Uradni list

Številka 32
Uradni list RS, št. 32/2011 z dne 29. 4. 2011
Uradni list

Uradni list RS, št. 32/2011 z dne 29. 4. 2011

Kazalo

1576. Uredba o izrabljenih vozilih, stran 4284.

Na podlagi drugega odstavka 19. člena ter petega in šestega odstavka 20. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 – uradno prečiščeno besedilo, 49/06 – ZMetD, 66/06 – odl. US, 33/07 – ZPNačrt, 57/08 – ZFO-1A, 70/08, 108/09 – ZPNačrt-A in 108/09) izdaja Vlada Republike Slovenije
U R E D B O
o izrabljenih vozilih
I. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
(vsebina in namen)
(1) Ta uredba določa pravila ravnanja z izrabljenimi vozili v skladu z:
– Direktivo 2000/53/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. septembra 2000 o izrabljenih vozilih (UL L št. 269 z dne 21. 10. 2000, str. 34), zadnjič spremenjeno z Direktivo Komisije 2011/37/EU z dne 30. marca 2011 o spremembi Priloge II k Direktivi 2000/53/ES Evropskega parlamenta in Sveta o izrabljenih vozilih (UL L št. 85 z dne 31. 3. 2011, str. 3), (v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2000/53/ES),
– Odločbo Komisije z dne 1. aprila 2005 o določitvi podrobnih pravil za spremljanje ciljev za ponovno uporabo/predelavo in ponovno uporabo/recikliranje iz Direktive 2000/53/ES Evropskega parlamenta in Sveta o izrabljenih vozilih (UL L št. 94 z dne 13. 4. 2005, str. 30), (v nadaljnjem besedilu: Odločba 2005/293/ES),
– Odločbo Komisije z dne 19. februarja 2002 o minimalnih zahtevah za potrdilo o uničenju, izdano v skladu s členom 5(3) Direktive 2000/53/ES Evropskega parlamenta in Sveta o izrabljenih vozilih (UL L št. 50 z dne 21. 2. 2002, str. 94), (v nadaljnjem besedilu: Odločba 2002/151/ES).
(2) Namen te uredbe je preprečevanje nastajanj odpadkov iz vozil in zagotavljanje ponovne uporabe, recikliranj in drugih oblik predelave izrabljenih vozil ter njihovih sestavnih delov s ciljem, da se zmanjša odstranjevanje odpadkov in poveča okoljevarstvena učinkovitost gospodarskih subjektov, vključenih v življenjski krog vozil, zlasti subjektov, ki so neposredno vključeni v obdelavo izrabljenih vozil.
2. člen
(uporaba)
(1) Določbe te uredbe se uporabljajo za vozila in izrabljena vozila, vključno z njihovimi sestavnimi deli in materiali, ne glede na to, kako se je vozilo med uporabo vzdrževalo ali popravljalo, in ne glede na to, ali je opremljeno s sestavnimi deli, ki jih je dobavil proizvajalec, ali z drugimi sestavnimi deli, če so vgrajeni kot nadomestni ali rezervni deli v skladu s predpisi, ki urejajo pogoje za udeležbo vozil v prometu.
(2) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se:
– določbe 5., 6. in 7. člena te uredbe ne uporabljajo za proizvajalca in njegova proizvedena ali uvožena vozila, izdelana v majhnih serijah, če gre za vozila, za katera se ne uporablja predpis, ki ureja ugotavljanje skladnosti vozil;
– določbe 18. člena te uredbe ne uporabljajo za vozila za posebne namene, kot so opredeljena v predpisu, ki ureja ugotavljanje skladnosti vozil;
– določbe 4., 5., 6., 7. in 18. člena te uredbe ne uporabljajo za trikolesna motorna vozila.
(3) Za vprašanja glede zbiranja in obdelave izrabljenih vozil ter splošnih pogojev ravnanja z odpadki iz izrabljenih vozil, ki niso urejena s to uredbo, se uporablja predpis, ki ureja ravnanje z odpadki.
3. člen
(izrazi)
Izrazi, uporabljeni v tej uredbi, imajo naslednji pomen:
1. vozilo je:
– katero koli vozilo, uvrščeno v kategorijo M1 (vozila za prevoz potnikov z največ osmimi sedeži, brez vključenega vozniškega sedeža) v skladu s predpisom, ki ureja ugotavljanje skladnosti vozil,
– katero koli vozilo, uvrščeno v kategorijo N1 (vozila za prevoz blaga z največjo maso do 3,5 tone) v skladu s predpisom, ki ureja ugotavljanje skladnosti vozil,
– trikolesno motorno vozilo v skladu s predpisom, ki ureja ugotavljanje skladnosti vozil, vendar ne motorno trikolo;
2. izrabljeno vozilo je vozilo, ki je odpadek v skladu z zakonom, ki ureja varstvo okolja;
3. proizvajalec je pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki je proizvajalec vozil ali uvoznik vozil, ki zaradi svoje dejavnosti dajanja vozil na trg uvaža vozila iz držav, ki niso članice Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: EU). Če proizvajalec nima sedeža v Republiki Sloveniji, se za proizvajalca šteje pooblaščeni zastopnik proizvajalca;
4. pooblaščeni zastopnik proizvajalca je pravna ali fizična oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, ki jo proizvajalec pisno pooblasti, da ga zastopa pri organu za ugotavljanje skladnosti vozil ter deluje v njegovem imenu, in so njeni podatki vpisani v evidenci homologiranih vozil v skladu z zakonom, ki ureja motorna vozila;
5. gospodarski subjekti so proizvajalci, distributerji, zbiralci, zavarovalnice motornih vozil in osebe, ki razstavljajo, drobijo, predelujejo, reciklirajo ali opravljajo druge dejavnosti obdelave izrabljenih vozil, vključno z njihovimi sestavnimi deli in materiali;
6. zadnji imetnik je oseba, ki je kot zadnji lastnik vozila vpisana v evidenci registriranih vozil v skladu s predpisom, ki ureja registracijo motornih vozil, in zavrže, želi zavreči ali mora zavreči vozilo kot odpadek;
7. preprečevanje so ukrepi za zmanjševanje količine izrabljenih vozil, njihovih materialov in snovi ter njihove škodljivosti za okolje;
8. obdelava je katera koli aktivnost po predaji izrabljenega vozila v postopek za odstranjevanje onesnaževal, razstavljanje, rezanje, drobljenje, predelavo ali pripravo odpadkov iz drobilnika za odstranjevanje in drug postopek, izveden za predelavo ali odstranjevanje izrabljenih vozil in njihovih sestavnih delov;
9. osuševanje je odstranitev kakršnih koli tekočin iz izrabljenega vozila;
10. kompaktiranje je postopek za zmanjšanje prostornine obdelanega izrabljenega vozila (npr. vtiskanje strehe, stiskanje ali razrezovanje);
11. ponovna uporaba je kateri koli postopek, pri katerem se sestavni deli izrabljenih vozil uporabijo za namen, za katerega so bili zasnovani;
12. recikliranje je predelava odpadnih materialov v proizvodnem postopku za izvirni ali kak drug namen, razen energetske predelave. Energetska predelava je raba gorljivih odpadkov za proizvodnjo energije z njihovim zgorevanjem, skupaj z drugimi odpadki ali brez njih, vendar s pridobivanjem toplote;
13. predelava je kateri koli primeren postopek predelave, določen s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki;
14. odstranjevanje je kateri koli primeren postopek odstranjevanja, določen s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki;
15. nevarna snov je katera koli snov, ki izpolnjuje kriterije za katerega koli od naslednjih razredov ali kategorij nevarnosti iz Priloge I Uredbe (ES) št. 1272/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o razvrščanju, označevanju in pakiranju snovi ter zmesi, o spremembi in razveljavitvi direktiv 67/548/EGS in 1999/45/ES ter spremembi Uredbe (ES) št. 1907/2006 (UL L 353 z dne 31. 12. 2008, str. 1):
– razredi nevarnosti 2.1 do 2.4, 2.6 in 2.7, 2.8 vrsti A in B, 2.9, 2.10, 2.12, 2.13 kategoriji 1 in 2, 2.14 kategoriji 1 in 2, 2.15 vrste A do F,
– razredi nevarnosti 3.1 do 3.6, 3.7 (škodljivi učinki na spolno delovanje in plodnost ali razvoj), 3.8 (učinki, ki niso narkotični učinki), 3.9 in 3.10,
– razred nevarnosti 4.1,
– razred nevarnosti 5.1;
16. zbiralno mesto je mesto, na katerem proizvajalec v skladu s to uredbo zagotavlja prevzem in zbiranje izrabljenih vozil svoje blagovne znamke ter njihovo predhodno skladiščenje in pripravo za oddajo v obdelavo;
17. obrat za razstavljanje je obrat ali del obrata, v katerem se v skladu s to uredbo izvajajo postopki za odstranjevanje onesnaževal in razstavljanje ter drugi postopki za namen nadaljnje obdelave izrabljenih vozil. V obratu za razstavljanje se lahko tudi prevzemajo izrabljena vozila;
18. zbiralec je pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki kot upravljavec zbiralnega mesta ali kot upravljavec obrata za razstavljanje v skladu s to uredbo prevzema in zbira izrabljena vozila;
19. razstavljeno vozilo je izrabljeno vozilo, iz katerega so bila odstranjena onesnaževala in je bilo razstavljeno v skladu z zahtevami te uredbe v obratu za razstavljanje z namenom nadaljnje obdelave;
20. drobilnik je kakršna koli naprava, ki se uporablja za rezanje razstavljenih vozil na kose ali njihovo drobljenje, tudi zato, da se pridobijo odpadne kovine, ki se lahko neposredno ponovno uporabijo;
21. druga naprava za predelavo je naprava, ki ni drobilnik in služi pridobivanju kovin iz razstavljenih vozil, lahko pa tudi drugih frakcij snovi, ki se lahko reciklirajo;
22. informacije o razstavljanju so vse informacije, potrebne za pravilno in okolju neškodljivo ravnanje z izrabljenimi vozili, katere proizvajalci vozil in sestavnih delov dajejo na razpolago obratom za razstavljanje v obliki priročnikov ali v elektronski obliki (npr. CD-ROM, storitve on-line);
23. masa praznega vozila je masa praznega vozila iz prometnega dovoljenja po odbitku mase privzete vsebine rezervoarja pri 90-odstotni polnosti (40 kg) in po odbitku mase voznika (75 kg) ter je namenjena ugotavljanju izpolnjevanja ciljev ponovne uporabe in predelave izrabljenih vozil.
II. PREPREČEVANJE
4. člen
(spodbujanje)
Proizvajalci vozil si morajo zaradi preprečevanja nastajanja odpadkov v sodelovanju s proizvajalci sestavnih delov in materialov za vozila prizadevati, da se:
1. uporaba nevarnih snovi v vozilih omeji in čim bolj zmanjša njihova količina že od razvoja zasnove vozila naprej, še posebej zato, da se prepreči njihovo sproščanje v okolje, olajša recikliranje in da se izogne potrebi po odstranjevanju nevarnih odpadkov,
2. pri načrtovanju in proizvodnji novih vozil v celoti upoštevajo možnosti za razstavljanje, ponovno uporabo in predelavo, še posebej recikliranje izrabljenih vozil, njihovih sestavnih delov in materialov,
3. pri proizvodnji vozil in drugih proizvodov poveča uporaba recikliranih materialov.
