Uradni list

Številka 70
Uradni list RS, št. 70/2008 z dne 11. 7. 2008
Uradni list

Uradni list RS, št. 70/2008 z dne 11. 7. 2008

Kazalo

3040. Pravilnik o vzdrževanju železniških vozil, stran 9679.

Na podlagi petega odstavka 37. člena Zakona o varnosti v železniškem prometu (Uradni list RS, št. 61/07) izdaja minister za promet
P R A V I L N I K
o vzdrževanju železniških vozil
I. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
(vsebina pravilnika)
(1) Ta pravilnik določa zahteve glede vzdrževanja železniških vozil (v nadaljnjem besedilu: vozila), ki se uporabljajo:
– na javni železniški infrastrukturi,
– na industrijskih tirih ter prehajajo na javno železniško infrastrukturo oziroma s svojimi napravami delujejo na vozila, ki prehajajo na javno železniško infrastrukturo.
(2) Ta pravilnik določa tudi način pooblaščanja delavnic za vzdrževanje vozil in njihovih sestavnih sklopov in delov.
(3) Z vzdrževanjem vozil je treba preventivno ohranjati njihovo zadovoljivo tehnično stanje za zagotavljanje varnega, zanesljivega, ekonomičnega in okolju prijaznega železniškega prometa.
(4) Pravilnik vsebuje splošne zahteve in pogoje, ki jih je treba upoštevati pri vzdrževanju vozil kot celote in pri vzdrževanju njihovih določenih konstrukcijskih sklopov, delov in naprav.
2. člen
(področje uporabe)
(1) Določbe tega pravilnika morajo upoštevati lastniki, prevozniki, vzdrževalci in proizvajalci vozil.
(2) Vozila, za katera veljajo določbe tega pravilnika, so tirna vozila, ki se na lastnih kolesih z lastnim pogonom ali brez njega premikajo po železniških tirih (vlečna in vlečena vozila ter motorna vozila za posebne namene) in so konstruirana za vožnjo po železniških progah s tirno širino 1435 mm.
(3) Vlečna vozila so železniška vozila z lastnim pogonom, ki so namenjena za vleko vlakov, vožnjo pri premiku ali samostojno vožnjo, in se delijo na:
– lokomotive, ki so vlečna vozila, namenjena za vleko vlakov, premik ali samostojno vožnjo (električne, dizelske in parne);
– motornike in motorne garniture, ki so vlečna vozila, namenjena za prevoz potnikov in njihove prtljage ter majhnih pošiljk ali samostojno vožnjo (električn -i / -e, dizelsk -i / -e).
(4) Motorna vozila za posebne namene so tirna vozila in stroji vseh vrst z lastnim pogonom (vključno s priključnimi vozili), namenjena za posebne namene, ki se delijo na:
– motorna vozila za gradnjo in vzdrževanje prog (vozila za strojna dela na tirih, dvopotna vozila in ostala motorna vozila za te namene);
– motorna vozila za odpravljanje posledic izrednih dogodkov in zime (tirni žerjavi, snežni odmetalniki, dvopotna vozila, druga motorna vozila za te namene);
– merilna vozila (dvopotna vozila in druga motorna vozila za te namene).
(5) Vlečena vozila so tirna vozila brez lastnega pogona, ki so:
– potniški vagoni (sedežni, ležalni, spalni, jedilni, bifejski, poštni, službeni in posebni);
– tovorni vagoni (zaprti, odprti, ploščniki, specialni in službeni);
– vagoni za posebne namene (orodni vagoni, sanitetni vagoni, bivalni vagoni, vagoni pomožnega vlaka, vagoni za meritve in preskušanje ipd.);
– vozila za druge namene brez lastnega pogona (snežni odmetalniki, škropilni vagoni ipd.).
(6) Za vzdrževanje drugih vrst vlečnih vozil, ki se uporabljajo na industrijskih tirih ter prehajajo na javno železniško infrastrukturo oziroma s svojimi napravami delujejo na vozila, ki prehajajo na javno železniško infrastrukturo (npr. premikalne lokomotive na industrijskih tirih), se smiselno uporabljajo enake določbe kot za podobne vrste vlečnih vozil iz tega pravilnika.
II. SKUPNE DOLOČBE
1. Splošno o vzdrževanju vozil
3. člen
(zasnova vzdrževanja)
(1) Glavni namen vzdrževanja vozil je preventivno ohranjanje njihovega zadovoljivega tehničnega stanja, s katerim se stalno zagotavlja zanesljiv, varen, urejen, ekonomičen in okolju prijazen železniški promet.
(2) Vzdrževanje vozil se mora opravljati načrtovano s posameznimi vrstami vzdrževanja, navedenimi v 6. členu tega pravilnika.
(3) Redno vzdrževanje vozil se po potrebi dopolnjuje z izrednim vzdrževanjem.
(4) Vzdrževanje vozil se opravlja na mestih, ki se določajo glede na vrste vozil in vrste, značaj in obseg vzdrževalnih del ter eksploatacijske pogoje. Delavnice za vzdrževanje in druga vzdrževalna mesta so navedena v 23. členu tega pravilnika.
(5) Celotno vzdrževanje se izvaja v skladu z datoteko o vzdrževanju, ki se uporablja za železniški vozni park in je opredeljena v točki 4.2.8 Odločbe Komisije z dne 28. julija 2006 o tehnični specifikaciji za interoperabilnost v zvezi s podsistemom »železniški vozni park – tovorni vagoni« vseevropskega železniškega sistema za konvencionalne hitrosti (UL L št. 344 z dne 8. 12. 2006, str. 1).
4. člen
(načela vzdrževanja)
(1) Vzdrževanje vozil se opravlja v skladu s splošnimi načeli, po katerih je treba:
– pri novih tipih vozil določiti vrste, pogostost in postopke vzdrževanja, nato pa na osnovi ugotovljenega dejanskega stanja vozil v eksploataciji optimirati vzdrževanje, pri čemer je treba vzdrževalna dela prilagajati navodilom njihovih proizvajalcev ter dejanski obrabi in poškodbam sklopov in delov;
– vozila vzdrževati kvalitetno, v optimalnem času in z optimalno uporabo materiala;
– pravočasno zagotavljati potrebne rezervne dele in sklope za zamenjavo pokvarjenih in izrabljenih ter za izvajanje popravil po sistemu zamenjave sklopov in delov;
– za zamenjavo izrabljenih in poškodovanih delov uporabljati originalne dele in dele, izdelane ali obnovljene skladno s potrjeno tehnično dokumentacijo in prevzete od predstavnikov naročnikov;
– specializirati posamezne delavnice za vzdrževanje določenih vrst vozil ali njihovih sklopov in delov;
– ustrezno usposabljati delavce in jih specializirati za vzdrževanje posameznih delov, sklopov in naprav vozil.
(2) O vseh vrstah vzdrževanja vozil morajo vzdrževalci urejati tehnično in evidenčno dokumentacijo, ki jo arhivirajo lastniki vozil.
5. člen
(določanje vrst vzdrževanja)
(1) Za določanje vrst vzdrževanja vozil se morajo opravljati sistematična preskušanja in preverjanja, ki so potrebna za ugotavljanje stanja njihovih delov, sklopov, naprav in opreme, in to glede njihove obrabe, poškodb in delovanja. Pri tem je treba upoštevati tudi priporočila in navodila proizvajalcev vozil ter njihovih delov, sklopov, naprav in opreme, določila slovenskih standardov SIST EN ter določila obveznega in priporočenega značaja objav Mednarodne zveze železnic – UIC (v nadaljnjem besedilu: objave UIC). Naslovi slovenskih standardov SIST EN in objav UIC, katerih številke se navajajo v tem pravilniku, so navedeni v prilogi 1, ki je sestavni del tega pravilnika.
(2) V prejšnjem odstavku navedena sistematična preskušanja in preverjanja vozil organizira varnostni organ na pobudo lastnikov vozil, ko se:
– začne uporabljati nova vrsta vozila oziroma se bodo opravljali prvi kontrolni pregledi ali revizija;
– uvaja ali ukinja določena vrsta kontrolnega pregleda ali revizije;
– spreminja rok za določeno vrsto kontrolnega pregleda ali revizije;
– spreminja obstoječi obseg vzdrževalnih del za določeno vrsto kontrolnega pregleda ali revizije.
6. člen
(vrste vzdrževanja)
(1) Vzdrževanje vozil se opravlja kot:
– redno – periodično ponavljajoče in vnaprej planirano;
– izredno – za odpravljanje pomanjkljivosti, okvar in poškodb.
(2) Glede na vzdrževalni proces se na vozilih opravljajo sprotno vzdrževanje in revizije.
(3) Sprotno vzdrževanje vozil obsega nadzor, nego, kontrolne preglede in izredno vzdrževanje, pri čemer:
1. nadzor vozil obsega pregled tehničnega stanja in opremljenosti vozil ter nadzor njihovega delovanja:
a) ob pripravi za uporabo, ki se opravlja pred:
– odpravo vlečnih vozil na vleko vlakov in premik,
– odpravo motornih vozil za posebne namene na vožnjo ali delo,
– uvrstitvijo potniških vagonov v vlake,
– odhodom potniških vlakov iz izhodnih postaj,
– nakladanjem tovornih vagonov,
– odhodom tovornih vlakov iz izhodnih postaj;
b) med vožnjo vlakov in premikom oziroma uporabo vozil;
c) po končani uporabi, ki se opravlja:
– ob odstavitvi vlečnih vozil in motornih vozil za posebne namene kot priprava za ponovno uporabo,
– po končani vožnji potniških vagonov oziroma vlakov,
– po končani vožnji tovornih vagonov oziroma vlakov,
– po razkladanju tovornih vagonov;
2. nega vozil obsega:
a) čiščenje, dezinfekcijo in deodoriranje notranjosti motornikov, motornih garnitur in potniških vagonov, ki se opravlja kot:
– redno čiščenje (na domovnih in obračalnih postajah),
– medpotno (ambulantno) čiščenje,
– temeljito čiščenje,
b) čiščenje vozniških kabin vlečnih vozil in motornih vozil za posebne namene,
c) pranje zunanjosti vlečnih vozil in potniških vagonov,
d) opremo motornikov, motornih garnitur in potniških vagonov s sanitarnimi sredstvi in vodo,
e) čiščenje in odstranjevanje ostankov tovorov in sredstev za njihovo zavarovanje v notranjosti in na zunanjih nakladalnih površinah tovornih vagonov,
f) pranje in čiščenje zunanjosti tovornih vagonov zaradi omogočanja razpoznavnosti napisov in oznak;
3. kontrolni pregledi vozil obsegajo vzdrževanje, med katerim je treba:
– ugotoviti pravilnost delovanja posameznih sklopov in naprav,
– opraviti meritve in nastavitve določenih parametrov sklopov in naprav,
– zamenjati obrabljene in poškodovane dele,
– preskusiti delovanje zavor, varnostnih in posebnih naprav,
– opraviti ustrezna negovalna dela;
4. izredno vzdrževanje vozil predstavljajo:
– izredna popravila vozil,
– dezinfekcija, dezinsekcija in deratizacija potniških vagonov, ki se opravlja po potrebi,
– pranje in razkuževanje tovornih vagonov.
(4) Nego potniških in tovornih vagonov v mednarodnem prometu je treba opravljati v skladu z določili ustreznih mednarodnih predpisov.
(5) Obsegi vzdrževalnih del pri kontrolnih pregledih se stopnjujejo z določenim številom opravljenih pregledov. Označijo se s črko P in pripadajočo številko pregleda, pri katerem se opravijo vzdrževalna dela v ustreznem obsegu. Če se med revizijskim rokom opravlja samo en kontrolni pregled vozila, se ta označi s kratico KP. Kontrolni pregledi so: P0, P1, P2, P3, P6, P12 in P18.
(6) Izredna popravila so popravila poškodovanih, izrabljenih ali pokvarjenih delov in sklopov vozil za zagotovitev takšnega tehničnega stanja, ki omogoča njihovo nadaljnjo uporabo. Izredna popravila so:
– manjšega obsega z izločitvijo vozil iz uporabe ali brez nje,
– večjega obsega, med katerimi je vozila treba izločiti iz uporabe.
(7) V primeru, ko je to ekonomično, se lahko izredno popravilo združi s kontrolnim pregledom ali z revizijo, ne glede na rok.
(8) Revizije so popravila, pri katerih je treba pregledati, izmeriti in po potrebi popraviti vse ali določene dele in sklope zaradi zagotovitve predpisanega tehničnega stanja vozil. Obseg vzdrževalnih del pri revizijskem popravilu vozil mora biti tolikšen, da omogoča njihovo normalno izkoriščanje oziroma uporabo brez večjih posegov do naslednje revizije. Glede na obsege vzdrževalnih del se opravljajo male revizije (v nadaljnjem besedilu: MR), srednje revizije (v nadaljnjem besedilu: SR) in velike revizije (v nadaljnjem besedilu: VR) vozil.
7. člen
(roki in ciklusi rednega vzdrževanja)
(1) Roki, v katerih je treba opravljati kontrolne preglede in revizije vozil, se lahko določajo po merilih časa (v nadaljnjem besedilu: časovni roki) ali opravljenega dela in/ali časa delovanja (v nadaljnjem besedilu: delovni roki) ali v kombinaciji teh dveh meril oziroma rokov.
(2) Merilo časovnih rokov za opravljanje kontrolnih pregledov in revizij vozil je pretečeni čas med dvema opravljenima kontrolnima pregledoma oziroma revizijama vozila.
(3) Merila delovnih rokov za opravljanje kontrolnih pregledov in revizij vozil so lahko:
– prevoženi kilometri,
– prevoženi netotonski ali brutotonski kilometri,
– obratovalne ure pogonskih motorjev ali drugih agregatov vozil,
– čas kurjenja v peči parne lokomotive oziroma kurilne ure,
– druga primerna merila, kot npr. porabljena količina goriva, porabljena električna energija ipd.
(4) Za opravljanje kontrolnih pregledov in revizij vozil je odločilen tisti od obeh rokov z dovoljenim odstopanjem, ki ga posamezno vozilo prej doseže.
(5) Roki za opravljanje kontrolnih pregledov in revizij ter dovoljena odstopanja po merilih časa in opravljenega dela morajo biti določeni za vse vrste vozil, z upoštevanjem njihovih tehničnih značilnosti in pogojev uporabe.
(6) Vozilu, za katerega je za opravljanje kontrolnih pregledov in revizij določena kombinacija časovnega in delovnega roka, se lahko osnovni časovni rok podaljša do mejnega časovnega roka, če mu še ni potekel delovni rok.
(7) Mejni časovni rok kontrolnih pregledov in revizij vozila iz prejšnjega odstavka se ne sme podaljšati.
(8) Kadar je tehnično stanje vozila takšno, da ogroža varnost prometa ali ne zagotavlja kvalitetne prevozne storitve oziroma varne uporabe, izredno popravilo pa bi bilo neekonomično, je treba vozila popraviti z ustrezno revizijo tudi pred rokom, ki je določen za takšno vozilo.
(9) Ciklus vzdrževanja je zaporedje opravljanja določenih vrst negovalnih del, kontrolnih pregledov in revizijskih popravil vozil.
(10) Cikluse in roke kontrolnih pregledov in revizij vozil je treba določati na osnovi ugotovitev stanja sklopov in delov, glede na njihovo izrabljenost, poškodbe in spremembe, ki nastanejo po določenem sistematičnem preskušanju in preverjanju vozil v uporabi oziroma izkoriščanju. Pri tem je treba upoštevati tudi priporočila in navodila proizvajalcev vozil ter njihovih sklopov in delov, kakor tudi določila obveznega in priporočenega značaja zadevnih objav UIC. Za nova vozila se cikluse in roke vzdrževanja določi z datoteko o vzdrževanju, ki se dobavi skupaj z vozilom, in v procesu verifikacije pred pričetkom obratovanja predloži varnostnemu organu.
(11) Sistematična preverjanja in preskušanja iz prejšnjega odstavka je treba opravljati predvsem:
– pred prvo revizijo nove vrste vozila,
– pri uvajanju novega ali ukinjanju določenega kontrolnega pregleda,
– pri spreminjanju roka za določeno revizijo,
– pri spreminjanju obsega del pri določeni reviziji.
(12) Dovoljenje za preskušanje daje varnostni organ, ki določi tudi komisijo za spremljanje preskušanja.
(13) Roki in ciklusi vzdrževanja za posamezne vrste vozil so podrobneje določeni v III. in IV. poglavju tega pravilnika.
8. člen
(obsegi rednega vzdrževanja)
(1) Za kontrolne preglede in revizije posameznih vrst vozil določijo njihovi lastniki obsege obveznih del z upoštevanjem:
– s predpisi določenega tehničnega stanja vozil in njihovih sestavnih delov,
– navodil proizvajalcev,
– dejanskega tehničnega stanja vozil in njihovih sestavnih delov,
– datoteke o vzdrževanju,
– lastnih pridobljenih izkušenj pri preteklem vzdrževanju enakih ali podobnih vozil in/ali njihovih sestavnih delov.
(2) Kadar se zaradi ugotovljenega slabega tehničnega stanja razdrtih sklopov in delov komisijsko ugotovi takšno stanje vozila, da po ciklusu predvideni kontrolni pregled ali revizija ne bosta zagotovila njegovega zadovoljivega tehničnega stanja, je treba določiti višje ciklusno popravilo, ki bo z večjim obsegom vzdrževalnih del zadostilo predpisanim tehničnim pogojem.
(3) Za vozila iz prvega odstavka določi obsege del pri kontrolnih pregledih in revizijah lastnik. Obseg del se določi na osnovi defektiranja demontiranih sklopov in delov vozil, o čemer se sestavi zapisnik.
(4) Opise vzdrževalnih del iz prvega odstavka posreduje lastnik vozila v potrditev varnostnemu organu.
(5) Pri opravljanju določene revizije vozila se lahko izpusti popravilo posameznih delov, sklopov in naprav, če je bilo na njih opravljeno izredno popravilo v enakem obsegu pred vstopom vozila v revizijo.
(6) Če se med popravilom pri kontroli in preverjanju delov, sklopov in naprav ugotovi določena nepravilnost, se mora ta odpraviti, ne glede na določen obseg del za zadevno vrsto popravila.
9. člen
(postopek z vozili po izrednem dogodku)
(1) Po izrednem dogodku z iztirjenjem, trčenjem, naletom s hitrostjo nad 12 km/h, oplaženjem, požarom, eksplozijo, preobremenitvijo, poplavo ali strganjem vlaka oziroma vozil je treba na kraju samem opraviti vizualni pregled vsakega udeleženega vozila in ugotoviti, ali je le-to sposobno za nadaljnjo vožnjo do namembnega kraja ali pa mora v ustrezno delavnico za vzdrževanje, kjer bo opravljen podrobnejši pregled vozila. Pri tem je treba določiti tudi hitrost vožnje pri prevozu. Če se ugotovi, da vozilo ni sposobno za vožnjo, ga je treba prepeljati kot naloženega v celoti ali po delih.
