Uradni list

Številka 66
Uradni list RS, št. 66/2000 z dne 26. 7. 2000
Uradni list

Uradni list RS, št. 66/2000 z dne 26. 7. 2000

Kazalo

3058. Zakon o zaposlovanju in delu tujcev (ZZDT), stran 8211.

Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena ustave Republike Slovenije izdajam
U K A Z
o razglasitvi zakona o zaposlovanju in delu tujcev (ZZDT)
Razglašam zakon o zaposlovanju in delu tujcev (ZZDT), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 14. julija 2000.
Št. 001-22-125/00
Ljubljana, dne 24. julija 2000.
Predsednik
Republike Slovenije
Milan Kučan l. r.
Z A K O N
O ZAPOSLOVANJU IN DELU TUJCEV (ZZDT)
I. POGLAVJE
SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
Vsebina zakona
(1) S tem zakonom se določajo pogoji, pod katerimi se lahko tujec zaposli ali dela v Republiki Sloveniji, če z mednarodnimi sporazumi ni drugače določeno.
(2) Tujec je zaposlen v Republiki Sloveniji, kadar je na podlagi pogodbe o zaposlitvi v delovnem razmerju pri delodajalcu, ki ima sedež ali prebivališče v Republiki Sloveniji oziroma ima v skladu s tem zakonom status samozaposlene osebe.
(3) Za delo tujcev se po tem zakonu šteje opravljanje storitev, ki se izvajajo s tujci in druge oblike dela tujcev, ki temeljijo na pogodbah o delu oziroma drugih civilnopravnih pogodbah, ki se časovno omejeno izvajajo na ozemlju Republike Slovenije.
2. člen
Opredelitev pojmov
Za potrebe tega zakona imajo posamezni pojmi naslednji pomen:
Tujec je oseba, ki nima državljanstva Republike Slovenije.
Begunec je oseba, ki ji je priznana pravica do azila po zakonu, ki ureja azil.
Oseba brez državljanstva je tujec, ki ga nobena država v skladu s svojimi pravnimi akti nima za svojega državljana.
Delodajalec je pravna ali fizična oseba, registrirana za opravljanje dejavnosti, ter drug subjekt, določen z zakonom, ki ureja delovna razmerja, ki zaposluje fizično osebo na podlagi pogodbe o zaposlitvi.
Delavec je fizična oseba, ki ima na podlagi pogodbe o zaposlitvi z delodajalcem sklenjeno delovno razmerje in jo delodajalec na tej podlagi obvezno socialno zavaruje.
Sezonsko delo je občasna oblika dela, odvisna od menjave letnih časov.
Delovni migrant je delavec s stalnim prebivališčem v drugi državi, ki je zaposlen ali opravlja delo v Republiki Sloveniji, in se najmanj enkrat tedensko vrača v kraj stalnega prebivališča.
Samozaposlena oseba je fizična oseba, ki si sredstva za preživljanje zagotavlja s samostojnim delom, ki ga opravlja na podlagi vpisa v ustrezni, z zakonom predpisani register, in je zavezanec za plačevanje prispevkov za socialno zavarovanje, oziroma se sama pridruži zavarovanju.
Poslovodni delavec je fizična oseba, ki je po zakonu ali aktu pravne osebe pooblaščena za vodenje poslov, in je vpisana v ustrezni register.
Prepuščeni delavec je delavec, ki ga delodajalec za plačilo prepusti v organizacijo in delovni proces tretjim osebam za določen čas, na podlagi pogodbe o prepustitvi.
Napoteni delavec je fizična oseba, ki je v delovnem razmerju pri tujem delodajalcu v času izvajanja pogodbene storitve na ozemlju Republike Slovenije, in zanj delodajalec plačuje prispevke za socialno zavarovanje.
Tuje podjetje je fizična ali pravna oseba, ki opravlja pridobitno dejavnost in ima prebivališče oziroma sedež zunaj Republike Slovenije.
Tržna prisotnost: po tem zakonu se šteje, da je tuje podjetje tržno prisotno v državi, kadar ima na ozemlju Republike Slovenije podružnico ali drugo organizacijsko obliko poslovanja, registrirano po predpisih Republike Slovenije, ali gospodarsko družbo z najmanj 50% lastniškim deležem ali je v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe povezana v gospodarsko interesno združenje.
Gibanje oseb znotraj združb: pomeni začasno premestitev fizične osebe, ki dela pri tuji pravni osebi z glavnim sedežem poslovanja izven Republike Slovenije, v organizacijsko enoto te pravne osebe, registrirano v Republiki Sloveniji.
Čezmejna storitev je storitev, ki jo na ozemlju Republike Slovenije na podlagi pogodbe z domačo pravno osebo izvaja tuje podjetje.
Poslovni obiskovalec je tuja fizična oseba, ki biva v Republiki Sloveniji, ne da bi pridobivala dohodek v Republiki Sloveniji ali neposredno opravljala javno prodajo ali storitve, temveč samo sodeluje na poslovnih sestankih, vzpostavlja poslovne stike, vključno s pogajanji v zvezi z opravljanjem storitev ali podobnih dejavnosti, vključno s tistimi, ki so v zvezi s pripravami na tržno prisotnost tujega podjetja v Republiki Sloveniji. Tovrstne aktivnosti v državi so časovno omejene na 90 dni v šestih mesecih, šteto od dneva prvega vstopa.
3. člen
Uporaba zakona
(1) Določbe tega zakona veljajo za vse tujce, če s tem zakonom ali mednarodnim sporazumom ni drugače določeno.