5. člen
(standardi za kodiranje)
Proizvajalci morajo za lažje razpoznavanje sestavnih delov in materialov, ki se lahko ponovno uporabijo ali predelajo, skupaj z izdelovalci materialov in sestavnih delov za vozila zagotoviti uporabo standardov za kodiranje sestavnih delov in surovin, ki jih izdaja Evropska komisija.
6. člen
(informacije o razstavljanju)
(1) Proizvajalec mora za vsak tip novega vozila, ki ga da na trg, v šestih mesecih od dneva, ko je bilo vozilo dano na trg, zagotoviti informacije o razstavljanju.
(2) V informacijah iz prejšnjega odstavka morajo biti navedeni podatki o sestavnih delih vozila in materialih ter lokacijah vseh nevarnih snovi v vozilu, ki jih potrebujejo izvajalci obdelave izrabljenih vozil, da lahko izpolnijo zahteve te uredbe, zlasti z vidika ciljev, določenih v 18. členu te uredbe.
(3) Izdelovalec sestavnih delov vozil mora dati izvajalcem obdelave izrabljenih vozil, ki to zahtevajo, na razpolago potrebne podatke o razstavljanju, shranjevanju in testiranju delov vozila, ki se lahko ponovno uporabijo, razen podatkov, ki so poslovna skrivnost, in podatkov, ki se nanašajo na pravice intelektualne lastnine.
7. člen
(obveznosti obveščanja)
(1) Proizvajalec mora v sodelovanju z gospodarskimi subjekti v tiskani ali elektronski obliki zagotavljati informacije o:
1. načrtovanju vozil in njihovih sestavnih delov glede na možnosti njihove predelave in recikliranja;
2. okolju neškodljivi obdelavi izrabljenih vozil, še posebej o odstranitvi vseh tekočin in o razstavljanju;
3. razvoju in optimizaciji načinov ponovne uporabe, recikliranja in predelave izrabljenih vozil in njihovih sestavnih delov;
4. napredku, doseženem na področju recikliranja in predelave, za zmanjšanje količine odpadkov, ki jih je treba odstraniti, in povečanje stopnje recikliranja in predelave.
(2) Gospodarski subjekti morajo proizvajalcu dati na razpolago vse potrebne podatke za pripravo informacij iz 2., 3. in 4. točke prejšnjega odstavka.
(3) Proizvajalec mora zagotoviti, da:
– imajo potencialni kupci vozil njegove blagovne znamke dostop do informacij iz prvega odstavka tega člena in
– so informacije iz prvega odstavka tega člena vključene v promocijsko gradivo, kadar gre za trženje novega vozila.
III. PRAVILA RAVNANJA Z IZRABLJENIMI VOZILI
8. člen
(oddaja izrabljenega vozila)
(1) Zadnji imetnik mora izrabljeno vozilo oddati na zbiralnem mestu ali v obratu za razstavljanje, ki izvaja tudi prevzem izrabljenih vozil.
(2) Pri oddaji vozila iz prejšnjega odstavka se ne uporabljajo določbe o izpolnjevanju evidenčnih listov iz predpisa, ki ureja ravnanje z odpadki.
(3) Izrabljeno vozilo je prepovedano pustiti v naravnem okolju, ga odvreči, razstaviti ali z njim drugače nenadzorovano ravnati.
(4) Izrabljena vozila se smejo razstavljati le v obratih za razstavljanje.
(5) Oseba, ki kot dejavnost zbira odpadke v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, pa ni zbiralec po tej uredbi ali predelovalec odpadkov, ki ne izvaja obdelave izrabljenih vozil v skladu s to uredbo, ne sme prevzeti izrabljenega vozila ali njegovih delov, ki mu jih kot odpadek želi oddati zadnji imetnik ali druga oseba, ki ima v posesti izrabljeno vozilo ali njegove dele.
9. člen
(brezplačen prevzem)
(1) Prevzem izrabljenega vozila iz prvega odstavka prejšnjega člena je brezplačen.
(2) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka zbiralec zadnjemu imetniku prevzem izrabljenega vozila lahko zaračuna, če izrabljeno vozilo:
1. ne vsebuje več bistvenih sestavnih delov ali sestavov, zlasti pogonskega mehanizma, šasije, katalizatorja in elektronskih sklopov za nadzor funkcij vozila, ali
2. vsebuje druge odpadke, ki niso sestavni deli ali materiali vozila.
10. člen
(potrdilo o uničenju izrabljenega vozila)
(1) Ob oddaji izrabljenega vozila v skladu s prvim odstavkom 8. člena te uredbe zadnji imetnik prejme potrdilo o uničenju izrabljenega vozila (v nadaljnjem besedilu: potrdilo o uničenju vozila), s katerim se potrjuje prevzem izrabljenega vozila in jamči, da je zanj zagotovljena obdelava v skladu z zahtevami iz te uredbe.
(2) Potrdilo o uničenju vozila izda zadnjemu imetniku upravljavec obrata za razstavljanje, v katerem bo prevzeto izrabljeno vozilo obdelano v skladu s 16. členom te uredbe. Na podlagi pooblastila upravljavca iz prejšnjega stavka lahko potrdilo o uničenju vozila zadnjemu imetniku na zbiralnem mestu izda zbiralec v imenu upravljavca.
(3) Oblika in vsebina potrdila o uničenju vozila sta določeni v Prilogi 1, ki je sestavni del te uredbe.
(4) Upravljavec ali zbiralec iz drugega odstavka tega člena mora za izdajo potrdila o uničenju vozila uporabiti informacijski sistem o ravnanju z izrabljenimi vozili iz 42. člena te uredbe.
(5) Upravljavec ali zbiralec potrdilo iz prejšnjega odstavka izda zadnjemu imetniku brezplačno.
(6) Stroške izdajanja potrdil o uničenju vozila krije upravljavec iz drugega odstavka tega člena.
11. člen
(odjava oddanega izrabljenega vozila)
(1) Zadnji imetnik mora potrdilo o uničenju vozila predložiti skupaj z registrskimi tablicami pri odjavi vozila v skladu s predpisi, ki urejajo registracijo motornih vozil.
(2) Za potrdilo o uničenju vozila iz prejšnjega odstavka šteje tudi potrdilo o uničenju vozila, ki je izdano v drugi državi članici EU v skladu z Odločbo 2002/151/ES.
12. člen
(prevzem izrabljenega vozila v posebnih primerih)
(1) Upravljavec obrata za razstavljanje, ki je vključen v načrt iz 24. člena te uredbe ali skupni načrt iz 28. člena te uredbe (v nadaljnjem besedilu: obrat za razstavljanje iz načrta oziroma skupnega načrta), mora v obratu brezplačno prevzeti izrabljeno vozilo:
– katerega oddajo odredi inšpektor, pristojen za varstvo okolja,
– katerega odda izvajalec občinske javne službe zbiranja komunalnih odpadkov (v nadaljnjem besedilu: izvajalec občinske javne službe), če gre za zapuščeno vozilo v skladu s predpisi, ki urejajo pravila in pogoje za udeležbo v cestnem prometu,
– katerega uničenje odredi sodišče ali davčni organ v skladu s predpisi, ki urejajo postopek upravljanja zaseženih predmetov, premoženja in varščin.
(2) Izvajalec občinske javne službe mora izrabljeno vozilo iz prejšnjega odstavka oddati brezplačno ne glede na stroške njegovega prevzema, prevoza in priprave ali morebitne vrednosti materialov v njih.
(3) Pri oddaji izrabljenega vozila iz prve in tretje alinee prvega odstavka tega člena se ne uporabljajo določbe o izpolnjevanju evidenčnih listov iz predpisa, ki ureja ravnanje z odpadki.
13. člen
(prevzem odpadnih delov iz vozil)
(1) Izvajalec storitev vzdrževanja in popravila vozil oddaja sestavne dele vozil, ki nastanejo pri vzdrževanju in popravilu vozil v njegovi mehanični delavnici kot odpadek (v nadaljnjem besedilu: odpadni deli vozil), obratu za razstavljanje iz načrta oziroma skupnega načrta.
(2) Določba prejšnjega odstavka se ne uporablja za tiste sestavne dele vozil, za katere je obvezno ravnanje z njimi kot odpadkom urejeno s posebnim predpisom.
(3) Kot dokazilo o oddaji in prevzemu odpadnih delov vozil iz prvega odstavka tega člena se uporabljajo evidenčni listi, izpolnjeni v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki.
14. člen
(splošne zahteve za zbiranje in obdelavo)
(1) Zbiranje in obdelava izrabljenih vozil morata potekati tako, da ni ogroženo zdravje ljudi in ni povzročena škoda okolju ter zlasti:
– ne predstavlja tveganja za vodo, zrak, tla, rastline ali živali,
– je brez škodljivih vplivov zaradi hrupa ali vonjav in
– ne vpliva škodljivo na krajino ali območja, zavarovana v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo kulturne dediščine, ali predpisi, ki urejajo ohranjanje narave.
(2) Zbiranje in obdelava izrabljenih vozil morata potekati tako, da je mogoče njihove sestavne dele ponovno uporabiti, kadar so za to primerni, ali jih predelati, če jih ni mogoče ponovno uporabiti. Pri predelavi sestavnih delov iz prejšnjega stavka ima prednost recikliranje, če je to izvedljivo glede na mogoče vplive na okolje.
(3) Osebe, ki v skladu s to uredbo izvajajo obdelavo izrabljenih vozil, morajo upoštevati naslednje:
– na začetku obdelave je treba z ustreznim postopkom zmanjšati škodljive vplive na okolje pri nadaljnjih postopkih obdelave izrabljenega vozila, zlasti z odstranitvijo sestavnih delov in materialov, označenih ali drugače razpoznavnih v skladu s predpisom, ki ureja vsebnost nevarnih snovi v materialih in sestavnih delih motornih vozil;
– sestavne dele in materiale, ki vsebujejo nevarne snovi, je treba iz izrabljenega vozila odstraniti in ločiti med seboj tako, da ne onesnažijo kasnejših drobljenih odpadkov iz izrabljenega vozila;
– odstranjevanje opreme in materialov iz izrabljenega vozila in njihovo shranjevanje je treba izvajati tako, da je zagotovljena ustreznost sestavnih delov za ponovno uporabo in predelavo, zlasti za recikliranje.
15. člen
(zahteve za zbiranje)
(1) Zbiralno mesto mora izpolnjevati zahteve, določene za zbiralna mesta v Prilogi 2, ki je sestavni del te uredbe.
