Številka: Up-1273/09-30

Datum: 13. 10. 2011

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Branka Obleščaka in Jožefe Obleščak, oba Tolmin, ki ju zastopata Ivan Makuc in Aleksandra Leban, odvetnika v Tolminu, na seji 13. oktobra 2011

Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 260/2009 z dne 16. 7. 2009 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.

1. Vrhovno sodišče je v pravdnem postopku z izpodbijano sodbo revizijam toženih strank ugodilo in sodbi nižjih sodišč spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek pritožnikov za plačilo odškodnine v celoti zavrnilo. Odločitev temelji na presoji, da je do nesreče v zvezi z gradbenim strojem, v kateri se je prvi pritožnik huje poškodoval, prišlo izključno zaradi njegovega ravnanja. Po oceni Vrhovnega sodišča je bilo ravnanje prvega pritožnika zunaj sfere objektivno odgovornega. Kot tako je Vrhovno sodišče lahko utemeljilo oprostitveni razlog iz drugega odstavka 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89 – v nadaljevanju ZOR). Ob takšni presoji o ravnanju prvega pritožnika po oceni Vrhovnega sodišča ugotovljene opustitve prve toženke ne predstavljajo vzroka za nastanek škodnega dogodka.
2. Pritožnika zatrjujeta kršitev pravic iz 14., 22. in 23. člena Ustave ter prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču očitata samovoljni odstop od ustaljene sodne prakse glede ocene, da gradbeni stroj v obratovanju ni nevarna stvar. V zvezi s tem Vrhovnemu sodišču očitata še, da ni navedlo razlogov za odstop od sodne prakse in da je odločitev sodišča v celoti neobrazložena. Arbitrarnost in očitno napačnost očitata Vrhovnemu sodišču glede presoje, da je zaradi nerazumnega ravnanja prvega pritožnika podan ekskulpacijski razlog iz drugega odstavka 177. člena ZOR. Zatrjujeta, da je ugotovitev sodišča, da ni vzročne zveze med opustitvijo prve toženke oziroma konstrukcijo gradbenega stroja in škodnim dogodkom, očitno napačna in s tem samovoljna. Samovoljo očitata sodišču tudi glede stališča, da toženima strankama ni bilo treba dokazati s standardom gotovosti vzroka za premik stroja. Kršitev pravice do poštenega sojenja naj bi bila podana, ker je sodišče ugotovljeno dejansko stanje razlagalo v škodo pritožnikoma. Sodišče naj se tudi ne bi opredelilo do navedb pritožnikov, da se je na gradbeni stroj prvi pritožnik povzpel zaradi skrajne sile, da je drugotožena stranka v kazenskem postopku izpovedala drugače kot v obravnavanem postopku in da je sodišče dalo preveliko težo nestrokovnemu izvedenskemu mnenju. Dokazna jamstva v postopku naj bi bila kršena, ker sta se pritožnika zanesla na odločitev nižjih sodišč glede obstoja objektivne odgovornosti in zato nista predlagala izvedbe novih dokazov.
3. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-1273/09 z dne 5. 1. 2011 sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Vrhovno sodišče. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena ZUstS je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotnim strankam v pravdnem postopku. Prvotožena stranka in stranski intervenient iz pravde sta na navedbe pritožnika odgovorila. Opozarjata, da pritožnika izpodbijata dokazno oceno in s tem ugotovljeno dejansko stanje ter da navajata drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v postopku pred sodišči prve in druge stopnje, kar pa z ustavno pritožbo ni dovoljeno. Menita, da stališče, da toženima strankama ni bilo treba dokazati s standardom gotovosti vzroka za premik stroja, ni arbitrarno in ne odstopa od ustaljene sodne prakse. Opozarjata, da izpodbijana sodba ne gradi na stališču, kar sicer pritožnika zatrjujeta, da gradbeni stroj ni nevarna stvar. Sodišče je namreč ugotovilo, da je podan ekskulpacijski razlog, zaradi katerega je imetnik gradbenega stroja, ki je nevarna stvar, prost odgovornosti. Menita, da izpodbijana odločitev ne odstopa od ustaljene sodne prakse tudi glede presoje, ali je bilo oškodovančevo ravnanje pričakovano in preprečljivo. Ustavnemu sodišču predlagata, naj ustavno pritožbo kot neutemeljeno zavrne.