(2) Določbe tega zakona se ne uporabljajo za:
1. tujce, ki delajo na podlagi zakona, s katerim se ureja začasno zatočišče;
2. tujce, ki so po mednarodnem pravu upravičeni do privilegijev in imunitete in razpolagajo s posebnim dokumentom, ki ga izda ali evidentira pristojno ministrstvo za zunanje zadeve;
3. tujce, ki v državi opravljajo storitve v okviru ustreznih dvostranskih ali večstranskih mednarodnih sporazumov ali sporazumov z Evropsko unijo ali mednarodnimi organizacijami o strokovno tehnični pomoči, izobraževanju, izpopolnjevanju ali raziskovanju, ali opravljajo storitve v okviru projektov, ki se izvajajo skladno z navedenimi sporazumi, in so prijavljeni pri pristojnem ministrstvu za znanost in tehnologijo oziroma ministrstvu za šolstvo in šport;
4. tujce, ki so kot poročevalci za tuje medije ali tuji dopisniki akreditirani v Republiki Sloveniji;
5. tujce, ki opravljajo duhovniški poklic v okviru ustanovljenih verskih skupnosti in tujce, ki organizirajo oziroma vodijo karitativno in humanitarno dejavnost v okviru registriranih organizacij in verskih skupnosti;
6. tujce, ki na podlagi pogodbe z ministrstvom, pristojnim za obrambo ali ministrstvom, pristojnim za notranje zadeve opravljajo storitve za potrebe obrambe in varnosti države in osebe, ki se strokovno izpopolnjujejo na teh področjih;
7. tujce, ki so člani posadke ladij, posadke letal ali zaposleni v podjetjih cestnega in železniškega transporta, ki imajo sedež podjetja, pri katerem so zaposleni, registriran v tujini;
8. tujce, ki so v skladu z zakonom vpisani v sodni register v Republiki Sloveniji kot ustanovitelji, družbeniki ali člani nadzornih svetov družb in niso poslovodni delavci;
9. poslovne obiskovalce;
10. tujce in njihovo spremljevalno tehnično osebje, ki kot predavatelji sodelujejo na organiziranih strokovnih srečanjih, predstavljajo znanstvene dosežke oziroma občasno sodelujejo pri njihovem izvajanju;
11. tujce, ki imajo v Republiki Sloveniji status vajenca, dijaka ali študenta in na tej podlagi opravljajo vajeništvo ali študentsko delo ter tujce, ki opravljajo vajeništvo ali študentsko delo na podlagi sporazumov o izmenjavi študentov oziroma dijakov;
12. tujce, ki nepridobitno opravljajo delo v okviru organiziranih mladinskih taborov in drugih občasnih oblik sodelovanja mladih na mednarodni ravni, ki jih organizirajo pooblaščene organizacije, šole, institucije, ministrstva ali lokalne skupnosti;
13. tujce, ki osebno opravljajo storitve ustvarjanja s področja kulture kot udeleženci kulturnih delavnic, srečanj, kolonij ali drugih kulturnih dogodkov ali kot poročevalci o njih; kot ustvarjalci in poustvarjalci s področja glasbene, glasbeno-scenske, plesne in baletne umetnosti; s področja literarnih umetnosti; s področja fotografske, video in filmske umetnosti; s področja umetnosti elektronskih medijev; kot spremljajočo instruktažno, poročevalsko, organizacijsko in tehnično osebje ter kot strokovnjaki s področja varovanja kulturne dediščine, knjižničarstva, arhivistike in ustvarjalne kulture.
V primeru dvoma glede storitev ustvarjanja s področja kulture iz prejšnjega stavka da mnenje minister, pristojen za kulturo;
14. tujce, ki sodelujejo na športnih in šahovskih prireditvah.
(3) Določbe tega zakona se ne uporabljajo za državljane držav članic Evropske unije, če je z mednarodnim sporazumom vzajemno omogočen prost dostop do trga dela in zaposlovanja in prost pretok storitev, ki se izvajajo z napotenimi delavci ter druge oblike dela po tem zakonu.
4. člen
Temeljne določbe
(1) Državni zbor Republike Slovenije z resolucijo o migracijski politiki določi temelje politike zaposlovanja in dela tujcev, ki se izvaja v skladu s tem zakonom in z mednarodnimi sporazumi, na bilateralni in multilateralni ravni.
(2) Vlada Republike Slovenije (v nadaljevanju: vlada) v skladu s sprejeto politiko zaposlovanja in dela tujcev sklepa mednarodne sporazume, s katerimi določa pogoje za gibanje delavcev in pretok storitev med državami podpisnicami sporazuma in sprejema ukrepe za zaščito domačega trga dela, določene s tem zakonom.
(3) Tujci, za katere se uporabljajo določbe tega zakona, se lahko zaposlijo ali delajo v Republiki Sloveniji pod pogojem, da imajo delovno dovoljenje in da je zavezanec za prijavo dela prijavil delo tujca v skladu z določbami tega zakona. V primerih, določenih v tem zakonu, je izjemoma dopustno delo tujcev samo na podlagi potrdila o prijavi dela.
(4) Potrdilo o prijavi dela na predpisanem obrazcu je dokument, s katerim se dokazuje legalnost dela tujcev v državi.
(5) Pogodba o zaposlitvi ali pogodba o delu, sklenjena s tujcem, ki nima delovnega dovoljenja, je nična.
(6) Tujec sme v Republiki Sloveniji opravljati samo tisto delo, za katero mu je bilo izdano delovno dovoljenje.
(7) Delodajalec tujca, za katerega je pridobil dovoljenje za zaposlitev oziroma dovoljenje za delo, ne sme prepustiti na delo k drugi pravni ali fizični osebi, razen v primerih, določenih z zakonom.
(8) Delodajalec na tujca ne sme prenašati finančnih bremen v zvezi s pridobivanjem delovnih dovoljenj oziroma urejanjem delovnega razmerja, ki so po tem zakonu oziroma drugih predpisih določena kot strošek delodajalca.
(9) Delodajalec, ki mu zakon dovoljuje opravljanje dejavnosti prepuščanja dela delavcev drugemu uporabniku, ne sme zaposlovati tujcev, ki nimajo dovoljenja za stalno prebivanje v državi.
