Uradni list

Številka 136
Uradni list RS, št. 136/2004 z dne 20. 12. 2004
Uradni list

Uradni list RS, št. 136/2004 z dne 20. 12. 2004

Kazalo

5844. Odločba o razveljavitvi prve alineje prvega odstavka 189. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v delu, v katerem zahteva, da je bil otrok državljan Republike Slovenije, stran 16275.

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobude Lidije Kohn iz Nove Gorice, Katjuše Vuksanović iz Ljubljane, Božane Stanisavič iz Raven na Koroškem, Marjetice Čavić iz Kranja, društva Helsinški monitor Slovenije–združenje za človekove pravice, Ljubljana, ki ga zastopa predsednica Neva Miklavčič Predan, Ljiljane Nenadić Ivanović iz Ljubljane, ki jo zastopata Helsinški monitor Slovenije–združenje za človekove pravice, Ljubljana in Neva Miklavčič Predan, Lidije Grujić iz Zagorja ob Savi ter Blagorodne Stojčevske s Ptuja, ki jo zastopa Branko Resnik, odvetnik na Ptuju, na seji dne 18. novembra 2004
o d l o č i l o:
Prva alineja prvega odstavka 189. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99, 72/00, 124/00, 109/01, 108/02 in 26/03 – ur. p.b.) se razveljavi v delu, v katerem zahteva, da je bil otrok državljan Republike Slovenije.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Pobudnice izpodbijajo ureditev po 189. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1) v delu, ki za uveljavitev pravice do štetja časa skrbi za otroka v prvem letu otrokove starosti (do uveljavitve tega zakona) v zavarovalno dobo določa pogoj, da je bil otrok v navedenem času državljan Republike Slovenije. Pobudnice navajajo še:
a) Lidija Kohn pojasnjuje, da imata z možem od leta 1975 stalno prebivališče v Sloveniji, sin se je rodil leta 1979 v Sloveniji, zaposlena je od 1981, državljanstvo so vsi trije pridobili aprila 1991. Meni, da je izpodbijana določba diskriminacijska, ker državljanstvo otroka nima nobenega vpliva na nastanek pokojninske dobe, ker enači pomen državljanstva po osamosvojitvi s prejšnjim republiškim državljanstvom in samo na tej podlagi eno skupino državljanov loči od drugih državljanov.
b) Katjuša Vuksanović meni, da je izpodbijana določba v neskladju s prvim in drugim odstavkom 14. člena Ustave ter s pravico do socialne varnosti (50. člen Ustave). Pobudnica navaja, da izpolnjuje vse pogoje, ki jih določa prva alineja 189. člena ZPIZ-1, razen pogoja, ki zadeva državljanstvo otroka v prvem letu starosti. Ko je bil sin rojen, je bila državljanka Socialistične republike Slovenije (v nadaljevanju: SRS), mož je bil državljan Socialistične republike Črne gore, sin je bil državljan Socialistične republike Črne gore, državljan Republike Slovenije je postal leta 1992 na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Je zaposlena in vključena v sistem obveznega pokojninskega zavarovanja. Meni, da je določba, katere namen je nagrajevati starše oziroma zavarovance za njihovo skrb za otroke, istočasno pa med njimi loči glede na to, kdaj je otrok pridobil slovensko državljanstvo, protislovna. Meni tudi, da je z izpodbijano določbo kršen prvi odstavek 14. člena Ustave, saj je treba državljanstvo otroka šteti za »drugo osebno okoliščino« iz prvega odstavka 14. člena. Meni, da izpodbijana določba posredno uvaja razlikovanje na podlagi narodnosti. Razlikovanje, ki je na področju obveznega pokojninskega zavarovanja nastalo zaradi izpodbijane določbe, pa pomeni tudi kršitev pravice do socialne varnosti. Pobudnica v dopolnitvi pobude z dne 24. 6. 2004 zatrjuje tudi neenakopravnost z »novimi« upravičenci po 23. členu ZPIZ-1, ker naj slednji ne bi bili dolžni izkazati, da je bil otrok v prvem letu starosti državljan Republike Slovenije, pač pa le, da je otrok državljan Republike Slovenije. Meni tudi, da dejstvo, da navedene pravice financirajo iz državnega proračuna, ne more biti razlog za nastalo razlikovanje. Če je obremenitev proračuna prevelika, bi se zakonodajalec lahko odločil, da ugodnosti ne da nikomur.