(2) Zahteve za zbiralno mesto iz prejšnjega odstavka mora izpolnjevati tudi obrat za razstavljanje, ki ni vključen v načrt iz 24. člena te uredbe ali skupni načrt iz 28. člena te uredbe.
(3) Na zbiralnem mestu in v obratu iz prejšnjega odstavka je treba s prevzetimi izrabljenimi vozili ravnati v skladu z zahtevami iz Priloge 2 te uredbe.
(4) Izrabljena vozila, prevzeta na zbiralnem mestu, je treba oddati obratu za razstavljanje iz načrta oziroma skupnega načrta.
(5) Kot dokazilo o oddaji izrabljenih vozil iz prejšnjega odstavka se uporabljajo evidenčni listi, izpolnjeni v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki.
(6) Za izrabljena vozila, prevzeta v obratu za razstavljanje, se ob prevzemu evidenčni listi iz prejšnjega odstavka ne izpolnjujejo, če se obdelava izrabljenih vozil začne v istem obratu.
16. člen
(zahteve za obdelavo v obratu za razstavljanje)
(1) Obrat za razstavljanje mora imeti tehnično zmogljivost za obdelavo najmanj 1000 izrabljenih vozil na leto in mora izpolnjevati zahteve za obrate za razstavljanje iz Priloge 2 te uredbe.
(2) V obratu za razstavljanje je treba obdelavo izrabljenih vozil izvajati v skladu z zahtevami iz Priloge 2 te uredbe.
(3) Po izvedeni obdelavi v obratu za razstavljanje je treba razstavljena vozila oddati v drobljenje v drobilniku ali v nadaljnjo obdelavo v drugi napravi za predelavo.
(4) Kot dokazilo o oddaji razstavljenih vozil iz prejšnjega odstavka se uporabljajo evidenčni listi, izpolnjeni v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, in tehtalni listi.
(5) Če se razstavljena vozila iz tretjega odstavka tega člena oddajo v drobljenje ali nadaljnjo obdelavo v drugi napravi za predelavo v drugi državi članici EU ali tretji državi, ki ni država članica EU, se za dokazilo iz prejšnjega odstavka štejejo transportna listina, določena z Uredbo (ES) št. 1013/2006 Evropskega parlamenta in Sveta o pošiljkah odpadkov (UL L št. 190 z dne 12. 7. 2006, str. 1), zadnjič spremenjeno z Uredbo Komisije (EU) št. 413/2010 z dne 12. maja 2010 o spremembi prilog III, IV in V k Uredbi (ES) št. 1013/2006 Evropskega parlamenta in Sveta o pošiljkah odpadkov zaradi upoštevanja sprememb, sprejetih s Sklepom Sveta OECD C(2008)156 (UL L št. 119 z dne 13. 5. 2010, str. 1), in tehtalni listi.
17. člen
(zahteve za obdelavo v drobilniku ali drugi napravi za predelavo)
(1) Obdelava razstavljenih vozil v drobilniku ali drugi napravi za predelavo mora izpolnjevati zahteve za drobilnike in druge naprave za predelavo iz Priloge 2 te uredbe.
(2) V drobljenje ali v nadaljnjo obdelavo v drugi napravi za predelavo se smejo prevzeti samo razstavljena vozila, predhodno obdelana v skladu z zahtevami iz te uredbe v obratu za razstavljanje.
(3) Drobljenje razstavljenih vozil v drobilniku se mora izvajati kampanjsko v serijah z drobljenjem zgolj razstavljenih vozil, da se prepreči mešanje z masnimi tokovi drugih odpadkov.
IV. OBVEZNOSTI GOSPODARSKIH SUBJEKTOV
18. člen
(cilji ponovne uporabe in predelave)
(1) Gospodarski subjekti morajo zagotoviti, da do 31. decembra 2014:
– ponovna uporaba in predelava za vsa v razstavljanje prevzeta izrabljena vozila dosegata najmanj 85 odstotkov povprečne mase praznega vozila na leto,
– ponovna uporaba in recikliranje za vsa v razstavljanje prevzeta izrabljena vozila dosegata najmanj 80 odstotkov povprečne mase praznega vozila na leto.
(2) Gospodarski subjekti morajo zagotoviti, da najpozneje od 1. januarja 2015:
– ponovna uporaba in predelava za vsa v razstavljanje prevzeta izrabljena vozila dosežeta najmanj 95 odstotkov povprečne mase praznega vozila na leto,
– ponovna uporaba in recikliranje za vsa v razstavljanje prevzeta izrabljena vozila dosežeta najmanj 85 odstotkov povprečne mase praznega vozila na leto.
(3) Izpolnjevanje ciljev iz prvega in drugega odstavka tega člena se ugotavlja v skladu z Odločbo 2005/293/ES.
(4) Pri ugotavljanju izpolnjevanja ciljev iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena se ne upoštevajo prevzeti odpadni deli vozil iz 13. člena te uredbe.
V. OBVEZNOSTI PROIZVAJALCA
19. člen
(obveznost proizvajalca)
Proizvajalec mora na svoje stroške zagotavljati:
– sistem za zbiranje in prevzem izrabljenih vozil njegove blagovne znamke in prevzem odpadnih delov vozil njegove blagovne znamke ter
– oddajo vseh prevzetih izrabljenih vozil v obdelavo.
20. člen
(način izpolnjevanja obveznosti proizvajalca)
(1) Proizvajalec lahko obveznost iz prejšnjega člena izpolnjuje samostojno ali skupaj z drugimi proizvajalci, če predstavljajo reprezentativno skupino proizvajalcev.
(2) Šteje se, da je skupina proizvajalcev reprezentativna, če vozila njihovih blagovnih znamk dosegajo delež 65 odstotkov od prvič registriranih vozil v Republiki Sloveniji v posameznem koledarskem letu.
(3) Izpolnjevanje merila iz prejšnjega odstavka se ugotavlja na podlagi podatkov za zadnje preteklo koledarsko leto iz evidence registriranih vozil v skladu s predpisom, ki ureja registracijo motornih vozil.
21. člen
(zagotavljanje prevzemanja)
(1) Proizvajalec mora zagotavljati sistem za zbiranje in prevzem izrabljenih vozil svoje blagovne znamke od zadnjih imetnikov na celotnem območju Republike Slovenije.
(2) S sistemom zbiralnih mest mora proizvajalec zagotoviti, da je za zadnjega imetnika zbiralno mesto dosegljivo v razdalji največ 50 km od njegovega prebivališča ali sedeža firme.
(3) Proizvajalec, ki samostojno izpolnjuje obveznost iz 19. člena te uredbe, lahko ozemeljsko pokritost iz prejšnjega odstavka zagotavlja sam kot zbiralec ali pa za zbiranje in prevzemanje sklene pogodbo z osebo, ki izpolnjuje pogoje za zbiralca v skladu s to uredbo.
(4) S pogodbo iz prejšnjega odstavka mora proizvajalec urediti dolžnosti zbiralca, da:
– prevzema izrabljena vozila in jih oddaja obratu za razstavljanje v skladu z načrtom ravnanja z izrabljenimi vozili iz 24. člena te uredbe ter
– proizvajalcu redno posreduje podatke o prevzetih in v obdelavo oddanih izrabljenih vozilih iz svoje evidence, ki jo vodi v skladu s 35. členom te uredbe, ter o izdanih potrdilih o uničenju iz drugega odstavka 10. člena te uredbe.
22. člen
(obveščanje javnosti in informiranje zadnjih imetnikov)
(1) Proizvajalec, ki samostojno izpolnjuje obveznost iz 19. člena te uredbe, mora z oglaševalskimi akcijami ali na drug primeren način najmanj štirikrat letno obveščati javnost o namenu in ciljih zbiranja izrabljenih vozil ter o ravnanju z njimi.
(2) Proizvajalec iz prejšnjega odstavka mora zagotavljati, da so zadnji imetniki informirani o zbiralnih mestih in njihovi prostorski razmestitvi ter o pogojih oddajanja izrabljenih vozil.
23. člen
(zagotavljanje obdelave)
(1) Proizvajalec, ki samostojno izpolnjuje obveznost iz 19. člena te uredbe, lahko zagotovi obdelavo prevzetih izrabljenih vozil sam, če je tudi upravljavec obrata za razstavljanje, ali pa v zvezi z oddajo teh izrabljenih vozil v obdelavo sklene pogodbo z drugo osebo, ki upravlja obrat za razstavljanje.
(2) Pogodbo iz prejšnjega odstavka lahko proizvajalec sklene le z osebo, ki ima okoljevarstveno dovoljenje v skladu s to uredbo in uporabno dovoljenje za obrat za razstavljanje v skladu s predpisi, ki urejajo graditev.
(3) Proizvajalec mora zagotavljati, da upravljavec obrata za razstavljanje, ki izvaja obdelavo prevzetih izrabljenih vozil, v sodelovanju z upravljavcem drobilnika ali druge naprave za predelavo zagotavlja doseganje ciljev iz 18. člena te uredbe.
24. člen
(načrt ravnanja z izrabljenimi vozili)
(1) Proizvajalec, ki samostojno izpolnjuje obveznost iz 19. člena te uredbe, mora imeti načrt ravnanja z izrabljenimi vozili (v nadaljnjem besedilu: načrt), v katerem v skladu s to uredbo opredeli svoje obveznosti v zvezi z zbiranjem in oddajanjem izrabljenih vozil v obdelavo ter način njihovega izvajanja.
(2) Načrt mora vsebovati zlasti podatke o:
– firmi in sedežu oziroma imenu in naslovu proizvajalca, za katerega velja načrt,
– predvidenem načinu prevzemanja izrabljenih vozil od zadnjega imetnika in načinu preverjanja mase prevzetih izrabljenih vozil in oddanih izrabljenih vozil v obdelavo,
– predvidenem načinu prevzemanja odpadnih delov vozil,
– naslovu zbiralnih mest, njihovi zmogljivosti in lokaciji ter opremi, s katero za prevzemanje izrabljenih vozil razpolagajo,
– firmi in sedežu oziroma imenu in naslovu oseb, ki kot zbiralci zanj prevzemajo izrabljena vozila v skladu s tretjim odstavkom 21. člena te uredbe,
– predvidenem načinu obdelave oddanih izrabljenih vozil, zlasti v povezavi z doseganjem ciljev iz 18. člena te uredbe,
– sedežu oziroma naslovu obratov za razstavljanje, ki izvajajo obdelavo prevzetih izrabljenih vozil, njihovi zmogljivosti in lokaciji ter opremi za obdelavo izrabljenih vozil,
– firmi in sedežu oziroma imenu in naslovu obratov za razstavljanje, s katerimi je proizvajalec sklenil pogodbo v skladu s prvim odstavkom prejšnjega člena,
– osnovah za določanje tarife v primeru zaračunavanja prevzema izrabljenega vozila v skladu z 9. členom te uredbe,
– načinu vodenja in vsebini evidence o prevzemanju izrabljenih vozil in ravnanju z njimi,
– načinu in obsegu obveščanja javnosti in informiranja zadnjih imetnikov v skladu z 22. členom te uredbe.
