Uradni list

Številka 23
Uradni list RS, št. 23/2004 z dne 12. 3. 2004
Uradni list

Uradni list RS, št. 23/2004 z dne 12. 3. 2004

Kazalo

18. Zakon o ratifikaciji Konvencije Unidroit-a o ukradenih ali nezakonito izvoženih predmetih kulturne dediščine (MKUPKD), stran 3042.

Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam
U K A Z
O RAZGLASITVI ZAKONA O RATIFIKACIJI KONVENCIJE UNIDROIT-A O UKRADENIH ALI NEZAKONITO IZVOŽENIH PREDMETIH KULTURNE DEDIŠČINE (MKUPKD)
Razglašam Zakon o o ratifikaciji Konvencije Unidroit-a o ukradenih ali nezakonito izvoženih predmetih kulturne dediščine (MKUPKD), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 27. februarja 2004.
Št. 001-22-20/04
Ljubljana, dne 8. marca 2004
Predsednik
Republike Slovenije
dr. Janez Drnovšek l. r.
Z A K O N
O RATIFIKACIJI KONVENCIJE UNIDROIT-A O UKRADENIH ALI NEZAKONITO IZVOŽENIH PREDMETIH KULTURNE DEDIŠČINE (MKUPKD)
1. člen
Ratificira se Konvencija Unidroit-a o ukradenih ali nezakonito izvoženih predmetih kulturne dediščine, ki je bila sestavljena v Rimu 24. junija 1995.
2. člen
Konvencija se v izvirniku v angleškem jeziku in v prevodu v slovenskem jeziku glasi:
U N I D R O I T C O N V E N T I O N
ON STOLEN OR ILLEGALLY EXPORTED CULTURAL OBJECTS
THE STATES PARTIES TO THIS CONVENTION,
ASSEMBLED in Rome at the invitation of the Government of the Italian Republic from 7 to 24 June 1995 for a Diplomatic Conference for the adoption of the draft Unidroit Convention on the International Return of Stolen or Illegally Exported Cultural Objects,
CONVINCED of the fundamental importance of the protection of cultural heritage and of cultural exchanges for promoting understanding between peoples, and the dissemination of culture for the well-being of humanity and the progress of civilisation,
DEEPLY CONCERNED by the illicit trade in cultural objects and the irreparable damage frequently caused by it, both to these objects themselves and to the cultural heritage of national, tribal, indigenous or other communities, and also to the heritage of all peoples, and in particular by the pillage of archaeological sites and the resulting loss of irreplaceable archaeological, historical and scientific information,
DETERMINED to contribute effectively to the fight against illicit trade in cultural objects by taking the important step of establishing common, minimal legal rules for the restitution and return of cultural objects between Contracting States, with the objective of improving the preservation and protection of the cultural heritage in the interest of all,
EMPHASISING that this Convention is intended to facilitate the restitution and return of cultural objects, and that the provision of any remedies, such as compensation, needed to effect restitution and return in some States, does not imply that such remedies should be adopted in other States,
AFFIRMING that the adoption of the provisions of this Convention for the future in no way confers any approval or legitimacy upon illegal transactions of whatever kind which may have taken place before the entry into force of the Convention,
CONSCIOUS that this Convention will not by itself provide a solution to the problems raised by illicit trade, but that it initiates a process that will enhance international cultural co-operation and maintain a proper role for legal trading and inter- State agreements for cultural exchanges,
ACKNOWLEDGING that implementation of this Convention should be accompanied by other effective measures for protecting cultural objects, such as the development and use of registers, the physical protection of archaeological sites and technical co-operation,
RECOGNISING the work of various bodies to protect cultural property, particularly the 1970 UNESCO Convention on illicit traffic and the development of codes of conduct in the private sector,
HAVE AGREED as follows:
CHAPTER I – SCOPE OF APPLICATION AND DEFINITION
Article 1
This Convention applies to claims of an international character for:
(a) the restitution of stolen cultural objects;
(b) the return of cultural objects removed from the territory of a Contracting State contrary to its law regulating the export of cultural objects for the purpose of protecting its cultural heritage (hereinafter "illegally exported cultural objects").
Article 2
For the purposes of this Convention, cultural objects are those which, on religious or secular grounds, are of importance for archaeology, prehistory, history, literature, art or science and belong to one of the categories listed in the Annex to this Convention.
CHAPTER II – RESTITUTION OF STOLEN CULTURAL OBJECTS
Article 3
(1) The possessor of a cultural object which has been stolen shall return it.
(2) For the purposes of this Convention, a cultural object which has been unlawfully excavated or lawfully excavated but unlawfully retained shall be considered stolen, when consistent with the law of the State where the excavation took place.
(3) Any claim for restitution shall be brought within a period of three years from the time when the claimant knew the location of the cultural object and the identity of its possessor, and in any case within a period of fifty years from the time of the theft.
(4) However, a claim for restitution of a cultural object forming an integral part of an identified monument or archaeological site, or belonging to a public collection, shall not be subject to time limitations other than a period of three years from the time when the claimant knew the location of the cultural object and the identity of its possessor.
(5) Notwithstanding the provisions of the preceding paragraph, any Contracting State may declare that a claim is subject to a time limitation of 75 years or such longer period as is provided in its law. A claim made in another Contracting State for restitution of a cultural object displaced from a monument, archaeological site or public collection in a Contracting State making such a declaration shall also be subject to that time limitation.
(6) A declaration referred to in the preceding paragraph shall be made at the time of signature, ratification, acceptance, approval or accession.
(7) For the purposes of this Convention, a "public collection" consists of a group of inventoried or otherwise identified cultural objects owned by:
(a) a Contracting State
(b) a regional or local authority of a Contracting State;
(c) a religious institution in a Contracting State; or
(d) an institution that is established for an essentially cultural, educational or scientific purpose in a Contracting State and is recognised in that State as serving the public interest.
