Uradni list

Številka 56
Uradni list RS, št. 56/1992 z dne 27. 11. 1992
Uradni list

Uradni list RS, št. 56/1992 z dne 27. 11. 1992

Kazalo

2585. Odločba o razveljavitvi določbe 308. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, stran 3194.

ODLOČBA IN SKLEP
Ustavno sodišče je na pobudi Romana Mlakarja in dr. Anke Gaberšek Stres, obeh iz Ljubljane, v postopku za oceno ustavnosti na seji dne 12. 11. 1992
I. odločilo:
Določba 308. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92) se razveljavi.
Ta odločba ima pravne učinke po prvem odstavku 414. člena ustave iz leta 1974.
II. sklenilo:
Postopek za oceno ustavnosti določbe 36. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Uradni list SFRJ, št. 44/90) se ustavi.
Obrazložitev
V 308. členu zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je določeno, da se od uveljavitve tega zakona pokojninska doba ne more dokazovati na podlagi izjav prič. Enako je bilo določeno v 36. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Pobudnika menita, da ta določba ni v skladu z določbo 14. člena ustave, po kateri vsi državljani Republike Slovenije lahko pod enakimi pogoji uveljavljajo ustavne pravice in pravice iz posameznih zakonov, in z določbo 50. člena ustave, po kateri imajo vsi državljani pravico do socialne varnosti. Po njunem mnenju sporna zakonska določba postavlja državljane v neenakopraven položaj, ker onemogoča dokazovanje pokojninske dobe s pričami.
Ustavno sodišče je na seji dne 21. 5. 1992 sklenilo, da sprejme pobudi in začne postopek za oceno ustavnosti izpodbijanih zakonskih določb, da bi ocenilo, ali je prepoved dokazovanja pokojninske dobe z izjavami prič v skladu z ustavnimi načeli pravne in socialne države in določbami o varstvu pravic.
Pokojninska doba je podlaga za pridobitev pokojnine in drugih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. S temi pravicami se zagotavlja socialna varnost. Pravica do socialne varnosti po ustavi spada med človekove pravice in temeljne svoboščine (50. člen ustave). Po določbi 22. člena ustave je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. To pomeni, da zakon, sodnik ali državni organ ne more izločiti nobenega dokaza, ki ga dopuščajo postopkovni zakoni. Enako varstvo pravic pomeni ustavno jamčenje, ki ne sme biti kršeno. Zato tudi niso dopustna kakršnakoli ravnanja ali predpisi, ki bi katerikoli državni organ ovirala pri pravilnem ugotavljanju dejanskega stanja in uporabi prava. Prepoved uporabe določenih dokazov je v nasprotju z določbo 22. člena ustave. Velja torej splošno pravilo o uporabi norme na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, to pa se ugotavlja z vsemi možnimi dokaznimi sredstvi, saj bi sicer lahko ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, s tem pa bi bila tudi napačno uporabljena norma. Zakonska določba, ki omejuje dokaze pri uveljavljanju ustavnih pravic, je tudi v nasprotju z načeli pravne države (2. člen ustave).
Iz navedenih razlogov je določba 308. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v neskladju z ustavo, zato jo je ustavno sodišče razveljavilo.
Določba 36. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je prenehala veljati z uveljavitvijo zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92), ki je začel veljati 1. 4. 1992. Po določbi 160. člena ustave odloča ustavno sodišče o skladnosti veljavnih zakonov z ustavo. Le izjemoma presoja zakone, ki so že prenehali veljati, če so za to podani posebni razlogi. V obravnavanem primeru ni takih razlogov, ker je izpodbijani 36. člen po vsebini enak razveljavljenemu 308. členu. Vsi tisti, ki jim je bil zahtevek zavrnjen, bodo lahko ponovno uveljavljali svoj zahtevek, ker dokaz s pričami ni bil dopusten.
Ustavno sodišče je odločilo, da ima ta odločba pravne učinke po prvem odstavku 414. člena ustave iz leta 1974, kar pomeni, da se razveljavljena določba ne more uporabiti v postopkih, ki do razveljavitve določbe 308. člena niso bili pravnomočno končani.
Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 161. člena ustave, 7. člena Ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije in 2. alinee tretjega odstavka 25. člena Zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SR Slovenije (Uradni list SRS, št. 39/74 in 28/76) v sestavi: predsednik dr. Peter Jambrek in sodniki dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec in dr. Lovro Šturm.
Št. U-I-20/92-21
Ljubljana, dne 12. novembra 1992.
Predsednik
dr. Peter Jambrek l. r.