25. člen
(vpis načrta in zbiralcev v evidenco)
(1) Načrt mora biti vpisan v evidenco načrtov ravnanja z izrabljenimi vozili iz 30. člena te uredbe.
(2) Proizvajalec mora vlogi za vpis v evidenco iz prejšnjega odstavka poleg načrta priložiti:
– predpogodbe z zbiralci iz tretjega odstavka 21. člena te uredbe, če ni zbiralec sam,
– dokazila, da osebe iz prejšnje alinee izpolnjujejo pogoje iz te uredbe za vpis v evidenco zbiralcev iz predpisa, ki ureja ravnanje z odpadki, in
– pogodbe z upravljavci obratov za razstavljanje iz prvega odstavka 23. člena te uredbe, če ni upravljavec obratov za razstavljanje sam.
(3) Ministrstvo, pristojno za varstvo okolja (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), preveri skladnost načrta s to uredbo in vpiše načrt v evidenco iz prvega odstavka tega člena, če ugotovi, da:
– je predloženi načrt izdelan v skladu s to uredbo in zagotavlja ravnanje z izrabljenimi vozili v skladu z zahtevami iz te uredbe, zlasti v povezavi s cilji iz 18. člena te uredbe,
– osebe, ki bodo prevzemale in zbirale izrabljena vozila, izpolnjujejo pogoje iz te uredbe za vpis v evidenco zbiralcev iz predpisa, ki ureja ravnanje z odpadki, in
– imajo upravljavci obratov za razstavljanje okoljevarstveno dovoljenje in uporabno dovoljenje za obrat.
(4) Ministrstvo proizvajalcu izda odločbo o vpisu načrta v evidenco iz prvega odstavka tega člena, v kateri določi način prevzemanja izrabljenih vozil in njihovega oddajanja v obdelavo ter druge pogoje za izvajanje obveznosti proizvajalca, določene s to uredbo.
(5) Ministrstvo osebe iz druge alinee tretjega odstavka tega člena po uradni dolžnosti vpiše v evidenco zbiralcev iz predpisa, ki ureja ravnanje z odpadki.
26. člen
(skupno izpolnjevanje obveznosti proizvajalcev)
(1) Proizvajalci, ki nameravajo obveznosti iz 19. člena te uredbe izpolnjevati skupaj, morajo skleniti dogovor, s katerim pristopijo k izvajanju skupnega načrta ravnanja z izrabljenimi vozili (v nadaljnjem besedilu: skupni načrt) in določijo nosilca skupnega načrta, ki v njihovem imenu zagotavlja zbiranje in oddajanje izrabljenih vozil v obdelavo ter druge s tem povezane aktivnosti, določene s to uredbo.
(2) Proizvajalci iz prejšnjega odstavka morajo zagotavljati, da izbrani nosilec skupnega načrta zagotavlja ravnanje z izrabljenimi vozili v skladu s to uredbo in doseganje ciljev iz 18. člena te uredbe.
(3) Nosilec skupnega načrta je pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki ga proizvajalci iz prejšnjega odstavka pooblastijo za njihovo zastopanje pri ravnanju z izrabljenimi vozili v skladu s to uredbo.
(4) Proizvajalci morajo v dogovoru iz prvega odstavka tega člena nosilcu skupnega načrta določiti tudi obseg pooblastil za njihovo zastopanje pri ravnanju z izrabljenimi vozili ter usklajevanje in vodenje skupnih opravil in zadev, potrebnih za izvajanje skupnega načrta.
27. člen
(zagotavljanje zbiranja, obveščanja in obdelave v primeru skupnega načrta)
(1) V primeru zagotavljanja ravnanja z izrabljenimi vozili v okviru skupnega načrta mora nosilec skupnega načrta v imenu proizvajalcev, ki so pristopili k skupnemu načrtu, zagotavljati:
– prevzemanje izrabljenih vozil blagovnih znamk proizvajalcev, ki so vključeni v skupni načrt, na način, določen v 21. členu te uredbe,
– oddajanje prevzetih izrabljenih vozil v obdelavo na način, določen v 23. členu te uredbe,
– obveščanje javnosti in zadnjih imetnikov na način, določen v 22. členu te uredbe.
(2) Nosilec skupnega načrta mora voditi in vzdrževati evidenco proizvajalcev, ki so vključeni v izvajanje skupnega načrta, in ministrstvu ali pristojnemu inšpektorju na zahtevo omogočiti vpogled vanjo.
28. člen
(skupni načrt)
(1) Proizvajalci iz prvega odstavka 26. člena te uredbe v skupnem načrtu v skladu s to uredbo opredelijo svoje obveznosti v zvezi z zbiranjem in oddajanjem izrabljenih vozil v obdelavo ter način njihovega izvajanja.
(2) Skupni načrt mora vsebovati zlasti podatke o:
– firmi in sedežu oziroma imenu in naslovu nosilca skupnega načrta,
– firmi in sedežu oziroma imenu in naslovu proizvajalcev, ki so vključeni v izvajanje skupnega načrta, in deležu vozil njihovih blagovnih znamk iz drugega odstavka 20. člena te uredbe,
– predvidenem načinu prevzemanja izrabljenih vozil od zadnjega imetnika in načinu preverjanja mase prevzetih izrabljenih vozil in oddanih izrabljenih vozil v obdelavo,
– predvidenem načinu prevzemanja odpadnih delov vozil,
– naslovu zbiralnih mest, njihovi zmogljivosti in lokaciji ter opremi, s katero za prevzemanje izrabljenih vozil razpolagajo,
– firmi in sedežu oziroma imenu in naslovu oseb, ki kot zbiralci v okviru skupnega načrta prevzemajo izrabljena vozila v skladu s prvim odstavkom prejšnjega člena,
– predvidenem načinu obdelave oddanih izrabljenih vozil, zlasti v povezavi z doseganjem ciljev iz 18. člena te uredbe,
– sedežu oziroma naslovu obratov za razstavljanje, ki v okviru skupnega načrta zagotavljajo obdelavo prevzetih izrabljenih vozil, njihovi zmogljivosti in lokaciji ter opremi, s katero za obdelavo izrabljenih vozil razpolagajo,
– firmi in sedežu oziroma imenu in naslovu obratov za razstavljanje, s katerimi je nosilec skupnega načrta iz prvega odstavka prejšnjega člena sklenil pogodbo,
– osnovah za določanje tarife, v skladu s katero nosilec skupnega načrta obračunava stroške izvajanja skupnega načrta posameznemu proizvajalcu, ki je vključen v skupni načrt,
– osnovah za določanje tarife v primeru zaračunavanja prevzema izrabljenega vozila v skladu z 9. členom te uredbe,
– načinu vodenja in vsebini evidence o prevzemanju izrabljenih vozil in ravnanju z njimi,
– načinu in obsegu obveščanja javnosti in informiranja zadnjih imetnikov v skladu s prvim odstavkom prejšnjega člena.
(3) Pri določanju osnov za določanje tarife, v skladu s katero nosilec skupnega načrta obračunava stroške izvajanja skupnega načrta posameznemu proizvajalcu, ki je vključen v skupni načrt, je treba upoštevati oceno stroškov izvajanja skupnega načrta.
29. člen
(vpis skupnega načrta in zbiralcev v evidenco)
(1) Skupni načrt mora biti vpisan v evidenco načrtov ravnanja z izrabljenimi vozili iz 30. člena te uredbe. Vlogo za vpis skupnega načrta v evidenco iz prejšnjega stavka v imenu proizvajalcev, ki jih zastopa, vloži nosilec skupnega načrta.
(2) Vlogi iz prejšnjega odstavka morajo biti poleg skupnega načrta priloženi:
– dogovor proizvajalcev o izvajanju skupnega načrta,
– predpogodbe z osebami, ki bodo v okviru skupnega načrta kot zbiralci prevzemale in zbirale izrabljena vozila,
– dokazila, da osebe iz prejšnje alinee izpolnjujejo pogoje iz te uredbe za vpis v evidenco zbiralcev iz predpisa, ki ureja ravnanje z odpadki, in
– pogodbe z upravljavci obratov za razstavljanje, ki bodo v okviru skupnega načrta obdelovali izrabljena vozila.
(3) Ministrstvo preveri skladnost skupnega načrta s to uredbo in vpiše skupni načrt v evidenco iz prvega odstavka tega člena, če ugotovi, da:
– proizvajalci, ki so pristopili k priloženemu dogovoru o izvajanju skupnega načrta, predstavljajo reprezentativno skupino proizvajalcev v skladu z drugim odstavkom 20. člena te uredbe,
– je dogovor proizvajalcev o izvajanju skupnega načrta v skladu s to uredbo,
– je skupni načrt izdelan v skladu s to uredbo in zagotavlja ravnanje z izrabljenimi vozili v skladu z zahtevami iz te uredbe, zlasti v povezavi s cilji iz 18. člena te uredbe,
– osebe, ki bodo prevzemale in zbirale izrabljena vozila, izpolnjujejo pogoje iz te uredbe za vpis v evidenco zbiralcev iz predpisa, ki ureja ravnanje z odpadki, in
– imajo upravljavci obratov za razstavljanje okoljevarstveno in uporabno dovoljenje za obrat.
(4) Ministrstvo nosilcu skupnega načrta izda odločbo o vpisu skupnega načrta v evidenco iz prvega odstavka tega člena, v kateri določi način prevzemanja izrabljenih vozil in njihovega oddajanja v obdelavo ter druge pogoje za izvajanje obveznosti v skupni načrt vključenih proizvajalcev, določene s to uredbo.
(5) Ministrstvo osebe iz četrte alinee tretjega odstavka tega člena po uradni dolžnosti vpiše v evidenco zbiralcev iz predpisa, ki ureja ravnanje z odpadki.
30. člen
(evidenca načrtov ravnanja z izrabljenimi vozili)
(1) Ministrstvo zaradi izvajanja nalog in postopkov po tej uredbi vodi in vzdržuje evidenco načrtov ravnanja z izrabljenimi vozili, ki vsebuje naslednje podatke o posameznem načrtu oziroma skupnem načrtu:
– datum vpisa načrta oziroma skupnega načrta v evidenco,
– firmo in sedež oziroma ime in naslov proizvajalca, za katerega velja načrt,
– firmo in sedež oziroma ime in naslov nosilca skupnega načrta, če gre za skupni načrt,
– seznam proizvajalcev, ki so vključeni v skupni načrt, če gre za skupni načrt (firmo in sedež oziroma ime in naslov proizvajalcev),
– firmo in sedež oziroma ime in naslov zbiralcev in
– firmo in sedež oziroma ime in naslov upravljavcev obratov za razstavljanje.
(2) Podatki iz evidence iz prejšnjega odstavka so javni in objavljeni na spletnih straneh ministrstva.
(3) Na spletnih straneh ministrstva se na podlagi podatkov iz evidence zbiralcev odpadkov iz predpisa, ki ureja ravnanje z odpadki, objavijo tudi naslovi in lokacije zbiralnih mest in obratov za razstavljanje, ki izvajajo prevzem izrabljenih vozil.
