členom Statuta Sveta Evrope imenuje ustrezen odbor ali obstoječemu odboru naloži, da spremlja izvajanje te konvencije, in ga pooblasti, da pripravi pravila za opravljanje svojega dela.
b) Imenovani odbor:
– sestavi potreben poslovnik;
– upravlja skupen informacijski sistem iz 15. člena, tako da vzdržuje pregled nad izpolnjevanjem obveznosti iz te konvencije;
– na prošnjo ene ali več pogodbenic da svetovalno mnenje o katerem koli vprašanju, povezanem z razlago konvencije, pri čemer upošteva vse pravne dokumente Sveta Evrope;
– na pobudo ene ali več pogodbenic ovrednoti kateri koli vidik njihovega izvajanja konvencije;
– spodbuja medresorsko uporabo te konvencije, tako da sodeluje z drugimi odbori in se udeležuje drugih pobud Sveta Evrope;
– poroča Odboru ministrov o svojih dejavnostih.
Odbor lahko v svoje delo vključi strokovnjake in opazovalce.
17. člen – Sodelovanje pri nadaljnjih dejavnostih
Pogodbenice se zavezujejo, da sodelujejo med seboj in prek Sveta Evrope pri uresničevanju ciljev in načel te konvencije, zlasti pri spodbujanju priznavanja skupne evropske dediščine, tako da:
a) uvajajo skupne strategije za obravnavanje prednostnih nalog, določenih med postopkom spremljanja;
b) spodbujajo večstranske in čezmejne dejavnosti ter razvijajo mreže za regionalno sodelovanje za izvajanje teh strategij;
c) izmenjavajo, razvijajo, določajo pravila in zagotavljajo razširjanje dobre prakse;
d) obveščajo javnost o ciljih in izvajanju te konvencije.
Pogodbenice lahko z medsebojnim dogovorom sklenejo finančne sporazume za lažje mednarodno sodelovanje.
5. del – Končne določbe
18. člen – Podpis in začetek veljavnosti
a) Ta konvencija je na voljo za podpis državam članicam Sveta Evrope.
b) Konvencija se ratificira, sprejme ali odobri. Listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi se deponirajo pri generalnem sekretarju Sveta Evrope.
c) Konvencija začne veljati prvi dan meseca po poteku treh mesecev po dnevu, ko je deset držav članic Sveta Evrope izrazilo svoje soglasje, da jih konvencija zavezuje v skladu z določbami prejšnjega odstavka.
d) Za državo podpisnico, ki pozneje izrazi svoje soglasje, da jo konvencija zavezuje, pa začne veljati prvi dan meseca po poteku treh mesecev po dnevu, ko je bila deponirana listina o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi.
19. člen – Pristop
a) Po začetku veljavnosti te konvencije lahko Odbor ministrov Sveta Evrope povabi katero koli državo, ki ni članica Sveta Evrope, in Evropsko skupnost, da pristopita h konvenciji z večinskim sklepom, kot določa točka d 20. člena Statuta Sveta Evrope, in s soglasnim sklepom predstavnikov držav pogodbenic, ki imajo pravico zasedati v odboru.
b) Za države pristopnice ali Evropsko skupnost, če pristopi, začne konvencija veljati prvi dan meseca po poteku treh mesecev po dnevu deponiranja listine o pristopu pri generalnem sekretarju Sveta Evrope.
20. člen – Območje uporabe
a) Vsaka država lahko ob podpisu te konvencije ali deponiranju listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu določi območje ali območja, za katera se konvencija uporablja.
b) Vsaka država lahko kadar koli pozneje z izjavo, ki jo naslovi na generalnega sekretarja Sveta Evrope, razširi uporabo te konvencije na katero koli drugo območje, določeno v izjavi. Za to območje začne konvencija veljati prvi dan meseca po poteku treh mesecev po dnevu, ko generalni sekretar prejme tako izjavo.
c) Izjava na podlagi prejšnjih dveh odstavkov se lahko za katero koli območje, določeno v njej, umakne z uradnim obvestilom, naslovljenim na generalnega sekretarja. Umik začne veljati prvi dan meseca po poteku šest mesecev po dnevu, ko generalni sekretar prejme tako uradno obvestilo.
21. člen – Odpoved
a) Vsaka pogodbenica lahko kadar koli odpove to konvencijo z uradnim obvestilom, naslovljenim na generalnega sekretarja Sveta Evrope.
b) Ta odpoved začne veljati prvi dan meseca po poteku šestih mesecev po dnevu, ko generalni sekretar prejme tako uradno obvestilo.
22. člen – Spremembe
a) Vsaka pogodbenica in odbor iz 16. člena lahko predlagata spremembe te konvencije.
b) Vsak predlog spremembe se uradno sporoči generalnemu sekretarju Sveta Evrope, ki to sporoči državam članicam Sveta Evrope, drugim pogodbenicam ter državam nečlanicam in Evropski skupnosti, ki so bile povabljene, da pristopijo k tej konvenciji v skladu z 19. členom.
c) Odbor prouči vsako predlagano spremembo in besedilo, ki ga sprejme tričetrtinska večina predstavnikov pogodbenic, predloži Odboru ministrov v sprejetje. Ko ga Odbor ministrov sprejme z večino, določeno v točki d 20. člena Statuta Sveta Evrope, in ga s soglasnim sklepom sprejmejo države pogodbenice, ki imajo pravico zasedati v Odboru ministrov, se pošlje pogodbenicam v sprejetje.
d) Vsaka sprememba začne za pogodbenice, ki so jo sprejele, veljati prvi dan meseca po poteku treh mesecev po dnevu, ko je deset držav članic Sveta Evrope obvestilo generalnega sekretarja, da so jo sprejele. Za pogodbenice, ki sprejmejo spremembo pozneje, začnejo veljati prvi dan meseca po poteku treh mesecev po dnevu, ko so o svojem sprejetju obvestile generalnega sekretarja.
23. člen – Uradna obvestila
Generalni sekretar Sveta Evrope uradno obvesti države članice Sveta Evrope, vse države, ki so pristopile k tej konvenciji ali so bile povabljene, da to storijo, in Evropsko skupnost, če je pristopila ali bila povabljena, da to stori, o:
a) vsakem podpisu;
b) deponiranju listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu;
c) vsakem datumu začetka veljavnosti te konvencije v skladu z 18., 19. in 20. členom;
d) vsaki predlagani spremembi te konvencije v skladu z 22. členom in o datumu začetka veljavnosti;
e) vsakem drugem aktu, izjavi, uradnem obvestilu ali sporočilu v zvezi s to konvencijo.
V potrditev tega so podpisani, ki so bili za to pravilno pooblaščeni, podpisali to konvencijo.
Sestavljeno v Faru 27. oktobra 2005 v angleškem in francoskem jeziku, pri čemer sta besedili enako verodostojni, v enem izvodu, ki je shranjen v arhivu Sveta Evrope. Generalni sekretar Sveta Evrope pošlje overjene kopije vsem članicam Sveta Evrope in vsem državam ali Evropski skupnosti, povabljenim k pristopu.
3. člen
Za izvajanje konvencije je pristojno Ministrstvo za kulturo.
4. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe.
Št. 612-04/07-12/1
Ljubljana, dne 6. februarja 2008
EPA 515-IV
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
France Cukjati, dr. med., l.r.