c) Božana Stanisavič navaja, da je državljanka Republike Slovenije, upokojenka, ima tri otroke. Meni, da bi si lahko s pridobitvijo ugodnosti, ki jo omogoča 189. člen ZPIZ-1, povečala višino pokojnine. Pravico po navedenem členu je uveljavljala pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju: Zavod), ki pa je njen zahtevek zavrnil, zoper njihovo odločitev uveljavlja pravna sredstva. Meni, da je izpodbijana določba v neskladju z načelom enakosti.
č) Marjetica Čavić navaja, da je 2002 pri Zavodu vložila zahtevo za priznanje zavarovalne dobe za čas skrbi za otroka v prvem letu starosti, ki je bila zavrnjena. Hči je bila rojena v Sloveniji, v prvem letu starosti je bila državljanka Socialistične republike Bosne in Hercegovine, slovensko državljanstvo je pridobila leta 1992. Meni, da je izpodbijana določba v neskladju s 13. členom Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (v nadaljevanju: UZITUL), ki določa, da so državljani drugih republik, ki so na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije 23. decembra 1990 imeli prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živijo, do pridobitve državljanstva Republike Slovenije izenačeni v pravicah in dolžnostih z državljani Republike Slovenije. Meni še, da izpodbijana določba krši 2. člen in drugi odstavek 50. člena Ustave.
d) Ljiljana Nenadić Ivanović navaja, da sta v času rojstva hčerke v Sloveniji leta 1976 imela z možem stalno prebivališče v Socialistični republiki Sloveniji. Dne 26. 2. 1992 je bila njihova družina izbrisana iz registra stalnih prebivalcev in državljanov Republike Slovenije. Zavod je njeno vlogo, s katero je uveljavljala pravico po 189. členu ZPIZ-1, zavrnil, ker hči v prvem letu starosti ni bila državljanka Republike Slovenije, kar pa po mnenju pobudnice tudi ni mogla biti, saj Republika Slovenija v tem času ni bila samostojna država ter ni imela značaja mednarodnopravnega subjekta. Skupaj s pobudnico daje pobudo tudi Helsinški monitor Slovenije, ki svoj pravni interes utemeljuje s svojim delovanjem v javnem interesu in na podlagi svojega statuta. Pobudnika menita, da je izpodbijana določba v neskladju z 2., 8., s 14. in s 15. členom Ustave. Delovala naj bi retroaktivno, kar naj bi pomenilo kršitev 8. in 28. člena Ustave. Kršila naj bi tudi 14. člen Ustave, ker naj bi diskriminirala osebe, ki niso slovenske narodnosti. Izpodbijana določba naj bi s tem, ko za pridobitev pravice vštevanja časa skrbi za otroka v zavarovalno dobo določa pogoj, da je bil otrok državljan Republike Slovenije, krši tudi njeno pravico iz delovnega razmerja in pravico do pokojninske dobe, ki jo zagotavlja 50. člen Ustave. Po mnenju pobudnikov ZPIZ-1 tudi ni upošteval dejanskega stanja pred osamosvojitvijo Republike Slovenije, kar je v nasprotju s 13. členom UZITUL in 8. členom Ustave.