(10) Kadar je delodajalec fizična oseba s prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki ni registrirana za opravljanje dejavnosti, sme zaposliti tujo fizično osebo ali z njo skleniti pogodbo o delu le pod pogojem, da tujec že ima dovoljenje za prebivanje v državi na drugih podlagah. Ta določba ne velja za fizično osebo, ki je lastnik ali zakupnik kmetije ali gozda oziroma kmetijskega zemljišča, ki lahko za sezonsko delo v kmetijstvu najame tudi tujce, ki še nimajo dovoljenja za prebivanje v državi.
(11) Tuji delodajalec, ki v Republiki Sloveniji izvaja čezmejne storitve z napotenimi delavci, je v času izvajanja storitev v državi dolžan upoštevati slovensko delovnopravno zakonodajo.
(12) Pravne osebe s sedežem v Republiki Sloveniji so pri sklepanju pogodb s tujimi pogodbenimi partnerji, ki vključujejo delo tujcev, dolžne upoštevati določbe tega zakona glede pogojev, pod katerimi se tujcem izdajo delovna dovoljenja.
II. POGLAVJE
OMEJITEV ŠTEVILA TUJCEV NA TRGU DELA
5. člen
Določitev najvišjega števila tujcev
(1) Vlada v skladu z migracijsko politiko in ob upoštevanju stanja in gibanja na trgu dela letno določi kvoto delovnih dovoljenj (v nadaljevanju: kvota), s katero omeji število tujcev na trgu dela.
(2) Kvoto vladi predlaga minister, pristojen za delo, v soglasju z drugimi ministri, pristojnimi za posamezna področja dejavnosti, ob predhodni pridobitvi mnenja pristojnih zbornic in reprezentativnih sindikatov na ravni države.
(3) V kvoto se ne vštevajo tujci, ki imajo na podlagi sporazuma z Evropsko unijo enak položaj kot državljani Republike Slovenije, tujci, za katere s tem zakonom niso predpisana delovna dovoljenja, tujci z osebnim delovnim dovoljenjem in poslovodni delavci.
(4) Kvota se razdeli za naslednje namene:
1. zaposlovanje tujcev v Republiki Sloveniji,
2. napotene tujce v Republiko Slovenijo,
3. usposabljanje in izpopolnjevanje,
4. sezonsko delo tujcev,
5. individualne storitve tujcev.
(5) Kvota iz prvega odstavka tega člena letno ne sme presegati 5% aktivnega prebivalstva Republike Slovenije, po podatkih Urada za statistiko.
(6) V kvoto iz prvega odstavka tega člena se vštevajo tudi kvote, ki jih Republika Slovenija dogovori z mednarodnimi sporazumi z državami, katerih državljani niso izenačeni z državljani Republike Slovenije.
(7) Vlada lahko poleg kvote določi tudi omejitve in prepovedi zaposlovanja ali dela tujcev po regijah, področjih dejavnosti, podjetjih in poklicih, kakor tudi omeji ali prepove pritok novih tujih delavcev v celoti ali iz določenih regionalnih področij, kadar je to utemeljeno z javnim ali splošnim gospodarskim interesom.
(8) Razlogi za sprejem ukrepov iz prejšnjega odstavka so naslednji:
1. sprejem mednarodnega sporazuma, na podlagi katerega se zmanjšajo potrebe po zaposlovanju tujih delavcev,
2. naraščajoči trendi brezposelnosti,
3. zmanjšanje potreb po tujih delavcih zaradi programov aktivne politike zaposlovanja,
4. ocena, da se tujci po izteku veljavnosti dovoljenj ne bodo mogli vrniti v matično državo,
5. zahteve pristojne zbornice ali reprezentativnih sindikatov na ravni države, utemeljene z izgubo delovnih mest v posameznih sektorjih.
(9) Vlada lahko sprejme tudi posebne ukrepe za omejitev števila samozaposlenih tujcev po posameznih področjih dejavnosti, če ima povečano samozaposlovanje tujcev za posledico naraščanje domače brezposelnosti v tej dejavnosti.
(10) Pobudo za sprejem ukrepov iz prejšnjega odstavka lahko da pristojni minister, poklicno združenje, pristojna zbornica ali reprezentativni sindikati na ravni države.
(11) Posamično medletno odstopanje navzgor od kvote je izjemoma dopustno, če vlada ugotovi, da za to obstaja javni gospodarski interes. Vlada v navedenem primeru določi obseg in trajanje tovrstnih prekoračitev, na predlog pristojne zbornice v soglasju z reprezentativnimi sindikati na ravni države, ministrstvom, pristojnim za delo in ministrstvom, pristojnim za področje dejavnosti, v okviru katere naj bi bila dopustna izjema.
(12) Vlada lahko določi, da se v primerih mednarodnih razpisov delovna dovoljenja izdajo izven kvote, brez preverjanja stanja na trgu dela. V navedenih primerih vlada določi število tujih delavcev in druge potrebne pogoje v skladu s tem zakonom.
(13) Organi, ki odločajo o registraciji tujcev za opravljanje samostojne poklicne ali druge oblike dela v okviru pridobitne dejavnosti, ki je povezana s statusom samostojnega podjetnika posameznika, so pri vpisovanju tujcev v ustrezne registre dolžni upoštevati omejitve in ukrepe, ki jih sprejme vlada.
6. člen
Določitev prioritet
(1) Kvota, ki jo vlada določi za posamezne namene, se razdeli po naslednjem vrstnem redu:
1. veljavna delovna dovoljenja,
2. delovna dovoljenja, ki se izdajajo na podlagi mednarodnih sporazumov, ki vključujejo že dogovorjene kvote,
3. nova delovna dovoljenja.