31. člen
(sprememba načrta oziroma skupnega načrta)
(1) Proizvajalec oziroma nosilec skupnega načrta mora vsako večjo spremembo načrta oziroma skupnega načrta ali spremembo firme ali sedeža oziroma imena ali naslova proizvajalca oziroma nosilca skupnega načrta pisno sporočiti ministrstvu.
(2) Za večjo spremembo iz prejšnjega odstavka se šteje sprememba, ki vpliva na izpolnjevanje obveznosti proizvajalcev po tej uredbi, zlasti pa sprememba glede vključenih zbiralcev ali upravljavcev obratov za razstavljanje. V primeru skupnega načrta se odstop obstoječega proizvajalca od izvajanja skupnega načrta ali pristop novega proizvajalca k izvajanju skupnega načrta šteje za večjo spremembo iz prejšnjega odstavka.
(3) Proizvajalec oziroma nosilec skupnega načrta lahko začne izvajati spremenjeni načrt oziroma skupni načrt 45 dni po sporočilu iz prvega odstavka tega člena, pred potekom tega roka pa na zahtevo le z dovoljenjem ministrstva.
(4) Če ministrstvo ugotovi, da je s spremembo načrta oziroma skupnega načrta zagotovljeno ravnanje z izrabljenimi vozili v skladu z zahtevami iz te uredbe, spremembo vpiše v evidenco načrtov ravnanja z izrabljenimi vozili in o tem obvesti proizvajalca oziroma nosilca skupnega načrta.
(5) Če ministrstvo ugotovi, da sprememba načrta oziroma skupnega načrta ni v skladu s to uredbo in z njo ni zagotovljeno ravnanje z izrabljenimi vozili v skladu z zahtevami iz te uredbe, proizvajalca oziroma nosilca skupnega načrta v roku iz tretjega odstavka tega člena o tem pisno obvesti in ga pozove, naj odpravi ugotovljene pomanjkljivosti ter informacijo o tem posreduje ministrstvu.
(6) Če proizvajalec oziroma nosilec skupnega načrta v določenem roku informacije iz prejšnjega odstavka ministrstvu ne posreduje, se šteje, da pomanjkljivosti ni odpravil, načrt oziroma skupni načrt pa se izbriše iz evidence načrtov ravnanja z izrabljenimi vozili.
(7) Ne glede na določbo tretjega odstavka tega člena lahko proizvajalec oziroma nosilec skupnega načrta začne izvajati spremenjeni načrt takoj, če gre le za spremembo njegove firme ali sedeža oziroma imena ali naslova.
32. člen
(izbris načrta oziroma skupnega načrta iz evidence)
(1) Ministrstvo izbriše načrt iz evidence načrtov ravnanja z izrabljenimi vozili in izda proizvajalcu, za katerega velja načrt, odločbo o izbrisu iz evidence:
– če ugotovi, da ne zagotavlja ravnanja z izrabljenimi vozili v skladu z načrtom,
– če ugotovi, da ne zagotavlja doseganja ciljev iz 18. člena te uredbe,
– če ugotovi, da ne posreduje poročila o ravnanju z izrabljenimi vozili v skladu s to uredbo, ali
– na predlog proizvajalca.
(2) Ministrstvo izbriše skupni načrt iz evidence načrtov ravnanja z izrabljenimi vozili in izda nosilcu skupnega načrta odločbo o izbrisu iz evidence:
– če ugotovi, da nosilec skupnega načrta ne zagotavlja ravnanja z izrabljenimi vozili v skladu s skupnim načrtom,
– če ugotovi, da nosilec skupnega načrta ne zagotavlja doseganja ciljev iz 18. člena te uredbe,
– če ugotovi, da nosilec skupnega načrta ne posreduje poročila o ravnanju z izrabljenimi vozili v skladu s to uredbo,
– če ugotovi, da proizvajalci, ki so vključeni v izvajanje skupnega načrta, ne predstavljajo več reprezentativne skupine proizvajalcev v skladu z drugim odstavkom 20. člena te uredbe, ali
– na predlog proizvajalcev, ki so vključeni v izvajanje skupnega načrta.
(3) V primeru iz prve alinee prvega odstavka tega člena oziroma prve alinee prejšnjega odstavka ministrstvo izbriše načrt oziroma skupni načrt na podlagi pravnomočne odločbe pristojnega inšpektorja.
(4) V primeru iz druge, tretje in četrte alinee prvega odstavka tega člena oziroma druge, tretje in četrte alinee drugega odstavka tega člena ministrstvo izbriše načrt oziroma skupni načrt po pravnomočnosti odločbe o izbrisu iz evidence.
33. člen
(poročilo o ravnanju z izrabljenimi vozili)
(1) Proizvajalec, ki samostojno izpolnjuje obveznost iz 19. člena te uredbe, mora najpozneje do 31. marca tekočega leta ministrstvu posredovati poročilo o ravnanju z izrabljenimi vozili (v nadaljnjem besedilu: poročilo) za preteklo koledarsko leto.
(2) Poročilo mora biti posredovano v elektronski obliki in mora vsebovati podatke o:
– številu izrabljenih vozil, prevzetih v skladu s prvim odstavkom 8. člena te uredbe, in njihovi celotni masi, izraženi v kilogramih, ločeno po zbiralnih mestih,
– številu izrabljenih vozil, prevzetih v skladu s prvim odstavkom 12. člena te uredbe, in njihovi celotni masi, izraženi v kilogramih,
– količini prevzetih odpadnih delov iz 13. člena te uredbe, izraženi v kilogramih,
– številu izrabljenih vozil, oddanih v obdelavo, in njihovi celotni masi, izraženi v kilogramih, ločeno po obratih za razstavljanje,
– količini materialov iz izrabljenih vozil, oddanih po obdelavi v obratih za razstavljanje v recikliranje in nadaljnjo obdelavo, izraženi v kilogramih, ločeno po obratih za razstavljanje,
– količini delov izrabljenih vozil, predanih v ponovno uporabo, izraženi v kilogramih, ločeno po obratih za razstavljanje,
– celotni masi v drobilniku ali drugi napravi za predelavo obdelanih razstavljenih vozil in njihovih delov, ločeno po posameznih materialih,
– izvajanju drugih obveznosti proizvajalca, določenih v načrtu, in
– načinu doseganja okoljskih ciljev iz 18. člena te uredbe.
(3) V imenu proizvajalcev, ki so vključeni v izvajanje skupnega načrta, mora ministrstvu poročilo v roku iz prvega odstavka tega člena in na način iz prejšnjega odstavka posredovati nosilec skupnega načrta.
(4) Poročilo iz prejšnjega odstavka mora vsebovati podatke iz drugega odstavka tega člena.
(5) Ministrstvo iz uradnih evidenc o finančnih poročilih poslovnih subjektov pridobi revidirano finančno poročilo nosilca skupnega načrta.
(6) Ministrstvo lahko od proizvajalca oziroma nosilca skupnega načrta zahteva dopolnitev poročila, če ugotovi, da ni izdelano v skladu z zahtevami iz drugega oziroma četrtega odstavka tega člena ali iz njega ni razvidno izpolnjevanje obveznosti glede na načrt oziroma skupni načrt.
(7) Če proizvajalec ali nosilec skupnega načrta ministrstvu zahtevane dopolnitve poročila ne posreduje v roku, ki ga ministrstvo določi v zahtevi iz prejšnjega odstavka, se šteje, da poročila ni posredoval.
VI. OBVEZNOSTI ZBIRALCA IZRABLJENIH VOZIL
34. člen
(pogoji za zbiralca)
(1) Zbiralec mora biti vpisan v evidenco zbiralcev iz predpisa, ki ureja ravnanje z odpadki.
(2) Za vpis v evidenco iz prejšnjega odstavka mora oseba, ki namerava zbirati izrabljena vozila:
– izpolnjevati pogoje za zbiralca, določene v predpisu, ki ureja ravnanje z odpadki, razen pogoja, da je registrirana za opravljanje dejavnosti zbiranja in odvoza odpadkov v skladu s predpisom, ki ureja klasifikacijo dejavnosti,
– upravljati najmanj eno zbiralno mesto, ki izpolnjuje zahteve iz prvega odstavka 15. člena te uredbe, ali biti upravljavec obrata za razstavljanje, ki izpolnjuje zahteve iz drugega odstavka 15. člena te uredbe,
– imeti sklenjeno pogodbo o oddajanju zbranih izrabljenih vozil obratu za razstavljanje, če upravlja eno ali več zbiralnih mest, in
– izpolnjevati zahteve iz prvega in drugega odstavka 14. člena te uredbe in tretjega odstavka 15. člena te uredbe.
(3) V pogodbi iz tretje alinee prejšnjega odstavka morata upravljavec obrata za razstavljanje in zbiralec urediti tudi pooblastilo za izdajanje potrdil o uničenju iz 10. člena te uredbe.
35. člen
(obveznosti zbiralca)
(1) Zbiralec mora voditi obratovalni dnevnik v obsegu in na način, določen v Prilogi 2 te uredbe, in ga na zahtevo predložiti pristojnemu inšpektorju.
(2) Zbiralec mora v evidenci o zbiranju odpadkov, ki jo vodi v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, voditi tudi podatke o:
– proizvajalcih, za katere izrabljena vozila prevzema in oddaja v obrate za razstavljanje, če gre za upravljavca zbiralnega mesta,
– številu zbranih izrabljenih vozil in njihovi celotni masi, izraženi v kilogramih, za vsako zbiralno mesto posebej, ter
– številu izrabljenih vozil, oddanih v obrate za razstavljanje, in njihovi celotni masi, izraženi v kilogramih, ločeno za vsak obrat posebej.
(3) Zbiralec lahko prevzema izrabljena vozila zgolj v okviru enega načrta ali enega skupnega načrta.
(4) Zbiralec o zbranih izrabljenih vozilih in njihovi oddaji obratom za razstavljanje poroča v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki.
VII. OBVEZNOSTI V ZVEZI Z OBDELAVO IZRABLJENIH VOZIL
36. člen
(obveznosti v zvezi s cilji ponovne uporabe, recikliranja in predelave)
(1) Upravljavec obrata za razstavljanje mora skupaj z upravljavcem drobilnika ali druge naprave za predelavo, kateremu oddaja razstavljena vozila v nadaljnjo obdelavo, zagotavljati doseganje ciljev iz 18. člena te uredbe glede ponovne uporabe in predelave ter ponovne uporabe in recikliranja za vsa v razstavljanje prevzeta izrabljena vozila.
(2) Upravljavec obrata za razstavljanje mora pred oddajo razstavljenega vozila v drobljenje ali v obdelavo v drugi napravi za predelavo izločiti in predati v ponovno uporabo ali recikliranje sestavne dele, materiale in tekočine v letnem deležu desetih odstotkov od celotne mase prevzetih praznih izrabljenih vozil.
(3) Kot dokazilo o predaji sestavnih delov, materialov ali tekočin iz prejšnjega odstavka v ponovno uporabo ali recikliranje se uporabljajo evidenčni listi, izpolnjeni v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, in tehtalni listi.
(4) Upravljavec drobilnika mora odvisno od mase prevzetih razstavljenih vozil od nekovinskih preostankov drobljenja predati v predelavo:
– do 31. decembra 2014 v letnem deležu petih odstotkov,
– od 1. januarja 2015 v letnem deležu 15 odstotkov, od tega najmanj pet odstotkov v recikliranje.
(5) Kot dokazilo o predaji nekovinskih preostankov iz prejšnjega odstavka v predelavo ali recikliranje se uporabljajo evidenčni listi, izpolnjeni v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, in tehtalni listi.
(6) Zahteve, povezane z doseganjem deležev iz drugega in četrtega odstavka tega člena, in način njihovega izračunavanja so določeni v Prilogi 2 te uredbe.
37. člen
(pogoji za obrat za razstavljanje)
(1) Upravljavec obrata za razstavljanje mora imeti okoljevarstveno dovoljenje za predelavo odpadkov po postopkih R12 in R13 v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki.
(2) Za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja iz prejšnjega odstavka morajo biti izpolnjene zahteve iz predpisa, ki ureja ravnanje z odpadki, in zahteve iz 14. člena te uredbe, prvega in drugega odstavka 16. člena te uredbe ter drugega odstavka prejšnjega člena.
(3) Upravljavec obrata za razstavljanje mora za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja iz prvega odstavka tega člena imeti tudi sklenjeno pogodbo o oddajanju razstavljenih vozil v drobljenje ali v nadaljnjo obdelavo v drugi napravi za predelavo.
(4) Če ima upravljavec obrata za razstavljanje pogodbo iz prejšnjega odstavka sklenjeno z osebo, ki drobljenje ali nadaljnjo obdelavo v drugi napravi za predelavo izvaja v drugi državi članici EU ali tretji državi, ki ni država članica EU, mora predložiti tudi dokazila o tem, da recikliranje oziroma predelava poteka pod podobnimi pogoji, kot so glede ravnanja z izrabljenimi vozili predpisani v EU.
(5) Upravljavec obrata za razstavljanje, ki ni vključen v načrt ali skupni načrt, mora za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja izpolnjevati tudi pogoje za zbiralca iz drugega odstavka 34. člena te uredbe in izvajati obveznosti, določene za zbiralca v 35. členu te uredbe.
(6) Na zahtevo upravljavca iz prejšnjega odstavka se lahko ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za zbiralca izvede v postopku za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja iz prvega odstavka tega člena, pri čemer mora vloga za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja vsebovati tudi sestavine vloge za vpis v evidenco zbiralcev iz predpisa, ki ureja ravnanje z odpadki.
(7) V okoljevarstvenem dovoljenju iz prvega odstavka tega člena ministrstvo v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, in Prilogo 2 te uredbe podrobneje določi zahteve v zvezi s postavitvijo in opremo obrata, njegovim obratovanjem in vodenjem ustrezne dokumentacije. V okoljevarstvenem dovoljenju iz prejšnjega stavka ministrstvo tudi določi, ali se razstavljena vozila oddajajo v drobljenje ali v nadaljnjo obdelavo v drugi napravi za predelavo.
(8) V primeru iz šestega odstavka tega člena ministrstvo ob izdaji okoljevarstvenega dovoljenja po uradni dolžnosti izvede tudi vpis v evidenco zbiralcev iz prvega odstavka 34. člena te uredbe.
38. člen
(obveznosti upravljavca obrata za razstavljanje)
(1) Upravljavec obrata za razstavljanje mora imeti poslovnik obratovanja, ki vsebuje delovna in obratovalna navodila v zvezi z obdelavo in skladiščenjem izrabljenih vozil.
(2) Upravljavec obrata za razstavljanje mora voditi obratovalni dnevnik v obsegu in na način, določen v Prilogi 2 te uredbe, in ga na zahtevo predložiti pristojnemu inšpektorju.
(3) Upravljavec obrata za razstavljanje mora v evidenci o obdelavi odpadkov, ki jo vodi v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, voditi tudi podatke o:
– proizvajalcih, za katere izrabljena vozila prevzema kot zbiralec v skladu s tretjim odstavkom 21. člena te uredbe ali prvim odstavkom 27. člena te uredbe,
– proizvajalcih, od katerih prevzema izrabljena vozila v obdelavo v skladu s pogodbo iz prvega odstavka 23. člena te uredbe ali prvim odstavkom 27. člena te uredbe,
– številu v obdelavo prevzetih izrabljenih vozil in njihovi celotni masi, izraženi v kilogramih, ločeno po zbiralnih mestih,
– številu izrabljenih vozil, v obdelavo prevzetih v skladu s prvim odstavkom 12. člena te uredbe, in njihovi celotni masi, izraženi v kilogramih,
– količini prevzetih odpadnih delov iz 13. člena te uredbe, izraženi v kilogramih,
– celotni masi sestavnih delov ali materialov iz izrabljenih vozil, predanih v ponovno uporabo, izraženi v kilogramih,
– celotni masi sestavnih delov, materialov ali tekočin iz izrabljenih vozil, predanih v recikliranje, izraženi v kilogramih,
– celotni masi razstavljenih vozil in njihovih delov, oddanih v nadaljnjo obdelavo, ločeno po izvajalcih obdelave v drobilnikih in drugih napravah za predelavo,
– celotni masi delov razstavljenih vozil, ki jih je predal v odstranjevanje.
(4) Če upravljavec obrata za razstavljanje prevzema v obdelavo izrabljena vozila v okviru več načrtov ali skupnega načrta, mora podatke iz prejšnjega odstavka voditi ločeno za vsak načrt oziroma za skupni načrt posebej.
39. člen
(poročanje o ravnanju z izrabljenimi vozili)
(1) Upravljavec obrata za razstavljanje mora o razstavljenih izrabljenih vozilih in ravnanju z njimi poročati ministrstvu v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki.
(2) Upravljavec obrata za razstavljanje, ki ni vključen v načrt ali skupni načrt, mora poročilu iz prejšnjega odstavka priložiti tudi podatke o:
– številu izrabljenih vozil, prevzetih v skladu s prvim odstavkom 8. člena te uredbe, in njihovi celotni masi, izraženi v kilogramih,
– številu razstavljenih vozil, oddanih v drobljenje ali nadaljnjo obdelavo v drugi napravi za predelavo, in njihovi celotni masi, izraženi v kilogramih,
– količini materialov iz izrabljenih vozil, oddanih po obdelavi v obratu za razstavljanje v recikliranje in nadaljnjo obdelavo, izraženi v kilogramih,
– količini delov izrabljenih vozil, predanih v ponovno uporabo, izraženi v kilogramih,
– celotni masi v drobilniku ali drugi napravi za predelavo obdelanih razstavljenih izrabljenih vozil in njihovih delov, ločeno po posameznih materialih.
(3) Ministrstvo lahko od upravljavca obrata za razstavljanje zahteva dopolnitev poročila, če ugotovi, da ni izdelano v skladu z zahtevami iz prejšnjega odstavka ali iz njega ni razvidno izpolnjevanje obveznosti iz te uredbe.
(4) Če upravljavec obrata za razstavljanje ministrstvu zahtevane dopolnitve poročila ne posreduje v roku, ki ga ministrstvo določi v zahtevi iz prejšnjega odstavka, se šteje, da poročilo ni oddano.
40. člen
(pogoji za drobilnike in druge naprave za predelavo)
(1) Upravljavec drobilnika ali druge naprave za predelavo mora imeti okoljevarstveno dovoljenje za predelavo odpadkov po postopkih R12 in R13 v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki.
(2) Za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja iz prejšnjega odstavka morajo biti izpolnjene zahteve iz predpisa, ki ureja ravnanje z odpadki, in zahteve iz 14. člena te uredbe, prvega odstavka 17. člena te uredbe in četrtega odstavka 36. člena te uredbe.
(3) V okoljevarstvenem dovoljenju iz prvega odstavka tega člena se v skladu s Prilogo 2 te uredbe podrobneje določijo zahteve za postavitev in opremo ter obratovanje drobilnika ali druge naprave za predelavo ter vodenje ustrezne dokumentacije.
41. člen
(obveznosti upravljavca drobilnika ali druge naprave za predelavo)
(1) Upravljavec drobilnika ali druge naprave za predelavo mora voditi obratovalni dnevnik v obsegu in na način, določen v Prilogi 2 te uredbe, in ga na zahtevo predložiti pristojnemu inšpektorju.
(2) Upravljavec iz prejšnjega odstavka mora v evidenci o obdelavi odpadkov, ki jo vodi v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, voditi tudi podatke o:
– količini v drobljenje ali drugačno predelavo prevzetih razstavljenih vozil in njihovih delov ter njihovi celotni masi, izraženi v kilogramih, ločeno po posameznih obratih za razstavljanje,
– količini v drobilniku ali drugi napravi za predelavo obdelanih razstavljenih vozil in njihovih delov ter njihovi celotni masi, izraženi v kilogramih, ločeno po posameznih materialih,
– količini nekovinskih preostankov drobljenja, predanih v predelavo, izraženi v kilogramih.
(3) Če upravljavec iz prvega odstavka tega člena prevzema razstavljena vozila in njihove dele od upravljavcev obratov za razstavljanje iz načrta ali skupnega načrta, mora podatke iz prejšnjega odstavka voditi ločeno za vsak načrt oziroma skupni načrt posebej.
(4) Upravljavec iz prvega odstavka tega člena mora podatke o količini in celotni masi v drobilniku ali drugi napravi za nadaljnjo predelavo obdelanih razstavljenih vozil in njihovih delov, ločeno po posameznih materialih, redno posredovati upravljavcu obrata za razstavljanje, ki mu je razstavljena vozila oddal v obdelavo.
(5) Upravljavec iz prvega odstavka tega člena mora o ravnanju z razgrajenimi vozili poročati ministrstvu v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki.
VIII. INFORMACIJSKI SISTEM O RAVNANJU Z IZRABLJENIMI VOZILI
42. člen
(informacijski sistem o ravnanju z izrabljenimi vozili)
(1) Za elektronsko podporo pri izdajanju potrdil o uničenju vozila in za kontinuirano spremljanje zbiranja in obdelave izrabljenih vozil, zlasti glede doseganja ciljev iz 18. člena te uredbe, ministrstvo vodi in vzdržuje informacijski sistem o ravnanju z izrabljenimi vozili (v nadaljnjem besedilu: informacijski sistem).
(2) Informacijski sistem vsebuje za vsakega upravljavca obrata za razstavljanje posebej podatke o:
– vozilih iz potrdil o uničenju vozila, izdanih v skladu z 10. členom te uredbe,
– ponovno uporabljenih, recikliranih in predelanih surovinah iz postopkov odstranjevanja onesnaževal, razstavljanja in drobljenja ter postopkov po drobljenju prevzetih izrabljenih vozil.