e) Lidija Grujić navaja, da sta z možem vsa leta delala le v Sloveniji ter se tu tudi upokojila. Zavod je njeno zahtevo za priznanje pravice po 189. členu ZPIZ-1 zavrnil. Navaja, da je bila v letih 1964 in 1965, ko sta se rodila njena otroka, jugoslovanska državljanka, kar sta postala tudi njena otroka. Navaja, da so bili po takratnem tolmačenju glede državljanstva vsi državljani Socialistične republike Slovenije (v nadaljevanju: SRS) hkrati državljani Socialistične federativne republike Jugoslavije (v nadaljevanju: SFRJ), kar naj bi določal 5. člen Ustave SRS. Člen 249 Ustave SFRJ je določal, da je za občane Jugoslavije enotno državljanstvo SFRJ, državljan republike je hkrati tudi državljan SFRJ. Državljan ene republike ima na območju druge republike enake pravice in dolžnosti kot njeni državljani. Sama je sicer slovenske narodnosti, mož pa črnogorske, zaradi česar sta otroka dobila državljanstvo Socialistične republike Črne gore. Meni, da je z izpodbijano določbo kršen 155. člen Ustave in 13. člen UZITUL ter da je izpodbijana določba diskriminacijska.
f) Blagorodna Stojčevska navaja, da so vsi člani družine pridobili državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 40. člena ZDRS leta 1992. Rojena je v Socialistični republiki Makedoniji, v Sloveniji ima stalno prebivališče od leta 1972, sin je bil rojen leta 1973 v Sloveniji. Zaposlena je od leta 1978. Pravice po 189. členu ZPIZ-1 ne more uveljaviti, ker sin v prvem letu starosti ni bil državljan Republike Slovenije. Meni, da je z izpodbijano določbo kršeno načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave, saj za razlikovanje med državljani Republike Slovenije, ki je nastalo z izpodbijano določbo, ni najti razumnega razloga. Meni tudi, da gre za prikrito diskriminacijo glede na rojstvo in narodnost. Zaradi nastalega razlikovanja pa je kršen tudi 50. člen Ustave (pravica do socialne varnosti).
2. Državni zbor in Vlada menita, da so pobude neutemeljene. V odgovoru na pobude navajata, da tako kot prejšnji zakon tudi ZPIZ-1, pozna primere, ko je mogoče pridobiti zavarovano dobo tudi v času, ko posamezne osebe niso (bile) v delovnem razmerju. Med take sodijo tudi primeri, ko se v zavarovalno dobo po izpodbijani določbi, med drugim, šteje tudi čas skrbi za otroka v prvem letu njegove starosti do uveljavitve ZPIZ-1, če starša nista bila obvezno zavarovana, otrok pa je bil v tem času slovenski državljan s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. Od uveljavitve ZPIZ-1 dalje pa so ti primeri starševstva obvezno zavarovani po 23. členu ZPIZ-1, in sicer tako, da se obvezno zavaruje eden od staršev, upravičencev do starševskega dodatka po predpisih o starševstvu, ki skrbi za otroka v prvem letu njegovega življenja, če ni obvezno zavarovan na kakšni drugi podlagi, če je (prav tako) njegovo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in je otrok državljan Republike Slovenije. Uzakonitev take rešitve v ZPIZ-1 je pomenila novost glede na ureditev v prejšnjem zakonu, ki take rešitve ni poznal. Zato je zakonodajalec v okviru izpodbijane določbe prvega odstavka 189. člena ZPIZ-1 izkazal poseben interes, da tudi do uveljavitve novega ZPIZ-1 (torej za nazaj) uzakoni enako rešitev tudi za osebe, ki so pred uveljavitvijo ZPIZ-1 kadarkoli skrbele