(2) Pri izdaji delovnih dovoljenj za novo zaposlovanje se prednostno obravnavajo naslednje kategorije tujcev:
1. tujci, katerim se delovno dovoljenje izda neodvisno od stanja in razmer na trgu dela,
2. ožji družinski člani slovenskih državljanov in tujcev z dovoljenjem za prebivanje v Republiki Sloveniji,
3. tujci, s strokovno izobrazbo, na področju deficitarnih poklicev,
4. delovni migranti iz sosednjih držav.
7. člen
Prepoved novega zaposlovanja ali dela
(1) Novo zaposlovanje ali delo tujcev ni dopustno, kadar ima negativne učinke na prestrukturiranje gospodarstva in zaposlenost.
(2) V skladu s prejšnjim odstavkom se delodajalcem s sedežem v Republiki Sloveniji zavrnejo vloge za izdajo delovnih dovoljenj v naslednjih primerih:
1. če je delodajalec pred vložitvijo vloge za pridobitev delovnega dovoljenja za tujca, skladno z zakonom, ki ureja delovna razmerja na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju: zavod za zaposlovanje) vložil pisno obvestilo o prenehanju potreb po delu večjega števila delavcev;
2. če je delodajalec šest mesecev pred vložitvijo vloge za pridobitev delovnega dovoljenja za tujca odpuščal delavce, zaposlene za nedoločen čas;
3. če je delodajalec zavrnil zaposlitev brezposelne osebe, ki je ustrezala zahtevanim pogojem, objavljenim na zavodu za zaposlovanje;
4. če je bila delodajalcu v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge za izdajo delovnega dovoljenja izrečena kazen za prekršek po določbah 37., 38., 40., 41., 46. ali 49. člena tega zakona oziroma kazen za prekršek po predpisih o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno;
5. če je delodajalec izkazal negativne rezultate poslovanja iz preteklega leta oziroma je plače delavcem izplačeval pod nivojem, določenim s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti oziroma drugače kršil delovnopravno zakonodajo ali ni poravnaval obveznosti v obliki davkov in prispevkov;
6. če delodajalec kot novoustanovljena gospodarska družba ali samostojni podjetnik posameznik še ne more izkazati pozitivnih rezultatov poslovanja iz preteklega leta;
7. če je delodajalec kot gospodarska družba ali samostojni podjetnik posameznik v obdobju enega leta pred vložitvijo vloge za pridobitev delovnega dovoljenja za tujca pridobil sredstva državnih pomoči iz državnega proračuna za ohranitev produktivnih delovnih mest.
(3) Omejitve iz prejšnjega odstavka, razen v primeru iz 4. točke, se ne upoštevajo, če gre za zaposlitve strokovnjakov z najmanj višješolsko izobrazbo, sorodnikov delodajalca v ravni vrsti, kakor tudi delavcev specifičnih poklicev in znanj, ki jih ni mogoče pridobiti s šolanjem in usposabljanjem v državi.
III. POGLAVJE
DELOVNA DOVOLJENJA
8. člen
Splošne določbe
(1) Delovno dovoljenje je dokument, na podlagi katerega lahko domači ali tuji delodajalec sklene pogodbo o zaposlitvi ali pogodbo o delu, oziroma opravlja drugo delo s tujcem v skladu z določbami tega zakona.
(2) Delovno dovoljenje se izda kot osebno delovno dovoljenje, dovoljenje za zaposlitev ali dovoljenje za delo.
(3) Osebno delovno dovoljenje se izda za določen ali nedoločen čas.
(4) Dovoljenje za zaposlitev se praviloma izda za dobo do enega leta, če s tem zakonom ni drugače določeno.
(5) Dovoljenje za delo se izda z različno časovno omejitvijo, odvisno od namena, za katerega je bilo izdano.
(6) Delovno dovoljenje se praviloma izda na vlogo delodajalca, če s tem zakonom ni drugače določeno.
(7) Za isto časovno obdobje je tujcu lahko izdano le eno delovno dovoljenje.
(8) Delovno dovoljenje se tujcu odvzame in razveljavi, če:
1. je tujcu prenehalo dovoljenje za začasno ali stalno prebivanje,
2. je tujec odsoten iz Republike Slovenije več kot šest mesecev v nepretrganem trajanju, razen v primeru, ko je v tujino napoten z nalogom delodajalca ali je odsoten zaradi izobraževanja, bolezni, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka,
3. tujec opravlja delo, za katero mu ni bilo izdano delovno dovoljenje.
2. točka tega odstavka se ne uporablja za tujce z osebnim delovnim dovoljenjem za nedoločen čas.
(9) Minister, pristojen za delo, predpiše postopke in dokazila za odločanje o izdaji delovnih dovoljenj, ter obliko in vsebino posamezne vrste delovnega dovoljenja.
(10) Vlogi za izdajo delovnega dovoljenja je potrebno priložiti izjavo vlagatelja, da ni bil kaznovan za prekršek po tem zakonu oziroma, da ni bil prejemnik državne pomoči iz državnega proračuna za ohranitev produktivnih delovnih mest.
(11) V primeru, da delodajalec iz kakršnihkoli razlogov ne sklene delovnega oziroma pogodbenega razmerja s tujcem, ali prekine delovno oziroma pogodbeno razmerje s tujcem pred iztekom veljavnosti delovnega dovoljenja, je dolžan delovno dovoljenje vrniti organu, ki ga je izdal. Enaka obveznost velja za samozaposleno osebo v primeru, da preneha opravljati dejavnost pred iztekom veljavnosti dovoljenja.
9. člen
Pristojni organi
(1) Postopke v zvezi z izdajo, prenehanjem veljavnosti in odvzemom delovnih dovoljenj, ter v zvezi z izdajo potrdil, predpisanih s tem zakonom, izvaja zavod za zaposlovanje v skladu z zakonom o splošnem upravnem postopku.
(2) O pritožbah zoper odločbe in ukrepe, ki jih na prvi stopnji izda zavod za zaposlovanje, odloča ministrstvo, pristojno za delo.