(3) Dostop do podatkov v informacijskem sistemu imajo ministrstvo in upravljavci obratov za razstavljanje, možnost stalnega vpogleda v podatke informacijskega sistema pa tudi proizvajalci in nosilec skupnega načrta.
(4) Podatke iz informacijskega sistema ministrstvo uporablja pri nadzoru ravnanja z izrabljenimi vozili po tej uredbi in za izpolnjevanje poročevalskih obveznosti v skladu s 44. členom te uredbe.
43. člen
(posredovanje podatkov v informacijski sistem)
(1) Podatki iz prve alinee drugega odstavka prejšnjega člena se za vozilo v informacijski sistem vnesejo ob izdaji potrdila o uničenju v skladu s četrtim odstavkom 10. člena te uredbe.
(2) Podatke iz druge alinee drugega odstavka prejšnjega člena posreduje v informacijski sistem upravljavec obrata za razstavljanje, in sicer v elektronski obliki najpozneje 30 dni po zaključku vsakega trimesečja v koledarskem letu.
(3) Pri posredovanju podatkov iz prejšnjega odstavka se uporabljajo podrobnejša navodila ministrstva, objavljena na njegovih spletnih straneh.
IX. POROČANJE KOMISIJI EU
44. člen
(poročanje Komisiji EU)
Ministrstvo o ravnanju z izrabljenimi vozili poroča Komisiji EU v skladu z Direktivo 2000/53/ES.
X. NADZOR
45. člen
(nadzor)
Nadzor nad izvajanjem te uredbe opravljajo inšpektorji, pristojni za varstvo okolja.
XI. KAZENSKE DOLOČBE
46. člen
(težji prekrški za proizvajalca)
(1) Z globo od 10.000 do 30.000 eurov se kaznuje za prekršek pravna oseba, ki po določbah te uredbe nastopa kot proizvajalec, če:
1. ne zagotovi sistema za zbiranje in prevzem izrabljenih vozil njegove blagovne znamke in delov vozil, ki pri servisiranju in popravilu vozil njegove blagovne znamke nastanejo kot odpadek, in oddaje vseh prevzetih izrabljenih vozil v obdelavo (19. člen),
2. nima načrta, ki je vpisan v evidenco načrtov ravnanja z izrabljenimi vozili, oziroma ni vključen v skupni načrt, ki je vpisan v evidenco načrtov ravnanja z izrabljenimi vozili (prvi odstavek 25. člena oziroma prvi odstavek 29. člena),
3. ne prijavi ministrstvu večje spremembe načrta (prvi odstavek 31. člena),
4. ne posreduje ministrstvu poročila za preteklo koledarsko leto v določenem času, predpisani obliki in vsebini (prvi in drugi odstavek 33. člena).
(2) Z globo od 6.000 do 20.000 eurov se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje samostojni podjetnik posameznik, ki po določbah te uredbe nastopa kot proizvajalec.
(3) Z globo od 2.000 do 4.100 eurov se za prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe oziroma odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika.
47. člen
(lažji prekrški za proizvajalca)
(1) Z globo od 5.000 do 15.000 eurov se kaznuje za prekršek pravna oseba, ki po določbah te uredbe nastopa kot proizvajalec, če:
1. ne zagotovi informacij o razstavljanju za vsak tip novega vozila, ki ga da na trg, v šestih mesecih od dneva, ko je bilo vozilo dano na trg (prvi odstavek 6. člena),
2. ne zagotavlja zbiranja in prevzemanja izrabljenih vozil na celotnem območju Republike Slovenije in na predpisan način (prvi in drugi odstavek 21. člena),
3. nima sklenjene pogodbe z zbiralcem o zagotavljanju njegovih obveznosti (tretji odstavek 21. člena),
4. ne zagotavlja obveščenosti javnosti in informiranosti zadnjih imetnikov na predpisan način (prvi in drugi odstavek 22. člena),
5. nima sklenjene pogodbe z osebo, ki upravlja obrat za razstavljanje, o zagotavljanju njegovih obveznosti (prvi odstavek 23. člena),
6. ne prijavi ministrstvu spremembe firme ali sedeža oziroma imena ali naslova (prvi odstavek 31. člena).
(2) Z globo od 3.000 do 10.000 eurov se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje samostojni podjetnik posameznik, ki po določbah te uredbe nastopa kot proizvajalec.
(3) Z globo od 1.000 do 2.500 eurov se za prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe oziroma odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika.
48. člen
(težji prekrški za nosilca skupnega načrta)
(1) Z globo od 10.000 do 30.000 eurov se kaznuje za prekršek pravna oseba, ki po določbah te uredbe nastopa kot nosilec skupnega načrta, če:
1. ne zagotavlja prevzemanja izrabljenih vozil blagovnih znamk proizvajalcev, ki so vključeni v skupni načrt, oddajanja prevzetih izrabljenih vozil v obdelavo ter obveščanja javnosti in zadnjih imetnikov na predpisan način (prvi odstavek 27. člena),
2. ne vpiše skupnega načrta v evidenco načrtov ravnanja z izrabljenimi vozili (prvi odstavek 29. člena),
3. ne prijavi ministrstvu večje spremembe skupnega načrta (prvi odstavek 31. člena),
4. ne posreduje ministrstvu poročila za preteklo koledarsko leto v določenem času, predpisani obliki in vsebini (tretji odstavek 33. člena).
(2) Z globo od 6.000 do 20.000 eurov se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje samostojni podjetnik posameznik, ki po določbah te uredbe nastopa kot nosilec skupnega načrta.
(3) Z globo od 2.000 do 4.100 eurov se za prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe oziroma odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika.
49. člen
(lažji prekrški za nosilca skupnega načrta)
(1) Z globo od 5.000 do 15.000 eurov se kaznuje za prekršek pravna oseba, ki po določbah te uredbe nastopa kot nosilec skupnega načrta, če:
1. ne vodi in vzdržuje evidence proizvajalcev, ki so vključeni v izvajanje skupnega načrta, ali ministrstvu ali pristojnemu inšpektorju na njegovo zahtevo ne omogoči vpogleda vanjo (drugi odstavek 27. člena),
2. ne prijavi ministrstvu spremembe firme ali sedeža oziroma imena ali naslova (prvi odstavek 31. člena).
(2) Z globo od 3.000 do 10.000 eurov se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje samostojni podjetnik posameznik, ki po določbah te uredbe nastopa kot nosilec skupnega načrta.
(3) Z globo od 1.000 do 2.500 eurov se za prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe oziroma odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika.
50. člen
(težji prekrški za zbiralca)
(1) Z globo od 10.000 do 30.000 eurov se kaznuje za prekršek pravna oseba, ki po določbah te uredbe nastopa kot zbiralec, če:
1. na zbiralnem mestu ne ravna z izrabljenimi vozili na predpisan način (tretji odstavek 15. člena),
2. izrabljenega vozila, prevzetega na zbiralnem mestu, ne odda obratu za razstavljanje iz načrta oziroma skupnega načrta (četrti odstavek 15. člena).
(2) Z globo od 6.000 do 20.000 eurov se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje samostojni podjetnik posameznik, ki po določbah te uredbe nastopa kot zbiralec.
(3) Z globo od 2.000 do 4.100 eurov se za prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe oziroma odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika.
51. člen
(lažji prekrški za zbiralca)
(1) Z globo od 5.000 do 15.000 eurov se kaznuje za prekršek pravna oseba, ki po določbah te uredbe nastopa kot zbiralec, če:
1. ne prevzame izrabljenega vozila od zadnjega imetnika brezplačno (prvi odstavek 9. člena),
2. ne izda potrdila o uničenju vozila zadnjemu imetniku brezplačno (peti odstavek 10. člena),
3. ne vodi obratovalnega dnevnika na predpisan način (prvi odstavek 35. člena),
4. ne vodi evidence o zbiranju odpadkov na predpisan način (drugi odstavek 35. člena).
(2) Z globo od 3.000 do 10.000 eurov se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje samostojni podjetnik posameznik, ki po določbah te uredbe nastopa kot zbiralec.
(3) Z globo od 1.000 do 2.500 eurov se za prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe oziroma odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika.
52. člen
(težji prekrški za upravljavca obrata za razstavljanje)
(1) Z globo od 10.000 do 30.000 eurov se kaznuje za prekršek pravna oseba, ki po določbah te uredbe nastopa kot upravljavec obrata za razstavljanje, če:
1. v obratu za razstavljanje ne ravna z izrabljenimi vozili na predpisan način (tretji odstavek 15. člena in drugi odstavek 16. člena),
2. ne odda razstavljenih vozil v drobljenje ali nadaljnjo obdelavo v drugi napravi za predelavo (tretji odstavek 16. člena),
3. ne poroča o razstavljenih izrabljenih vozilih in ravnanju z njimi na predpisan način (prvi odstavek 39. člena),
4. ne posreduje podatkov o ponovno uporabljenih, recikliranih in predelanih surovinah iz postopkov ravnanja z izrabljenimi vozili v informacijski sistem na predpisan način (drugi odstavek 43. člena).
(2) Z globo od 6.000 do 20.000 eurov se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje samostojni podjetnik posameznik, ki po določbah te uredbe nastopa kot upravljavec obrata za razstavljanje.
(3) Z globo od 2.000 do 4.100 eurov se za prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe oziroma odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika.
53. člen
(lažji prekrški za upravljavca obrata za razstavljanje)
(1) Z globo od 5.000 do 15.000 eurov se kaznuje za prekršek pravna oseba, ki po določbah te uredbe nastopa kot upravljavec obrata za razstavljanje, če:
1. ne prevzame izrabljenega vozila od zadnjega imetnika brezplačno (prvi odstavek 9. člena),
2. ne izda potrdila o uničenju vozila zadnjemu imetniku brezplačno (peti odstavek 10. člena),
3. ne prevzema izrabljenih vozil brezplačno v primerih iz prvega odstavka 12. člena,
4. ne prevzame odpadnih delov iz vozil, ki jih želi oddati izvajalec storitev vzdrževanja in popravila vozil (prvi odstavek 13. člena),
5. nima poslovnika obratovanja (prvi odstavek 38. člena),
6. ne vodi obratovalnega dnevnika na predpisan način (drugi odstavek 38. člena),
7. ne vodi evidence o obdelavi odpadkov na predpisan način (tretji in četrti odstavek 38. člena).
(2) Z globo od 3.000 do 10.000 eurov se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje samostojni podjetnik posameznik, ki po določbah te uredbe nastopa kot upravljavec obrata za razstavljanje.
(3) Z globo od 1.000 do 2.500 eurov se za prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe oziroma odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika.
54. člen
(težji prekrški za upravljavca drobilnika ali druge naprave za predelavo)
(1) Z globo od 10.000 do 30.000 eurov se kaznuje za prekršek pravna oseba, ki po določbah te uredbe nastopa kot upravljavec drobilnika ali druge naprave za predelavo, če:
1. ne izvaja obdelave razgrajenih vozil na predpisan način (prvi odstavek 17. člena),
2. v drobljenje ali nadaljnjo obdelavo v drugi napravi prevzema izrabljena vozila, ki niso predhodno razstavljena v skladu s to uredbo (drugi odstavek 17. člena).
(2) Z globo od 6.000 do 20.000 eurov se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje samostojni podjetnik posameznik, ki po določbah te uredbe nastopa kot upravljavec drobilnika ali druge naprave za predelavo.
(3) Z globo od 2.000 do 4.100 eurov se za prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe oziroma odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika.
55. člen
(lažji prekrški za upravljavca drobilnika ali druge naprave za predelavo)
(1) Z globo od 5.000 do 15.000 eurov se kaznuje za prekršek pravna oseba, ki po določbah te uredbe nastopa kot upravljavec drobilnika ali druge naprave za predelavo, če:
1. ne vodi obratovalnega dnevnika na predpisan način (prvi odstavek 41. člena),
2. ne vodi evidence o obdelavi odpadkov na predpisan način (drugi in tretji odstavek 41. člena),
3. ne posreduje upravljavcu obrata za razstavljanje podatkov v skladu s četrtim odstavkom 41. člena.
(2) Z globo od 3.000 do 10.000 eurov se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje samostojni podjetnik posameznik, ki po določbah te uredbe nastopa kot upravljavec drobilnika ali druge naprave za predelavo.
(3) Z globo od 1.000 do 2.500 eurov se za prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe oziroma odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika.
56. člen
(prekrški)
(1) Z globo od 5.000 do 15.000 eurov se kaznuje za prekršek pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, če:
1. kot zadnji imetnik izrabljenega vozila ne odda na zbiralnem mestu ali v obratu za razstavljanje (prvi odstavek 8. člena),
2. izrabljeno vozilo pusti v naravnem okolju, ga odvrže, razstavi ali z njim drugače nenadzorovano ravna (tretji odstavek 8. člena),
3. razstavlja izrabljena vozila, pa ni upravljavec obrata za razstavljanje (četrti odstavek 8. člena).
(2) Z globo od 1.000 do 1.200 eurov se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje fizična oseba.
(3) Z globo od 1.000 do 2.500 eurov se za prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe oziroma odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika.
57. člen
(prekrški)
(1) Z globo od 5.000 do 15.000 eurov se kaznuje za prekršek pravna oseba, ki po določbah te uredbe nastopa kot oseba, ki kot dejavnost zbira odpadke v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, pa ni zbiralec po tej uredbi, ali predelovalec odpadkov, ki ne izvaja obdelave izrabljenih vozil v skladu s to uredbo, če kot odpadek prevzame izrabljeno vozilo ali njegove dele (peti odstavek 8. člena).
(2) Z globo od 3.000 do 10.000 eurov se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje samostojni podjetnik posameznik, ki po določbah te uredbe nastopa kot oseba, ki kot dejavnost zbira odpadke v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, pa ni zbiralec po tej uredbi, ali predelovalec odpadkov, ki ne izvaja obdelave izrabljenih vozil v skladu s to uredbo.
(3) Z globo od 1.000 do 2.500 eurov se za prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe oziroma odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika.
58. člen
(prekrški)
(1) Z globo od 5.000 do 15.000 eurov se kaznuje za prekršek pravna oseba, ki po določbah te uredbe nastopa kot oseba, ki ima na dan uveljavitve te uredbe dovoljenje za zadržanje sestavnih delov motornih vozil, če pri ravnanju z izrabljenimi vozili v zvezi z odvzemom sestavnih delov ne ravna v skladu z dovoljenjem (prvi odstavek 66. člena).
(2) Z globo od 3.000 do 10.000 eurov se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje samostojni podjetnik posameznik, ki po določbah te uredbe nastopa kot oseba, ki ima na dan uveljavitve te uredbe dovoljenje za zadržanje sestavnih delov motornih vozil.
(3) Z globo od 1.000 do 2.500 eurov se za prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe oziroma odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika.
XII. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
59. člen
(obveznosti proizvajalcev)
(1) Proizvajalci začnejo izpolnjevati obveznosti v zvezi z ravnanjem z izrabljenimi vozili iz 19. člena te uredbe 1. aprila 2012.
(2) Proizvajalci oziroma nosilec skupnega načrta, če se proizvajalci odločijo za skupno izpolnjevanje obveznosti iz 19. člena te uredbe, morajo oddati vlogo za vpis načrta oziroma skupnega načrta v evidenco načrtov ravnanja z izrabljenimi vozili v skladu s 25. členom oziroma 29. členom te uredbe najpozneje do 31. oktobra 2011.
60. člen
(obrati za razstavljanje)
Obrati za razstavljanje, ki niso vključeni v načrt ali skupni načrt, lahko začnejo prevzemati izrabljena vozila in jih obdelovati v skladu s 37. členom te uredbe 1. aprila 2012.
61. člen
(poročanje)
(1) Proizvajalci in nosilec skupnega načrta prvič poročajo o ravnanju z izrabljenimi vozili v skladu s 33. členom te uredbe najpozneje 31. marca 2013 za obdobje od 1. aprila do 31. decembra 2012.
(2) Upravljavci obratov za razstavljanje prvič poročajo na način, določen v 39. členu te uredbe, najpozneje 31. marca 2013 za obdobje od 1. aprila do 31. decembra 2012.
62. člen
(informacijski sistem)
(1) Upravljavec obrata za razstavljanje mora prvič posredovati podatke o ravnanju z izrabljenimi vozili iz drugega odstavka 43. člena te uredbe najpozneje 31. julija 2012.
(2) Osebe iz prvega in tretjega odstavka 64. člena te uredbe morajo do 31. marca 2012 podatke iz druge alinee drugega odstavka 42. člena te uredbe posredovati v informacijski sistem na način, določen v drugem odstavku 43. člena te uredbe, in sicer prvič najpozneje 31. oktobra 2011 za tretje trimesečje v koledarskem letu.
(3) Osebe iz prvega odstavka 66. člena te uredbe morajo v obdobju do izteka veljavnosti dovoljenja podatke iz druge alinee drugega odstavka 42. člena te uredbe posredovati v informacijski sistem na način, določen v drugem odstavku 43. člena te uredbe, in sicer prvič najpozneje 31. oktobra 2011 za tretje trimesečje v koledarskem letu.
63. člen
(prilagoditev obstoječih obratov za razstavljanje, drobilnikov in drugih naprav za predelavo)
Upravljavci obstoječih obratov za razstavljanje, drobilnikov in drugih naprav za predelavo morajo obdelavo izrabljenih vozil uskladiti z določbami te uredbe najpozneje do 1. aprila 2012.
64. člen
(veljavnost koncesij)
(1) Koncesije, ki so bile podeljene na podlagi Uredbe o načinu, predmetu in pogojih izvajanja gospodarske javne službe ravnanja z izrabljenimi motornimi vozili (Uradni list RS, št. 18/03, 135/03, 32/04, 106/05, 32/06, 57/06, 106/06 in 49/10) za 1., 2. in 4. območje izvajanja javne službe, se izvajajo do prenehanja koncesijskih pogodb.
(2) Osebe, ki so pridobile koncesijo iz prejšnjega odstavka, nadaljujejo izvajanje storitev gospodarske javne službe ravnanja z izrabljenimi vozili do prenehanja koncesijskih pogodb na način in pod pogoji, določenimi v uredbi iz prejšnjega odstavka.
(3) Koncesija, ki je bila podeljena na podlagi Uredbe o načinu, predmetu in pogojih izvajanja gospodarske javne službe ravnanja z izrabljenimi motornimi vozili (Uradni list RS, št. 18/03, 135/03, 32/04, 106/05, 32/06, 57/06, 106/06 in 49/10) za 3. območje izvajanja javne službe, preneha 31. marca 2012 z odvzemom koncesije v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske javne službe.
(4) Oseba, ki je pridobila koncesijo iz prejšnjega odstavka, nadaljuje izvajanje storitev gospodarske javne službe ravnanja z izrabljenimi vozili do 31. marca 2012 na način in pod pogoji, določenimi v uredbi iz prejšnjega odstavka.
65. člen
(zadnji imetnik)
Zadnji imetniki do 31. marca 2012 oddajajo izrabljena vozila na prevzemnih mestih izvajalcev gospodarske javne službe ravnanja z izrabljenimi vozili v skladu z Uredbo o načinu, predmetu in pogojih izvajanja gospodarske javne službe ravnanja z izrabljenimi motornimi vozili (Uradni list RS, št. 18/03, 135/03, 32/04, 106/05, 32/06, 57/06, 106/06 in 49/10).
66. člen
(dovoljenja na podlagi 9. člena Pravilnika o ravnanju z izrabljenimi motornimi vozili)
(1) Ne glede na določbo četrtega odstavka 8. člena te uredbe lahko osebe, ki imajo na dan uveljavitve te uredbe dovoljenje za zadržanje sestavnih delov motornih vozil, pod pogoji in na način, določenimi s Pravilnikom o ravnanju z izrabljenimi motornimi vozili (Uradni list RS, št. 118/04), nadaljujejo razstavljanje motornih vozil zaradi odvzema uporabnih sestavnih delov do prenehanja veljavnosti teh dovoljenj.
(2) Postopki izdaje dovoljenja za zadržanje sestavnih delov motornih vozil, ki so se začeli na podlagi 9. člena Pravilnika o ravnanju z izrabljenimi motornimi vozili (Uradni list RS, št. 118/04), pa do dneva uveljavitve te uredbe še niso bili končani, se ustavijo po uradni dolžnosti.
67. člen
(prenehanje veljavnosti in uporabe)
(1) Z dnem uveljavitve te uredbe preneha veljati Uredba o načinu, predmetu in pogojih izvajanja gospodarske javne službe ravnanja z izrabljenimi motornimi vozili (Uradni list RS, št. 18/03, 135/03, 32/04, 106/05, 32/06, 57/06, 106/06 in 49/10) v delu, ki se nanaša na način in pogoje za izvajanje gospodarske javne službe ravnanja z izrabljenimi motornimi vozili, uporablja pa se do 31. marca 2012.
(2) Z dnem uveljavitve te uredbe preneha veljati Pravilnik o ravnanju z izrabljenimi motornimi vozili (Uradni list RS, št. 118/04) v delu, ki se nanaša na dovoljenje za zadržanje sestavnih delov motornih vozil in osebe, ki pridobijo to dovoljenje, uporablja pa se do izteka veljavnosti dovoljenj iz prvega odstavka prejšnjega člena.
(3) Z dnem uveljavitve te uredbe se preneha uporabljati Pravilnik o potrdilu o uničenju motornega vozila in o izjavi o lokaciji vozila (Uradni Iist RS, št. 54/10 in 106/10 – ZMV) v delu, ki se nanaša na potrdilo o uničenju motornega vozila.
68. člen
(začetek veljavnosti)
Ta uredba začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Št. 00719-15/2011
Ljubljana, dne 28. aprila 2011
EVA 2008-2511-0086
Vlada Republike Slovenije
Borut Pahor l.r.
Predsednik