za otroka v prvem letu njegovega življenja. Pri tem Državni zbor posebej poudarja, da za to zavarovalno dobo tudi niso bili predvideni posebni prispevki in se ta pravica krije iz državnega proračuna. ZPIZ-1 v okviru prvega odstavka 232. člena (dvajseta alineja) določa, da Republika Slovenija zagotavlja sredstva iz državnega proračuna za pokrivanje obveznosti obveznega zavarovanja, ki nastanejo zaradi priznavanja ali odmere pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja pod posebnimi pogoji oziroma zaradi izpada prispevkov (med drugim) tudi za del pokojnine, ki je bila priznana ob upoštevanju obdobij iz 189. člena ZPIZ-1, torej tudi časa skrbi za otroka v prvem letu otrokove starosti do uveljavitve ZPIZ-1, ob izpolnjevanju pogojev (slovensko državljanstvo in stalno prebivališče v Republiki Sloveniji). Državni zbor nadalje navaja, da je glede na to, da po ZPIZ-1 sodi v krog po zakonu obvezno zavarovanih oseb, ob izpolnjevanju enakih zakonskih pogojev (slovensko državljanstvo in stalno prebivališče v Republiki Sloveniji), tudi eden od staršev otroka v prvem letu njegovega življenja in da se tudi za tako obvezno zavarovano osebo prispevek pokriva iz sredstev državnega proračuna (zadnja alineja 223. člena) ter da se iz tega vira pokriva tudi del pokojnine, ki gre na račun tako prebite zavarovalne dobe, mogoče zaključiti, da je bilo pri uzakonitvi rešitev iz 23. člena in prvega odstavka 189. člena ZPIZ-1 utemeljeno upoštevano načelo solidarnosti kot eno od načel, uveljavljeno (ohranjeno) tudi v novem sistemu obveznega pokojninskega zavarovanja. Kljub tendencam, da se v okviru ZPIZ-1 zmanjšujejo socialni korektivi, se je v navedenih primerih tak socialni korektiv upošteval. Solidarnostna uzakonitev enakih pogojev upoštevanja časa zunaj zavarovanja v zavarovalno dobo v primerih iz 23. člena in prvega odstavka 189. člena ZPIZ-1 tako po mnenju Državnega zbora ne pomeni kršitve 14. in 50. člena Ustave. Drugačna ureditev, po kateri bi bilo slovensko državljanstvo otroka spregledano le za kategorijo oseb do uveljavitve ZPIZ-1, ne bi temeljilo na tako razumnih in stvarnih razlogih, da bi ustavno skladno utemeljevalo tako razlikovanje. Vlada se ne strinja z navedbo ene izmed pobudnic, da je državljanstvo šteti kot drugo osebno okoliščino iz 14. člena Ustave, saj državljanstvo ni pravica, ampak pravni status. Dodaja, da država daje svojim državljanom pravice, ki jih drugim ne daje, za kar pa ni mogoče trditi, da predstavlja neenakost pred zakonom. Ker je bila staršem dana možnost, da se odločita za državljanstvo otroka, bi se lahko odločila, da bi bil njun otrok državljan SRS, zato ni mogoče trditi, da je izpodbijana ureditev v nasprotju s 14. členom Ustave.
B)–I
3. Vloženih je bilo več pobud za presojo ustavnosti prve alineje prvega odstavka 189. člena ZPIZ-1. Pobude v zadevah št. U-I-273/01, U-I-25/02, U-I-180/02 in U-I-234/02 so bile poslane v odgovor Državnemu zboru. Pobud, vloženih v zadevah št. U-I-170/03, U-I-91/04 in U-I-126/04, Ustavno sodišče ni poslalo v odgovor nasprotnemu udeležencu. Pobude namreč niso vsebovale nič novega, kar ne bi vsebovale že omenjene pobude, zato je bilo mogoče šteti, da so, ne glede na to, da Državni zbor z njimi ni bil posebej seznanjen, pogoji za njihovo vsebinsko obravnavo izpolnjeni.
4. Pobudo za oceno ustavnosti ali drugega predpisa lahko vloži, kdor izkaže, da izpodbijana norma neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj (24. člen Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS). Pri tem se ta določba razume tako, da pravni interes obstaja, če bi ugoditev pobudnikovemu predlogu njegov pravni položaj izboljšala (tako npr. v sklepu št. U-I-18/98 z dne 19. 4. 2001, Uradni list RS, št. 37/01 in OdlUS X, 76). Ustavno sodišče je pobudnicam priznalo pravni interes za vložitev pobude. Ugoditev njihovemu predlogu za razveljavitev izpodbijane določbe bi namreč pomenila, da lahko pobudnice uveljavijo pravico do vštetja časa skrbi za otroka v prvem letu njegove starosti v zavarovalno dobo po 189. členu ZPIZ-1. Ustavnemu sodišču zato ni bilo treba presojati, ali ima tudi Helsinški monitor Slovenije pravni interes za izpodbijanje iste določbe, in tudi ne, ali lahko pobudnico Ljiljano Nenadić Ivanović zastopa pred tem sodiščem.
5. Ustavno sodišče je pobude zaradi skupnega obravnavanja in odločanja združilo. Pobude je sprejelo. Ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS, je po sprejemu pobud nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
B)–II
6. Ena od ustavno varovanih pravic je tudi pravica do socialne varnosti, ki je po prvem odstavku 50. členu Ustave zagotovljena državljanom pod pogoji, določenimi z zakonom. V okviru pravice do socialne varnosti Ustava posebej nalaga državi, da uredi obvezno pokojninsko zavarovanje in skrbi za njegovo delovanje (drugi odstavek 50. člena Ustave). Zakonodajalec je torej pooblaščen, da določi pogoje in obseg pravic, ki gredo zavarovancem iz obveznega pokojninskega zavarovanja, pri čemer mora zakonska ureditev posamezniku zagotavljati socialno varnost, ob upoštevanju načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) ter načel pravne in socialne države (2. člen Ustave).
7. Pogoje za upokojitev določa ZPIZ-1. Eden od pogojev za pridobitev pravice do pokojnine je dopolnitev določene pokojninske dobe. Po ZPIZ-1 je pokojninska doba zavarovalna in posebna doba, glede na katero se ugotavljajo pogoji za pridobitev pravice do pokojnine in glede na katero se določi odstotek za odmero pokojnine. ZPIZ-1 v 188. členu nadalje določa, da se v zavarovalno dobo šteje čas, prebit v obveznem zavarovanju s polnim delovnim časom. Poleg časa, prebitega v obveznem zavarovanju, se v zavarovalno dobo štejejo tudi nekatera obdobja izven delovnega razmerja, ki jih zakon taksativno določa v 189. členu. Republika Slovenija v skladu z 232. členom ZPIZ-1 za pokrivanje dela pokojnine, ki je upravičencu priznana ob upoštevanju obdobij iz 189. člena, zagotavlja sredstva v državnem proračunu.
8. člen 189 ZPIZ-1 torej omogoča, da se čas skrbi za otroka v prvem letu starosti šteje v zavarovalno dobo, in sicer pod dvema pogojema: da tisti od staršev, ki to pravico uveljavlja, v tem času ni bil zavarovan na drugi podlagi in da je bil otrok v času, ko je zanj skrbel, državljan Republike Slovenije, ki je v Sloveniji imel tudi stalno prebivališče. Pobudnice izrecno očitajo navedeni ureditvi neustavnost le v delu, ki določa, da je bil otrok državljan Republike Slovenije, zato je Ustavno sodišče pobude obravnavalo v okviru navedb. Temeljni očitek večine pobudnic je, da je navedeni pogoj ustvaril neenakost med starši glede na to, ali je bil njihov otrok v prvem letu starosti državljan Republike Slovenije ali ne. Starši, katerih otrok je bil državljan Republike Slovenije v prvem letu starosti, lahko pridobijo pravico po 189. členu ZPIZ-1, starši, katerih otroci slovenskega državljanstva v tem obdobju niso imeli ali pa so slovensko državljanstvo pridobili kasneje (po prvem letu starosti), pa te pravice ne morejo pridobiti. Pobudnice tako izrecno oziroma smiselno zatrjujejo kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave, ki zakonodajalcu prepoveduje različno urejanje enakih položajev pravnih subjektov, razen če obstajajo za to razumni in stvarni razlogi.
9. Določba drugega odstavka 14. člena Ustave zagotavlja splošno enakost pred zakonom. Zakonodajalca zavezuje, da enake položaje pravnih subjektov uredi enako, različne pa različno. Načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da zakon ne bi smel različno urejati enakih položajev pravnih subjektov, pač pa, da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. To pomeni, da mora razlikovanje služiti ustavno dopustnemu cilju, da mora biti ta cilj v razumni povezavi s predmetom urejanja v predpisu in da mora biti uvedeno razlikovanje primerno sredstvo za dosego tega cilja. Za razlikovanje mora torej obstajati razumen, iz narave stvari izhajajoč razlog.
10. Pokojninsko zavarovanje je z zakonom urejen sistem obveznosti (za plačilo prispevkov) in pravic, s katerim se zagotavlja materialna in socialna varnost zavarovancev za primer nastanka zavarovalnih rizikov. Pravice iz pokojninskega zavarovanja temeljijo praviloma na plači in od nje plačanih prispevkih za zavarovanje. Gre torej za pravice, ki temeljijo na delu in plačilu prispevkov, načelo solidarnosti in vzajemnosti pa je korekturni faktor. V obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje so vključeni državljani Republike Slovenije in tujci ob izpolnjevanju pogojev, ki jih določa zakon, ki ureja to obvezno zavarovanje, ali mednarodni sporazum. Iz obrazložitve predloga ZPIZ-1 (Poročevalec DZ, št. 54/98) izhaja, da naj bi se z novo ureditvijo po ZPIZ-1 v zavarovalno dobo upoštevala izključno obdobja zavarovanja, torej obdobja, za katera so bili obračunani prispevki. Kot novo obdobje pokojninske dobe pa bi se enemu od staršev, ki ni zaposlen ali zavarovan na drugi podlagi (študentke, gospodinje, brezposelni, ki niso upravičeni do denarnih nadomestil) priznal čas nege in varstva otroka do enega leta starosti. Mati (oziroma po medsebojnem sporazumu oče) bi za vsakega otroka, ki ga je negovala in varovala v času, ko ni bila zavarovana na drugi podlagi, dobila po eno leto pokojninske dobe. Kot izhaja iz odgovora zakonodajalca, predstavlja navedena pravica po vsebini socialni korektiv.
11. Glede na navedeno ter izhajajoč iz pojasnila zakonodajalca je torej mogoče zaključiti, da gre v primeru izpodbijane ureditve za socialni korektiv, ki je bil kot novost v pokojninskem sistemu uzakonjen z ZPIZ-1 v okviru reforme pokojninskega sistema. Ta socialni korektiv je zakonodajalec namenil določeni kategoriji zavarovancev, to je staršev, ki niso bili zaposleni ali zavarovani na drugi podlagi, so pa v tem času (prvem letu starosti otroka) zanj skrbeli. S sprejetjem izpodbijane ureditve pa je te zavarovance razdelil glede na to, ali je bil otrok, za katerega so v tem času skrbeli, državljan Republike Slovenije ali ne.
12. Zakonodajalec navedeno razlikovanje pojasnjuje z ureditvijo po 23. člen ZPIZ-1(*1), po kateri naj bi bili primeri starševstva po 189. členu ZPIZ-1 obvezno zavarovani, ter načinom financiranja pravice do štetja časa skrbi za otroka v zavarovalno dobo po 189. členu ZPIZ-1. Sredstva za financiranje te pravice se namreč v skladu z 232. členom ZPIZ-1 zagotavljajo v državnem proračunu. Po mnenju zakonodajalca naj bi se ureditev po 23. členu ZPIZ-1 od ureditve po 189. členu ZPIZ-1 razlikovala le v tem, da 189. člen ureja primere, ko se v zavarovalno dobo enega od staršev šteje čas skrbi za otroka do uveljavitve ZPIZ-1, 23. člen pa od uveljavitve ZPIZ-1 naprej, zaradi česar naj bi tudi ureditev po 189. členu ZPIZ-1 utemeljeno vsebovala pogoj, da je bil otrok v prvem letu starosti državljan Republike Slovenije. Mogoče se je sicer strinjati, da sta si ureditvi po 23. in 189. členu ZPIZ-1 do določene mere podobni (gre za starše, ki skrbijo za otroka v prvem letu starosti in niso zavarovani na drugi podlagi), vendar pa navedeni razlog za vključitev navedenega pogoja v člen 189 ZPIZ-1 spornega razlikovanja gotovo ne more utemeljiti. Zakonodajalec pojasnjuje izpodbijano ureditev še z naravo financiranja pravice do štetja časa skrbi za otroka v zavarovalno dobo. Zakonodajalec seveda lahko za pridobitev pravice predpiše pogoje oziroma določi kriterije, po katerih bo določena enaka dejanska stanja med seboj razlikoval, vendar pa je pri tem vezan na ustavna načela. Načelo enakosti pred zakonom zakonodajalcu sicer ne preprečuje, da bi enake pravne položaje pravnih subjektov urejal različno, pomeni pa, da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Ustavno sodišče ob tem še poudarja, da navedeno velja tudi v primeru, ko zakonodajalec dodeljuje določeno pravico »za nazaj«. To pomeni, da je ureditev, po kateri je pridobitev pravice staršev, ki niso bili zaposleni oziroma zavarovani na drugi podlagi, da se jim v zavarovalno dobo šteje čas skrbi za otroka v prvem letu njegove starosti, ki je vezana na izpolnitev pogoja, da je bil otrok v tem času državljan Republike Slovenije, v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.(*2) Ureditev, po kateri je pravica enega od staršev odvisna od okoliščine, ali je njegov otrok državljan Republike Slovenije ali ne, pri čemer pa takšen pogoj za samega upravičenca niti ni zahtevan, ni v razumni povezavi s predmetom urejanja. Zato ni mogoče reči, da gre za razlikovanje na podlagi razumnega, iz narave stvari izhajajočega razloga. Zgolj dejstvo, da se navedena pravica financira iz državnega proračuna ter dejstvo, da enak pogoj vsebuje tudi ureditev obveznega zavarovanja staršev po 23. členu ZPIZ-1, tudi ne moreta predstavljati razumnega in stvarnega razloga za izpodbijano ureditev. Glede na navedeno je izpodbijana ureditev v neskladju z drugim odstavkom 14. člena in posledično z drugim odstavkom 50. člena Ustave.
13. Zaradi ugotovljene neskladnosti z Ustavo je Ustavno sodišče prvo alinejo prvega odstavka 189. člena ZPIZ-1 razveljavilo v delu, ki zahteva, da je bil otrok državljan Republike Slovenije. Ker je Ustavno sodišče 189. člen ZPIZ-1 v navedenem obsegu razveljavilo že na podlagi ugotovitve, da je v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, se mu v presojo drugih zatrjevanih neskladjih ni bilo treba spuščati.
C)
14. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 43. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.
Št. U-I-273/01-21
Ljubljana, dne 18. novembra 2004.
Predsednik
dr. Janez Čebulj l. r.
(*1) Prvi odstavek 23. člena ZPIZ-1 določa, da se obvezno zavaruje eden od staršev – upravičencev do starševskega dodatka po predpisih o starševstvu, ki skrbi za otroka v prvem letu njegovega življenja, če ni obvezno zavarovan na drugi podlagi, če je njegovo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in je otrok državljan Republike Slovenije.

(*2) Evropsko sodišče za človekove pravice je v primeru Koua Poirrez proti Franciji, sodba št. 40892/98 z dne 30. 9. 2003, poudarilo, da pogojevanje pravice do socialne dajatve, ki ne temelji na plačevanju prispevkov, s francoskim državljanstvom pomeni diskriminacijo. Ugotovilo je, da taka ureditev ne temelji na nobenem razumnem in stvarnem razlogu.