(3) Postopke v zvezi s pogoji za registracijo oziroma izbrisom tujca, ki samostojno opravlja poklicno ali drugo gospodarsko dejavnost iz registra, izvajajo organi in pristojne zbornice v skladu s posebnimi zakoni.
10. člen
Osebno delovno dovoljenje
(1) Osebno delovno dovoljenje je obnovljiva ali stalna oblika delovnega dovoljenja, ki v času veljavnosti tujcu omogoča prost dostop do trga dela.
(2) Za osebno delovno dovoljenje lahko zaprosi tujec, ki izpolnjuje pogoje iz tega zakona in begunec.
(3) Osebno delovno dovoljenje se izda za čas, določen s tem zakonom, neodvisno od stanja in razmer na trgu dela.
(4) Tujec, ki pridobi osebno delovno dovoljenje, se lahko zaposli pri kateremkoli delodajalcu oziroma se lahko tudi samozaposli, če izpolnjuje druge, z zakonom predpisane pogoje.
(5) Tujec z osebnim delovnim dovoljenjem, ki išče zaposlitev, je pri iskanju zaposlitve izenačen z državljani Republike Slovenije in se lahko vključi v evidenco brezposelnih oseb pri zavodu za zaposlovanje.
(6) Tujec, ki želi opravljati samostojno poklicno dejavnost ali gospodarsko dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik oziroma voditi posle v osebni gospodarski družbi, mora predhodno pridobiti delovno dovoljenje, ki se mu izda v skladu s tem zakonom. Dovoljenje je vezano izključno na namen, za katerega je bilo izdano.
(7) Za osebno delovno dovoljenje z veljavnostjo enega leta lahko zaprosi:
1. begunec,
2. tujec, ki izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje za samozaposlitev.
Ob nespremenjenih pogojih se delovno dovoljenje ponovno izda za enako obdobje, razen v primeru iz 2. točke tega odstavka, ko zavod za zaposlovanje lahko zavrne vlogo za izdajo delovnega dovoljenja, če je bil prosilec v času veljavnosti predhodnega dovoljenja kaznovan za prekršek, po določbah 37., 46. ali 49. člena tega zakona.
(8) Za osebno delovno dovoljenje z veljavnostjo treh let lahko zaprosi:
1. ožji družinski član slovenskega državljana, ki ima veljavno dovoljenje za začasno prebivanje za dobo najmanj treh let, če je pred tem najmanj tri leta že bival v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje,
2. ožji družinski član tujca, z osebnim delovnim dovoljenjem za nedoločen čas, ki ima veljavno dovoljenje za začasno prebivanje za dobo najmanj treh let, če je pred tem najmanj tri leta že bival v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje,
3. tujec, ki je v Republiki Sloveniji pet let neprekinjeno zaposlen pri istem delodajalcu in ni bil kaznovan za prekršek po tem zakonu,
4. slovenski izseljenec ali njegov potomec do tretjega kolena v ravni črti, ki nima slovenskega državljanstva,
5. samozaposleni tujec, ki je v Republiki Sloveniji tri leta neprekinjeno samozaposlen in v tem času ni bil kaznovan za prekršek, po določbah 37., 46. ali 49. člena tega zakona.
Za ožje družinske člane se štejejo zakonec, mladoletni neporočeni otroci in starši mladoletnih otrok.
Za zaposlitev pri istem delodajalcu se šteje tudi zaposlitev pri pravnih prednikih oziroma kapitalsko povezanih družbah.
Delovno dovoljenje se lahko ponovno izda za enako obdobje, če je bil tujec v času veljavnosti osebnega delovnega dovoljenja neprekinjeno zaposlen v Republiki Sloveniji in če tujec iz 3. točke tega odstavka v tem času ni bil kaznovan za prekršek po tem zakonu, oziroma tujec iz 5. točke tega odstavka v tem času ni bil kaznovan po določbah 37., 46. ali 49. člena tega zakona.
(9) Za osebno delovno dovoljenje za nedoločen čas lahko zaprosi tujec z dovoljenjem za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.
(10) Osebno delovno dovoljenje preneha veljati:
1. s potekom časa, če niso izpolnjeni pogoji za obnovitev,
2. če se tujec odpove osebnemu delovnemu dovoljenju,
3. če tujec pridobi državljanstvo Republike Slovenije,
4. v primeru upokojitve tujca,
5. v primeru smrti tujca.
(11) Zavezanec za prijavo in odjavo dela tujca, je vsakokratni delodajalec, ki s tujcem sklene delovno razmerje, oziroma tujec sam v primeru samozaposlitve.
11. člen
Dovoljenje za zaposlitev
(1) Dovoljenje za zaposlitev je oblika delovnega dovoljenja, vezana na stalne zaposlitvene potrebe delodajalcev na podlagi sistemiziranih delovnih mest. S tem dovoljenjem se sme tujec zaposliti le pri delodajalcu, ki je zaprosil za izdajo dovoljenja, in ne sme opravljati storitev za druge delodajalce.
(2) Dovoljenje za zaposlitev se lahko izda le na vlogo delodajalca, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
1. da delodajalec izpolnjuje pogoje, predpisane z zakonom,
2. da ni izkoriščena kvota za to obliko zaposlovanja;
3. da zaposlitev tujca ne vpliva škodljivo na trg dela, zlasti glede stanja domače brezposelnosti, strukture zaposlovanja oziroma regionalnih potreb za odpiranje novih delovnih mest v okviru gospodarskih panog;
4. da mu v zadnjih dveh letih pred vložitvijo vloge za izdajo delovnega dovoljenja ni bila izrečena kazen za prekršek po tem zakonu. Ta določba ne velja za tujca, ki je izgubil status samozaposlene osebe.