(2) Pred pričetkom izvajanja izrednih popravil vozil, poškodovanih pri izrednih dogodkih ali takšnih, za katere obstaja sum, da so bila poškodovana pri izrednih dogodkih, je treba pri določanju obsega del opraviti natančen pregled vitalnih sklopov in delov, katerih tehnično stanje ima vpliv na varnost železniškega prometa in nastanek morebitnih dodatnih materialnih škod. Pri tem je treba pregledati:
– okvirje podstavnih vozičkov,
– kolesne dvojice,
– glavne okvirje vozil,
– vlečne in odbojne naprave,
– vzmetenje in obesne sklope,
– zavorne naprave in njihove sestavne dele,
– pritrjenost in stanje pogonskih in pomožnih strojev,
– centričnost povezanih vrtečih se strojev in sklopov.
(3) Predstavnik tehniškega osebja delavnice za vzdrževanje, ki je opravila podroben pregled vozila, oziroma predstavnik lastnika vozila mora odločiti, ali je potrebna preskusna vožnja pred izročitvijo vozila v promet v skladu z določbami 19., 20., 21. in 22. člena tega pravilnika.
2. Splošni postopki pri vzdrževanju vozil v sklopu revizije
10. člen
(izročanje vozil v vzdrževanje)
Vozila se morajo izročati v vzdrževanje na način in v skladu z načrti, ki so sestavni del pogodb med lastniki vozil in vzdrževalci. Pri izročitvi vozil v vzdrževanje morajo lastniki vozil in vzdrževalci:
– opraviti pregled in primopredajo pripadajoče dokumentacije;
– s podrobnim pregledom ugotoviti tehnično stanje vozila, inventarja in opreme;
– sestaviti primopredajni zapisnik z navedbo vseh podatkov, pomembnih za popravilo, kot so vrsta popravila, vrsta in tehnično stanje vozila z morebitnimi manjkajočimi deli, sklopi, napravami ter oprema vozila ipd.
11. člen
(način izvajanja popravil)
(1) Revizije vozil se opravljajo po predpisanih obsegih del za posamezno vrsto revizije na podlagi tehničnih pogojev ter navodil za popravila sklopov, delov in naprav.
(2) Izredno popravilo delov, sklopov in naprav vozil, ki so pokvarjeni ali poškodovani, se opravi na podlagi tehnične dokumentacije za vzdrževanje.
(3) Popravilo vozil sestavljajo popolna ali delna popravila njihovih sestavnih delov, sklopov, naprav in opreme, pri čemer se le-ti demontirajo iz vozila v obsegu, ki je določen glede na vrsto popravila. Podrobnejša delitev vzdrževalnih del se navede v opisih vzdrževalnih del za posamezne vrste vozil in popravil.
(4) Pri delnem popravilu delov, sklopov, naprav in opreme se opravljajo popravilo le nekaterih njihovih sestavov in določene meritve, preverjanja in nastavitve. Delna popravila se določijo za vsak posamičen primer.
(5) Pregled in preskušanje tlačnih posod in parnih kotlov opravljajo za to pooblaščeni delavci, ki morajo izpolnjevati pogoje, navedene v petem odstavku 25. člena tega pravilnika.
12. člen
(prevzem in izročanje vozil v promet ali uporabo)
(1) Vozila je treba po opravljenih revizijah, obnovi, nadgradnji in izrednih popravilih večjega obsega ter eventualni preskusni vožnji prevzeti in izročiti v promet ali uporabo na način, s katerim se dokazno evidentira ugotovitev, da je posamezno vozilo sposobno za varen železniški promet oziroma uporabo. Za vozila, na katerih je bila opravljena obnova ali nadgradnja, je potrebno pridobiti novo obratovalno dovoljenje.
(2) Ob prevzemu vozil po opravljenem popravilu mora biti sestavljen zapisnik o primopredaji, ki ga podpišejo predstavniki lastnika vozila in vzdrževalca.
(3) Ob prevzemu po opravljenih popravilih mora vzdrževalec sočasno izročiti lastniku vozila tudi vso urejeno tehnično dokumentacijo, ki mu jo je le-ta izročil ob predaji vozila v popravilo, in novo tehnično dokumentacijo, če jo je izdelal ali pridobil med obnovo ali nadgradnjo.
(4) Kot datum končanega popravila vozila velja tisti dan, ko je bilo vozilo prevzeto iz popravila s podpisom zapisnika o primopredaji.
3. Kontrola kakovosti vzdrževanja
13. člen
(pomen, namen, naloge in organiziranost kontrole kakovosti vzdrževanja)
(1) Kakovost pri vzdrževanju vozil ima odločilen vpliv na njihovo varno in zanesljivo delovanje, ki sta obenem pogoj za zagotavljanje varnega, urejenega in ekonomičnega železniškega prometa, zato je treba kakovosti vzdrževanja vozil posvečati posebno pozornost.
(2) Za kontrolo kakovosti organizirajo delavnice za vzdrževanje kontrolo vzdrževanja z ustreznim osebjem za kontrolo.
(3) Osebje za kontrolo nadzira vzdrževalna dela in preskuse pri vzdrževanju vozil.
(4) V datoteki o vzdrževanju mora biti določen opis nalog, ki jih je treba opraviti kot minimum pri preskušanju, za to potrebna preskusna in kontrolna oprema, pri katerih delih, preskusih in meritvah je obvezna prisotnost osebja za kontrolo in potrditev ustreznosti popravila oziroma pravilnosti rezultata meritev in preskusov.
(5) Delavnice za vzdrževanje organizirajo kontrolo kakovosti vzdrževanja vozil, ki se opravlja z vodenjem potrebnih evidenc, medfaznimi in faznimi kontrolami ter končnimi prevzemi pri:
– rednem in izrednem vzdrževanju vozil,
– popravilih posameznih delov in sklopov vozil,
– novih sklopih in delih vozil, prevzetih od proizvajalcev ali dobaviteljev,
– novih sklopih in delih, prevzetih pred vgradnjo na vozila,
– materialih za vozila ter njihovih sklopih in delih. O rezultatih kontrole kakovosti vzdrževanja vozil mora biti vzpostavljena sledljivost.
(6) Lastniki vozil lahko opravljajo vzorčne kontrole, sodelujejo pri meritvah ter pri preskusih.
4. Tehtanje vozil po opravljenih popravilih
14. člen
(namen in zahteve tehtanja)
(1) Tehtanje vozil je namenjeno za merjenje različnih vrednosti mas vozil, ki služijo za tehnične podatke o vozilih, potrebne pri uporabi vozil in za zagotavljanje varnega teka pri vožnji vozil.
(2) Tehtati je treba vsa vozila, razen tovornih vagonov:
– po vsakem popravilu okvirja vozila, s katerim se povzroči sprememba razporeditve ali velikosti mas,
– po vsaki razstavitvi ali zamenjavi podstavnih vozičkov,
– po zamenjavi kolesne dvojice,
– na zahtevo predstavnika lastnika vozila, če le-ta meni, da je tehtanje potrebno.
(3) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se tehtanje mas obvezno opravlja na tovornih vagonih serije Laeqss in Laess.
(4) Za tehtanje vozil se uporabljajo tehtnice, ki izpolnjujejo pogoje v skladu z zakonom o meroslovju in na njegovi podlagi izdanimi podzakonskimi predpisi.
(5) Tovorne vagone je treba tehtati prazne, pripravljene za promet, s pripadajočo opremo. Tehtanje tovornih vagonov je treba opraviti po opravljeni reviziji, in sicer zaradi določitve mase (tare) vagona.
15. člen
(tehtane mase)
(1) Dejanske mase, ugotovljene pri tehtanju vozil, je treba primerjati z deklariranimi, ob upoštevanju dovoljenih odstopanj, in sicer za:
– skupno maso vozila,
– maso na posameznih oseh vozila oziroma osne mase,
– srednjo osno maso vseh osi vozila oziroma vseh osi v podstavnem vozičku,
– maso na posameznih kolesih vozila oziroma kolesne mase,
– skupno kolesno maso leve in desne strani vozila.
(2) Skupna masa vozila je masa, navedena v tehnični dokumentaciji vozila, ko je le-to pripravljeno za uporabo z 2/3 zalog porabnih materialov, in opremo, ki je v stalni sestavi vozila.
(3) Če so na vozilu opravljene obnove ali nadgradnje, ki imajo za posledico spremembo njegove mase, je treba izmeriti novo skupno maso vozila. Spremenjeno skupno maso vozila je treba vpisati v tehnično dokumentacijo vozila in na samo vozilo.
(4) Osne in kolesne mase vozila je treba določiti računsko iz skupne mase vozila.
(5) Osna masa železniškega vozila je masa praznega ali naloženega vozila, deljena s številom osi vozila.
(6) Srednja osna masa je masa posamezne osi vozila, izračunana z deljenjem:
– skupne mase vozila s številom vseh osi oziroma kolesnih dvojic, če je skupna masa enakomerno porazdeljena na vse osi oziroma kolesne dvojice,
– pripadajočega dela (skupine osi z isto osno maso) skupne mase vozila s številom osi v skupini, če je skupna masa neenakomerno porazdeljena na osi oziroma kolesne dvojice.
(7) Kolesna masa je del skupne mase vozila, ki pripada enemu kolesu. Kolesno maso je treba ugotoviti z neposrednim tehtanjem ali z deljenjem skupne mase vozila s številom vseh koles vozila, če je obremenitev vseh osi vozila porazdeljena enakomerno.
(8) Skupna kolesna masa je vsota leve in/ali desne strani posameznih kolesnih mas.
16. člen
(način tehtanja)
(1) Med tehtanjem vozila se na njem ne smejo opravljati nobena dela, iz njega pa morajo biti odstranjeni vsi deli, materiali in orodje, ki niso v njegovi osnovni sestavi.
(2) Po tehtanju je treba opraviti primerjavo med dobljenimi rezultati. Če je ugotovljeno prekomerno odstopanje od dovoljenih vrednosti, je treba opraviti ponovno nastavitev razporeditve kolesnih mas. Postopek je treba ponavljati tako dolgo, dokler ni doseženo dovoljeno odstopanje razporeditve kolesnih mas.
(3) Kot končni rezultat tehtanja je treba upoštevati aritmetično srednjo vrednost dveh tehtanj.
(4) Rezultate tehtanj vozil je treba vpisati v merilni list, naveden v prilogi 2, ki je sestavni del tega pravilnika. Če ima tehtnica avtomatski izpis, skladen s prilogo 2, se dokumentaciji vozila priloži le-ta.
17. člen
(tehtanje vlečnih vozil)
(1) Vlečna vozila morajo biti pri tehtanju opremljena z 2/3 zaloge porabnih materialov (gorivo, voda, olje, pesek ipd.) in s pripadajočo opremo, ki je njihov sestavni del.
(2) Tehtanje dizelskih in električnih lokomotiv je treba opravljati z odvitimi blažilniki in obstoječimi veznimi elementi med podstavnimi vozički.
(3) Tehtanje motornikov in motornih garnitur oziroma vozil v njihovi sestavi je treba opraviti brez simulirane obremenitve razporeda in mase potnikov.
(4) Dovoljena odstopanja pri tehtanju dizelskih in električnih lokomotiv smejo znašati:
– od +3% do -1% skupne mase lokomotive od deklarirane skupne mase,
– ± 2% srednje osne mase od deklarirane srednje osne mase enakih osi v vozilu,
– ± 4% od srednje vrednosti vsote kolesnih mas v eni vrsti oziroma na eni strani vozila,
– ± 4% od srednje vrednosti kolesne mase ene osi.
(5) Dovoljena odstopanja pri tehtanju motornikov in motornih garnitur smejo biti:
– od +5% do -1% skupne mase vozila od deklarirane skupne mase,
– enaka kot pri lokomotivah za ostale vrednosti.
(6) Dovoljena odstopanja pri tehtanju motornih vozil za posebne namene, razen njihovih priključnih vozil, so enaka kot pri lokomotivah.
(7) Tehtanje parnih lokomotiv je treba opravljati s popuščenimi zagozdami za reguliranje osnih ležajev in s ca. 50 kg/m2 nametanega premoga na rešetki kurišča ter z lego glavnega ročičnega ležaja oziroma gonilne ročice na 45°.
(8) Pri tehtanju parnih lokomotiv so dovoljena naslednja odstopanja:
– skupna masa lokomotive: +3% do -1% od deklarirane skupne mase,
– osne mase vlečnih in gnanih osi: ± 2% od njihovih deklariranih osnih mas,
– osne mase prostih osi: ± 2,5% od njihovih deklariranih osnih mas,
– kolesna masa ene osi: ± 4% od njene srednje vrednosti na zadevni osi,
– vsota kolesnih mas v eni vrsti oziroma na eni strani lokomotive: 4% od srednje vrednosti.
(9) Pri tehtanju zalogovnikov parnih lokomotiv so dovoljena enaka odstopanja kot pri tehtanju tovornih vagonov.
18. člen
(tehtanje vlečenih vozil)
(1) Potniške vagone je treba tehtati pripravljene za promet s pripadajočo opremo brez obtežitve s potniki oziroma simulacije obtežitve.
(2) Pri tehtanju potniških vagonov so dovoljena naslednja odstopanja:
a) skupna oziroma lastna masa vagona:
– ± 5% od deklarirane skupne mase;
b) osna masa:
– ±5% od srednje osne mase vagona, sposobnega za hitrosti do 160 km/h;
– ± 3% od srednje osne mase vagona, sposobnega za hitrosti nad 160 km/h;
c) kolesna masa:
– ±5% od srednje kolesne mase zadevne osi vagona, sposobnega za hitrosti do160 km/h,
– ±3% od srednje kolesne mase zadevne osi vagona, sposobnega za hitrosti nad 160 km/h.
(3) Osnih in kolesnih mas tovornih vagonov ni treba tehtati, razen na posebno zahtevo lastnika vagonov.
(4) Pri tehtanju vagonov za posebne namene in vozil za druge namene so dovoljena odstopanja enaka kot pri potniških vagonih.
5. Preskusne vožnje vozil po končanih popravilih
19. člen
(namen in vrste preskusnih voženj)
(1) Preskusne vožnje vozil so namenjene za ugotavljanje njihove tehnične in eksploatacijske brezhibnosti pred izročitvijo v promet.
(2) Preskusne vožnje vozil se opravljajo kot:
– tekalne preskusne vožnje z vlečnimi vozili, motornimi vozili za posebne namene in s potniškimi vagoni,
– tekalne preskusne vožnje s tovornimi vagoni na posebno zahtevo lastnika,
– obremenilne preskusne vožnje z lokomotivami.
(3) Preskusno vožnjo vozila je treba opraviti:
– po končani reviziji,
– po končani obnovi ali nadgradnji,
– po končanem izrednem popravilu večjega obsega, ki vpliva na tekalno sposobnost vozila,
– na zahtevo lastnika vozila.
20. člen
(tekalne preskusne vožnje)
(1) Med tekalnimi preskusnimi vožnjami je treba preskusiti sposobnost vozil za vožnjo z njihovo največjo hitrostjo, pri čemer se ugotavlja delovanje tekalnih sestavov, zavornih naprav, pogonskih agregatov, sklopov in naprav. Za ta namen mora biti z voznim redom določena ustrezna vrsta vlaka večjega ranga.
(2) Tekalne preskusne vožnje je treba opravljati:
– po zamenjavi podstavnega vozička,
– po zamenjavi dveh ali več vlečnih elektromotorjev ali njihovih drsnih ležajev na lokomotivah in motornikih,
– po opravljenih popravilih, ki lahko vplivajo na prerazporeditev mas,
– po opravljenih popravilih, ki vplivajo na tekalne sposobnosti,
– po vsakem popravilu potniškega vagona, ki zahteva nastavitev osnega ležajnega sklopa,
– po izgradnji in ponovni vgradnji katerekoli kolesne dvojice parne lokomotive.
(3) Tekalna prekusna vožnja iz druge alinee drugega odstavka tega člena se lahko nadomesti s simulacijo na preskuševalnici. O simulaciji preskusa se izda merilni list.
(4) Tekalne preskusne vožnje lokomotiv je treba opravljati na relaciji z dolžino najmanj 25 km v vsaki smeri.
(5) Tekalne preskusne vožnje motornikov in motornih garnitur je treba opravljati na relaciji z dolžino najmanj 15 km v vsaki smeri.
(6) Tekalne preskusne vožnje motornih vozil za posebne namene je treba opravljati na relaciji z dolžino najmanj 15 km v vsaki smeri.
(7) Tekalne preskusne vožnje potniških vagonov z električnimi generatorji enosmerne napetosti (dinami) je treba opravljati v obe smeri vožnje na relaciji z dolžino najmanj 25 km v vsaki smeri.
(8) Tekalne preskusne vožnje potniških vagonov z električnimi generatorji izmenične napetosti (alternatorji) ali s statičnimi pretvorniki je treba opravljati na relaciji s skupno dolžino najmanj 50 km.
(9) Tekalne preskusne vožnje vagonov za posebne namene in vozil za druge namene je treba opraviti na relaciji z dolžino najmanj 25 km v vsaki smeri.
(10) Tekalne preskusne vožnje iz tega člena se morajo opraviti v neprekinjeni vožnji in z največjo predpisano hitrostjo v dolžini 50% od predpisane dolžine relacije za posamezno vozilo.
21. člen
(obremenilne preskusne vožnje lokomotiv)
(1) Obremenilne preskusne vožnje se opravljajo z lokomotivami po opravljenih tekalnih preskusnih vožnjah in odpravi pomanjkljivosti, ki so bile ugotovljene pri teh vožnjah.
(2) Med obremenilnimi preskusnimi vožnjami je treba preskusiti sposobnost lokomotiv za vožnjo z največjo obremenitvijo.
(3) Pri obremenilnih preskusnih vožnjah lokomotiv je treba le-te uvrstiti kot priprežne lokomotive. Vrste in mase vlakov ter relacije njihove vožnje morajo biti v skladu s tehnično-eksploatacijskimi pogoji preskušanih lokomotiv.
(4) Obremenilne preskusne vožnje lokomotiv je treba opravljati na relaciji z dolžino najmanj 50 km v eno smer.
(5) Med obremenilnimi preskusnimi vožnjami lokomotiv je treba preskusiti njihovo delovanje pri največji trajni obremenitvi in različnih hitrostih ter sposobnost doseganja največje hitrosti vlaka z določeno maso v skladu s tehničnimi podatki.
(6) Obremenilna preskusna vožnja premikalne lokomotive se lahko nadomesti s 24-urnim premikom na ranžirni postaji z najmanj 75% časovno izkoriščenostjo premikalne lokomotive. Navedeno ne velja za lokomotive, ki opravljajo kombinirano delo (vleko vlakov in premik).
22. člen
(opravljanje preskusnih voženj)
(1) Preskusne vožnje je treba opravljati izključno podnevi, tako da je na vmesnih in obračalnih postajah omogočeno kvalitetno pregledovanje vozil in ugotavljanje pomanjkljivosti.
(2) Preskusne vožnje vozil se lahko opravljajo, ko so zadovoljivo opravljeni pregledi in preskusi v delavnicah za vzdrževanje in odpravljene vse ugotovljene napake in pomanjkljivosti.
(3) Če so na vozilu med preskusno vožnjo ugotovljene napake ali pomanjkljivosti, ki vplivajo na varnost železniškega prometa (zavore, varnostne naprave, tekalni sestavi, ipd.) ali na glavne eksploatacijske lastnosti vozila, je treba po odpravi napake oziroma pomanjkljivosti preskusno vožnjo ponoviti.
(4) O ponovni preskusni vožnji odloča strokovno osebje lastnika in strokovno osebje vzdrževalca, ki je sodelovalo pri preskusni vožnji. Če ni mogoče doseči dogovora za ponovitev preskusne vožnje, velja odločitev predstavnika lastnika.
(5) O vsaki preskusni vožnji se sestavi zapisnik, iz katerega morajo biti razvidni rezultati preskusov vseh naprav, ki imajo kakršenkoli vpliv na varnost vožnje vozil v železniškem prometu, kot npr. delovanje zavor z vsemi pomembnimi zračnimi tlaki, delovanje budnika, avtostop naprav, merilnikov hitrosti, itd., in vse med preskusno vožnjo ugotovljene napake in pomanjkljivosti, ki jih je potrebno odpraviti pred izročitvijo vozila v promet oziroma uporabo.
6. Pooblaščanje delavnic za vzdrževanje železniških vozil
23. člen
(delavnice za vzdrževanje in druga vzdrževalna mesta)
(1) Vzdrževanje vozil ter njihovih sklopov in delov se lahko opravlja na/v:
– podjetjih za vzdrževanje vozil,
– lastnih delavnicah za vzdrževanje lastnikov vozil,
– deloviščih tehničnovagonske dejavnosti lastnikov vozil,
– pregledovalnih mestih tehničnovagonske dejavnosti lastnikov vozil,
– stojiščih vozil v delovnih enotah upravljavcev in uporabnikov vozil,
– postajah,
– gradbiščih.
(2) V delavnicah za vzdrževanje in na drugih vzdrževalnih mestih morajo biti zagotovljeni ustrezni tehnični in varnostni pogoji, ki omogočajo kvalitetno, varno in okolju prijazno vzdrževanje vozil.
24. člen
(pogoji za pridobitev pooblastila delavnic za vzdrževanje)
(1) Za vse vrste vzdrževanj železniških vozil v skladu s 6. členom tega pravilnika, razen nadzora in nege vozil, in za vzdrževanje vitalnih sklopov in delov vozil, morajo delavnice za vzdrževanje pridobiti pooblastilo.
(2) Pooblastilo iz prejšnjega odstavka mora pridobiti vsaka delavnica za vzdrževanje, ne glede na to, ali je organizacijsko pri samem lastniku vozil ali je samostojen subjekt.
(3) Za pridobitev pooblastila iz prvega odstavka morajo delavnice za vzdrževanje dokazati, da izpolnjujejo pogoje v zvezi s/z:
– osebjem,
– tehnično opremo,
– merilnimi in preskusnimi sredstvi oziroma napravami,
– tehnično dokumentacijo in tehničnimi predpisi,
– zagotavljanjem kakovosti,
– kvalifikacijami v varilni tehniki,
– kvalifikacijami za neporušne preiskave materiala,
– posebno zahtevnimi vzdrževalnimi deli,
– izvajanjem kontrole.
25. člen
(osebje delavnic za vzdrževanje)
(1) Glede osebja mora delavnica za vzdrževanje razpolagati s poimensko imenovanimi:
a) odgovornim poslovodnim organom (direktor, obratovodja ali tehnični vodja),
b) vodjem za tehnični nadzor,
c) nadzornim strokovnjakom za:
– varjenje,
– elektrotehniko,
– neporušne preiskave,
– posode pod tlakom,
– zavorne sisteme.
(2) Glede nadzornih strokovnjakov iz prejšnjega odstavka mora delavnica za vzdrževanje razpolagati z dokazili o njihovi ustrezni izobrazbi.
(3) Izobraževanje osebja na področjih iz točke c) prvega odstavka tega člena mora biti opravljeno s spoznavanjem veljavnih tehničnih predpisov, ki se uporabljajo pri vzdrževalnih delih.
(4) Osebje, ki opravlja vzdrževalna dela, mora biti posebej usposobljeno za opravljanje določenih vrst vzdrževalnih del in uporabo tehnične dokumentacije za vzdrževanje, posebno na področjih zavorne in varilne tehnike, preskusov z neporušnimi metodami ter za posebno zahtevna vzdrževalna dela iz 31. člena tega pravilnika.
(5) Osebje, ki pregleduje parne kotle in posode pod tlakom in vodi komisije za določanje vrst popravil navedenih sklopov, mora imeti višjo ali visoko izobrazbo strojne smeri in najmanj dve leti prakse pri popravilih parnih lokomotiv in/ali posod pod tlakom ter pridobljeno ustrezno pooblastilo v skladu s predpisi o ugotavljanju skladnosti.
26. člen
(tehnična oprema)
(1) Za opravljanje vzdrževanja morajo delavnice za vzdrževanje razpolagati s prostorsko in tehnično opremo, ki mora biti v skladu z vrstami vzdrževanih vozil in/ali njihovih sestavnih delov ter vrstami vzdrževalnih del oziroma popravil, za katera imajo ali nameravajo pridobiti pooblastilo.
(2) Glede tehnične opreme iz prejšnjega odstavka morajo delavnice za vzdrževanje predložiti dokaze o pregledih posameznih strojnih naprav, kot je/so npr. tehtnica za vozila, merilnica/ preskuševalnica podstavnih vozičkov, preskuševalnice raznih pogonskih agregatov, naprave varilne tehnike ipd., ter podatke o njihovih glavnih parametrih in izdelanih navodilih za delo s temi napravami oziroma za njihovo uporabo.
27. člen
(merilna in preskusna oprema in instrumenti)
(1) Delavnice za vzdrževanje morajo razpolagati z merilnimi instrumenti in preskusno opremo, ki mora imeti za nameravano uporabo zahtevane meroslovne značilnosti.
(2) Delavnice za vzdrževanje morajo imeti urejen sistem za kontrolo merilne in preskusne opreme.
(3) Merilni instrumenti, s katerimi razpolagajo delavnice za vzdrževanje in za katere je to predpisano v zakonu, ki ureja meroslovje, se morajo redno in/ali izredno overjati. Overitev merila zagotovi delavnica za vzdrževanje, izvaja pa jo pravna oseba oziroma samostojni podjetnik posameznik, imenovan v skladu z zakonom, ki ureja meroslovje.
28. člen
(tehnična dokumentacija in tehnični predpisi)
(1) Za vzdrževanje vozil morajo delavnice za vzdrževanje razpolagati s tehnično dokumentacijo in tehničnimi predpisi, pri čemer tehnično dokumentacijo predstavljajo:
– konstrukcijska dokumentacija,
– dokumentacija o tehničnih pogojih,
– navodila proizvajalcev,
– katalogi rezervnih delov,
– opisi del.
(2) Konstrukcijska dokumentacija mora vsebovati sestavne in delavniške načrte, potrebne za vzdrževanje vozil.
(3) Za vzdrževanje starejših vozil, ki so bila nabavljena v tujini, konstrukcijska dokumentacija ni obvezna.
(4) Dokumentacija o tehničnih pogojih mora vsebovati najvažnejše podatke za vzdrževanje, kot so:
– tehnični opisi vozil,
– glavni konstrukcijski in ostali podatki, pomembni za uporabo vozil,
– razvrstitve sklopov, naprav in opreme,
– obsegi obveznih del pri rednem vzdrževanju,
– normativi delovnega časa za predpisane obsege del,
– normativi porabe rezervnih delov in materialov za posamezne vrste vzdrževanja enega vozila; med uporabo vozil se lahko ti normativi spremenijo na osnovi izkušenj,
– seznami obveznih preskuševalnic in naprav, potrebnih za preskušanje, meritve in nastavitve sklopov in delov med vzdrževalnimi deli, kakor tudi preskuševalnic za končno preskušanje vozil,
– programi preskušanj in pregledovanj pri preskusnih vožnjah, če so te predvidene po vzdrževanju,
– kompleti mernih listov za vpisovanje rezultatov meritev med popravljanjem sklopov in delov,
– seznami tehničnih navodil, standardov in predpisov, potrebnih pri izvajanju vzdrževanja.
(5) Dokumentacijo o tehničnih pogojih morajo dopolnjevati navodila za popravilo posameznih sklopov in delov z določanjem postopkov za opravljanje zahtevnejših del pri njihovem vzdrževanju.
29. člen
(kvalificiranost v varilni tehniki)
Na področju varilne tehnike morajo delavnice za vzdrževanje izpolnjevati zahteve in pogoje iz VI. poglavja tega pravilnika.
30. člen
(kvalificiranost za neporušne preiskave materiala)
(1) Preskuse z neporušnimi preiskavami materiala pri vzdrževanju železniških vozil in njihovih sestavnih delov sme opravljati samo ustrezno izobraženo in predhodno usposobljeno preskusno osebje.
(2) Glede kvalificiranosti preskuševalnega osebja in kontrole preskusov je treba upoštevati določbe SIST EN 473 in objavo UIC 960. Za preskuševalno osebje se mora dokazovati usposobljenost za preskuševalca 1. stopnje, osebje za nadzor preskusov pa mora biti usposobljeno za preskuševalca 2. ali 3. stopnje.
(3) Preskusi z neporušnimi preiskavami materiala morajo biti urejeni tako, da je zagotovljeno strokovno opravljanje preskusov brez vpliva na ocenjevanje rezultatov; nadzor preskusov mora opravljati odgovoren strokovnjak s pravico neodvisnega odločanja.
31. člen
(posebno zahtevna vzdrževalna dela)
(1) Za posebno zahtevna vzdrževalna dela se štejejo dela pri vzdrževanju sklopov in naprav vozil, ki s svojo tehnično brezhibnostjo odločilno in neposredno vplivajo na varnost in urejenost železniškega prometa oziroma se zanje zahteva nadzor. To so vzdrževalna dela pri vzdrževanju:
– vitalnih sklopov in delov zavor,
– merilnikov hitrosti,
– budnikov,
– avtostop naprav,
– naprav radijskih zvez,
– kolesnih dvojic,
– kotlov parnih lokomotiv z njihovo opremo.
(2) Posebno zahtevna vzdrževalna dela lahko opravljajo le delavci z ustrezno usposobljenostjo oziroma delavci, ki imajo certifikate o usposobljenosti za ta vzdrževalna dela.
(3) Vzdrževanje merilnikov hitrosti, budnikov, avtostop naprav, svetlobnih in zvočnih signalnih naprav ter naprav radijskih zvez je treba opravljati v skladu s posebnimi predpisi in navodili proizvajalcev, ob upoštevanju določil obveznega in priporočenega značaja zadevnih objav UIC.
32. člen
(izdaja pooblastila delavnici za vzdrževanje)
(1) Pooblastilo za vzdrževanje železniških vozil in/ali njihovih sestavnih delov izda varnostni organ v skladu z določbami zakona, ki ureja splošni upravni postopek, in zakona, ki ureja varnost v železniškem prometu.
(2) Pooblastilo iz prejšnjega odstavka se izda delavnici za vzdrževanje z odločbo na podlagi pozitivnega mnenja iz priporočila za odločitev strokovno-tehnične presoje, za katero zaprosi delavnica za vzdrževanje.
(3) Strokovno-tehnično presojo za pooblastitev delavnice za vzdrževanje železniških vozil in/ali njihovih sestavnih delov opravi v delavnici za vzdrževanje komisija za strokovno-tehnično presojo delavnice za vzdrževanje, katere sestavo določi predstojnik varnostnega organa.
33. člen
(veljavnost pooblastila delavnice za vzdrževanje)
Pooblastilo delavnice za vzdrževanje železniških vozil in/ali njihovih sestavnih delov velja tri leta od datuma izdaje pooblastila.
34. člen
(tehnična opremljenost in usposobljenost delavnic za vzdrževanje)
(1) Minister za promet natančneje določi zahteve v zvezi s tehnično opremljenostjo in usposobljenostjo, ki se ugotavlja pri strokovno-tehnični presoji delavnic za vzdrževanje za njihovo pooblastitev za vzdrževanje železniških vozil in/ali njihovih sestavnih delov.
(2) Predpis iz prejšnjega odstavka predpisuje zahtevano tehnično opremo in strokovne kadre za vzdrževanje po vrstah vozil, navedenih v 2. členu tega pravilnika, ter njihovih sestavnih delov oziroma komponent, kot so:
– spodnji okvir in grod vozila,
– podstavni vozički, vključno z jeklenim, gumastim in zračnim vzmetenjem,
– kolesne dvojice,
– vse vrste zavor,
– električne naprave,
– varnostne naprave (avtostop, budnik, merilec hitrosti),
– naprave vozil, ki se morajo posebej nadzirati (npr. rezervoarji vagonov cistern ipd.),
– ugotavljanje kolesnih mas in skupne mase vozil (tehtanje).
III. VZDRŽEVANJE VLEČNIH VOZIL IN MOTORNIH VOZIL ZA POSEBNE NAMENE
1. Vzdrževanje električnih in dizelskih vlečnih vozil
35. člen
(nadzor)
(1) Nadzor električnih in dizelskih vlečnih vozil se opravlja v skladu s 1. točko tretjega odstavka 6. člena tega pravilnika.
(2) Pri pripravi za vožnjo električnih in dizelskih vlečnih vozil pregledajo vozila njihovi upravljavci ali drugo osebje, ki je za to zavezano, in pri tem opravijo preglede, preverjanja in druga dela v skladu z interno določenim tehnološkim procesom dela.
(3) Upravljavci električnih in dizelskih vlečnih vozil morajo med vožnjo stalno spremljati delovanje pogonskih in gnanih strojev ter naprav.
(4) Ugotovljene nepravilnosti med obratovanjem električnih in dizelskih vlečnih vozil morajo njihovi upravljavci sproti odpravljati, če so za to usposobljeni in ustrezno opremljeni, sicer pa jih morajo evidentirati v ustrezen dokument, na osnovi katerega se opravijo popravila v delavnici za vzdrževanje oziroma delovni enoti lastnika ali uporabnika vozil.
36. člen
(nega)
(1) Nega električnih in dizelskih vlečnih vozil se opravlja v skladu z 2. točko tretjega odstavka 6. člena tega pravilnika.
(2) Strojevodje skrbijo za urejenost vozniških kabin med vožnjo in po zapustitvi vozil. Po potrebi morajo očistiti tudi strojne prostore, če je to potrebno zaradi preverjanja določenih nepravilnosti pri delovanju pogonskih in pomožnih strojev.
(3) Zunanje pranje in temeljito čiščenje notranjih prostorov električnih in dizelskih vlečnih vozil in opreme je treba opravljati v skladu s planiranimi periodičnimi čiščenji, ki se opravljajo v skladu z internimi predpisi.
37. člen
(kontrolni pregledi)
(1) Kontrolni pregledi električnih in dizelskih vlečnih vozil se opravljajo v skladu s 3. točko tretjega odstavka in petim odstavkom 6. člena tega pravilnika.
(2) Kontrolni pregledi električnih in dizelskih vlečnih vozil se opravljajo v časovnih in/ali delovnih rokih oziroma s kombinacijo teh dveh rokov. Kontrolna pregleda P0 in P1 se lahko opravita v mejnem časovnem roku, v skladu s šestim in sedmim odstavkom 7. člena, če še ni dosežen delovni rok z dovoljenim odstopanjem.
(3) V primeru, da je bilo električno ali dizelsko vlečno vozilo do 30 dni neprekinjeno izločeno iz obratovanja, določi lastnik obseg pregleda pred ponovnim obratovanjem.
(4) Merilo delovnih rokov kontrolnih pregledov so skupno opravljeni mazalni kilometri, ki so vsota tekalnih in reduciranih kilometrov.
(5) Tekalni kilometri so vsota vseh prevoženih kilometrov, ki se ugotavljajo s kilometrskega števca. K tekalnim kilometrom električnih in dizelskih vlečnih vozil sodijo opravljeni kilometri pri vožnji vlakov, priprežnih in doprežnih vožnjah, kilometri, ustvarjeni pri lokomotivskih vožnjah, in opravljeni kilometri pri premikalnih vožnjah z električnimi in dizelskimi vlečnimi vozili.
(6) Reducirani kilometri so fiktivni kilometri, ki se izračunavajo posebej za delo lokomotiv na stalnem premiku in posebej za delo lokomotiv za potrebe predogrevanja oziroma hlajenja potniških garnitur na izhodnih postajah vlakov.
(7) Reducirani kilometri na stalnem premiku se izračunavajo na osnovi enournega dela premikalnih lokomotiv. Način obračuna teh kilometrov določi lastnik vozila, glede na intenzivnost premika na posameznem premikalnem mestu oziroma na industrijskem tiru, pri čemer se za 1 uro premika lahko upošteva največ 10 kilometrov.
(8) Reducirani kilometri za delo lokomotiv pri predogrevanju oziroma hlajenju potniških garnitur na izhodnih postajah vlakov se obračunavajo tako, da se za 1 uro prej navedenega dela upošteva 10 km.
(9) Za električna in dizelska vlečna vozila veljajo vrste in roki kontrolnih pregledov z dovoljenimi odstopanji, navedeni v preglednici 1 priloge 3, ki je sestavni del tega pravilnika.
38. člen
(revizije)
(1) Na električnih in dizelskih vlečnih vozilih se opravljajo srednje in velike revizije (SR in VR) v skladu z osmim odstavkom 6. člena tega pravilnika.
(2) Srednja revizija (SR) električnih in dizelskih vlečnih vozil je pregled, preverjanje in popravilo ali zamenjava njihovih delov, sklopov, agregatov, naprav in opreme z namenom, da se jim zagotovi določeno tehnično stanje za to vrsto popravila. Potrebna dela oziroma popravila so določena v opisih del iz tehnične dokumentacije za posamezno električno in dizelsko vlečno vozilo.
(3) Velika revizija (VR) električnih in dizelskih vlečnih vozil je popravilo ali zamenjava njihovih delov, sklopov, agregatov, naprav in opreme z namenom, da se jim zagotovi določeno tehnično stanje za to vrsto popravila. Potrebna dela oziroma popravila so določena v opisih del iz tehnične dokumentacije za posamezno električno in dizelsko vlečno vozilo.
(4) Opise del potrdi varnostni organ.
(5) Revizije električnih in dizelskih vlečnih vozil so opredeljene v preglednici 2 priloge 3 tega pravilnika, in se opravljajo v časovnih in/ali delovnih rokih oziroma s kombinacijo teh dveh rokov.
(6) Merilo za delovne roke revizij električnih in dizelskih vlečnih vozil je opravljeno delo, izraženo v skupnih opravljenih oziroma prevoženih kilometrih, ki se evidentirajo na enak način, kot je naveden za kontrolne preglede v četrtem odstavku 37. člena tega pravilnika.
(7) Osnovni časovni rok med dvema zaporednima revizijama električnih in dizelskih vlečnih vozil je 6 let. Ta rok se sme podaljšati dvakrat za eno leto, tako da znaša mejni časovni rok za revizije 8 let. Mejni časovni rok 8 let se v nobenem primeru ne sme podaljšati.
(8) Pred podaljšanjem osnovnega časovnega roka revizij iz prejšnjega odstavka je treba opraviti naslednja dela:
– kontrolni pregled zavore v obsegu del RZ-1,
– pregled osi kolesnih dvojic z ultrazvočnim pregledom,
– kontrola koles z meritvami qr mere, debeline in obrabe kolesnega obroča – monobloka, kolesnih razmikov ter kontrole orahljanosti,
– pregled odbojne in vlečne naprave,
– pregled varnostnih naprav ter
– kontrolni pregled, v katerega zapade vozilo po ciklusu.
(9) Dela iz prejšnjega odstavka se opravijo v delavnicah za vzdrževanje podjetij za vzdrževanje vozil, lastnih delavnicah za vzdrževanje lastnikov vozil ali na deloviščih tehničnovagonske dejavnosti lastnikov vozil, ki imajo za opravljanje teh del veljavno pooblastilo za vzdrževanje železniških vozil in/ali njihovih sestavnih delov.
(10) O opravljanju del iz osmega odstavka tega člena se mora voditi zapisnik, ki je sestavni del zapisnika, na podlagi katerega varnostni organ izda odločbo o podajšanju obratovalnega dovoljenja do poteka podaljšanja časovnega roka revizije.
(11) Čas, med katerim električna ali dizelska vlečna vozila niso bila v uporabi, se upošteva v časovni rok revizij.
(12) Revizije podstavnih vozičkov in posameznih glavnih sklopov električnih in dizelskih vlečnih vozil se lahko opravljajo ločeno od ostalega dela vozil. Pri tem se ne sme prekoračiti revizijskih rokov, ki so za posamezne vrste električnih in dizelskih vlečnih vozil določeni v prilogi 3 tega pravilnika.
(13) Ciklus revizij električnih in dizelskih vlečnih vozil je zaporedno opravljanje srednje (SR) in velike (VR) revizije.
(14) Na električnih in dizelskih vlečnih vozilih mora biti napisan datum zadnje opravljene revizije na mestu in v obliki v skladu z določbami objave UIC 580 in objave UIC 640.
2. Vzdrževanje parnih lokomotiv
39. člen
(nadzor in nega)
Nadzor in nega parnih lokomotiv (v nadaljnjem besedilu: lokomotive) se opravlja v skladu z določbami 6. člena na enak način, kot velja za električna in dizelska vozila.
40. člen
(kontrolni pregledi in revizije)
(1) Na lokomotivah se opravi kontrolni pregled P0 pred vsakokratno vožnjo, pred katero niso bile na vožnji 1 mesec ali več.
(2) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se opravi pri kontrolnem pregledu pranje lokomotivskega kotla po največ 1500 + 10% prevoženih kilometrih.
(3) Pri kontrolnem pregledu lokomotiv se opravi preverjanje pravilnosti delovanja in nastavitve njihovih vitalnih naprav pod delovnim parnim tlakom.
(4) Vzdrževanje parnih kotlov je treba opravljati posebej, neodvisno od revizij lokomotiv, v skladu z določbami 41. člena tega pravilnika.
41. člen
(vzdrževanje kotlov parnih lokomotiv)
(1) Notranjost kotlov parnih lokomotiv je treba pregledati vsaka tri leta. Ta rok je dovoljeno podaljšati dvakrat za eno leto, če lokomotiva ni bila na vožnji oziroma zakurjena najmanj 6 mesecev ali več.
(2) Notranjost kotlov parnih lokomotiv je treba pregledati pred njihovim podkurjenjem, če lokomotiva ni obratovala več kot 2 leti.
(3) Kotle parnih lokomotiv je treba preskusiti z vodnim (hladnim) tlakom s kontrolnim manometrom po vsakem pregledu njihove notranjosti in po opravljenih vzdrževalnih delih, ki imajo vpliv na varnost obratovanja kotlov.
(4) Preskus parnih kotlov z vodnim tlakom iz prejšnjega odstavka je treba obvezno opraviti po:
– zamenjavi pločevin ali vgradnji zakrp na kotlu,
– zamenjavi 1/3 ali več stropnih vijakov, sprežnikov ali kovic na konstrukciji peči,
– vgradnji 1/5 ali več prstanov v cevne stene peči,
– izgradnji 1/3, po potrebi pa tudi manj, vodogrelnih cevi,
– vgradnji zakrp na bočnih stenah ali na cevni steni peči.
(5) Kontrolni manometer iz tretjega odstavka mora biti redno overjen v skladu s 27. členom tega pravilnika.
(6) Vodni tlak pri preskusih parnih kotlov iz prejšnjega odstavka mora znašati:
– 1,5-kratno vrednost delovnega tlaka kotlov z delovnim tlakom do 10 barov,
– za 5 barov višji tlak od delovnega tlaka kotlov z delovnim tlakom nad 10 barov.
(7) S kontrolnim manometrom, s katerim se opravlja preskus kotla z vodnim tlakom, je treba preskušati oziroma kontrolirati tudi manometer kotla. Tlak, ki ga pri tem kaže kotlov manometer, sme odstopati za največ 0,5 bara od tlaka, ki ga kaže kontrolni manometer, pri kateremkoli medtlaku, pri delovnem tlaku pa morata oba manometra kazati enako vrednost tlaka.
(8) Pri preskušanju kotla z vodnim tlakom se mora tlak višati previdno in postopno. Doseženi preskusni tlak je treba kratek čas vzdrževati, vendar največ 10 minut, pri čemer se ugotavlja stanje kotla pod tlakom. Po tem času se tlak zniža do delovnega tlaka kotla z nadaljevanjem pregledovanja.
(9) Med preskušanjem kotla ne smejo nastati nikakršne trajne deformacije in netesnosti na nobenem delu kotla.
(10) Po preskusu z vodnim tlakom se kotel preskuša z najvišjim dovoljenim delovnim parnim tlakom. Pri teh preskusih se parni tlak meri s kotlovskim manometrom, po katerem se regulirajo tudi varnostni ventili kotla.
(11) Vrste in načine popravil parnih kotlov mora sprotno določati komisija, sestavljena iz strokovnjakov za lokomotivske parne kotle in posode pod tlakom.
(12) Komisijo iz prejšnjega odstavka mora voditi pooblaščen strokovnjak za lokomotivske parne kotle s pridobljenim certifikatom o usposobljenosti za periodične preglede tehničnega stanja lokomotivskih parnih kotlov in posod pod tlakom in z izobrazbo v skladu s petim odstavkom 25. člena tega pravilnika.
(13) Pri preskušanju kotlov parnih lokomotiv z vodnim in parnim tlakom ter pri preskušanju kotelnih manometrov mora biti prisoten pooblaščeni strokovnjak za pregledovanje tehničnega stanja parnih kotlov, naveden v prejšnjem odstavku, ki mora uspešen preskus potrditi v zapisniku o preskusu obratovanja kotla parne lokomotive, katerega obrazec je določen v prilogi 4, ki je sestavni del tega pravilnika.
(14) Vrste in roki kontrolnih pregledov in revizij lokomotiv so navedeni v preglednici 3 priloge 3 tega pravilnika.
3. Vzdrževanje motornih vozil za posebne namene
42. člen
(nadzor in nega)
(1) Nadzor motornih vozil za posebne namene opravljajo njihovi upravljavci v skladu z določbami 1. točke tretjega odstavka 6. člena na enak način, kot velja za vlečna vozila v skladu z določbami 35. člena tega pravilnika.
(2) Na vozilih za odpravo posledic izrednih dogodkov in zime je treba v okviru nadzora opravljati dnevni pregled, s katerim se zagotavlja stalna uporabnost teh vozil med časom pripravljenosti za njihovo uporabo.
43. člen
(kontrolni pregledi)
(1) Na motornih vozilih za posebne namene se opravljajo naslednje vrste kontrolnih pregledov:
– mesečni pregled                   P1,
– šestmesečni pregled               P6,
– osemnajstmesečni pregled          P18.
(2) Kontrolni pregledi motornih vozil za strojna dela na tirih se opravljajo v delovnih rokih, za merilo katerih je čas delovanja pogonskih strojev.
(3) Kontrolni pregledi odmetalnikov snega, tirnih žerjavov in drugih motornih vozil za enake in podobne namene, se opravljajo v časovnih rokih.
(4) Vrste, roki in ciklus kontrolnih pregledov motornih vozil za posebne namene so navedeni v preglednici 4 priloge 3 tega pravilnika.
44. člen
(revizije)
(1) Na motornih vozilih za posebne namene se opravljajo revizije v skladu z osmim odstavkom 6. člena tega pravilnika.
(2) Revizije merilnih motornih vozil, vozil za strojna dela na tirih in dvopotnih vozil se opravljajo v časovnih in delovnih rokih. Za delovne roke je merilo trajanje oziroma čas teka pogonskih motorjev.
(3) Revizije odmetalnikov snega, tirnih žerjavov in drugih motornih vozil za enake in podobne namene se opravljajo v časovnih rokih.
(4) Revizije motornih vozil za posebne namene se opravljajo po opisih del, ki so izdelani za vsako posamezno vrsto vozila, glede na intenzivnost in pogoje njegovega izkoriščanja. Opis del potrdi varnostni organ.
(5) Kontrola oziroma popravila merilnih naprav merilnih motornih vozil se lahko opravljajo neodvisno od rokov revizij teh vozil v skladu z vrstami merilnih naprav in navodili njihovih proizvajalcev.
(6) Osnovni časovni roki revizij motornih vozil za posebne namene se lahko podaljšajo do mejnega časovnega roka za eno oziroma dve leti, če še ni dosežen maksimalni delovni rok.
(7) Pred podaljšanjem osnovnega časovnega roka revizij iz prejšnjega odstavka je treba opraviti tehnični pregled za podaljšanje časovnega roka revizije vozila.
(8) Tehnični pregled iz prejšnjega odstavka se opravi v delavnicah za vzdrževanje podjetij za vzdrževanje vozil ali lastnih delavnicah za vzdrževanje lastnikov vozil, ki imajo za opravljanje teh del veljavno pooblastilo za vzdrževanje železniških vozil in/ali njihovih sestavnih delov.
(9) Na podlagi zapisnika o tehničnem pregledu vozila varnostni organ z odločbo podaljša obratovalno dovoljenje do poteka podaljšanega časovnega roka revizije v skladu s preglednico 5 priloge 3 tega pravilnika.
(10) Vrste, roki in ciklus revizij motornih vozil za posebne namene so navedeni v preglednici 5 priloge 3 tega pravilnika.
IV. VZDRŽEVANJE VLEČENIH VOZIL
1. Vzdrževanje potniških vagonov
45. člen
(nadzor in nega)
(1) Nadzor potniških vagonov se opravlja v skladu s 1. točko tretjega odstavka 6. člena tega pravilnika s pregledovanjem le-teh:
– pred njihovo uvrstitvijo v vlake na izhodnih postajah,
– v vlakih pred njihovim odhodom z izhodnih postaj,
– med vožnjo potniških vlakov,
– po prihodu potniških vlakov na končne postaje.
(2) Nadzor potniških vagonov opravljajo pregledniki vagonov, tam, kjer teh ni, pa izvršilno železniško osebje prevoznika (strojevodja, pomočnik strojevodje, vodja vlaka in sprevodnik), med vožnjo vlaka pa izvršilno železniško osebje upravljavca in prevoznika.
(3) Preglede iz prve, druge in četrte alinee prvega odstavka, ki se upoštevajo kot dnevni pregledi vagonov, opravljajo pregledni delavci.
(4) Med vožnjo potniških vlakov mora vlakospremno osebje opravljati nadzor teka, delovanja posameznih naprav vagonov in drugih nastalih nepravilnosti. Vse med vožnjo ugotovoljene nepravilnosti vpisuje vlakospremno osebje v dnevnik nepravilnosti na vagonu, katerega oblika in način izpolnjevanja morata biti v skladu z določili ustreznih mednarodnih predpisov. Evidentirane nepravilnosti na vagonu je treba po končani vožnji odpraviti.
(5) Nega potniških vagonov se opravlja v skladu z določbami 2. točke tretjega odstavka 6. člena tega pravilnika.
(6) Medpotno (ambulantno) čiščenje potniških vagonov se lahko opravlja med vožnjo v določenih vlakih, redno in temeljito čiščenje pa se mora planirati in opravljati v skladu z voznimi redi in specifiko eksploatacije vagonov v skladu z internimi predpisi.
(7) Čistost, urejenost in oskrbljenost potniških vagonov s sanitarnimi sredstvi, ki se dosegajo z deli iz petega in šestega odstavka tega člena, morajo biti v notranjem in mednarodnem prometu v skladu z določili ustreznih mednarodnih predpisov.
46. člen
(kontrolni pregledi)
(1) V skladu s 3. točko tretjega odstavka in petim odstavkom 6. člena tega pravilnika se opravljajo na posameznih vrstah potniških vagonov naslednji kontrolni pregledi: P1, P2 in P3.
(2) Kontrolni pregledi potniških vagonov se opravljajo v časovnih rokih in ciklusih, navedenih v preglednici 6 priloge 3 tega pravilnika.
(3) Osnovni časovni rok kontrolnega pregleda se lahko podaljša najdlje do mejnega časovnega roka.
(4) Pri muzejskih vagonih se opravi kontrolni pregled P3 pred vsako nameravano uporabo, če predhodno niso bili na vožnji tri mesece ali več.
47. člen
(revizije)
(1) Revizije potniških vagonov se opravljajo glede na obseg vzdrževalnih del kot male (MR) in srednje revizije (SR), z upoštevanjem kombinacije časovnih in delovnih rokov.
(2) Če ob poteku osnovnega časovnega roka revizije še ni potekel delovni rok, se lahko osnovni časovni rok podaljša do mejnega časovnega roka v skladu s šestim in sedmim odstavkom 7. člena tega pravilnika oziroma do dosega delovnega roka.
(3) Za merilo delovnih rokov revizij potniških vagonov se upoštevajo prevoženi kilometri z dovoljenim odstopanjem + 20%.
(4) V časovni rok revizij potniških vagonov se upošteva tudi čas, med katerim niso bili v uporabi.
(5) Pri potniških vagonih se lahko osnovni časovni rok revizije podaljša skladno s preglednico 7 priloge 3 tega pravilnika, če še ni dosežen delovni rok z dovoljenim odstopanjem.
(6) Pred podaljšanjem osnovnega časovnega roka revizij iz prejšnjega odstavka je treba opraviti tehnični pregled za podaljšanje časovnega roka revizije vozila.
(7) Na podlagi zapisnika o tehničnem pregledu vozila varnostni organ z odločbo podaljša obratovalno dovoljenje do poteka podaljšanega časovnega roka revizije.
(8) Na potniških vagonih se napišejo datumi opravljenih revizij na enak način, kot velja za tovorne vagone.
(9) Kategorizacija potniškega vagona glede pogojev vzdrževanja v zvezi z njegovo največjo dovoljeno hitrostjo se lahko spremeni pri eni od revizij vagona. Pri tem se določi nova številka vagona. Če vagon sploh ni obratoval s povečano hitrostjo, kar dokaže lastnik z dokumentacijo, se sprememba kategorizacije lahko opravi brez pošiljanja vagona v revizijo po predhodno opravljenem tehničnem pregledu. Novo številko vagona iz registra potniških vagonov podeli lastniku vagona varnostni organ. O nameri spremembe kategorizacije vagona mora lastnik vagona varnostni organ predhodno pisno obvestiti.
(10) Ciklusi in roki revizij potniških vagonov so navedeni v preglednici 7 priloge 3 tega pravilnika.
2. Vzdrževanje tovornih vagonov
48. člen
(nadzor, nega in kontrolni pregledi)
(1) Nadzor in nega tovornih vagonov se opravlja v skladu z določbami 1. in 2. točke tretjega odstavka 6. člena tega pravilnika.
(2) Nadzor tovornih vagonov opravljajo pregledniki vagonov, tam, kjer teh ni, pa izvršilno železniško osebje prevoznika (strojevodja, pomočnik strojevodje, vlakovodja).
(3) Kontrolni pregledi tovornih vagonov se opravljajo v skladu s preglednico 8 priloge 3 tega pravilnika.
(4) Poleg v prejšnjem odstavku določenih kontrolnih pregledov je treba opraviti vmesni kontrolni pregled med dvema revizijama tovornih vagonov za SS promet (vagoni za hitrost vožnje 120 km/h) in s časovnim rokom revizije nad 3 leta.
49. člen
(revizije)
(1) Revizije tovornih vagonov se opravljajo glede na obseg vzdrževalnih del kot srednje revizije (SR) z upoštevanjem časovnih in delovnih rokov.
(2) Ciklusi in roki revizij tovornih vagonov so določeni glede na njihovo največjo dovoljeno hitrost, konstrukcijske značilnosti in število letno prevoženih kilometrov.
(3) Revizije tovornih vagonov se opravljajo v časovnih in delovnih rokih. Merilo za delovne roke je opravljeno delo, izraženo v tonskih kilometrih – tkm (tonski kilometri so zmnožek prevoženih kilometrov in skupne mase vagona).
(4) Dokler ni zagotovljeno sprotno zajemanje podatkov o opravljenem delu tovornih vagonov v notranjem in mednarodnem prometu, se opravljajo njihove revizije izključno v časovnih rokih.
(5) Časovni in delovni roki za opravljanje revizij tovornih vagonov se lahko določajo po metodologijah iz objave UIC 579-1, pri čemer je mejni časovni rok v skladu s preglednico 9 priloge 3.
(6) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka je treba določiti krajši časovni rok revizije, če to zahtevajo pogoji uporabe in vrste vagonov.
(7) Dovoljena prekoračitev časovnih rokov revizij tovornih vagonov se upošteva v skladu z določili ustreznih mednarodnih predpisov.
(8) Predpisani časovni roki revizij tovornih vagonov za notranji promet se lahko podaljšajo zaporedoma dvakrat po 6 mesecev, če to dovoljuje tehnično stanje vagonov. O podaljšanju rokov revizij se odloča na enak način kot pri potniških vagonih v skladu z določbami šestega in sedmega odstavka 47. člena.
(9) Na tovornih vagonih se napiše datum zadnje revizije in dovoljeno odstopanje v skladu z določbami ustreznih mednarodnih predpisov. Podaljšanje časovnega roka revizij vagonov iz prejšnjega odstavka se ustrezno označi ob predpisanem zapisu opravljene revizije.
(10) Ciklusi in roki revizij tovornih vagonov ter postopek za podaljšanje osnovnega časovnega roka revizije so navedeni v preglednici 9 priloge 3 tega pravilnika.
3. Vzdrževanje vagonov in vozil za posebne oziroma druge namene
50. člen
(nadzor in nega)
Nadzor in nega vagonov in vozil za posebne oziroma druge namene se opravlja v skladu z določbami 1. in 2. točke tretjega odstavka 6. člena tega pravilnika, glede na njihov namen ter pogoje njihove uporabe.
51. člen
(kontrolni pregledi in revizije)
(1) Kontrolni pregledi vagonov za posebne namene in vozil za druge namene brez lastnega pogona iz tretje in četrte alinee petega odstavka 2. člena, v katerih se prevažajo delavci, se opravljajo v skladu z določili 46. člena tega pravilnika in v rokih, ki veljajo za dvoosne vagone in so navedeni v preglednici 6 priloge 3 tega pravilnika.
(2) Kontrolni pregledi vagonov za posebne namene in vlečenih vozil za druge namene iz tretje in četrte alinee petega odstavka 2. člena, v katerih se ne prevažajo delavci, se opravljajo v skladu z določili 48. člena in v rokih, ki veljajo za specialne štiriosne odprte vagone z bočnimi stranicami za gravitacijsko praznjenje in so navedeni v preglednici 8 priloge 3 tega pravilnika.
(3) Revizije vagonov za posebne namene in vozil za druge namene brez lastnega pogona iz tretje in četrte alinee petega odstavka 2. člena se opravljajo v skladu z določili 49. člena tega pravilnika in v rokih, ki veljajo za 2-osne in 4-osne vagone za hitrosti 100 km/h, ki so navedeni v preglednici 9 priloge 3 tega pravilnika.
V. VZDRŽEVANJE ZAVOR
1. Splošno o vzdrževanju zavor
52. člen
(zagotavljanje brezhibnosti zavor)
(1) Na železniških vozilih, ki so v prometu oziroma v uporabi, morajo pnevmatske, elektropnevmatske, elektrodinamične, elektromagnetne, ročne in pritrdilne zavore (v nadaljnjem besedilu: zavore) vedno delovati brezhibno v skladu z UIC 540. Njihovo brezhibno delovanje je treba zagotavljati z rednim in izrednim vzdrževanjem v skladu s prvim odstavkom 6. člena tega pravilnika.
(2) Redno vzdrževanje zavor je potrebno opravljati s kontrolnimi pregledi in revizijami zavore v skladu s 4. podpoglavjem tega poglavja in prilogo 10, ki je sestavni del tega pravilnika.
(3) Izredna popravila je treba opravljati v primeru okvar med rednimi popravili in zaradi poškodb.
(4) Opravljene kontrolne preglede, revizije in izredna popravila zavor morajo delavnice za vzdrževanje ustrezno evidentirati v tehnični dokumentaciji posameznih vozil in evidenčnih kartotekah posameznih vitalnih sklopov in delov.
(5) Po opravljenih rednih in izrednih popravilih vozil morajo delavnice za vzdrževanje preskusiti tesnost in brezhibnost delovanja zavor, preskuse pa evidentirati.
53. člen
(nadzor zavor in popravila brez odstavitve)
(1) Sprotno vzdrževanje zavor je treba opravljati z nadzorom med uporabo oziroma prometom vozil in s sprotnimi popravili zavor.
(2) Nadzor zavor in popravila brez odstavitve je treba opravljati pred uporabo oziroma prometom vozil, med uporabo in po uporabi. Način opravljanja nadzora in popravila brez odstavitve zavor se določi v predpisih vlečne in tehničnovagonske dejavnosti lastnikov vozil.
(3) Sprotna popravila zavor (v nadaljnjem besedilu: SPZ) je treba opravljati sočasno s kontrolnimi pregledi vozil in pri vseh izrednih popravilih, ko so vozila izločena iz prometa oziroma dostavljena v delavnico vzdrževanje zaradi kakršnihkoli potrebnih popravil.
(4) Obvezna dela na zavori pri vseh popravilih vozil z odstavitvijo so navedena v 3. podpoglavju tega poglavja.
(5) Način opravljanja sprotnih popravil zavor posameznih vrst vozil je naveden v 3. podpoglavju tega poglavja.
54. člen
(revizije zavor in kontrolni pregledi)
(1) Revizije zavor so načrtovano vzdrževanje zavor, in sicer:
– revizija zavore RZ-1,
– revizija zavore RZ-2 in
– revizija zavore RZ-3.
(2) Pri reviziji zavore RZ-1 je treba vse sklope zavore pregledati, preskusiti na vozilu in po potrebi popraviti, poškodovane pa zamenjati z novimi ali popravljenimi.
(3) Pri reviziji zavore RZ-2 je treba vse sklope zavore pregledati, preskusiti na preskuševalnici ter pravilnost delovanja potrditi z merilnimi listi.
(4) Pri reviziji zavore RZ-3 je treba sklop razstaviti, obvezno zamenljive dele zamenjati, preskusiti na preskuševalnici ter pravilnost delovanja potrditi z merilnimi listi.
(5) Po montaži novih ali popravljenih sklopov zavore na vozilo je treba opraviti preskus delovanja zavore vozila.
(6) Revizije zavor je treba opravljati v skladu s 4. podpoglavjem tega poglavja.
(7) Kontrolne preglede je treba opravljati v skladu s prilogo 3 tega pravilnika, razen ko so predpisane revizije zavor v skladu s 4. podpoglavjem tega poglavja.
(8) Roki in ciklusi revizij zavor so navedeni v 4. podpoglavju tega poglavja, zahtevana vzdrževalna dela pa v prilogi 10 tega pravilnika.
55. člen
(pogoji za vgradnjo in zamenjavo sklopov in delov zavor)
(1) Pri SPZ in reviziji zavor RZ-1 je dovoljeno vgrajevati obrabljene zavorne vložke in zavornjake le na vozila za hitrosti do 100 km/h.
(2) Vgrajene zavorne in pnevmatske spojne cevi ne smejo biti do naslednje revizije zavore starejše od 12 let.
(3) Dotrajane vitalne sklope in dele, ki jih ni več mogoče popraviti v pooblaščenih delavnicah za vzdrževanje, je treba po testiranju zamenjati z novimi ali novejšimi tipi. Z zamenjavo mora soglašati lastnik vozila.
56. člen
(preskušanje zračnih posod)
(1) Zračne posede, katerih delovni tlak je večji od 0,5 bara nadtlaka, lahko preskuša kontrolni organ za periodične preglede opreme pod tlakom, imenovan skladno s predpisom, ki ureja pregledovanje in preskušanje opreme pod tlakom.
(2) Preskušanje zračnih posod in označevanje preskusov na zračnih posodah iz prvega odstavka tega člena je treba opravljati v skladu z določbami tega pravilnika, standardov SIST EN 286-3, SIST EN 286-4 ter objave UIC 541-07 in UIC 834.
57. člen
(vzdrževanje in označevanje vitalnih sklopov in delov)
(1) Sklopi in deli, ki so pri delovanju zavor posebno pomembni oziroma imajo odločilen vpliv na njihovo brezhibno delovanje, so vitalni sklopi in deli. Vitalni deli in sklopi zavor so:
– zaviralniki,
– razporedniki,
– prenosniki tlaka,
– pospešilniki hitrega zaviranja,
– osrednji ventili za izpust zraka iz glavnega zavornega voda pri prisilnem zaviranju in zaviranju v sili,
– naprave za zaščito proti blokiranju koles med vožnjo pri zaviranju,
– naprave za zaščito proti zdrsovanju koles,
– naprave za samodejno spreminjanje zavorne sile,
– osni regulatorji dvostopenjskih zavor,
– regulacijski elektropnevmatski ventili,
– varnostni zračni ventili,
– manometri,
– zavornjaki iz kompozitnih snovi,
– zavorne obloge disk zavor,
– končni členi magnetnih zavor,
– detektorji iztirjenja vagonov,
– elektronski sistem za nastavljanje delovanja vitalnih sklopov in delov,
– zračni sklopi budnikov in avtostop naprav (ASN).
(2) Vitalne sklope in dele zavor je treba po končanem popravilu oziroma preskusu ustrezno zavarovati proti nepooblaščenemu poseganju v sklop s plombo, varnostno nalepko ali varnostnim geslom. Navedena varovala morajo biti označena z oznako pooblaščene delavnice za vzdrževanje, ki je opravila zavarovanje po popravilu, nastavitvi in preskusu, in oznako pooblaščenega delavca. Oblika ploščice za označevanje vitalnih sklopov in delov zavor v pooblaščenih delavnicah za vzdrževanje zavor je določena v prilogi 5, ki je sestavni del tega pravilnika.
58. člen
(skladiščenje in zaščita sklopov in delov zračnih zavor)
(1) Vzdrževalci zavor morajo voditi evidenco o skladiščenju vitalnih sklopov in delov zavor ter vgrajevati tiste s starejšim rokom skladiščenja.
(2) Rok skladiščenja novih in popravljenih vitalnih sklopov in delov zavor teče od dneva zadnjega preskusa do ponovne vgraditve na vozila. Sklopi in deli zavor z rokom skladiščenja, daljšim od 18 mesecev, morajo biti pred vgraditvijo na vozila ponovno preskušeni (izstavljene merne liste) in po potrebi popravljeni.
(3) Sklopi in deli zavor morajo biti v skladišču in med prevažanjem zaščiteni, da so onemogočene poškodbe ter vstop prahu in vlage v njihovo notranjost. Izpustne in priključne odprtine je potrebno začepiti.
(4) Dele zavor iz gume in elastomerov je treba skladiščiti v temnih in hladnih prostorih.
(5) Po končanih pregledih, popravilih in preskusih morajo vzdrževalci skrbeti za primerno skladiščenje delov in sklopov zavor. Primerno skladiščenje mora biti zagotovljeno do montaže na vozila ali izročitve drugim delavnicam za vzdrževanje.
(8) Po demonaži z vozil, med skladiščenjem, pred vgradnjo zavornih naprav na vozila in po njej niso dovoljena dela (barvanje, izpihovanje, peskanje, pranje, izoliranje ipd.) brez njihove predhodne zaščite. Pred začetkom takšnih del je treba zaščititi vse odprtine in površine sklopov in delov zavornih naprav pred vdiranjem in/ali nanašanjem prahu in barv, ki bi posledično povzročalo okvare in motnje pri delovanju zavor in nerazpoznavnost napisov podatkov ter označb.
2. Zahteve za vzdrževalce zavor
59. člen
(zahteve za delavnice za vzdrževanje zavor)
(1) Zavore smejo vzdrževati delavnice za vzdrževanje zavor, ki imajo veljavno pooblastilo varnostnega organa o usposobljenosti za vzdrževanje zavor, s posebno navedbo o usposobljenosti za sprotno vzdrževanje zavor in posebno navedbo o usposobljenosti za vzdrževanje vitalnih sklopov in delov zavor.
(2) Delavnici za vzdrževanje zavor, ki pridobi pooblastilo za sprotno in revizijsko vzdrževanje zavor, se dodeli razpoznavna številka, ki jo mora ta vtiskati na napisno ploščico popravljenih vitalnih delov zavor in na plombe, s katerimi se dokazuje, da na določeni napravi zavor ni bilo nepooblaščenega posega oziroma je bila naprava uporabljena (npr. sprožilniki zaviranja v sili ipd.).
(3) Postopki in zahteve za ugotavljanje tehnične opremljenosti in usposobljenosti delavnic za vzdrževanje zavor so določeni v predpisu, ki ureja preverjanje usposobljenosti delavnic za vzdrževanje železniških vozil.
(4) Pri načrtovanju vzdrževalnih del na zavornih napravah je treba upoštevati tehnične lastnosti vzdrževanih sklopov in delov ter pravilno zaporedje vzdrževalnih del, ki ga predstavljajo:
– demontaža delov, sklopov in naprav,
– grobo čiščenje,
– razstavljanje,
– čiščenje,
– pregledi in meritve,
– popravila ali zamenjave,
– montaža,
– preskusi.
(5) Poleg zaporedja vzdrževalnih del je treba pri planiranju vzdrževanja zavornih naprav upoštevati še:
– potrebno vzdrževalno opremo z orodji in pomožnimi napravami, ki omogočajo doseganje zadovoljive kakovosti,
– izdelana navodila za izvajanje postopkov in delovnih operacij v skladu z obsegi del za posamezne vrste revizij zavor,
– specifikacijo potrebne oziroma predpisane merilne in preskuševalne opreme,
– poudarjene delovne operacije, ki bistveno vplivajo na kvaliteto vzdrževanja,
– izdelana navodila za pregledovanje in preskušanje zavornih naprav,
– opredelitve v zvezi z zahtevami delovnega okolja.
(6) Pooblaščene delavnice za vzdrževanje zavor vzdržujejo zavore vozil iz 1. člena tega pravilnika v skladu z določili ustreznih mednarodnih predpisov.
60. člen
(dokumentacija za vzdrževanje zavor)
(1) Pooblaščene delavnice za vzdrževanje zavor morajo razpolagati s tehnološko-remontno dokumentacijo za vsak posamezen zavorni sistem, ki ga vzdržujejo. To dokumentacijo morajo pridobiti od proizvajalcev zavorne opreme in lastnikov vozil. Dokumentacija mora biti predhodno potrjena po postopkih za ugotavljanje skladnosti.
(2) Tehnološko-remontna dokumentacija mora vsebovati:
– navodila za vzdrževanje,
– funkcionalne sheme z opisi delovanja,
– tehnološke procese popravil (mehanska obdelava, mazanje, mazalna sredstva ipd.),
– specifikacije delov, ki jih je potrebno pri popravilih zamenjavati,
– mejne mere delov, ki se obrabljajo,
– preglednice vseh kalibriranih izvrtin,
– sheme z zaporedjem razstavljanja in sestavljanja,
– specifikacije orodij, potrebnih za razstavljanje in sestavljanje,
– tehnične pogoje za preskušanje na preskuševalnicah,
– kataloge rezervnih delov.
(3) Navodila za vzdrževanje morajo vsebovati:
– zaporedje delovnih operacij,
– vrste uporabljenih orodij in opreme,
– vrste merilnih instrumentov, naprav in opreme,
– pogoje delovnega okolja,
– načine dela oziroma delovne postopke,
– uporabljane materiale,
– nazivne mere delov in odstopanja od njih,
– delovne faze, pri katerih so potrebni pregledi, presoje in verifikacije kontrolno-prevzemnega osebja,
– zahtevano usposobljenost osebja,
– potrebne standarde in tehnične predpise,
– zahteve za zaščito, pakiranje in transport sklopov in delov.
61. člen
(tehnična opremljenost in zmogljivosti delavnic za vzdrževanje zavor)
(1) Delavniške kapacitete pooblaščenih delavnic za vzdrževanje zavor morajo biti v skladu s količinami in obsegi vzdrževanja zavor, z zagotavljanjem delovnih in tehnično-varnostnih pogojev, pri čemer morajo biti zagotovljeni:
– razpored delovnih prostorov, ki omogoča kakovostno izvajanje delovnih procesov,
– skladišča rezervnih sklopov, delov in materialov, ki zagotavljajo obstoj njihove kvalitete brez nevarnosti poškodb zaradi vlage, udarcev, nečistoče, svetlobe ipd.,
– ustrezno skladiščeni kontrolni aparati in merilni instrumenti z evidencami o njihovem overjanju.
(2) Pooblaščene delavnice za vzdrževanje zavor morajo zagotoviti spisek merilne in preskusne opreme ter usklajenost s postopki preskušanja skladno s pravilnikom, ki ureja preverjanje usposobljenosti delavnic za vzdrževanje železniških vozil.
(3) Merilna in preskusna oprema, s katero morajo delavnice za vzdrževanje zavor razpolagati, je predvsem:
– preskuševalnice vitalnih sklopov,
– preskuševalnica karakteristik vzmeti od 0 do 10 N in od 0 do 500 N,
– aparat za preskušanje trdote gume po Shoru (skleroskop),
– aparat za merjenje debeline eloksiranega sloja,
– ura stoparica za vsako preskuševalnico,
– zračna instalacija s stisnjenim sušenim zrakom tlaka najmanj 13 barov,
– aparat za zapisovanje diagramov zračnih tlakov pri preskušanju zavor,
– manometri preskuševalnic z razredom točnosti 0,6.
62. člen
(strokovni kadri)
(1) V pooblaščenih delavnicah sme vzdrževati vitalne sklope in dele zavor le ustrezno usposobljeno osebje, ki si pridobi potrdilo oziroma certifikat o usposobljenosti za vzdrževanje vitalnih sklopov in delov zavorne opreme.
(2) Izobraževanje in usposabljanje osebja za vzdrževanje zavornih naprav na vozilih mora biti opredeljeno s šolskimi programi železniških in drugih šol, ki izobražujejo kadre za poklice ali delo v železniški dejavnosti.
(3) Po zaposlitvi kadrov za vzdrževanje zavor s poklicno izobrazbo tehniških smeri morajo pooblaščene delavnice za vzdrževanje zavor poslati le-te na dodatno strokovno usposabljanje v pooblaščeni zavod ali izobraževalni center, kjer pridobijo certifikat o usposobljenosti za vzdrževanje zavor.
(4) Program učnih vsebin za usposabljanje delavcev pri vzdrževanju zavor sestavljata programa A in B, pri čemer je:
– program A namenjen osebju, ki vzdržuje zavore železniških vozil v delavnicah za vzdrževanje, ki niso pooblaščene za vzdrževanje vitalnih delov, izvajajo pa sprotna popravila zavor, navedena v prilogi 6 tega pravilnika,
– program B namenjen osebju ter odgovornim strokovnjakom, ki v pooblaščenih delavnicah za vzdrževanje zavor vzdržujejo vitalne sklope in dele zavor in opravljajo revizije zavor. To osebje mora predhodno osvojiti znanje vsebin iz programa A.
(5) Osebje, ki konča izobraževanje za vzdrževanje zavor po programu A, mora poznati:
– delovanje zavornih sistemov v celoti in karakteristike zavornih naprav,
– razstavljanje in sestavljanje zavornih sklopov,
– kontrolo delovanja naprav na vozilih ali na preskuševalnicah.
(6) Osebje, ki uspešno konča izobraževanje po programu B, mora poznati:
– delovanje (funkcijo) vitalnih delov in ostalih zavornih naprav,
– odkrivanje napak oziroma okvar na zavornih sistemih,
– razstavljanje, popravljanje in sestavljanje naprav,
– preskušanje na preskuševalnicah.
(7) Učni načrt za programa A in B je naveden v prilogi 6, obrazec potrdila oziroma certifikata o usposobljenosti za vzdrževanje zavor pa v prilogi 7, ki sta sestavni del tega pravilnika.
3. Sprotna popravila zavor
63. člen
(splošno o sprotnih popravilih zavor)
(1) Sprotna popravila zavor (v nadaljnjem besedilu: SPZ) morajo biti namenjena predvsem za preskušanje brezhibnega delovanja zavor in odpravljanje ugotovljenih napak na vozilih v eksploataciji.
(2) Sprotna popravila zavor je treba opravljati pri:
– kontrolnih pregledih vlečnih vozil, razen pri P6 in P12,
– kontrolnih pregledih vlečenih vozil,
– kakršnihkoli izrednih popravilih vseh vozil,
– vseh vozilih, ki niso bila v uporabi 6 mesecev ali več.
(3) Za preskušanje zavor vozil mora biti na voljo vir stisnjenega zraka, ki je lahko kompresor in glavni zavorni vod vlečnega vozila ali stabilna kompresorska naprava z zračnim zavornim sistemom, opremljena z napravo za sušenje zraka.
3.1 Enotna dela pri sprotnih popravilih zračnih zavor
64. člen
(pregled in menjava tornih zaviralnih delov)
(1) Zavornjaki, zavorni vložki in zavorne obloge se morajo pravilno prilegati na tekalne površine koles oziroma torne površine zavornih kolutov ali zavornih bobnov. Pravilno naleganje pomeni, da se zavornjaki, zavorni vložki ali zavorne obloge s svojo celotno površino dotikajo tornih površin.
(2) Pri SPZ je treba zamenjati zavornjake, zavorne vložke in zavorne obloge v naslednjih primerih:
a) če so zavornjaki na najtanjšem mestu v območju zavornih čevljev tanjši od:
– 20 mm pri potniških vagonih RIC,
– 10 mm pri ostalih potniških in vseh tovornih vagonih,
– 20 mm pri vlečnih vozilih; v eksploataciji se morajo zamenjati zavornjaki, ki so tanjši od 10 mm;
b) če je debelina zavornih vložkov na najtanjšem mestu ≤ 12 mm;
c) če je debelina zavornih oblog na najtanjšem mestu ≤ 4 mm.
(3) Zavornjaki in zavorni vložki ne smejo biti neenakomerno obrabljeni. Pri SPZ je treba zamenjati neenakomerno obrabljene zavornjake in zavorne vložke, vzroke neenakomerne obrabe ali nepravilnosti pa odpraviti.
(4) Zavornjaki morajo biti pri popuščenih zavorah vozil oddaljeni od tekalnih površin koles od 5 do 10 mm. Zavorni vložki kolutnih zavor smejo biti oddaljeni od tornih površin kolutov od 1 do 2 mm.
(5) Pri pregledu zavornjakov in zavornih vložkov je treba posebej pozorno ugotoviti, ali:
– so zavornjaki in zavorni vložki pravilno zavarovani pred izpadom iz zavornih čevljev ali čeljusti,
– tekalne površine koles pri vozilih z zavornjaki iz kompozitnih snovi nimajo površinskih poškodb ali nanosov materiala.
(6) Zavornjake iz kompozitnih snovi, ki imajo radialne napoke od torne površine proti robu pločevine (razen na mestu razteznostne reže), vidno krušenje tornega materiala na več kot ¼ dolžine zavornjaka, imajo kovinske vključke, ali če je debelina X (najmanjša debelina zavornjaka v področju zavornega čevlja) manjša od 10 mm, se morajo nadomestiti ali pa se mora zavoro izločiti.
(7) Na vozilih za hitrosti nad 100 km/h ni dovoljena medsebojna zamenjava ali vgradnja že uporabljenih zavornjakov.
65. člen
(pregled zavornih diskov)
(1) Zavorne diske je treba pregledati zaradi morebitnih nepravilnosti, ki so prikazane v prilogi 8, ki je sestavni del tega pravilnika. Vse ugotovljene nepravilnosti je treba odstraniti.
(2) Meja obrabe, razpoke in delitvena/ločilna površina zavorne plošče:
– najmanjša širina zavorne plošče „C“: mero „C“ ni potrebno meriti. Meja obrabe je označena z dvema utoroma na zunanjem premeru zavorne plošče. Zavorne plošče brez utorov so indikator obrabljenosti in jih je potrebno zamenjati z novimi;
– razpoke: razpoke v področju spoja, spojnih elementov in v conah prenosa največjih sil niso dovoljene. Zavorne plošče morajo popolno nalegati na pestu;
– delitvena/ločilna površina med zavornima ploščama (deljena izvedba): Zračna reža med obema delitvenima površinama obeh plošč je lahko največ 1mm. Pri večji zračni reži je potrebno preveriti vijačno zvezo, ki povezuje obe plošči.
(3) Dovoljena konkavnost zavorne površine:
– zavorni diski/plošče z organsko zavorno oblogo ≤ 2,5 mm;
– zavorni diski/plošče s sintrano zavorno oblogo ≤ 1,0 mm;
Na najglobjem delu konkavnosti le-ta ne sme presegati (biti globlja) označene meje obrabe, ki jo označi proizvajalec.
(4) Korozija in razpoke na pestih, predelih spoja:
– zračno hlajeni zavorni diski: korozija na površinah pestišča/nasedne površine pesta je nedopustna;
– kolesni zavorni diski: zunanje in notranje cone spoja: nedopustno;
– predeli spoja na sredini: razpoke > 40 mm so nedopustne, pri čemer razpoke ne smejo doseči spojnih izvrtin oziroma jih presekati.
(5) Razpoke, napoke in površinske razpoke na zavornih površinah:
1. Razpoke:
a) nedopustne:
– razpoke potekajo od notranjega do zunanjega roba zavorne plošče in čez celotno globino ene strani zavorne plošče.
2. Napoke (lasaste razpoke):
a) zračno hlajeni zavorni diski: dopustne napoke in dovoljena dolžina napok:
– izvedba s hladilnimi rebri < 30 mm,
– izvedba s hladilnimi čepi < 70 mm,
– kolesni diski: dopušča se več napok v smeri zaviranja, pri čemer dolžina napoke ne sme biti daljša pri kolesnih diskih iz:
– nodularne litine (EN-GJS), jeklene litine (GS): 60 mm,
– sive litine (EN-GJL): 30 mm,
– razdalja med sosednjima napokama ne sme biti manjša od 50 mm. Izmeriti/upoštevati je potrebno najmanjšo razdaljo.
3. Površinske razpoke:
a) zračno hlajeni zavorni diski: površinske razpoke so dovoljene;
b) zavorni diski s hladilnimi rebri:
– < 30 mm, pri čemer ne smejo segati do notranjega ali zunanjega premera zavorne plošče,
– < 1/2 širine zavorne plošče, pri čemer mora biti razdalja od roba zavorne plošče > 10 mm;
c) zavorni diski s hladilnimi čepi:
– < 70 mm, pri čemer ne smejo segati do notranjega ali zunanjega premera zavorne plošče,
– ≤ 70 mm, pri čemer ležita dve razpoki na nasprotnih straneh zavorne plošče. Razpoki ne smeta segati zunanjega ali notranjega roba zavorne plošče,
– ≤ 100 mm, pri čemer mora biti razdalja med sosednjima razpokama > 15 mm. Razpoki ne smeta segati zunanjega ali notranjega roba zavorne plošče;
d) pri zavornih diskih z zavornimi ploščami iz nodularne litine (EN-GJS) ali jeklene litine (GS), s hladilnimi čepi se dovoljujejo razpoke > 100 mm, pri čemer je:
– razdalja od roba zavorne plošče > 10 mm,
– razdalja do sosednje razpoke > 50 mm;
e) kolesni zavorni diski: dovoljeno je več oziroma skupina površinskih razpok v smeri zaviranja, pri čemer je:
– razdalja od notranjega ali zunanjega roba > 10 mm.
66. člen
(pregled čelnih pip ter zavornih in pnevmatskih spojnih cevi)
(1) Med pregledom vozil je treba preskusiti gibljivost in tesnjenje čelnih pip glavnega zavornega voda in glavnega pnevmatskega voda. Pri zaprtju samo ene čelne pipe mora le-ta skozi oddušnik izpustiti zrak, ki je na strani gumijaste polspojke zavornega ali pnevmatskega voda, pri zaprtju obeh pa se zrak izprazni samo iz gumijastih polspojk.
(2) Nepravilno delujoče čelne pipe, zavorne in pnevmatske spojne cevi s poškodovanimi gumastimi deli ali spojnimi glavami je treba zamenjati z brezhibnimi.
(3) Vgrajene gumaste zavorne in pnevmatske spojne cevi ne smejo biti do naslednjega kontrolnega pregleda ali revizije vozila starejše od 12 let.
(4) Gumaste zavorne in pnevmatske spojne cevi ne smejo biti pred vgradnjo skladiščene več kot dve leti.
67. člen
(pregled in preskus parkirnih zavor)
(1) S pregledom in preskusom vretenskih in vzvodnih parkirnih zavor (v nadaljnjem besedilu: ročne in pritrdilne zavore) je treba ugotoviti v zavrtem stanju trdnost naleganja zavornjakov in zavornih vložkov na torne površine in pravilno oddaljenost le-teh od tornih površin v popuščenem stanju.
(2) Med preskušanjem ročnih in pritrdilnih zavor vozil le-te ne smejo biti zavrte z zračnimi zavorami.
68. člen
(preskus tesnosti zračnih naprav)
(1) Pred opravljanjem preskusa delovanja zračnih zavor se mora ugotoviti, ali določeni sklopi zračnih sistemov tesnijo v skladu s predpisanimi vrednostmi padcev zračnega tlaka v določenem času.
(2) Sklopi zračnih zavor iz prejšnjega odstavka, pri katerih je treba opraviti preskus tesnosti, so:
– glavni zavorni vod (v nadaljnjem besedilu: GZV),
– glavni pnevmatski vod (v nadaljnjem besedilu: GPV) oziroma vod glavnih zračnih posod,
– zavorni valji.
(3) Pred preskušanjem tesnosti je treba napolniti GZV in njegove pripadajoče sklope z zrakom predpisanega pravilnega delovnega tlaka 5 barov, GPV z glavnimi zračnimi posodami (le pri vlečnih vozilih) in njegovimi pripadajočimi sklopi pa na največji tlak, pri katerem se prekinja delovanje kompresorjev oziroma nadaljnje višanje tlaka v glavnih zračnih posodah (praviloma 9 do 10 barov).
(4) Po dosegu tlakov iz prejšnjega odstavka se ustavi delovanje zračnih kompresorjev oziroma prekine kakršnokoli dopolnjevanje zraka v glavne zračne posode in iz njih napajane pnevmatske naprave ter dopolnjevanje GZV preko krmilnih naprav zaviranja (zaviralnikov).
(5) Padec zračnega tlaka v preskušanih sklopih iz drugega odstavka tega člena ne sme v času 5 minut preseči:
– 0,3 bara v GZV posameznega vozila vseh vrst vozil,
– 0,5 bara v GZV motornih garnitur,
– 0,5 bara v GPV vlečnih vozil in drugih vozil, ki imajo vgrajen GPV,
– 0,3 bara v zavornem valju posameznega vozila vseh vrst vozil.
(6) Merjenje tesnosti zavornih valjev se meri po sprožitvi hitrega zaviranja s samodejno zračno zavoro od trenutka, ko zračni tlak v zavornem valju doseže največjo predpisano vrednost 3,8 ± 0,1 bara.
(7) S preskusom je potrebno potrditi, da je potreben padec tlaka v GZV, ki zagotavlja maksimalni tlak v zavornem valju, med 1,4 in 1,6 bara. Z maksimalnim tlakom v zavornem valju 3,8 ± 0,1 se zagotovijo hodi batov 50, 100, in 150 mm (UIC 547).
(8) Tesnost se mora preverjati tudi pri zračnih sklopih elektropnevmatskih (ep) zavor, elektrodinamičnih zavor (E), magnetskih tirniških zavor (Mg) in kolesnih protiblokirnih naprav, pri čemer morajo biti zračni sklopi teh naprav v delovni pripravljenosti.
69. člen
(pregled in preskus naprav za sprožitev zaviranja v sili)
(1) Na vozilu je treba pri vseh rednih popravilih preskusiti delovanje vseh sprožilnikov zaviranja v sili in po pregledu pripadajočih sklopov in delov le-te vrniti v stanje pripravljenosti za uporabo.
(2) Mesta pip za vračanje zavor v sili v stanje pripravljenosti morajo biti označena s posebno oznako v skladu z objavo UIC 545. Ročice za sprožanje zavor v sili morajo biti označene s predpisanimi opozorilnimi napisi in plombirane. Navedene oznake in napisi morajo biti vidni in čitljivi.
(3) Vrvice za plombiranje ročic sprožilnikov zaviranja v sili se morajo odtrgati s silo trganja 4 do 7 daN. Vrvica za plombiranje mora biti enojna. Skupna potrebna sila za sprožanje zaviranja v sili mora biti 10 do 17 daN. Plombirne vrvice morajo biti takšne dolžine, da se pri sprožitvi zaviranja v sili zanesljivo pretrgajo. Plombe morajo biti označene z razpoznavno številko delavnice za vzdrževanje zavor ali pregledniškega mesta prevoznika.
(4) Nepravilnosti, ugotovljene pri pregledu in preskusu naprav zavor za zaviranje v sili, je treba nemudoma odpraviti.
70. člen
(varnostni ukrepi in ostala ravnanja)
(1) Pred vsakim delom oziroma popravljanjem zavornega vzvodja, zamenjavo zavornjakov ali zavornih vložkov je treba opraviti postopek, s katerim se prepreči nekontrolirano delovanje zavor.
(2) Če je pri opravljanju dela na zavornih napravah nevarnost za nekontrolirano premaknitev vozil, je treba pred tem vozila proti samopremaknitvi ustrezno zavarovati.
(3) Na vseh vozilih je treba pregledati napise s podatki o zavornih masah, nečitljive ali manjkajoče napise pa obnoviti ali na novo izpisati.
(4) Nepravilno delujoče vitalne dele in sklope zavor je treba zamenjati z brezhibnimi, ki so bili popravljeni v pooblaščenih delavnicah za vzdrževanje zavor, ali z novimi.
3.2 Sprotno vzdrževanje zavor vlečnih vozil
71. člen
(preskus delovanja zračnih zavor in drugih pnevmatskih naprav)
(1) Na vseh krmilnih mestih vlečnih vozil je treba preskusiti delovanje:
– direktne zavore,
– samodejne zračne zavore (nizko in visoko stopnjo, če je takšen sistem vgrajen),
– elektropnevmatske zavore,
– elektrodinamične zavore,
– elektromagnetske tirniške zavore,
– hidravlične zavore,
– prisilnega zaviranja pri sproženju varnostnih naprav (budnik, avtostop …),
– zaviranja v sili,
– vretenskih ročnih in pritrdilnih zavor ter zračno-vzmetnih pritrdilnih zavor,
– sirene,
– peskanja.
(2) Na lokomotivah in motornih garniturah je treba pri kontrolnem pregledu (P3) preskusiti delovanje vseh sprožilnikov zaviranja v sili.
(3) Pri vozilih z vgrajenimi kazali stanja zavor “zavrto” – “odvrto” je treba le-te pregledati in preskusiti, ugotovljene nepravilnosti pa odpraviti.
72. člen
(ostali pregledi in preskusi)
(1) V kompresorjih zraka je treba pregledati količino mazalnega olja in hladilnega sredstva ter kontrolirati pravilnost njihovega delovanja in regulacije glede na najnižji in najvišji zračni tlak v glavnih zračnih posodah.
(2) Za ravnanja z ostalimi napravami zračnih zavor veljajo določila 1. podpoglavja tega poglavja.
(3) Vse ugotovljene napake in nepravilno delovanje zračnih zavor ter ostalih pnevmatskih naprav na vlečnih vozilih je treba odpraviti.
(4) Na vozilih, kjer se preskusi zavor opravljajo samodejno in/ali polsamodejno z elektronsko-računalniško diagnostiko, je treba s temi napravami preveriti delovanje posameznih zavornih elementov.
73. člen
(preskus elektrodinamičnih zavor)
Pri preskusu delovanja elektrodinamičnih zavor je treba ugotoviti pravilno vključevanje prevezav vlečnih tokokrogov v zavorne tokokroge, na dizelskih vozilih pa še regulacijo vrtljajev dizelskih motorjev pri delovanju elektrodinamičnega zaviranja. Pregledati je treba tudi stanje kabelskih spojev zavornih tokokrogov in stanje zavornih uporov ter delovanje njihovih ventilatorjev.
3.3 Sprotno vzdrževanje zavor potniških vagonov
74. člen
(preskus delovanja zračnih zavor)
(1) Po uspešnem preskusu tesnosti v skladu z 68. členom tega pravilnika je treba prestaviti ročico zaviralnika v lego “vožnja” in GZV dopolniti na zračni tlak 5 barov ter opraviti začetno stopnjo zaviranja z znižanjem zračnega tlaka v GZV od 5 na 4,5 bare.
(2) Po vključeni začetni stopnji zaviranja je treba pregledati prileganje zavornjakov ali zavornih vložkov na torne površine s/z:
– udarjanjem kladiva po litoželeznih zavornjakih,
– poskušanjem premikanja zavornjakov iz kompozitnih snovi,
– pregledom kazal stanja zavor, ali so v legi “zavrto,” pri kolutnih zavorah.
(3) Po opravljenih pregledih, navedenih v prejšnjem odstavku, je treba prestaviti ročico zaviralnika v lego “popolno zaviranje” oziroma zmanjšati zračni tlak v GZV na 3,5 bare. Nato je treba pregledati pomike batov oziroma batnic zavornih valjev, ki morajo biti v mejah dolžin, navedenih v prilogi 9, ki je sestavni del tega pravilnika.
(4) Na vagonih z R zavoro, ki deluje z dvostopenjskim zračnim tlakom v zavornih valjih, je treba pregledati, ali je zavora delovala med predhodno vožnjo z visokim tlakom. To je mogoče ugotoviti po legi kazalca kontrolnega manometra visoke stopnje zaviranja (nizki tlak 2 bara in visoki tlak 4 bare).
(5) Na vagonih z R zavoro je treba preskusiti delovanje zaviranja z visokim tlakom s pritiskom na tipkalo “preskus R zavore”, pri čemer mora kontrolni manometer pokazati visoki tlak. Po izpustitvi tipkala mora zavora delovati v nizkem tlaku. Po opravljenih poskusih je treba vrniti kazalec visokega tlaka nazaj v izhodiščno lego.
(6) Na vagonih z R zavoro, ki nimajo kontrolne naprave za visoko stopnjo zaviranja, je treba preveriti delovanje visoke stopnje z vključitvijo stikala centrifugalnih regulatorjev.
(7) Na vagonih z zavornjaki ali zavornimi vložki iz kompozitne snovi tipa K, L ali LL mora biti delovanje zaviranja z visokim tlakom izključeno, delovati sme le zaviranje z nizkim tlakom.
(8) Po vseh pregledih, navedenih v prejšnjih točkah, je treba prestaviti ročico zaviralnika v lego “hitro zaviranje”, nato pa nazaj v lego “vožnja”, da se GZV ponovno napolni z zrakom tlaka 5 barov.
75. člen
(ostali pregledi in preskusi)
(1) Pri odvrtih samodejnih zračnih zavorah je treba preskusiti delovanje vseh ročnih zavor tako, da se le-te zavrejo, pri čemer se:
– ugotovi primernost potrebne sile za vrtenje ročice,
– ugotovi število (9 do13) vrtljajev ročic do zavrtega stanja,
– pregleda prileganje zavornjakov ali zavornih vložkov.
(2) Na stoječih vagonih je treba preskusiti delovanje protiblokirnih naprav koles in blokiranja vhodnih vrat s simuliranjem vožnje. Simuliranje vožnje in preskus delovanja protiblokirnih naprav in blokiranja vhodnih vrat se opravita s postopki, ki jih predpišejo njihovi proizvajalci.
(3) Za postopanje z ostalimi napravami zračnih zavor veljajo določila 3. podpoglavja tega poglavja.
76. člen
(preskus elektromagnetskih tirniških zavor)
(1) Na vagonih, ki so opremljeni z Mg zavoro in elektronsko protidrsno napravo, je treba preskusiti delovanje Mg zavore na naslednji način:
– vključiti menjala za vrsto zaviranja v lego R + Mg,
– opraviti hitro zaviranje, pri čemer mora biti zračni tlak v GZV manjši od 3,2 bara,
– simulirati hitrost vožnje nad 50 km/h,
– s tipkalom na elektronski protidrsni napravi simulirati hitrost vožnje nad 50 km/h,
– ugotoviti, ali sveti kontrolna lučka.
(2) Po ravnanjih iz prejšnjega odstavka je treba zvišati tlak zraka v GZV na 5 barov in ugotoviti, ali so magneti Mg zavore oddaljeni od tirnic >60 mm, in če je ugasnila kontrolna lučka.
3.4 Sprotno vzdrževanje zavor tovornih vagonov
77. člen
(preskus delovanja zračnih zavor)
(1) Pri preskusu zračnih zavor tovornih vagonov je treba ugotoviti delovanje vrst zaviranja (“potniško-tovorno”) in ostale načine delovanja zavor, s katerimi se spreminja zavorna sila oziroma zavorna masa praznih in/ali naloženih vagonov, glede na lege menjal, kakor tudi samodejno stopenjsko ali zvezno delovanje teh naprav.
(2) Začetno stopnjo zaviranja in popolno zaviranje je treba opraviti na enak način, kot je navedeno v prvem in tretjem odstavku 74. člena tega pravilnika.
(3) Po opravljeni začetni stopnji zaviranja je treba pregledati prileganje zavornjakov in zavornih vložkov na torne površine na enak način, kakor pri potniških vagonih.
(4) Po popolnem zaviranju in opravljenih pregledih je treba postaviti ročico zaviralnika v lego “vožnja” in ponovno napolniti GZV z zrakom tlaka 5 barov brez uporabe pospešenega polnjenja z višjim tlakom od 5 barov (uporaba vala visokega tlaka). Pri polnjenju GZV z zrakom je treba opazovati proces odviranja in ugotoviti odmikanje zavornjakov in zavornih vložkov od tornih površin.
(5) Pomiki batov zavornih valjev morajo biti v mejah dolžin, navedenih v prilogi 9 tega pravilnika.
(6) Pri odvrti zavori vagonov je treba preveriti predpisano razdaljo med čelno stranjo in objemko vretena regulatorja zavornega vzvodja. Če ta razdalja ni v predpisani vrednosti, je potrebna ročna prestavitev fiksne točke.
(7) Pri vagonih z menjalom zavorne sile “prazno” – “naloženo” je treba opraviti preskus delovanja menjala zavorne sile.
(8) Pri vagonih z zveznim spreminjanjem sile zaviranja je treba opraviti preskus delovanja zavore pri različnih obremenitvah, z uporabo naprave za obremenitev, in preskus merilnih ventilov.
4. Revizijsko vzdrževanje zavor
78. člen
(roki in ciklusi revizij zavor vlečnih vozil)
(1) Revizije zavor vlečnih vozil v skladu z določbami 54. člena tega pravilnika se opravljajo pri kontrolnih pregledih in revizijah teh vozil v skladu s spodnjo preglednico:
+----------+-------+------+-------+--------+-----+------+------+
|Vrsta     |P6* ali|   ›  |   SR  |P6* ali |  ›  |  VR  |   ›  |
|popravila |  P12  |      |       |  P12   |     |      |      |
|vozila    |       |      |       |        |     |      |      |
+----------+-------+------+-------+--------+-----+------+------+
|Vrsta     |  RZ-1 | RZ-1 |  RZ-2 |  RZ-1  |RZ-1 | RZ-3 |   ›  |
|revizije  |       |      |       |        |     |      |      |
|zavore    |       |      |       |        |     |      |      |
+--------------------------------------------------------------+
|P6* – Na vozilih, ki nimajo kontrolnega pregleda P12, je      |
|treba opraviti revizijo zavor RZ-1 pri vsakem drugem          |
|kontrolnem pregledu P6.                                       |
+--------------------------------------------------------------+
(2) Okvirni opis del pri revizijskem vzdrževanju zavor je naveden v prilogi 10 tega pravilnika.
79. člen
(roki in ciklusi revizij zavor potniških vagonov)
(1) Revizije zavor potniških vagonov v skladu z določbami 54. člena tega pravilnika se opravljajo pri revizijah vagonov v skladu s spodnjima preglednicama:
a) 4-osni potniški RIC vagoni za hitrosti do 200 km/h:
+--------+-----+----+-----+----+-----+----+-----+----+-----+----+-----+----+----+
|Revizija|  MR | SR |  MR | SR |  MR | SR |  MR | SR |  MR | SR |  MR | SR |  › |
|vagona  |     |    |     |    |     |    |     |    |     |    |     |    |    |
+--------+-----+----+-----+----+-----+----+-----+----+-----+----+-----+----+----+
|Vrsta   | RZ-1|RZ-1| RZ-1|RZ-1| RZ-1|RZ-2| RZ-1|RZ-1| RZ-1|RZ-1| RZ-1|RZ-3|  › |
|revizije|     |    |     |    |     |    |     |    |     |    |     |    |    |
|zavore  |     |    |     |    |     |    |     |    |     |    |     |    |    |
+--------+-----+----+-----+----+-----+----+-----+----+-----+----+-----+----+----+
b) 4-osni potniški vagoni za hitrosti do 120 km/h ter 2- in 3-osni ter muzejski potniški vagoni:
+---------+----+-----+-----+-----+----+------+----+-----+------+
|Revizija | MR |  MR |  SR | MR  | MR |  SR  | MR |  MR |   ›  |
|vagona   |    |     |     |     |    |      |    |     |      |
+---------+----+-----+-----+-----+----+------+----+-----+------+
|Vrsta    |RZ-1| RZ-1| RZ-1|RZ-2 |RZ-1| RZ-1 |RZ-1| RZ-3|   ›  |
|revizije |    |     |     |     |    |      |    |     |      |
|zavor    |    |     |     |     |    |      |    |     |      |
+---------+----+-----+-----+-----+----+------+----+-----+------+
(2) Okvirni opis del pri revizijskem vzdrževanju zavor je naveden v prilogi 10 tega pravilnika.
80. člen
(roki in ciklusi revizij zavor tovornih vagonov)
(1) Revizije zavor tovornih vagonov v skladu z določbami 54. člena tega pravilnika se opravljajo pri kontrolnih pregledih in revizijah vagonov v skladu s spodnjimi preglednicami:
a) tovorni vagoni za hitrost 100 km/h vrste Fals in Tals, Taems, Taehms, Tbikks, Tms:
+-----------+------+-------+-------+------+------+------+------+
|Revizija   | KP(na|   SR  | KP(na |  SR  |KP(na |  SR  |  ›   |
|ali pregled| (1)) |       | (1))  |      | (1)) |      |      |
|vagona     |      |       |       |      |      |      |      |
+-----------+------+-------+-------+------+------+------+------+
|Vrsta      | RZ-1 |  RZ-2 | RZ-1  | RZ-2 | RZ-1 | RZ-3 |  ›   |
|revizije   |      |       |       |      |      |      |      |
|zavor      |      |       |       |      |      |      |      |
+-----------+------+-------+-------+------+------+------+------+
(1) Velja za vagone, ki imajo KP
b) tovorni vagoni za hitrost 100 km/h vrste Uacs:
+---------+----+-----+-----+-----+----+------+----+-----+------+
|Revizija | KP |  KP |  ›  | SR  | KP |  KP  | ›  | SR  |  ›   |
|ali      |    |     |     |     |    |      |    |     |      |
|pregled  |    |     |     |     |    |      |    |     |      |
|vagona   |    |     |     |     |    |      |    |     |      |
+---------+----+-----+-----+-----+----+------+----+-----+------+
|Vrsta    |RZ-1| RZ-1|  ›  |RZ-2 |RZ-1| RZ-1 | ›  |RZ-3 |  ›   |
|revizije |    |     |     |     |    |      |    |     |      |
|zavor    |    |     |     |     |    |      |    |     |      |
+---------+----+-----+-----+-----+----+------+----+-----+------+
c) tovorni vagoni za hitrost do 100 km/h vrste Utz in Z:
+--------------+------+-----+------+------+-----+------+-------+
|Revizija ali  |  KP  | SR  |  KP  |  SR  |  KP |  SR  |   ›   |
|pregled       |      |     |      |      |     |      |       |
|vagona        |      |     |      |      |     |      |       |
+--------------+------+-----+------+------+-----+------+-------+
|Vrsta         | RZ-1 |RZ-2 | RZ-1 | RZ-2 | RZ-1| RZ-3 |   ›   |
|revizije      |      |     |      |      |     |      |       |
|zavor         |      |     |      |      |     |      |       |
+--------------+------+-----+------+------+-----+------+-------+
d) vsi tovorni vagoni za SS promet:
+--------------+------+------+------+-----+-----+------+-------+
|Revizija ali  |  KP  |  SR  |  KP  | SR  |  KP |  SR  |   ›   |
|pregled       |      |      |      |     |     |      |       |
|vagona        |      |      |      |     |     |      |       |
+--------------+------+------+------+-----+-----+------+-------+
|Vrsta         | RZ-1 | RZ-2 | RZ-1 |RZ-2 | RZ-1| RZ-3 |   ›   |
|revizije      |      |      |      |     |     |      |       |
|zavor         |      |      |      |     |     |      |       |
+--------------+------+------+------+-----+-----+------+-------+
e) vsi ostali tovorni vagoni:
+------------------------+---------+--------+---------+--------+
|Revizija                |   SR    |   SR   |    SR   |    ›   |
|vagona                  |         |        |         |        |
+------------------------+---------+--------+---------+--------+
|Vrsta revizije          |  RZ-2   |  RZ-2  |   RZ-3  |    ›   |
|zavor                   |         |        |         |        |
+------------------------+---------+--------+---------+--------+
(2) Okvirni opis del pri revizijskem vzdrževanju zavor je naveden v prilogi 10 tega pravilnika.
81. člen
(roki in ciklusi revizij zavor vlečenih vozil za posebne in druge namene)
(1) Revizije zavor vlečenih vozil za posebne in druge namene iz tretje in četrte alinee petega odstavka 2. člena tega pravilnika je treba opravljati glede na njihove vrste ob kontrolnih pregledih in revizijah po enakih ciklusih, kot veljajo za vlečna vozila, za potniške vagone (vagoni, v katerih se prevaža tudi osebje) in za tovorne vagone.
(2) Določba prejšnjega odstavka se uporablja tudi za dvopotna vozila, ki imajo zavoro na stisnjen zrak, namenjeno za zaviranje železniških vozil.
(3) Okvirni opis del pri revizijskem vzdrževanju zavor je naveden v prilogi 10 tega pravilnika.
VI. VARJENJE NA ŽELEZNIŠKIH VOZILIH
82. člen
(vsebina poglavja)
V tem poglavju se urejajo osnovni pogoji za obrate, ki izvajajo varilska dela in sorodne postopke s področja varjenja, ki se nanašajo na:
– izvajanje varilskih del v certificiranih obratih po SIST EN 15085,
– varilsko opremo in kadre,
– tehnično dokumentacijo.
83. člen
(certifikacija izvajalcev varilskih del)
Izvajalci varilskih del morajo biti certificirani po SIST EN 15085, SIST EN 3834 – 2 in SIST EN 3834 – 3.
84. člen
(opremljenost izvajalcev varjenja z napravami in sredstvi za varjenje)
(1) Izvajalci varjenja morajo biti opremljeni z ustreznimi napravami in sredstvi, s katerimi lahko zagotavljajo pogoje za izdelovanje zvarov zahtevane kakovosti. Navedene naprave in sredstva so za:
– pripravo zvarjenih spojev,
– varjenje,
– termično obdelovanje,
– preskušanje in kontrolo kakovosti zvarov.
(2) Izvajalci varilskih del morajo biti opremljeni z ustreznimi napravami, sredstvi in kadri, s katerimi lahko zagotavljajo pogoje za izdelovanje zvarnih spojev zahtevane kakovosti.
(3) Naprave in sredstva za varjenje morajo biti obdobno pregledana zaradi ugotovitve njihove ustreznosti in brezhibnosti. Obdobne preglede opravlja varnostni organ ali od njega imenovan od upravljavca, prevoznika ali oskrbovalne službe neodvisen organ.
85. člen
(pridobitev pooblastila izvajalca varjenja)
(1) Pooblastilo za opravljanje varilskih del na železniških vozilih pridobijo izvajalci varilskih del za dobo treh let v skladu z določbami 6. podpoglavja II. poglavja tega pravilnika.
(2) Izvajanje certificiranja in obdobne preglede obratov, kateri izvajajo varilska dela po SIST EN 15085, SIST EN 3834 – 2 in SIST EN 3834 – 3, opravlja varnostni organ ali od njega imenovan od upravljavca, prevoznika ali oskrbovalne službe neodvisen organ.
(3) Pri strokovno tehnični presoji za izdajo pooblastila obratom, ki izvajajo varilska dela, se preveri, ali ti izpolnjujejo pogoje, izhajajoče iz standardov SIST EN 15085, SIST EN 3834 – 2 in SIST EN 3834 – 3.
86. člen
(strokovni kadri)
(1) Nadzor pri izvajanju varilskih del v obratih izvajajo strokovnjaki v obsegu zahtev standarda SIST EN 15085, SIST EN 3834 – 2 in SIST EN 3834 – 3.
(2) Za kontrolo varjenja pri izvajalcih varilskih del lahko lastniki vozil zaposlujejo strokovnjake za varjenje z ustreznim strokovnim izpitom ali za ta namen pooblastijo druge strokovne organe.
(3) Pooblaščeni obrati za izvajanje varilskih del morajo dati osebam, ki vršijo varilni nadzor, pisna pooblastila, v katerih so natančno določene njihove pristojnosti in odgovornosti.
(4) Varilci morajo biti strokovno usposobljeni ter imeti certifikat za varjenje po zahtevah standarda skupine SIST EN 15085.
87. člen
(tehnična dokumentacija in kakovost)
(1) Tehnična dokumentacija za izvajanje varilskih del mora biti izdelana skladno z veljavnimi predpisi s področja varjenja (ustrezni SIST EN standardi in UIC objave).
(2) Kakovost izdelanih zvarjenih spojev mora biti v skladu z veljavnimi predpisi s področja varjenja (ustrezni SIST EN standardi in UIC objave).
(3) Spisek SIST EN standardov in objav UIC je naveden v prilogi 1 tega pravilnika.
VII. VZDRŽEVANJE KOLESNIH DVOJIC
1. Splošno o vzdrževanju kolesnih dvojic
88. člen
(vsebina poglavja)
V tem poglavju se urejajo osnovne zahteve pri vzdrževanju železniških vozil iz 2. člena tega pravilnika, ki se nanašajo na:
– upoštevanje predpisov pri pregledih kolesnih dvojic v zvezi z njihovim tehničnim stanjem kot celote in njihovih sestavnih delov,
– ohmsko upornost kolesnih dvojic v zvezi z vključevanjem tirničnih tokokrogov,
– varilska dela na kolesnih dvojicah,
– razdrtje oziroma odpis sestavnih delov kolesnih dvojic.
89. člen
(pomembnost vzdrževanja kolesnih dvojic)
(1) Tehnično stanje kolesnih dvojic železniških vozil ima odločilen vpliv na varnost železniškega prometa, zato je treba med uporabljanjem vozil in pri vzdrževanju teh sklopov in njihovih delov posvečati posebno pozornost:
– morebitnim nenormalnim spremembam oblike in sestave, ki bi lahko pomenile nevarnost za železniški promet oziroma uporabo vozil,
– kakovostni obdelavi površin,
– predpisanim meram in njihovim tolerančnim odstopkom,
– predpisani in kakovostni montaži,
– stanju strukture materiala,
– predpisani ohmski upornosti,
– predpisanim in kakovostnim mazivom osnih (vsa vozila) in obesnih (vlečna vozila) ležajev,
– preprečitvi nezavedne uporabe že zavrženih sestavnih delov.
(2) Pri vzdrževanju kolesnih dvojic oziroma njihovih sestavnih delov je treba upoštevati predpisane mejne mere izrabljenosti za posamezne vrste vzdrževanja in dovoljene tolerance, ki veljajo kot eksploatacijske vrednosti. Če so mejne mere presežene, je treba ustrezni del kolesne dvojice popraviti, zamenjati ali celotno kolesno dvojico zavreči.
90. člen
(osnovni predpisi za vzdrževanje kolesnih dvojic)
Pri vzdrževanju kolesnih dvojic kot celote in njihovih posameznih sestavnih delov je treba upoštevati Odločbo Komisije z dne 28. julija 2006 o tehnični specifikaciji za interoperabilnost v zvezi s podsistemom »železniški vozni park – tovorni vagoni« vseevropskega železniškega sistema za konvencionalne hitrosti (UL L št. 344 z dne 8. 12. 2006, str. 1) ter še naslednje standarde in objave UIC:
+--------------------+-------------------+---------------------+
|    Sestavni del    | Zahteve kakovosti | Zahteve dimenzij v  |
|                    |                   | sestavljenem stanju |
+--------------------+-----------------------------------------+
|Kolesne dvojice     |oSIST prEN 15313                         |
+--------------------+-----------------------------------------+
|Osi                 |oSIST prEN 13260 in SIST EN 13261        |
+--------------------+-----------------------------------------+
|Monoblok kolesa     |SIST EN 13262                            |
+--------------------+-------------------+---------------------+
|Platišča koles      |UIC 812-1          |UIC 812-5            |
+--------------------+-------------------+---------------------+
|Kolesni obroči      |UIC 810-1          |UIC 810-2            |
+--------------------+-------------------+---------------------+
|Obročena kolesa     |                   |UIC 812-4            |
+--------------------+-------------------+---------------------+
|Zakovni vzmetni     |UIC 810-3          |                     |
|prstani             |                   |                     |
+--------------------+-------------------+---------------------+
(2) Pri vzdrževanju osnih ležajev kolesnih dvojic je treba upoštevati določila standardov SIST EN 12080, 12081 in 12082 ter objav UIC 515-1, 515-5, 615-1 in 846.
(3) Sestavljanje in označevanje kolesnih dvojic je treba opravljati v skladu z določili standarda SIST EN 13715 ter objavami UIC 510-2 in 813.
2. Pregledi in preskusi kolesnih dvojic
91. člen
(vrste pregledov kolesnih dvojic)
(1) Tehnična brezhibnost kolesnih dvojic se ugotavlja s stalnimi, periodičnimi in popolnimi pregledi.
(2) Stalni pregledi kolesnih dvojic se opravljajo pri stalnem nadzoru in pri kontrolnih pregledih iz 1. in 3. točke tretjega odstavka 6. člena tega pravilnika. Pri pregledu ob stalnem nadzoru se vizualno ugotavlja:
– obrabljenost sledilnih grebenov koles,
– obrabljenost kolesnih obročev (obročena kolesa) in/ali kolesnih vencev (monoblok kolesa),
– izrabljenost tekalne površine in njene morebitne poškodbe,
– pritrjenost kolesnih obročev,
– ugotavljanje možnih napok platišč in naper koles, kolesnih obročev in kolesnih vencev,
– morebitna pregreta mesta kolesnih obročev ali kolesnih vencev, kot posledice nepravilnega delovanja zavor.
(3) Pri kontrolnih pregledih, razen pregleda P0, se ob pregledih iz prejšnjega odstavka opravi še meritev profila kolesnega obroča oziroma kolesnega venca in meritev premera kolesa oziroma debeline kolesnega obroča in/ali venca.
(4) Periodični pregled kolesnih dvojic se opravi po vsaki demontaži le-teh z vozila zaradi opravljanja določenega popravila na njih, pri čemer se opravi:
– odstranitev maščob in rje (pranje),
– ugotavljanje možnih napok platišč koles, kolesnih obročev in/ali kolesnih vencev,
– meritev vseh pomembnih dimenzij,
– pregled drsnih površin za drsne ležaje in njihov premer,
– pregled pritrjenosti koles na osi,
– meritev ohmske upornosti,
– defektoskopski pregled osi,
– izdaja merilnega lista.
(5) Popolni pregled kolesnih dvojic se opravi na enak način kot periodični pregled, pri čemer se dodatno odstrani barva do kovinske površine in se v primeru potrebe os ponovno oziroma dodatno označi.
(6) Na podlagi pregleda se kolesne dvojice razvrstijo na:
– uporabne brez popravila,
– tiste, ki jih je treba obdelati,
– tiste, pri katerih je potrebna zamenjava delov,
– tiste, ki se zavržejo.
(7) V primeru, da se pri kateremkoli pregledu ugotovi, da so bili podatki na osi popravljeni in niso enoznačni, je treba takšno os izločiti iz uporabe.
92. člen
(meritve in preverjanje stanja kolesnih dvojic)
(1) Na kolesnih dvojicah je treba najprej preveriti predpisane dimenzije:
– debeline kolesnega obroča oziroma venca,
– širine kolesnega obroča oziroma venca.
(2) Če pri preverjanjih iz prejšnjega odstavka niso ugotovljene prekoračitve dovoljenih toleranc, se opravijo nadaljnja preverjanja:
– razmika med notranjima površinama kolesnih obročev oziroma vencev,
– profila kolesnih obročev oziroma vencev in ugotavljanje potrebe struženja,
– centričnosti osi in tečajev.
93. člen
(defektoskopski pregledi kolesnih dvojic)
(1) Pri vzdrževanju kolesnih dvojic se lahko opravljajo defektoskopski pregledi z neporušnimi preiskavami materiala (v nadaljnjem besedilu: defektoskopski pregled) na vgrajenih ali demontiranih kolesnih dvojicah.
(2) Pri vzdrževanju kolesnih dvojic je treba opravljati defektoskopske preglede pri naslednjih delih:
– osi kolesnih dvojic,
– monoblok kolesa,
– kolesne plošče,
– kolesni obroči.
(3) Defektoskopski pregledi delov iz prejšnjega odstavka so:
– vizualni,
– magnetične preiskave,
– ultrazvočne preiskave,
– preiskave z rentgentskimi žarki,
– preiskave z γ-žarki in drugo.
(4) Defektoskopski pregled osi kolesnih dvojic vozila je treba opraviti:
– pri periodičnem oziroma popolnem pregledu kolesnih dvojic,
– pri vozilu, poškodovanem v večjem obsegu v resni nesreči, nesreči ali incidentu (pri trčenju, naletu, iztirjenju itd.),
– pri kontrolnih pregledih P6 in P12 lokomotiv, motornikov in motornih garnitur (vgrajene kolesne dvojice),
– pri letnih kontrolnih pregledih motornih vozil za posebne namene,
– po posebnem naročilu lastnika vozila.
(5) Defektoskopski pregled platišč koles oziroma kolesnih plošč je treba opraviti pri sumu, da so med uporabo vozil na njih nastale napoke ali povečanje notranjih napetosti, zaradi mehanskih poškodb ali pregrevanja.
(6) Defektoskopski pregled kolesnih obročev je treba opraviti pred njihovo vgraditvijo na platišče kolesne plošče ali pri sumu, da so na njih nastale napoke med uporabo vozil.
(7) Os kolesne dvojice, na kateri so pri defektoskopskem pregledu ugotovljene nedovoljene napake, morata ponovno pregledati dva delavca, ki s podpisom potrdita odločitev za zavrženje takšne osi.
(8) Pooblaščeni delavci, ki opravljajo defektoskopske preglede delov kolesnih dvojic, morajo imeti ustrezen certifikat o usposobljenosti za opravljanje teh del v skladu z določbami 30. člena tega pravilnika.
(9) Izvajalec defektoskopskih pregledov delov kolesnih dvojic mora te preglede evidentirati v tehnični dokumentaciji o vzdrževanju posameznega vozila, v delavnici za vzdrževanje pa mora voditi posebno evidenco, dostopno za inšpekcijske preglede.
(10) Evidenca iz prejšnjega odstavka mora vsebovati:
– zaporedno številko,
– datum pregleda,
– številko kolesne dvojice,
– letnico izdelave osi,
– vrsto defektoskopskega preskusa,
– številko vozila, v katerega je bila kolesna dvojica vgrajena,
– rezultat preskusa in podpis pooblaščenega preskuševalca.
(11) Opravila pri defektoskopskih pregledih kolesnih dvojic natančneje določi izvajalec pregledov oziroma uporabnik defektoskopske naprave v skladu z navodili proizvajalca te naprave.
94. člen
(preskus ohmske upornosti kolesnih dvojic)
(1) Za zagotavljanje spajanja oziroma zaključevanja tirnih tokokrogov, namenjenih za delovanje signalno-varnostnih in drugih naprav v zvezi z varnostjo železniškega prometa, mora biti ohmska upornost kolesnih dvojic ustrezne vrednosti, ki jo je treba med njihovim vzdrževanjem redno preverjati oziroma preskušati.
(2) Preskus ohmske upornosti vsake kolesne dvojice se opravi z merjenjem upornosti med kolesnima obročema oziroma vencema pri neobremenjenem stanju in pri napetosti 1,8 do 2 V. Tako izmerjena upornost mora biti manjša od:
– 0,01 ohma (Ω) pri novih monoblok ali novo obročenih kolesih (nova kolesna plošča in nov kolesni obroč),
– 0,1 ohma (Ω) pri periodičnih pregledih iz četrtega odstavka 91. člena tega pravilnika.
(3) Pri reviziji kolesnih dvojic z obročenimi kolesi (obnova kolesnih dvojic) je treba stremeti za njihovo ohmsko upornost 0,05 ohma.
(4) Pooblaščeni vzdrževalci kolesnih dvojic morajo razpolagati z ustrezno opremljenim stacionarnim merilnim mestom za meritve ohmske upornosti kolesnih dvojic. Merilno mesto predstavlja izoliran del tira z ustrezno merilno napravo, ki mora zagotavljati zahtevano točnost in pravilnost merjene vrednosti.
(5) Izmerjena vrednost ohmske upornosti kolesnih dvojic se evidentira v spremnem tehničnem dokumentu vozila, ki je zanj izdan v skladu z določbami pravilnika o tehnični skladnosti železniških vozil.
3. Vzdrževanje osišč kolesnih dvojic
95. člen
(pomen in pogoji vzdrževanja osišč)
(1) Osišča kolesnih dvojic so vitalni sklopi železniških vozil, vzdrževanju katerih je treba posvečati posebno pozornost.
(2) Pooblaščene delavnice za vzdrževanje kolesnih dvojic morajo v zvezi z vzdrževanjem osišč razpolagati:
– z ustrezno velikim, čistim, dobro osvetljenim in temperaturno reguliranim (minimalno 16 °C) prostorom, v katerega ne smejo vdirati vlaga, prah, dim, plini ipd.,
– s potrebnimi ustreznimi orodji, pripravami, merilnimi instrumenti in priborom v skladu s tipi osišč in vrstami v osišča vgrajenih kotalnih ležajev ter navodili njihovih proizvajalcev,
– z ustreznimi mazalnimi sredstvi,
– z ustreznimi okolju prijaznimi čistilnimi in protikorozijskimi sredstvi,
– z ustrezno organiziranim tehnološkim procesom vzdrževalnih del,
– z ustrezno usposobljenim osebjem.
96. člen
(sprotno vzdrževanje osišč)
(1) Sprotno vzdrževanje osišč je treba opravljati med nadzorom, kontrolnimi pregledi in izrednimi popravili v skladu s tretjim odstavkom 6. člena tega pravilnika.
(2) Na vlečnih vozilih, ki so opremljena z napravami za signaliziranje prekomernega segrevanja osišč (na kraju samem ali v vozniški kabini), je treba stanje teh naprav pregledati oziroma preskusiti pripravljenost za njihovo delovanje pri vsakem kontrolnem pregledu.
97. člen
(revizije osišč)
(1) Pri reviziji osišč se ta razgradijo, pri čemer se opravi natančen pregled stanja vseh sestavnih delov osnih ležajev in tečajev kolesnih dvojic ter obnova maziva.
(2) Revizije osišč se praviloma opravljajo vzporedno z revizijami vozil.
98. člen
(zavarovanje in označitev popravljenih osišč)
Po vsakem odpiranju čelnega pokrova ohišja osišč med njihovim sprotnim vzdrževanjem in revizijami se uredi zavarovanje in označitev tega pokrova, s čimer se mora zagotoviti:
– zavarovanje vsaj dveh pritrdilnih vijakov pokrova pred samoodvijanjem,
– indic o nepooblaščenem posegu na osišču,
– datum zadnje revizije,
– podatek oziroma številka pooblaščene delavnice za vzdrževanje kolesnih dvojic, ki je na osišču zadnja opravljala vzdrževalni poseg.
4. Varilska dela na kolesnih dvojicah
99. člen
(dovoljena varilska dela)
(1) Na kolesnih dvojicah in njihovih sestavnih delih se lahko opravljajo samo naslednja varilska dela:
– popravilo središčnih gnezd,
– navarjanje zunanjega venca čepa drsnega osnega ležaja,
– navarjanje kolesnih obročev oziroma kolesnih vencev zaradi povečanja premera ali odstranitve ravnih mest,
– navarjanje luknje pesta kolesa,
– navarjanje platišča kolesa,
– varjenje naper kolesa in platišča,
– popravilo ohišja osišč, vendar samo na obrabnih površinah vodil in na naslonu vzmeti.
(2) Varilska dela na platiščih koles, monoblok kolesih in naperah koles iz litega železa in iz jekla z natezno trdnostjo nad 60 daN/mm2 niso dovoljena.
(3) Neuporabni kolesni obroči se lahko snamejo s koles s plamenskim rezanjem, pri čemer se ne sme poškodovati obod kolesa oziroma platišča.
(4) Varilska dela na kolesnih dvojicah je treba opravljati tako, da v nobenem primeru ne teče tok skozi osne ležaje.
(5) Varilska dela na kolesnih dvojicah se lahko opravljajo v delavnicah za vzdrževanje, ki izpolnjujejo s tem pravilnikom predpisane pogoje.
5. Kontrola kakovosti pri vzdrževanju kolesnih dvojic
100. člen
(kontrola kakovosti)
Pri vzdrževanju kolesnih dvojic mora kontrolna služba vzdrževalca opravljati:
a) medfazno kontrolo, pri čemer:
– prisostvuje pregledu kolesnih dvojic in ugotavljanju obsega vzdrževalnih del,
– nadzira, ali se pri obdelavi vseh delov kolesnih dvojic odstranjuje le nepotrebni material,
– nadzira točnost in kvaliteto obdelave pesta koles in pestnih sedežev na oseh,
– nadzira naprešanje pogonskih zobnikov na osi in zapisovanje tlačnih diagramov,
– nadzira navlečenje koles na osi in zapisovanje tlačnih diagramov,
– s podpisom potrjuje tlačne diagrame navlečenja koles,
– vtisne ali preveri žig o prevzemu kolesne dvojice;
b) končno kontrolo, pri čemer preverja:
– ali je/so kvaliteta obdelave in dimenzije osnih čepov in tečajev v skladu s predpisi,
– ali je/so kvaliteta obdelave in dimenzije kolesnih obročev oziroma vencev (profil, debelina) v skladu s predpisi,
– trdnost naleganja kolesnih obročev in njihovih varovalnih zakovnih obročev,
– ali je na čelni strani kolesnih obročev vtisnjena kratica vzdrževalca, ki je opravil njihovo navlečenje, in leto navlečenja,
– ali je razdalja od sredine osi do notranjih površin kolesnih obročev oziroma vencev v mejah toleranc in je na minimalno treh mestih obsega koles enaka.
6. Zavrženje kolesnih dvojic
101. člen
(ravnanja pri zavrženju kolesnih dvojic)
(1) Kolesne dvojice je treba zavreči, če je potrebna zamenjava osi.
(2) Od zavržene kolesne dvojice se lahko snamejo še uporabna kolesa ali se z njih s toplotnim postopkom snamejo kolesni obroči, ki so še uporabni pri debelini najmanj 50 mm.
(3) O zavrženju kolesnih dvojic se sestavi zapisnik, ki vsebuje podatke o številki, tipu, datumu izdelave ter vzroku zavrženja posamezne kolesne dvojice.
(4) Za preprečitev morebitne ponovne uporabe se mora pri zavrženi kolesni dvojici na enem od čepov osnega ležaja in na pestu obeh koles plamensko zarezati tangencialni žleb.
VIII. KONČNE DOLOČBE
102. člen
(prenehanje uporabe predpisov)
Z dnem uveljavitve tega pravilnika se prenehajo uporabljati:
– Pravilnik o tehničnih pogojih za rabo olj v napravah na vlečnih vozilih (Službeni glasnik ZJŽ, št. 2/83),
– Pravilnik o vzdrževanju železniških vozil (Uradni list RS, št. 53/02 in 138/06),
– Navodilo za vzdrževanje drsnih ležajev tirnih vozil (Službeni glasnik ZJŽ, št. 9/59),
– Navodilo za podaljšanje rokov periodičnih popravil salonskih, inšpekcijskih in drugih specialnih vozil (Službeni glasnik ZJŽ, št. 5/70),
– Navodilo za vzdrževanje naprav za gretje »Schaltbau« v potniških vozovih (Službeni glasnik ZJŽ, št. 7/68),
– Navodilo za eksploatacijo in vzdrževanje podstavnih vozičkov Y-25 in tipa Y-27, sprejetih na JŽ (Službeni glasnik ZJŽ, št. 2/87),
– Navodilo za mazanje voz (Službeni glasnik ZJŽ, št. 1/55),
– Navodilo za oplemenitev vode za dizelska vozila (Službeni glasnik ZJŽ, št. 10/73),
– Navodilo za vzdrževanje električne razsvetljave potniških voz (Službeni glasnik ZJŽ, št. 4/55),
– Pravilnik o standardizaciji na JŽ (Službeni glasnik ZJŽ, št. 14/89),
– Samoupravni sporazum o medsebojnih razmerjih, delovnih pogojih in odgovornosti kontrolno-prevzemnih organov JŽ pri novogradnji in vzdrževanju voznih sredstev (Službeni glasnik ZJŽ, št. 9/78 in 8/89),
– Navodilo o hrambi tehnične dokumentacije na JŽ (Službeni glasnik ZJŽ, št. 3/88).
103. člen
(uveljavitev pravilnika)
Ta pravilnik začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Št. 2610-12/2003
Ljubljana, dne 19. junija 2008
EVA 2008-2411-0017
mag. Radovan Žerjav l.r.
Minister
za promet