(8) In addition, a claim for restitution of a sacred or communally important cultural object belonging to and used by a tribal or indigenous community in a Contracting State as part of that community's traditional or ritual use, shall be subject to the time limitation applicable to public collections.
Article 4
(1) The possessor of a stolen cultural object required to return it shall be entitled, at the time of its restitution, to payment of fair and reasonable compensation provided that the possessor neither knew nor ought reasonably to have known that the object was stolen and can prove that it exercised due diligence when acquiring the object.
(2) Without prejudice to the right of the possessor to compensation referred to in the preceding paragraph, reasonable efforts shall be made to have the person who transferred the cultural object to the possessor, or any prior transferor, pay the compensation where to do so would be consistent with the law of the State in which the claim is brought.
(3) Payment of compensation to the possessor by the claimant, when this is required, shall be without prejudice to the right of the claimant to recover it from any other person.
(4) In determining whether the possessor exercised due diligence, regard shall be had to all the circumstances of the acquisition, including the character of the parties, the price paid, whether the possessor consulted any reasonably accessible register of stolen cultural objects, and any other relevant information and documentation which it could reasonably have obtained, and whether the possessor consulted accessible agencies or took any other step that a reasonable person would have taken in the circumstances.
(5) The possessor shall not be in a more favourable position than the person from whom it acquired the cultural object by inheritance or otherwise gratuitously.
CHAPTER III – RETURN OF ILLEGALLY EXPORTED CULTURAL OBJECTS
Article 5
(1) A Contracting State may request the court or other competent authority of another Contracting State to order the return of a cultural object illegally exported from the territory of the requesting State.
(2) A cultural object which has been temporarily exported from the territory of the requesting State, for purposes such as exhibition, research or restoration, under a permit issued according to its law regulating its export for the purpose of protecting its cultural heritage and not returned in accordance with the terms of that permit shall be deemed to have been illegally exported.
(3) The court or other competent authority of the State addressed shall order the return of an illegally exported cultural object if the requesting State establishes that the removal of the object from its territory significantly impairs one or more of the following interests:
(a) the physical preservation of the object or of its context;
(b) the integrity of a complex object;
(c) the preservation of information of, for example, a scientific or historical character;
(d) the traditional or ritual use of the object by a tribal or indigenous community,
or establishes that the object is of significant cultural importance for the requesting State.
(4) Any request made under paragraph 1 of this article shall contain or be accompanied by such information of a factual or legal nature as may assist the court or other competent authority of the State addressed in determining whether the requirements of paragraphs 1 to 3 have been met.
(5) Any request for return shall be brought within a period of three years from the time when the requesting State knew the location of the cultural object and the identity of its possessor, and in any case within a period of fifty years from the date of the export or from the date on which the object should have been returned under a permit referred to in paragraph 2 of this article.
Article 6
(1) The possessor of a cultural object who acquired the object after it was illegally exported shall be entitled, at the time of its return, to payment by the requesting State of fair and reasonable compensation, provided that the possessor neither knew nor ought reasonably to have known at the time of acquisition that the object had been illegally exported.
(2) In determining whether the possessor knew or ought reasonably to have known that the cultural object had been illegally exported, regard shall be had to the circumstances of the acquisition, including the absence of an export certificate required under the law of the requesting State.
(3) Instead of compensation, and in agreement with the requesting State, the possessor required to return the cultural object to that State, may decide:
(a) to retain ownership of the object; or
(b) to transfer ownership against payment or gratuitously to a person of its choice residing in the requesting State who provides the necessary guarantees.
(4) The cost of returning the cultural object in accordance with this article shall be borne by the requesting State, without prejudice to the right of that State to recover costs from any other person.
(5) The possessor shall not be in a more favourable position than the person from whom it acquired the cultural object by inheritance or otherwise gratuitously.
Article 7
(1) The provisions of this Chapter shall not apply where:
(a) the export of a cultural object is no longer illegal at the time at which the return is requested; or
(b) the object was exported during the lifetime of the person who created it or within a period of fifty years following the death of that person.
(2) Notwithstanding the provisions of sub-paragraph (b) of the preceding paragraph, the provisions of this Chapter shall apply where a cultural object was made by a member or members of a tribal or indigenous community for traditional or ritual use by that community and the object will be returned to that community.
CHAPTER IV – GENERAL PROVISIONS
Article 8
(1) A claim under Chapter II and a request under Chapter III may be brought before the courts or other competent authorities of the Contracting State where the cultural object is located, in addition to the courts or other competent authorities otherwise having jurisdiction under the rules in force in Contracting States.
(2) The parties may agree to submit the dispute to any court or other competent authority or to arbitration.
(3) Resort may be had to the provisional, including protective, measures available under the law of the Contracting State where the object is located even when the claim for restitution or request for return of the object is brought before the courts or other competent authorities of another Contracting State.
Article 9
(1) Nothing in this Convention shall prevent a Contracting State from applying any rules more favourable to the restitution or the return of stolen or illegally exported cultural objects than provided for by this Convention.
(2) This article shall not be interpreted as creating an obligation to recognise or enforce a decision of a court or other competent authority of another Contracting State that departs from the provisions of this Convention.
Article 10
(1) The provisions of Chapter II shall apply only in respect of a cultural object that is stolen after this Convention enters into force in respect of the State where the claim is brought, provided that:
(a) the object was stolen from the territory of a Contracting State after the entry into force of this Convention for that State; or
(b) the object is located in a Contracting State after the entry into force of the Convention for that State.
(2) The provisions of Chapter III shall apply only in respect of a cultural object that is illegally exported after this Convention enters into force for the requesting State as well as the State where the request is brought.
(3) This Convention does not in any way legitimise any illegal transaction of whatever nature which has taken place before the entry into force of this Convention or which is excluded under paragraphs (1) or (2) of this article, nor limit any right of a State or other person to make a claim under remedies available outside the framework of this Convention for the restitution or return of a cultural object stolen or illegally exported before the entry into force of this Convention.
CHAPTER V – FINAL PROVISIONS
Article 11
(1) This Convention is open for signature at the concluding meeting of the Diplomatic Conference for the adoption of the draft Unidroit Convention on the International Return of Stolen or Illegally Exported Cultural Objects and will remain open for signature by all States at Rome until 30 June 1996.
(2) This Convention is subject to ratification, acceptance or approval by States which have signed it.
(3) This Convention is open for accession by all States which are not signatory States as from the date it is open for signature.
(4) Ratification, acceptance, approval or accession is subject to the deposit of a formal instrument to that effect with the depositary.
Article 12
(1) This Convention shall enter into force on the first day of the sixth month following the date of deposit of the fifth instrument of ratification, acceptance, approval or accession.
(2) For each State that ratifies, accepts, approves or accedes to this Convention after the deposit of the fifth instrument of ratification, acceptance, approval or accession, this Convention shall enter into force in respect of that State on the first day of the sixth month following the date of deposit of its instrument of ratification, acceptance, approval or accession.
Article 13
(1) This Convention does not affect any international instrument by which any Contracting State is legally bound and which contains provisions on matters governed by this Convention, unless a contrary declaration is made by the States bound by such instrument.
(2) Any Contracting State may enter into agreements with one or more Contracting States, with a view to improving the application of this Convention in their mutual relations. The States which have concluded such an agreement shall transmit a copy to the depositary.
(3) In their relations with each other, Contracting States which are Members of organisations of economic integration or regional bodies may declare that they will apply the internal rules of these organisations or bodies and will not therefore apply as between these States the provisions of this Convention the scope of application of which coincides with that of those rules.
Article 14
(1) If a Contracting State has two or more territorial units, whether or not possessing different systems of law applicable in relation to the matters dealt with in this Convention, it may, at the time of signature or of the deposit of its instrument of ratification, acceptance, approval or accession, declare that this Convention is to extend to all its territorial units or only to one or more of them, and may substitute for its declaration another declaration at any time.
(2) These declarations are to be notified to the depositary and are to state expressly the territorial units to which the Convention extends.
(3) If, by virtue of a declaration under this article, this Convention extends to one or more but not all of the territorial units of a Contracting State, the reference to:
(a) the territory of a Contracting State in Article 1 shall be construed as referring to the territory of a territorial unit of that State;
(b) a court or other competent authority of the Contracting State or of the State addressed shall be construed as referring to the court or other competent authority of a territorial unit of that State;
(c) the Contracting State where the cultural object is located in Article 8 (1) shall be construed as referring to the territorial unit of that State where the object is located;
(d) the law of the Contracting State where the object is located in Article 8 (3) shall be construed as referring to the law of the territorial unit of that State where the object is located; and
(e) a Contracting State in Article 9 shall be construed as referring to a territorial unit of that State.
(4) If a Contracting State makes no declaration under paragraph 1 of this article, this Convention is to extend to all territorial units of that State.
Article 15
(1) Declarations made under this Convention at the time of signature are subject to confirmation upon ratification, acceptance or approval.
(2) Declarations and confirmations of declarations are to be in writing and to be formally notified to the depositary.
(3) A declaration shall take effect simultaneously with the entry into force of this Convention in respect of the State concerned. However, a declaration of which the depositary receives formal notification after such entry into force shall take effect on the first day of the sixth month following the date of its deposit with the depositary.
(4) Any State which makes a declaration. under this Convention may withdraw it at any time by a formal notification in writing addressed to the depositary. Such withdrawal shall take effect on the first day of the sixth month following the date of the deposit of the notification.
Article 16
(1) Each Contracting State shall at the time of signature, ratification, acceptance, approval or accession, declare that claims for the restitution, or requests for the return, of cultural objects brought by a State under Article 8 may be submitted to it under one or more of the following procedures:
(a) directly to the courts or other competent authorities of the declaring State;
(b) through an authority or authorities designated by that State to receive such claims or requests and to forward them to the courts or other competent authorities of that State;
(c) through diplomatic or consular channels.
(2) Each Contracting State may also designate the courts or other authorities competent to order the restitution or return of cultural objects under the provisions of Chapters II and III.
(3) Declarations made under paragraphs 1 and 2 of this article may be modified at any time by a new declaration.
(4) The provisions of paragraphs 1 to 3 of this article do not affect bilateral or multilateral agreements on judicial assistance in respect of civil and commercial matters that may exisit between Contracting States.
Article 17
Each Contracting State shall, no later than six months following the date of deposit of its instrument of ratification, acceptance, approval or accession, provide the depositary with written information in one of the official languages of the Convention concerning the legislation regulating the export of its cultural objects. This information shall be updated from time to time as appropriate.
Article 18
No reservations are permitted except those expressly authorised in this Convention.
Article 19
(1) This Convention may be denounced by any State Party, at any time after the date on which it enters into force for that State, by the deposit of an instrument to that effect with the depositary.
(2) A denunciation shall take effect on the first day of the sixth month following the deposit of the instrument of denunciation with the depositary. Where a longer period for the denunciation to take effect is specified in the instrument of denunciation it shall take effect upon the expiration of such longer period after its deposit with the depositary.
(3) Notwithstanding such a denunciation, this Convention shall nevertheless apply to a claim for restitution or a request for return of a cultural object submitted prior to the date on which the denunciation takes effect.
Article 20
The President of the International Institute for the Unification of Private Law (Unidroit) may at regular intervals, or at any time at the request of five Contracting States, convene a special committee in order to review the practical operation of this Convention.
Article 21
(1) This Convention shall be deposited with the Government of the Italian Republic.
(2) The Government of the Italian Republic shall:
(a) inform all States which have signed or acceded to this Convention and the President of the International Institute for the Unification of Private Law (Unidroit) of:
(i) each new signature or deposit of an instrument of ratification, acceptance, approval or accession, together with the date thereof;
(ii) each declaration made in accordance with this Convention;
(iii) the withdrawal of any declaration;
(iv) the date of entry into force of this Convention;
(v) the agreements referred to in Article 13;
(vi) the deposit of an instrument of denunciation of this Convention together with the date of its deposit and the date on which it takes effect;
(b) transmit certified true copies of this Convention to all signatory States, to all States acceding to the Convention and to the President of the International Institute for the Unification of Private Law (Unidroit);
(c) perform such other functions customary for depositaries.
 
IN WITNESS WHEREOF the undersigned plenipotentiaries, being duly authorised, have signed this Convention.
 
DONE at Rome, this twenty-fourth day of June, one thousand nine hundred and ninety-five, in a single original, in the English and French languages, both texts being equally authentic.
                                                                             Annex

(a)  Rare collections and specimens of fauna, flora, minerals and anatomy, and
     objects of palaeontological interest;
(b)  property relating to history, including the history of science and
     technology and military and social history, to the life of national leaders,
     thinkers, scientists and artists and to events of national importance;
(c)  products of archaeological excavations (including regular and clandestine)
     or of archaeological discoveries;
(d)  elements of artistic or historical monuments or archaeological sites which
     have been dismembered;
(e)  antiquities more than one hundred years old, such as inscriptions, coins
     and engraved seals;
(f)  objects of ethnological interest;
(g)  property of artistic interest, such as:
   (i)   pictures, paintings and drawings produced entirely by hand on any support
         and in any material (excluding industrial designs and manufactured
         articles
         decorated by hand);
   (ii)  original works of statuary art and sculpture in any material;
   (iii) original engravings, prints and lithographs;
   (iv)  original artistic assemblages and montages in any material;
(h)  rare manuscripts and incunabula, old books, documents and publications of
     special interest (historical, artistic, scientific, literary, etc.) singly or
     in collections;
(i)  postage, revenue and similar stamps, singly or in collections;
(j)  archives, including sound, photographic and cinematographic archives;
(k)  articles of furniture more than one hundred years old and old musical in
     truments.
K O N V E N C I J A U N I D R O I T-a
O UKRADENIH ALI NEZAKONITO IZVOŽENIH PREDMETIH KULTURNE DEDIŠČINE
DRŽAVE POGODBENICE TE KONVENCIJE,
ZBRANE v Rimu na povabilo Vlade Italijanske republike od 7. do 24. junija 1995 na diplomatski konferenci, da bi sprejele osnutek Konvencije UNIDROIT-a o mednarodnem vračanju ukradenih ali nezakonito izvoženih predmetov kulturne dediščine,
PREPRIČANE o bistvenem pomenu varstva kulturne dediščine in kulturne izmenjave za pospeševanje razumevanja med ljudmi in širjenje kulture v dobro človeštva ter napredka civilizacije,
GLOBOKO ZASKRBLJENE zaradi nedovoljene trgovine s predmeti kulturne dediščine in nepopravljive škode, ki jo ta pogosto povzroča tem predmetom samim in kulturni dediščini narodnih, plemenskih, domorodnih ter drugih skupnosti kot tudi dediščini vseh ljudi, in še zlasti zaradi ropanja arheoloških območij, kar ima za posledico izgubo nenadomestljivih arheoloških, zgodovinskih in znanstvenih informacij,
ODLOČENE, da učinkovito prispevajo k boju proti nedovoljeni trgovini s predmeti kulturne dediščine, s tem da naredijo pomemben korak k določitvi skupnih, najnujnejših pravnih predpisov za izročanje in vračanje predmetov kulturne dediščine med državami pogodbenicami, da bi se s tem izboljšala ohranitev in varstvo kulturne dediščine, kar je v korist vseh,
POUDARJAJOČ, da je namen te konvencije olajšati izročanje in vračanje predmetov kulturne dediščine in da zagotovitev katerih koli sredstev, kot so odškodnine, potrebnih za izročitev in vračilo v nekaterih državah, ne pomeni, da morajo ta sredstva druge države sprejeti,
POTRJUJOČ, da sprejetje določb te konvencije za prihodnost nikakor ne pomeni odobravanja ali dajanja legitimnosti katerim koli nedovoljenim poslom, ki bi utegnili biti opravljeni pred začetkom veljavnosti te konvencije,
ZAVEDAJOČ SE, da ta konvencija sama po sebi ne rešuje težav, ki se pojavljajo zaradi nedovoljene trgovine, vendar pa začenja proces, ki bo spodbudil mednarodno kulturno sodelovanje in ohranil ustrezno vlogo dovoljenega trgovanja ter meddržavnih sporazumov o kulturnih izmenjavah,
UPOŠTEVAJOČ, da morajo izvajanje te konvencije spremljati drugi učinkoviti ukrepi za varstvo predmetov kulturne dediščine, kot so razvoj in uporaba registrov, fizična zaščita arheoloških območij in tehnično sodelovanje,
PRIZNAVAJOČ delo različnih teles pri varstvu kulturnih dobrin, zlasti Konvencijo UNESCA o nedovoljenem prometu iz leta 1970, in razvoju kodeksov ravnanja za zasebni sektor,
SO SE SPORAZUMELE o naslednjem:
I. POGLAVJE – PODROČJE UPORABE IN POMEN IZRAZOV
1. člen
Ta konvencija se uporablja za mednarodne zahtevke za:
(a) izročitev ukradenih predmetov kulturne dediščine;
(b) vračilo predmetov kulturne dediščine, odstranjenih z ozemlja države pogodbenice v nasprotju z zakonodajo, ki ureja izvoz predmetov kulturne dediščine zaradi varovanja njene kulturne dediščine (v nadaljevanju »nezakonito izvoženi predmeti kulturne dediščine«).
2. člen
V tej konvenciji so predmeti kulturne dediščine tisti, ki so iz verskih ali posvetnih razlogov pomembni za arheologijo, prazgodovino, zgodovino, književnost, umetnost ali znanost in sodijo v eno od zvrsti, navedenih v prilogi h konvenciji.
II. POGLAVJE – IZROČANJE UKRADENIH PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE
3. člen
(1) Posestnik ukradenega kulturnega predmeta mora predmet vrniti.
(2) V tej konvenciji se predmet kulturne dediščine, ki je bil nezakonito izkopan ali zakonito izkopan, toda nezakonito obdržan, obravnava kot ukraden, kadar je to v skladu z zakonodajo države, v kateri je bil izkopan.
(3) Vsak zahtevek za izročitev mora biti vložen v treh letih od takrat, ko je vlagatelj zahtevka izvedel, kje je predmet kulturne dediščine in kdo je njegov posestnik, vsekakor pa v petdesetih letih po kraji.
(4) Pri zahtevku za izročitev predmeta kulturne dediščine, ki je sestavni del evidentiranega spomenika ali arheološkega območja ali ki pripada javni zbirki, ni treba upoštevati časovnih omejitev, razen omejitve treh let od takrat, ko je vlagatelj zahtevka izvedel, kje je predmet kulturne dediščine in kdo je njegov posestnik.
(5) Ne glede na določbe prejšnjega odstavka lahko katera koli država pogodbenica izjavi, da je zahtevek omejen na 75 let ali tisto daljše obdobje, ki je določeno v njeni zakonodaji. Pri zahtevku, vloženem v drugi državi pogodbenici za izročitev predmeta kulturne dediščine, premeščenega s spomenika, arheološkega območja ali javne zbirke v državi pogodbenici, ki da tako izjavo, je prav tako treba upoštevati to časovna omejitev.
(6) Izjava, omenjena v prejšnjem odstavku, se da ob podpisu, ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu.
(7) V tej konvenciji je »javna zbirka« skupina inventariziranih ali drugače evidentiranih predmetov kulturne dediščine, ki so v lasti:
(a) države pogodbenice,
(b) regionalne ali lokalne oblasti države pogodbenice,
(c) verske ustanove v državi pogodbenici ali
(d) ustanove, ki je v državi pogodbenici ustanovljena predvsem v kulturne, izobraževalne ali znanstvene namene in ji ta država priznava, da dela v javnem interesu.
(8) Poleg tega mora biti zahtevek za izročitev sakralnega predmeta ali predmeta kulturne dediščine, pomembnega za skupnost, ki pripada plemenski ali domorodni skupnosti v državi pogodbenici in ga ta skupnost uporablja kot del svoje tradicije ali obredja, v skladu s časovnimi omejitvami, ki veljajo za javne zbirke.
4. člen
(1) Posestnik ukradenega predmeta kulturne dediščine, ki ga je treba vrniti, je ob izročitvi predmeta upravičen do plačila pravične in razumne odškodnine, če ni vedel ali upravičeno ni mogel vedeti, da je bil predmet ukraden, in lahko dokaže, da je ob pridobitvi predmeta ravnal s primerno skrbnostjo.
(2) Brez vpliva na posestnikovo pravico do odškodnine, omenjeno v prejšnjem odstavku, si je treba v razumnih mejah prizadevati, da bi oseba, ki je posestniku dala predmet kulturne dediščine, ali kateri koli drug posrednik plačal odškodnino, kadar je to v skladu z zakonom države, v kateri je bil zahtevek vložen.
(3) Kadar se zahteva, da vlagatelj zahtevka plača odškodnino posestniku to ne posega v pravico vlagatelja zahtevka, da mu jo povrne kaka druga oseba.
(4) Pri ugotavljanju, ali je posestnik ravnal s primerno skrbnostjo, se upoštevajo vse okoliščine pridobitve, vključno z naravo strank, plačano ceno, dejstvom, ali je posestnik preveril katerega od razumno dostopnih registrov ukradenih predmetov kulturne dediščine in katere koli druge ustrezne informacije ter dokumentacijo, ki bi jih mogel razumno pridobiti, in ali se je posestnik posvetoval z dosegljivimi institucijami ali ukrenil kar koli drugega, kar bi razumna oseba storila v takih okoliščinah.
(5) Posestnik ne more imeti ugodnejšega položaja kot oseba, od katere je pridobil predmet kulturne dediščine z dedovanjem ali brezplačno kako drugače.
III. POGLAVJE – VRAČANJE NEZAKONITO IZVOŽENIH PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE
5. člen
(1) Država pogodbenica lahko zaprosi sodišče ali drug pristojni organ druge države pogodbenice, da odredi vračilo predmeta kulturne dediščine, nezakonito izvoženega z ozemlja države, ki zahteva vračilo.
(2) Predmet kulturne dediščine, začasno izvožen z ozemlja države, ki zahteva vračilo, za namene, kot so razstave, raziskave ali restavriranje, na podlagi dovoljenja, ki je bilo izdano v skladu z zakonom, ki ureja izvoz zaradi varstva njene kulturne dediščine, in ni bil vrnjen v skladu s pogoji tega dovoljenja, se šteje za nezakonito izvožen predmet.
(3) Sodišče ali drug pristojni organ zaprošene države odredi vračilo nezakonito izvoženega predmeta kulturne dediščine, če država, ki zahteva vračilo, ugotovi, da odstranitev predmeta z njenega ozemlja bistveno škoduje vsaj enemu od teh interesov:
(a) fizični ohranitvi predmeta ali njegovega konteksta;
(b) celovitosti nekega predmeta;
(c) ohranitvi informacij, na primer znanstvene ali zgodovinske narave;
(d) tradicionalni ali obredni uporabi predmeta v plemenski ali domorodni skupnosti,
ali ugotovi, da je predmet velikega kulturnega pomena za državo, ki zahteva vračilo.
(4) Vsa zaprosila iz prvega odstavka tega člena morajo vsebovati ali jim morajo biti priložene take dejanske ali pravne informacije, ki lahko pomagajo sodišču ali drugemu pristojnemu organu zaprošene države ugotoviti, ali so izpolnjene zahteve od prvega do tretjega odstavka.
(5) Vse zahteve za vračilo morajo biti vložene v treh letih po tem, ko je država, ki zahteva vračilo, ugotovila, kje je predmet kulturne dediščine in kdo je njegov posestnik, vsekakor pa v petdesetih letih od datuma izvoza ali datuma, ko naj bi bil predmet vrnjen v skladu z dovoljenjem, omenjenim v drugem odstavku tega člena.
6. člen
(1) Posestnik predmeta kulturne dediščine, ki je predmet pridobil po tem, ko je bil nezakonito izvožen, je upravičen, da mu država, ki zahteva vračilo, ob vrnitvi plača pravično in razumno odškodnino, če ob pridobitvi ni vedel ali upravičeno ni mogel vedeti, da je bil predmet nezakonito izvožen.
(2) Pri ugotavljanju, ali je posestnik vedel ali je upravičeno mogel vedeti, da je bil predmet kulturne dediščine nezakonito izvožen, se upoštevajo okoliščine pridobitve, vključno s tem, da nima izvoznega dovoljenja, potrebnega po zakonodaji države, ki zahteva vračilo.
(3) Namesto odškodnine in sporazumno z državo, ki zahteva vračilo, se lahko posestnik, ki mora tej državi vrniti predmet kulturne dediščine, odloči, da:
(a) ostane lastnik predmeta ali
(b) prenese lastništvo na podlagi plačila ali brezplačno na osebo po lastni izberi, ki prebiva v državi, ki zahteva vračilo, in zagotovi potrebno jamstvo.
(4) Stroške vračila predmeta kulturne dediščine v skladu s tem členom krije država, ki vračilo zahteva, kar ne posega v pravico te države, da stroške izterja od katere koli druge osebe.
(5) Posestnik ne more imeti ugodnejšega položaja kot oseba, od katere je pridobil predmet kulturne dediščine z dedovanjem ali brezplačno kako drugače.
7. člen
(1) Določbe tega poglavja se ne uporabljajo, če:
(a) izvoz predmeta kulturne dediščine takrat, ko se zahteva njegovo vračilo, ni več nezakonit, ali
(b) je bil predmet izvožen, ko je oseba, ki ga je ustvarila, še živela, ali v petdesetih letih po njeni smrti.
(2) Ne glede na določbe pododstavka (b) prejšnjega odstavka se določbe tega poglavja uporabljajo, kadar so predmet ustvarili pripadnik ali pripadniki plemena ali domorodne skupnosti za svojo tradicionalno ali obredno uporabo in bo predmet skupnosti vrnjen.
IV. POGLAVJE – SPLOŠNE DOLOČBE
8. člen
(1) Vsak zahtevek na podlagi II. poglavja in zaprosilo na podlagi III. poglavja se poleg tega, da se lahko vložita na sodiščih ali pri drugih pristojnih organih države pogodbenice, v kateri je predmet kulturne dediščine, vložita na sodiščih ali drugih pristojnih organih, ki imajo po veljavnih predpisih sodno pristojnost v državah pogodbenicah.
(2) Stranke se lahko dogovorijo, da spor predložijo v obravnavo kateremu koli sodišču ali drugemu ustreznemu organu ali v arbitražo.
(3) Začasni ukrepi, vključno z zaščitnimi, ki jih omogoča zakonodaja države pogodbenice, v kateri je predmet, se lahko uporabijo tudi, kadar se zahtevek za izročitev ali zaprosilo za vračilo predmeta vloži na sodiščih ali pri drugih pristojnih organih druge države pogodbenice.
9. člen
(1) Nič v tej konvenciji ne preprečuje državi pogodbenici, da uporabi pravila, ki so za izročitev ali vračilo ukradenih ali nezakonito izvoženih predmetov kulturne dediščine ugodnejša, kot jih določa ta konvencija.
(2) Ta člen se ne razlaga kot obveznost, da se prizna ali uveljavi odločitev sodišča ali drugega pristojnega organa druge države pogodbenice, ki odstopa od določb te konvencije.
10. člen
(1) V državi, v kateri je bil vložen zahtevek, se določbe II. poglavja uporabljajo samo za predmete kulturne dediščine, ki so bili ukradeni po začetku veljavnosti te konvencije, če:
(a) so bili predmeti ukradeni na ozemlju države pogodbenice po začetku veljavnosti te konvencije za to državo ali
(b) so predmeti v državi pogodbenici po začetku veljavnosti te konvencije za to državo.
(2) Določbe III. poglavja se uporabljajo samo za predmete kulturne dediščine, ki so bili nezakonito izvoženi po začetku veljavnosti te konvencije za državo, ki je vložila zahtevek, kot tudi za državo, v kateri je bil zahtevek vložen.
(3) Ta konvencija na noben način ne uzakonja katerega koli nezakonitega posla kakršne koli narave, ki je bil opravljen pred začetkom veljavnosti te konvencije ali ki ni zajet v prvem ali drugem odstavku tega člena, kot tudi ne omejuje katere koli pravice države ali druge osebe, da na podlagi pravnih sredstev, ki so na voljo zunaj okvira te konvencije, vloži zahtevek za izročitev ali vračilo predmeta kulturne dediščine, ki je bil ukraden ali nezakonito izvožen pred začetkom veljavnosti te konvencije.
V. POGLAVJE – KONČNE DOLOČBE
11. člen
(1) Ta konvencija je na voljo za podpis na sklepnem sestanku diplomatske konference za spretje osnutka Konvencije UNIDROIT-a o mednarodnem vračanju ukradenih ali nezakonito izvoženih predmetov kulturne dediščine in bo ostala na voljo za podpis vsem državam v Rimu do 30. junija 1996.
(2) To konvencijo morajo države, ki so jo podpisale, ratificirati, sprejeti ali odobriti.
(3) Od dneva, ko je konvencija na voljo za podpis, lahko k njej pristopijo tudi države, ki niso države podpisnice.
(4) Za ratifikacijo, sprejetje, odobritev ali pristop je treba pri depozitarju shraniti uradno listino.
12. člen
(1) Ta konvencija začne veljati prvi dan šestega meseca po datumu deponiranja pete listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu.
(2) Za vsako državo, ki ratificira, sprejme, odobri to konvencijo ali pristopi k njej po deponiranju pete listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu, začne ta konvencija veljati prvi dan šestega meseca po dnevu, ko je ta država deponirala svojo listino o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu.
13. člen
(1) Ta konvencija ne vpliva na nobeno mednarodno listino, s katero je katera koli država pogodbenica pravno zavezana in ki vsebuje določbe o zadevah, ki jih ureja ta konvencija, razen če države, ki jih taka listina zavezuje, dajo drugačno izjavo.
(2) Katera koli država pogodbenica lahko sklepa sporazume z eno ali več državami pogodbenicami, da izboljša uporabo te konvencije v medsebojnih odnosih. Države, ki sklenejo tak sporazum, pošljejo en izvod depozitarju.
(3) Države pogodbenice, ki so članice organizacij za gospodarsko povezovanje ali regionalnih teles, lahko izjavijo, da bodo v medsebojnih odnosih uporabljale mednarodna pravila teh organizacij ali teles, zaradi česar v odnosih s temi državami ne bodo uporabljale tistih določb konvencije, katerih področje uporabe sovpada s področjem uporabe takih pravil.
14. člen
(1) Če ima država pogodbenica dve ali več ozemeljskih enot ne glede na to, ali imajo različne pravne sisteme, ki veljajo v zvezi z zadevami po tej konvenciji, lahko ob podpisu ali deponiranju listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu izjavi, da ta konvencija velja za vse ozemeljske enote ali samo za eno ali več enot, in lahko tako izjavo kadar koli nadomesti z drugo.
(2) O teh izjavah je treba uradno obvestiti depozitarja, v njih pa morajo biti natančno navedene ozemeljske enote, za katere konvencija velja.
(3) Če na podlagi izjave po tem členu konvencija velja za eno ali več, vendar ne za vse ozemeljske enote države pogodbenice, sklicevanje na:
(a) ozemlje države pogodbenice iz 1. člena pomeni sklicevanje na ozemlje ozemeljske enote te države;
(b) sodišče ali drug pristojni organ države pogodbenice ali zaprošene države pomeni sklicevanje na sodišče ali drug pristojni organ ozemeljske enote te države;
(c) državo pogodbenico iz prvega odstavka 8. člena, v kateri je predmet kulturne dediščine, pomeni sklicevanje na ozemeljsko enoto te države, v kateri je predmet;
(d) zakonodajo države pogodbenice iz tretjega odstavka 8. člena, v kateri je predmet, pomeni zakonodajo ozemeljske enote te države, v kateri je predmet, in
(e) državo pogodbenico iz 9. člena pomeni sklicevanje na ozemeljsko enoto te države.
(4) Če država pogodbenica ne da nobene izjave po prvem odstavku tega člena, potem konvencija velja za vse ozemeljske enote te države.
15. člen
(1) Izjave po tej konvenciji, dane ob podpisu, je treba potrditi ob ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi.
(2) Izjave in potrditve izjav morajo biti pisne in uradno sporočene depozitarju.
(3) Izjava začne veljati hkrati z začetkom veljavnosti te konvencije v ustrezni državi. Izjava, o kateri je depozitar uradno obveščen po začetku veljavnosti konvencije, pa začne veljati prvi dan šestega meseca po datumu deponiranja pri depozitarju.
(4) Katera koli država, ki da izjavo po tej konvenciji, jo lahko kadar koli umakne z uradnim pisnim obvestilom, naslovljenim na depozitarja. Tak umik začne veljati prvi dan šestega meseca po datumu deponiranja uradnega obvestila.
16. člen
(1) Vsaka država pogodbenica ob podpisu, ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu izjavi, da se ji lahko zahtevki za izročitev ali zaprosila za vračilo predmetov kulturne dediščine, ki jih vloži neka država na podlagi 8. člena, predložijo po enem ali več naslednjih postopkih:
(a) neposredno sodišču ali drugemu pristojnemu organu države, ki je dala izjavo;
(b) prek organa ali organov, ki jih ta država določi za sprejem takšnih zahtevkov ali zaprosil in njihovo posredovanje sodiščem ali drugim pristojnim organom te države;
(c) po diplomatski ali konzularni poti.
(2) Vsaka država pogodbenica lahko določi tudi sodišča ali druge organe, ki so pristojni, da odredijo izročitev ali vračilo predmetov kulturne dediščine v skladu z določbami II. in III. poglavja.
(3) Izjave na podlagi prvega in drugega odstavka tega člena se lahko kadar koli spremenijo z novo izjavo.
(4) Določbe od prvega do tretjega odstavka tega člena ne vplivajo na morebitne dvostranske ali večstranske sporazume o pravni pomoči v zvezi s civilnimi ali trgovinskimi zadevami med državami pogodbenicami.
17. člen
Vsaka država pogodbenica najpozneje v šestih mesecih po datumu deponiranja listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu depozitarja pisno obvesti v enem od uradnih jezikov konvencije o tem, katera zakonodaja ureja izvoz njenih predmetov kulturne dediščine. Ta obvestila je treba po potrebi sproti dopolnjevati.
18. člen
Pridržki, razen tistih, ki ji izrecno dopušča ta konvencija, niso dovoljeni.
19. člen
(1) To konvencijo lahko katera koli država pogodbenica odpove kadar koli po datumu, ko zanjo začne veljati, z deponiranjem ustrezne listine pri depozitarju.
(2) Odpoved začne veljati prvi dan šestega meseca po deponiranju listine o odpovedi pri depozitarju. Kadar je v listini o odpovedi naveden daljši rok za odpoved, začne odpoved veljati po izteku takega roka od njenega deponiranja pri depozitarju.
(3) Ne glede na tako odpoved ta konvencija vseeno velja za zahtevke o izročitvi ali zaprosila za vračilo predmetov kulturne dediščine, ki so bili vloženi pred dnem začetka veljavnosti odpovedi.
20. člen
Predsednik Mednarodnega inštituta za unifikacijo zasebnega prava (UNIDROIT) lahko v rednih presledkih ali kadar koli na zahtevo petih držav pogodbenic skliče poseben odbor zaradi pregleda izvajanja te konvencije v praksi.
21. člen
(1) Ta konvencija se deponira pri Vladi Italijanske republike.
(2) Vlada Italijanske republike:
(a) obvesti vse države, ki so podpisale to konvencijo ali pristopile k njej, in predsednika Mednarodnega inštituta za unifikacijo zasebnega prava (UNIDROIT) o:
(i) vsakem novem podpisu ali deponiranju listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu in o njenem datumu;
(ii) vsaki izjavi, dani v skladu s to konvencijo;
(iii) umiku katere koli izjave;
(iv) datumu začetka veljavnosti te konvencije;
(v) sporazumih, omenjenih v 13. členu;
(vi) deponiranju listine o odpovedi te konvencije skupaj z datumom njenega deponiranja in datumom, s katerim odpoved začne veljati;
(b) pošlje overjene kopije te konvencije vsem državam podpisnicam, vsem državam, ki so pristopile h konvenciji, in predsedniku Mednarodnega inštituta za unifikacijo zasebnega prava (UNIDROIT);
(c) opravi vse tiste naloge, ki so običajne za depozitarje.
 
V POTRDITEV TEGA so podpisani, ki so bili pravilno pooblaščeni, podpisali to konvencijo.
 
SESTAVLJENO v Rimu štiriindvajsetega junija tisoč devetsto petindevetdeset v enem izvirniku v angleščini in francoščini, pri čemer sta besedili enako verodostojni.
                                                                           Priloga

(a)     Redke zbirke in primerki živalstva, rastlinstva, mineralov in anatomije
    ter predmetov paleontološkega izvora;
(b) dobrine, ki so povezane z zgodovino, vključno z zgodovino znanosti in
    tehnike ter vojaško in družbeno zgodovino, življenjem narodnih voditeljev,
    mislecev, znanstvenikov in umetnikov ter dogodki, pomembnimi za narod;
(c) najdbe, pridobljene z arheološkimi izkopavanji (dovoljenimi in
    nedovoljenimi) ali z naključnimi arheološkimi odkritji;
(d) predmeti, ki so sestavni deli umetniških ali zgodovinskih spomenikov ali
    arheoloških najdišč;
(e) nad sto let stari predmeti, kot so napisi, novci in gravirani pečati;
(f) predmeti etnološkega pomena;
(g) umetnostni predmeti, kot so:
   (i)   slike in risbe, ki so v celoti ročni izdelek na kakršni koli podlagi in
         iz kakršnega koli materiala (razen izdelkov industrijskega oblikovanja
         in ročno okrašenih izdelkov umetne obrti);
   (ii)  izvirna umetniška dela plastike in kiparstva iz kakršnega koli
         materiala;
   (iii) izvirna grafična dela, odtisi in litografije;
   (iv)  izvirni umetniški asemblaži in instalacije iz kakršnega koli materiala;
(h) redki rokopisi in inkunabule, stare knjige, dokumenti in publikacije
    posebnega pomena (zgodovinskega, umetniškega, znanstvenega, literarnega ipd.),
    posamezno ali v zbirkah;
(i) poštne, taksne ali druge podobne znamke, posamezno ali v zbirkah;
(j) arhivi, vključno z zvočnimi, fotografskimi in filmskimi arhivi;
(k) pohištvo, starejše od 100 let, in stara glasbila.
3. člen
Republika Slovenija bo ob deponiranju listine o pristopu h konvenciji Unidroit-a o ukradenih ali nezakonito izvoženih predmetih kulturne dediščine pri depozitarju podala izjavo, ki se glasi:
"Republika Slovenija na podlagi 16. člena konvencije izjavlja, da je Ministrstvo za kulturo pristojno za sprejem zahtevkov za izročitev predmetov kulturne dediščine ali zaprosil za njihovo vračilo, tovrstne zahtevke in zaprosila pa bo ministrstvo posredovalo sodiščem v Republiki Sloveniji."
Državni zbor Republike Slovenije pooblasti Vlado Republike Slovenije, da le-ta po potrebi zgornjo izjavo kasneje tudi spremeni in o tem pisno obvesti depozitarja.
4. člen
Za izvajanje konvencije je pristojno Ministrstvo za kulturo.
5. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe.
Št. 612-04/03-8/1
Ljubljana, dne 27. februarja 2004
EPA 1093-III
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
Borut Pahor l. r.

AAA Zlata odličnost