4. Odgovor nasprotnih strank iz pravde je bil poslan pritožnikoma, ki sta se o njem izjavila. Vztrajata pri navedbah iz ustavne pritožbe. Predlagata tudi, naj Ustavno sodišče razpiše javno obravnavo, ker naj bi si le tako lahko samo ustvarilo vtis o dejanskem stanju.

5. Ustavno sodišče predlogu za razpis javne obravnave ni ugodilo, ker ima za odločitev v zadevi podlago v listinah v spisu, pritožnikoma pa je bila zagotovljena tudi možnost, da sta se izjavila o stališčih nasprotnih udeležencev v postopku.

6. Pritožnika izpodbijani sodbi med drugim očitata, da Vrhovno sodišče, ki je spremenilo odločitev nižjih sodišč prav zaradi drugačne ocene pravnorelevantnega vzroka za nastanek škodnega dogodka, te ključne spremembe ni dovolj obrazložilo oziroma da je odločitev nerazumna in s tem samovoljna. Ta očitek je relevanten z vidika načela poštenega sojenja, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave in katerega sestavina je tudi pravica do obrazložene sodne odločbe. Zato je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo najprej preizkusilo z vidika morebitne kršitve tega ustavnega procesnega jamstva.
7. Zahteve po razumni, izčrpni in prepričljivi argumentaciji pravnih stališč Ustavno sodišče v svojih odločbah pogosto poudarja.(1) Obrazložena sodna odločba je bistven del poštenega postopka.(2) Z njo je sodišče dolžno na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev.(3) Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je namreč velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo(4) in odločilo samovoljno. Ustrezna obrazložitev je hkrati tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve.(5) Sodiščem obveznost, da navedejo razloge za svojo odločitev, nalaga tudi 6. člen EKČP in jo v svojih odločitvah poudarja tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), obseg te obveznosti pa je odvisen od narave odločitve in okoliščin posameznega primera.(6)
8. Ustavno sodišče v novejši ustavnosodni presoji poudarja tudi, da je obrazložitev sodne odločbe samostojna in avtohtona prvina pravice do poštenega sojenja, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave.(7) Njena izvirna vrednost je v zagotavljanju uvida v razloge za odločitev samem po sebi, in to predvsem stranki, ki v postopku odločanja o svoji pravici, obveznosti oziroma pravnem interesu ni bila uspešna.(8) Zahteva po obrazloženosti odločb instančnih sodišč je sicer načeloma nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb, vendar le, kadar instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjih sodišč in je zato mogoče že iz sodbe nižjih sodišč razbrati razloge za sporno pravno stališče.(9) Kadar pa se določeno vprašanje aktualizira šele na pritožbeni stopnji, se mora to instančno sodišče do njega opredeliti tako, kot da bi bilo sodišče prve stopnje.(10)
9. Sodišči prve in druge stopnje sta v ponovljenem postopku (znova) presodili, da sta toženi stranki objektivno odgovorni za škodo (173. in 174. člen ZOR), ki jo je (prvi) pritožnik pretrpel, ko je skupaj z rovokopačem zgrmel po strmem pobočju. Takšna presoja je temeljila na naslednjih izhodiščih: (1) da je bil gradbeni stroj v trenutku, ko se je nanj povzpel prvi pritožnik, v obratovanju, (2) da je konstrukcija gradbenega stroja v obratovanju omogočala nehoten vklop pogonske ročice, (3) da je gradbeni stroj nevarna stvar v okoliščinah konkretnega primera (po dejanskih ugotovitvah je stal na ozki cesti ob strmem pobočju, po katerem je zgrmel skupaj s prvim pritožnikom) in (4) da je delo z njim nevarna dejavnost. Ker pa sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je do premika stroja prišlo zato, ker je prvi pritožnik (nehote) premaknil pogonsko ročico iz nevtralnega položaja, sta presodili, da je s tem podan (delni) oprostitveni razlog (od objektivne odgovornosti) iz tretjega odstavka 177. člena ZOR. Prvemu pritožniku sta pripisali 50-odstotno soodgovornost za njemu nastalo škodo.
10. Iz razlogov sodb sodišč prve in druge stopnje izhaja nadalje, da sta sodišči z opustitvami prve in druge toženke v zvezi z zavarovanjem delovišča ter v zvezi z neustrezno in nevarno postavitvijo delovnega stroja, katerega konstrukcija je omogočala nehoten premik pogonske ročice in s tem premik samega stroja, utemeljili tudi njuno krivdno odgovornost (prvi odstavek 154. člena ZOR). Ker ni odškodninske odgovornosti brez obstoja pravnorelevantne vzročne zveze, je v teh razlogih sodišč prve in druge stopnje vsebovana tudi presoja o obstoju pravnorelevantne vzročne zveze med protipravnim ravnanjem (opustitvijo) toženih strank in nastalo škodo.
11. Vrhovno sodišče je odločilo drugače. Ključni razlog izpodbijane sodbe je, da »mirujoči stroj, na katerega se je nepooblaščeno povzpel prvi pritožnik, zanj v danih okoliščinah sam po sebi še ni bil nevaren«, in da je škoda nastala zaradi premika gradbenega stroja, ta premik pa je povzročil prvi pritožnik, ko je nehote premaknil pogonsko ročico. S tem razlogom je Vrhovno sodišče utemeljilo presojo o obstoju oprostitvenega razloga iz drugega odstavka 177. člena ZOR in s tem stališče, da je izključni vzrok za nastalo škodo prav to ravnanje prvega pritožnika. Ta presoja temelji na naslednjih izhodiščih: (1) da obratovanje stroja (žlice) ni bilo vzrok za obravnavano škodo prvega pritožnika, (2) da mirujoči stroj ni nevarna stvar, (3) da plezanja (prvega pritožnika) na stroj ni mogoče označiti kot racionalno (razumno) ravnanje in (4) da obratovalec gradbenega stroja ni mogel pričakovati, da se bo na stroj nepooblaščeno povzpel povprečno skrben človek. Zavrnitev obstoja krivdne odškodninske odgovornosti je Vrhovno sodišče utemeljilo s stališčem, da »[o]b že opravljeni presoji ravnanja oškodovanca ugotovljene opustitve prve tožene stranke ne predstavljajo vzroka za nastanek škodnega dogodka« in da »[ni] bila konstrukcija rovokopača v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka« (13. in 14. točka obrazložitve).
12. S povzetimi ključnimi razlogi Vrhovno sodišče ni obrazložilo svoje odločitve skladno z zahtevo iz 22. člena Ustave.
13. Da bi ravnanju oškodovanca po drugem odstavku 177. člena ZOR lahko pripisali pomen izključnega vzroka za škodo (za katero se sicer po 173. členu ZOR domneva, da izvira iz nevarne stvari oziroma dejavnosti), mora iti za dejanje, ki je bilo za objektivno odgovorno osebo nepričakovano in nepreprečljivo oziroma neobvladljivo. Le če je ravnanje oškodovanca v določenem dejstvenem kompleksu škodnega dogodka nepričakovano in nepreprečljivo, se lahko presodi, da je izključni vzrok za škodo, glede katere sicer velja domneva vzročnosti iz 173. člen ZOR.(11) To pomeni, da se, kadar gre za objektivno odškodninsko odgovornost, predpostavlja, da je vzrok za nastalo škodo nevarna stvar ali nevarna dejavnost (v zvezi s katero je nastala škoda), za tehtanje pomena oškodovančevega ravnanja, kot (so)vzroka za nastalo posledico (škodo), pa je zato izhodišče odgovornost objektivno odgovorne osebe v celoti (100-odstotna). Za odgovor na vprašanje, ali se oškodovančevo ravnanje lahko šteje kot izključni vzrok za nastanek škode po drugem odstavku 177. člena ZOR, je po naravi stvari pomembno tudi, kdaj se v dejstvenem kompleksu začne objektivna odškodninska odgovornost zatrjevanega oškodovalca. Zato ni nepomembno, katere okoliščine so po presoji sodišč tiste, ki opredeljujejo nevarno stvar (ali nevarno dejavnost). Vprašanja, ali se oškodovančevo ravnanje lahko šteje kot izključni vzrok za nastanek škode po drugem odstavku 177. člena ZOR, namreč ni mogoče obravnavati ločeno od samega ravnanja (storitve oziroma opustitve) objektivno odgovorne osebe,(12) kajti odgovor na vprašanje izključnosti ravnanja oškodovanca je vedno rezultat tehtanja med več (so)vzroki, ki jih v določenem dejstvenem kompleksu bodisi življenjsko gledano lahko štejemo za vzrok bodisi jim pomen vzroka daje pravna norma. Po tej poti se lahko prepričamo, ali škoda pomeni realizacijo tiste nevarnosti, pred katere posledicami ščiti ustrezna norma,(13) ali ne.
14. Pri tem je treba nujno ovrednotiti vsakega od vzrokov (oziroma pogojev) z gledišča pomena za nastanek škodnega primera. Le vrednotenje vseh (so)vzrokov in pogojev iz določenega dejstvenega kompleksa, ki opredeljujejo konkretni škodni primer, šele odgovori na vprašanje, kateri vzrok naj sodišče šteje za odločilen – pravnorelevantni vzrok. Prav razlogi, ki odstirajo ta miselni tok presoje sodišča, so ključni del obrazložitve v tovrstnih primerih. Brez teh razlogov ni razvidno, ali je sodišče odločilo (vrednotilo) na podlagi pravnih kriterijev ali kriterijev, ki pri sojenju ne smejo biti prisotni.
15. Zato bi bilo Vrhovno sodišče, ki je spremenilo odločitev sodišč prve in druge stopnje ter zavrnilo tožbeni zahtevek prav zaradi drugačne presoje o pravnorelevantnem vzroku za nastanek škodnega dogodka, dolžno utemeljiti, zakaj niso pomembne druge okoliščine iz dejstvenega kompleksa konkretnega škodnega dogodka, ki sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje in ki sta jim pripisali pomen pravnorelevantnega sovzroka za nastanek škodnega dogodka: (1) da je bil stroj v obratovanju že, ko se je prvi pritožnik povzpel nanj, (2) da je konstrukcija gradbenega stroja v obratovanju omogočala nehoten vklop ročice, (3) kar je zaradi neustrezne postavitve povzročilo premikanje gradbenega stroja in njegovo zrušenje po strmem pobočju, in tudi (4) da toženi stranki nista ustrezno zavarovali delovišča. Vse navedene okoliščine sta sodišči prve in druge stopnje šteli kot pravnorelevantne (so)vzroke za nastanek škodnega dogodka. Nižji sodišči sta torej začrtali dejstveni kompleks konkretnega odškodninskega primera širše (časovno in prostorsko) kot Vrhovno sodišče, ki se je osredotočilo zgolj na dogajanje, ki ga je (nehote) sprožil prvi pritožnik, s tem ko se je povzpel na stroj, ki se v tistem trenutku ni premikal.
16. Iz razlogov izpodbijane sodbe bi se sicer morda dalo posredno razbrati, da druge okoliščine, ki so po oceni nižjih sodišč vplivale na nastanek katastrofalne škode in ki sta jih nižji sodišči pripisali ravnanju toženih strank, niso pravno pomembne. Vendar tovrsten »odgovor« v obravnavani zadevi ne zadostuje. Pritožnika pušča v upravičenem dvomu, ali je sodišče dovolj skrbno presodilo vse okoliščine primera in ali ni odločilo na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli biti prisotni. Prav zagotavljanje uvida v razloge za odločitev, ki so v tem primeru pripeljali do spremembe sodb sodišč prve in druge stopnje ter zavrnitve tožbenega zahtevka, pa je tista izvirna vrednost, ki jo zagotavlja pravica do obrazložene sodne odločbe kot samostojne razsežnosti pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave. Vrhovno sodišče je dolžno na jasen, razumljiv in pravno razčlenjen način utemeljiti svojo odločitev.
17. Ker po oceni Ustavnega sodišča sodba Vrhovnega sodišča ne vsebuje zadostnih razlogov, takšna odločitev krši 22. člen Ustave. Ustavno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo sojenje. Ker je sodbo razveljavilo že zaradi ugotovljene kršitve 22. člena Ustave, navedb pritožnikov o kršitvah drugih človekovih pravic ni presojalo.

18. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti štirim. Proti so glasovali sodnica Sovdat ter sodniki Deisinger, Petrič in Zobec. Sodnik Zobec je dal odklonilno ločeno mnenje.

(1) Primerjaj npr. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-195/00 z dne 15. 11. 2001 (Uradni list RS, št. 96/01, in OdlUS X, 230), sklep Ustavnega sodišča št. Up-189/02 z dne 21. 5. 2002 (OdlUS XI, 130) ter odločbe Ustavnega sodišča št. Up-150/03 z dne 12. 10. 2005 (Uradni list RS, št. 101/05, in OdlUS XIV, 100), št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/10) in št. Up-162/09 z dne 16. 12. 2010 (Uradni list RS, št. 3/11).
(2) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-147/09. Tako tudi A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 282, in P. van Dijk in drugi, Theory and Practice of the European Convention on Human Rights, Kluwer Law International, The Hague 1998, str. 437.
(3) Sklep Ustavnega sodišča št. Up-426/01 z dne 5. 6. 2003 (Uradni list RS, št. 63/03, in OdlUS XII, 102).
(4) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 (Uradni list RS, št. 19/01, in OdlUS X, 108). Prim. tudi J. M. Jacob, Civil Justice in the Age of Human Rights, Ashgate Publishing Limited, England 2007, str. 86–88.
(5) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 80/09).
(6) Primerjaj npr. sodbe ESČP v zadevah Ruiz Torija proti Španiji z dne 9. 12. 1994, Hiro Balani proti Španiji z dne 9. 12. 1994, Garcia Ruiz proti Španiji z dne 21. 1. 1999, Helle proti Finski z dne 19. 12. 1997, Hirvisaari proti Finski z dne 25. 12. 2001 in Salov proti Ukrajini z dne 6. 9. 2005.
(7) Odločbi Ustavnega sodišča št. Up-147/09 in št. Up-162/09.
(8) Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 z dne 12. 5. 2011 (Uradni list RS, št. 43/11).
(9) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-1381/08.
(10) Sodba ESČP v zadevi Ruiz Torija proti Španiji.
(11) Če bi bila ta domneva namreč izpodbita, presoja po drugem odstavku 177. člena ZOR ne bi prišla v poštev, ker ne bi šlo za objektivno odškodninsko odgovornost.
(12) Tako D. Jadek Pensa v: N. Plavšak, M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 868, v zvezi z drugim odstavkom 153. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo). Ta določba je enaka prej veljavnemu drugemu odstavku 177. člena ZOR.
(13) Ada Polajnar Pavčnik, Vzročnost kot pravno vrednostni pojem, ZZR, št. 53(1993), str. 189.