(3) Dovoljenje za zaposlitev se v skladu z določbami prejšnjega odstavka praviloma izda pod pogojem, da v evidenci zavoda za zaposlovanje ni ustreznih domačih brezposelnih oseb oziroma oseb, ki so glede pravic do zaposlitve izenačene z državljani Republike Slovenije, ob upoštevanju prioritet, določenih v 6. členu tega zakona.
(4) Minister, pristojen za delo, v podzakonskem aktu določi primere, ko zaposlitev tujca zaradi narave dela ni vezana na trg dela (kot npr. športniki, kulturni delavci, znanstveniki, lektorji, osebje v diplomatskih predstavništvih, ki nima priviligiranega statusa in podobno) in se dovoljenje za zaposlitev izda brez upoštevanja pogojev iz prejšnjega odstavka.
(5) Kadar zaposlitev nima sezonskega značaja po določbah tega zakona, se dovoljenje za zaposlitev tujcu izda za čas, ki ga delodajalec opredeli v vlogi, ki pa ne more biti daljši od enega leta, če s tem zakonom ni drugače določeno.
(6) Dovoljenje za zaposlitev se po izteku veljavnosti ne more podaljšati, razen v primerih prve zaposlitve tujca, ko se dovoljenje izda z omejitvijo na štiri mesece, po preteku tega časa pa brez preverjanja pogojev iz tretjega odstavka tega člena dovoljenje podaljša do enega leta, če delodajalec in tujec v tem času nista kršila določb tega zakona.
(7) Za prvo zaposlitev tujca se šteje zaposlitev tujca, ki nima dovoljenja za prebivanje v državi. Pri delovnih migrantih se za prvo zaposlitev šteje, če tujec ob vložitvi vloge nima veljavnega delovnega dovoljenja.
(8) Delodajalec lahko pred potekom veljavnosti dovoljenja za zaposlitev ponovno zaprosi za izdajo dovoljenja pod pogoji, določenimi s tem zakonom.
(9) V primeru, ko zavod za zaposlovanje ugotovi, da v dveletnem obdobju ne bo mogoče odpraviti deficitarnosti določenih poklicnih profilov delavcev na trgu dela, lahko izjemoma delovno dovoljenje izda za dve leti pod pogojem, da zanj zaprosi delodajalec, pri katerem je tujec že najmanj eno leto neprekinjeno zaposlen.
(10) Ožjemu družinskemu članu slovenskega državljana ali tujca z delovnim dovoljenjem, se dovoljenje za zaposlitev izda za čas veljavnosti njegovega dovoljenja za prebivanje.
(11) Dovoljenje za zaposlitev se izda v okviru kvote, določene za zaposlitev tujcev v Republiki Sloveniji.
(12) Zavezanec za prijavo in odjavo dela po določbah tega zakona je delodajalec, ki s tujcem sklepa delovno razmerje.
(13) Dovoljenje za zaposlitev preneha veljati:
1. s potekom časa, za katerega je bilo izdano,
2. s prenehanjem delovnega razmerja,
3. če tujec pridobi državljanstvo Republike Slovenije,
4. v primeru smrti tujca.
12. člen
Dovoljenje za delo
(1) Dovoljenje za delo je oblika delovnega dovoljenja z vnaprej določeno časovno omejitvijo, na podlagi katerega se tujec lahko začasno zaposli ali dela v Republiki Sloveniji v skladu z namenom, za katerega je bilo dovoljenje izdano.
(2) Po namenu je dovoljenje za delo vezano na:
1. delo z napotenimi tujci,
2. usposabljanje in izpopolnjevanje tujcev,
3. sezonsko delo tujcev,
4. delo tujih poslovodnih delavcev,
5. individualne storitve tujcev.
(3) Dovoljenje za delo se tujcu izda na vlogo delodajalca oziroma pravne osebe, določene s tem zakonom.
(4) Dovoljenje za delo se izda v okviru kvote, določene za posamezni namen, brez dodatnega preverjanja stanja in razmer na trgu dela.
(5) Po izteku veljavnosti dovoljenja za delo tujcu ne more biti izdano dovoljenje za zaposlitev ali osebno delovno dovoljenje brez vmesne prekinitve dela v državi, razen v primerih, določenih z zakonom.
(6) Dovoljenje za delo se lahko po izteku veljavnosti le izjemoma podaljša, skladno z določbami tega zakona.
(7) Zavezanci za prijavo in odjavo dela tujcev z dovoljenjem za delo so delodajalci, če s tem zakonom ni drugače določeno.
(8) Dovoljenje za delo preneha veljati:
1. s potekom časa, za katerega je bilo izdano,
2. s prenehanjem delovnega razmerja ali pogodbe o delu,
3. v primeru smrti tujca.
IV. POGLAVJE
ČEZMEJNO IZVAJANJE STORITEV TUJIH PODJETIJ Z NAPOTENIMI DELAVCI
13. člen
Pogoji za čezmejno izvajanje storitev
(1) Tuja podjetja lahko v Republiki Sloveniji izvajajo čezmejne storitve z napotenimi delavci v primeru, da so izpolnjeni pogoji, določeni s tem zakonom in z drugimi predpisi.
(2) Čezmejnih storitev z napotenimi delavci ni dopustno izvajati, kadar se po mednarodnih sporazumih ali predpisih Republike Slovenije zahteva tržna prisotnost tujih podjetij.
(3) Izvajalec tuje storitve v Republiki Sloveniji je tuje podjetje, ki storitve izvaja v svojem imenu in za svoj račun na podlagi pogodbe z naročnikom iz Republike Slovenije, ki so mu storitve namenjene.
(4) Za napotene delavce je treba pridobiti dovoljenje za delo, ki se izda v okviru kvote za napotene tujce.
(5) Dovoljenje za delo tujca se izda na vlogo tujega delodajalca – izvajalca storitve, ki je v skladu s tem zakonom dolžan izvesti tudi prijavo dela tujcev. Dovoljenje se izda, če tujemu delodajalcu ali tujcu v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge za izdajo delovnega dovoljenja ni bila izrečena kazen za prekršek po tem zakonu.
(6) Tuji delodajalec lahko za napotene delavce zaprosi za dovoljenje za delo, če izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje za opravljanje dejavnosti, in priloži pisno izjavo, da bo v času izvajanja storitev na ozemlju Republike Slovenije delavcem zagotavljal delovnopravne pogoje v skladu s slovensko zakonodajo.
(7) V skladu z določbo prejšnjega odstavka je tuji delodajalec napotenemu delavcu dolžan zagotoviti minimalne pravice v zvezi z delovnim časom, odmori in počitki, nočnim delom, minimalnim letnim dopustom, plačo, varnostjo in zdravjem pri delu in posebnim varstvom delavcev po določbah zakona in kolektivne pogodbe s splošno veljavnostjo, oziroma kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti, kadar je to za tujce ugodnejše.
(8) Podrobnejša navodila za preverjanje izpolnjevanja pogojev iz šestega in sedmega odstavka tega člena predpiše minister, pristojen za delo, v soglasju z ministrom, pristojnim za gospodarsko sodelovanje s tujino, oziroma ministrom, pristojnim za področje dejavnosti.
(9) Dovoljenje za delo se lahko izda za največ tri mesece v koledarskem letu. V primeru vzajemnega sporazuma dveh ali več držav se dovoljenje lahko izda tudi za daljši čas, odvisno od določb sporazuma s posamezno državo. Dovoljenje za delo, ki je vezano na izvedbo konkretne pogodbe, se izjemoma lahko tudi podaljša, kadar izvajalec na predpisan način dokaže, da iz utemeljenih razlogov dela ni bilo mogoče dokončati.
(10) Minister, pristojen za delo, lahko v primerih, ko ni vzajemnosti (dejanska vzajemnost) prepove oziroma omeji čezmejno izvajanje tujih storitev z napotenimi delavci, na podlagi predhodno pridobljenega mnenja ministra, pristojnega za gospodarsko sodelovanje s tujino, oziroma ministra, pristojnega za področje dejavnosti, pristojne zbornice in reprezentativnih sindikatov na ravni države, če bi nadaljnje izvajanje storitev negativno vplivalo na stanje zaposlenosti, možnost konkuriranja domačih ponudnikov na tujih trgih, ali imelo druge škodljive posledice za trg dela.
(11) Obstoj vzajemnosti se domneva do dokaza o nasprotnem, v primeru dvoma je merodajno stališče ministra, pristojnega za delo.
14. člen
Izjeme
(1) Storitve iz prejšnjega člena se lahko izjemoma opravljajo tudi brez dovoljenj za delo v primerih, določenih s tem zakonom.
(2) V primerih iz prejšnjega odstavka je zavezanec za prijavo in odjavo dela tujcev naročnik storitve s sedežem v Republiki Sloveniji.
V. POGLAVJE
NAMEŠČANJE TUJIH DELAVCEV
15. člen
Splošni pogoji za nameščanje delavcev
(1) Tuji delodajalec lahko pod pogoji, določenimi s tem zakonom, začasno premesti delavce iz kraja stalne zaposlitve v tujini na delo v podružnico oziroma drugo organizacijsko enoto poslovanja, s katero je tržno prisoten v Republiki Sloveniji ali k drugemu delodajalcu s sedežem v Republiki Sloveniji, z namenom opravljanja določenih nalog ali izvedbe pogodbenih storitev, ki jih izvaja na ozemlju Republike Slovenije.
(2) Za nameščanje delavcev iz prejšnjega odstavka mora tuji delodajalec pridobiti dovoljenje za delo, ki se izda brez preverjanja stanja in razmer na trgu dela v okviru kvote, ki je določena za napotene tujce, in prijaviti delo tujca v skladu z določbami tega zakona. Dovoljenje se izda, če tujemu delodajalcu ali tujcu v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge za izdajo delovnega dovoljenja ni bila izrečena kazen za prekršek po tem zakonu.
(3) Tuji delavci so lahko v Republiki Sloveniji nameščeni največ eno leto, če s tem zakonom ali mednarodnim sporazumom ni drugače določeno.
(4) Pravica za nameščanje delavcev je pogojena z uresničevanjem načela vzajemnosti. Za ugotavljanje obstoja vzajemnosti se uporabljajo določbe enajstega odstavka 13. člena tega zakona.
(5) Vlada lahko določi primere odstopanja od načela vzajemnosti, ob upoštevanju splošnega gospodarskega interesa, izraženega s stališči pristojnih zbornic, reprezentativnih sindikatov na ravni države in pristojnih ministrstev. Pri mednarodnih razpisih vlada lahko določi tudi maksimalno število nameščenih delavcev, čas namestitve delavcev in tudi druge pogoje, ki jih je potrebno upoštevati, da ne pride do škodljivih posledic na trgu dela v zvezi z zaposlenostjo domačega prebivalstva.
(6) Tujemu delavcu, ki je začasno nameščen v Republiki Sloveniji, je delodajalec dolžan zagotoviti delovnopravne pogoje v skladu z določbo sedmega odstavka 13. člena tega zakona.
(7) Tuji delavci, ki so začasno nameščeni v organizacijskih enotah v Republiki Sloveniji, morajo biti v času opravljanja dela v Republiki Sloveniji ustrezno zdravstveno zavarovani v skladu s predpisi Republike Slovenije.
16. člen
Gibanje oseb znotraj združb
(1) Gibanje oseb znotraj združb je dopustno v primeru, ko ima tuja pravna oseba v Republiki Sloveniji registrirano podružnico oziroma gospodarsko družbo (v nadaljevanju: organizacijska enota). V navedenih primerih lahko tuji delodajalec začasno premesti pri njem zaposlene delavce iz tujine na delo v Republiko Slovenijo za potrebe opravljanja določenih nalog v tej organizacijski enoti.
(2) Tuji delodajalec lahko v skladu z določbo prejšnjega odstavka začasno napoti naslednje delavce:
1. osebe, ki zasedajo vodilni položaj, pa niso vpisane v sodni register v Republiki Sloveniji, in v glavnem upravljajo organizacijsko enoto pod splošnim nadzorom in s potrebnimi navodili upravnega odbora ali odbora delničarjev družbe ali podobno, vključno:
a) z vodenjem organizacijske enote, sektorja ali pododdelka enote,
b) z nadzorom in kontrolo dela drugih nadzornih, poklicnih ali operativnih uslužbencev,
c) s pooblastili za najemanje in odpuščanje delavcev ali drugih kadrovskih zadev;
2. osebe, ki delajo pri pravni osebi in imajo posebno znanje, ki je bistvenega pomena za storitve družbe, raziskovalno opremo, metode ali upravljanje. Pri presoji takega posebnega znanja se ne upošteva samo znanje, ki je specifično za dejavnost družbe, temveč tudi pogoj, da ima oseba visoke kvalifikacije, ki se nanašajo na vrsto dela ali poklica, ki zahteva specifično znanje, vključno s članstvom v strokovnih združenjih.
(3) Čas namestitve delavca iz prejšnjega odstavka je določen z aktom o imenovanju oziroma o napotitvi delavca, ki ga izda pristojni organ uprave tuje pravne osebe. Nameščene osebe ohranijo status napotenega delavca praviloma eno leto. Za isto časovno obdobje se tujcu izda tudi dovoljenje za delo.
(4) Kadar v mednarodnih sporazumih o socialni varnosti ni določb, ki bi omogočale podaljšanje statusa napotenega tujca, oziroma mu pristojni organ v državi tovrstnega statusa ni podaljšal, tujec ne more ponovno pridobiti dovoljenja za delo, pač pa lahko delodajalec zanj zaprosi za izdajo dovoljenja za zaposlitev, ki se izda brez preverjanja stanja in razmer na trgu dela ob upoštevanju drugih določb tega zakona za pridobitev delovnega dovoljenja.
17. člen
Nameščanje delavcev za izvajanje storitev
Dovoljenje za delo se izda za čas, določen s pogodbenim rokom za dokončanje del, in se lahko podaljša le iz utemeljenih razlogov.
VI. POGLAVJE
USPOSABLJANJE IN IZPOPOLNJEVANJE TUJCEV
18. člen
Pogoji za usposabljanje in izpopolnjevanje
(1) Dovoljenje za delo, ki se izda za namene usposabljanja oziroma izpopolnjevanja tujca, je praviloma vezano na primere, ko ima Republika Slovenija sklenjen tovrstni sporazum z državo, katere državljan je tujec. Če s tem zakonom ni drugače določeno, se program izvaja na podlagi pogodbe o zaposlitvi tujca za določen čas, ki se sklene za največ eno leto. Kadar programa usposabljanja oziroma izpopolnjevanja ni mogoče zaključiti v tem času, se lahko dovoljenje za delo podaljša za največ šest mesecev.
(2) Izjemoma se usposabljanje oziroma izpopolnjevanje tujca lahko izvaja tudi brez predhodno sklenjenega meddržavnega sporazuma, kadar je tovrstno usposabljanje in izpopolnjevanje utemeljeno z interesi določene gospodarske panoge, ministrstva ali lokalne skupnosti, izraženimi z razvojnimi programi ali projekti o sodelovanju na meddržavni ravni, ki se preverjajo ob izdaji delovnega dovoljenja.
(3) Dovoljenje za delo tujca se izda na vlogo organizatorja usposabljanja ali izpopolnjevanja, ki je lahko gospodarska družba, pooblaščena institucija ali državni organ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: organizator). Organizator mora v skladu z določbami tega zakona prijaviti delo tujca.
(4) Usposabljanje oziroma izpopolnjevanje se lahko izvaja brez sklenitve delovnega razmerja, če to omogočajo drugi zakoni.
(5) V primeru iz prejšnjega odstavka mora biti med nosilcem programa usposabljanja in organizacijo, v kateri se tujec usposablja ali izpopolnjuje, sklenjena pisna pogodba. S pogodbo morajo biti urejena medsebojna razmerja glede obveznosti in odgovornosti obeh pogodbenih strank pri izvajanju programa, pri čemer se smiselno upoštevajo določbe zakona, ki ureja delovna razmerja, s katerim se ureja pripravništvo, če s posebnim zakonom ni drugače določeno.
(6) V času izvajanja usposabljanja oziroma izpopolnjevanja mora biti tujec ustrezno zdravstveno zavarovan v skladu s predpisi Republike Slovenije.
(7) Tujec se lahko pod navedenimi pogoji praviloma le enkrat vključi v posamezni program usposabljanja ali izpopolnjevanja.
(8) Dovoljenja za delo po tem členu se izdajo v okviru kvote, določene za usposabljanje in izpopolnjevanje, neodvisno od stanja in razmer na trgu dela, ob upoštevanju drugih določb tega zakona za pridobitev dovoljenja za delo.
(9) Minister, pristojen za delo, v soglasju z ministrom, pristojnim za znanost in tehnologijo in ministrom, pristojnim za šolstvo in šport, podrobneje predpiše postopek in pogoje za izdajo dovoljenj za delo po tem členu.
VII. POGLAVJE
SEZONSKO DELO TUJCEV
19. člen
Splošne določbe
(1) Sezonsko delo tujcev je v okviru dejavnosti, ki imajo sezonski značaj, dopustno le v primeru, da je povpraševanje na trgu dela občasno večje od ponudbe, kar je podlaga za letno oblikovanje kvote za te namene.
(2) Tujcu s stalnim prebivališčem v drugi državi se izda dovoljenje za delo na vlogo delodajalca. