Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A., Ž., in B. B. iz Z., ki ju zastopa C. C., odvetnica v V., na seji senata dne 24. novembra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

1. Ustavna pritožba A. zoper sodbo vrhovnega sodišča št. II Uv 18/2002 z dne 15. 11. 2002 se ne sprejme.
2. Ustavna pritožba B. B. zoper sodbo vrhovnega sodišča št. II Uv 18/2002 z dne 15. 11. 2002 se zavrže.

1. Pritožnika navajata, da je vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo potrdilo ugotovitev Republiške volilne komisije (v nadaljevanju RVK), da prvi pritožnik ni poklicna organizacija v smislu šeste alinee prvega odstavka 34. člena zakona o državnem svetu (Uradni list RS, št. 44/92 – v nadaljevanju: ZDSve) in da iz spisne dokumentacije ni razvidno, da bi člani društva poklicno delovali na področju socialnega varstva. Menita, da to stališče temelji na napačni razlagi določb šeste alinee prvega odstavka in drugega odstavka 34. člena ZDSve. Iz navedenih določb ne izhaja obveznost, da so strokovni delavci tudi zaposleni na delovnih mestih s področja socialnega varstva. Poudarjata, da je prvi pritožnik združenje, ki zagotavlja izvajanje socialno varstvenih programov za svoje člane s pomočjo svojih strokovnih delavcev in sodelavcev, ki so zaposleni ali delajo prostovoljno. Bistveno za presojo, ali je prvi pritožnik kot združenje poklicna organizacija strokovnih delavcev na področju socialnega varstva, bi moralo biti dejstvo, da strokovni delavci uresničujejo programe socialnega varstva za rehabilitacijo invalidov. Takšen status tega pritožnika naj bi izhajal iz njegovega statuta. Izpodbijana sodba naj bi pomenila diskriminacijo invalidov in njihovih organizacij. Pravila volitev bi se morala razlagati v prid izenačevanja možnosti za vključevanje invalidov v družbo. Zato bi jim država morala dati možnost, da volijo in da so zastopani v najvišjih predstavniških telesih. To naj bi zahtevala tudi Standardna pravila za izenačevanje možnosti invalidov, ki jih je sprejela Generalna skupščina Združenih narodov. Poudarjata, da jima niso znani kriteriji, na podlagi katerih sta RVK in Vrhovno sodišče odločila, da prvi pritožnik ni poklicna organizacija v smislu šeste alineje prvega odstavka 34. člena ZDSve, saj naj bi drugim podobnim organizacijam potrdila sezname in kandidature. Meni, da je z izpodbijano sodbo kršeno načelo enakosti iz 14. člena ustave in ustavne pravice iz 22., 43., 51. in 52. člena ustave.

2. Zoper odločbo RVK je vložil pritožbo samo prvi pritožnik. Na podlagi prvega odstavka 51. člena zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju: ZUstS) se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Ker pritožnik B. B. zoper odločbo RVK ni vložil pritožbe, ni izčrpal pravnih sredstev. Ker ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 51. člena ZUstS, je bilo treba njegovo ustavno pritožbo zavreči.

3. Z izpodbijano sodbo, s katero je bila pritožba zoper odločbo RVK št. 10-3/00-16/2-21 z dne 9. 11. 2002 zavrnjena, je vrhovno sodišče potrdilo zavrnitev seznama izvoljenih predstavnikov v volilno telo in kandidaturo za volitve članov državnega sveta – predstavnika za področje socialnega varstva, ki ju je vložil prvi pritožnik. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je RVK pravilno oprla svojo odločitev na določbe 34. člena ZDSve, ker iz pisne dokumentacije ni bilo razvidno, da bi člani pritožnika poklicno delovali na področju socialnega varstva.
4. Pritožnik oporeka pravilnost uporabe materialnega prava, to je določb šeste alinee prvega odstavka 34. člena in drugega odstavka 34. člena ZDSve. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in pri uporabi procesnega in materialnega prava. V skladu s 50. členom ZUstS ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Ustavno sodišče torej lahko presoja le, ali je zaradi nepravilne uporabe zakona obenem kršena kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina. Za kršitev teh pa gre praviloma le v primeru, če bi ob odločanju sodišče zavzelo kakšno pravno stališče, ki je z vidika ustavnih pravic nesprejemljivo.
5. Državni svet ni splošni predstavniški organ, ker ne zastopa interesov vseh državljanov kot državni zbor, temveč na podlagi 96. člena ustave zastopa nosilce socialnih, gospodarskih, poklicnih in lokalnih interesov. Zato se člani državnega sveta ne volijo na podlagi splošne in enake volilne pravice, ki jo zagotavlja prvi odstavek 43. člena ustave. Ustava je volitve v državni svet prepustila zakonski ureditvi, določila je le, da mandatna doba njegovih članov traja pet let (98. člen ustave). ZDSve je volitve članov državnega sveta uredil kot posredne volitve. Člani državnega sveta se volijo na podlagi posebne (aktivne in pasivne) volilne pravice, ki uživa ustavnosodno varstvo v okviru 44. člena ustave.
6. Z izpodbijano sodbo je vrhovno sodišče pritrdilo stališču RVK, da lahko na podlagi šeste alinee prvega odstavka 34. člena ZDSve volijo enega predstavnika le tiste poklicne organizacije strokovnih delavcev na področju socialnega varstva, katerih člani poklicno opravljajo dejavnost na tem področju. Ker se z navedeno določbo opredeljuje, katere interesne organizacije imajo pravico predlagati seznam izvoljenih predstavnikov v volilno telo in kandidate za člane državnega sveta, bi njuna zavrnitev, da določene osebe nimajo pravice voliti in biti voljene za člana državnega sveta, lahko pomenila kršitev pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena ustave.
7. Člen 34 ZDSve ureja volitve predstavnikov negospodarskih dejavnosti tako, da opredeljuje šest področij, na katerih se voli po en predstavnik. Tako v šesti alinei prvega odstavka določa, da enega predstavnika za področje socialnega varstva volijo poklicne organizacije strokovnih delavcev na področju socialnega varstva. Že iz samega zakonskega besedila izhaja, da volijo svojega predstavnika le organizacije, ki se poklicno ukvarjajo z dejavnostmi na področju socialnega varstva, kar pomeni, da tudi zaposlujejo delavce, ki so po svoji strokovni izobrazbi lahko zaposleni na področju socialnega varstva. Da ne bi bilo sporno, katere organizacije se lahko štejejo za poklicne organizacije s področij, navedenih v drugi do šesti alinei prvega odstavka 34. člena, drugi odstavek tega člena pojasnjuje, da se za poklicne organizacije štejejo poklicne zbornice, združenja, društva, zveze in druge poklicne organizacije, organizirane na območju države. Pri razlagi 34. člena ZDSve je treba upoštevati tudi določbo drugega odstavka 2. člena, ki določa, kdo ima pasivno in aktivno volilno pravico pri volitvah v državni svet. Tudi iz prve alinee navedene določbe izhaja, da je pravica voliti in biti voljen za člana državnega sveta dana osebam, ki poklicno delujejo v določenih negospodarskih dejavnostih – “opravljajo ustrezno dejavnost oziroma so v delovnem razmerju.” Zato stališče, ki ga je zavzelo vrhovno sodišče, ni v neskladju s 44. členom ustave.
8. V skladu z navedeno zakonsko ureditvijo bi tudi pritožnik kot združenje, ki združuje invalidne osebe z diagnozo multipla skleroza, lahko bil predlagatelj seznama izvoljenih predstavnikov v volilno telo za volitve člana državnega sveta – predstavnika socialnega varstva in predlagatelj kandidata za volitve članov državnega sveta, če bi izkazal, da njegovi člani poklicno delujejo na področju socialnega varstva. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, je RVK pozvala pritožnika, naj svojo vlogo dopolni s številom strokovnih delavcev, ki so člani združenja in ki poklicno opravljajo dejavnost na področju socialnega varstva. Ker tega ni izkazal, je vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo utemeljeno zavrnilo njegovo pritožbo zoper odločbo RVK o zavrnitvi njegove vloge.
9. Prvi pritožnik uveljavlja tudi kršitev 14., 22., 51. in 52. člena ustave. Pravica do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena ustave) se na področju sodnih postopkov izraža kot pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave. Pritožnikove navedbe, da je RVK priznala pravico voliti in biti voljen nekaterim drugim podobnim organizacijam, ne utemeljujejo posega v navedeno ustavno pravico. Glede na različno organizacijo delovanja organizacij na področju socialnega varstva so pravico voliti in biti voljen lahko pridobile tudi pritožniku podobne organizacije, če so izkazale, da so poklicne organizacije v smislu drugega odstavka 34. člena ZDSve in da njihovi člani poklicno opravljajo dejavnost na področju socialnega varstva. Zato ne more biti podana kršitev 22. člena ustave. Ker pritožnik z ničimer ne utemeljuje kršitev ustavnih pravic iz 51. in 52. člena ustave, jih ustavno sodišče ni presojalo.
10. Glede na navedeno z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot to zatrjuje pritožnik. Zato ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

11. Senat ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alinee prvega odstavka in prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.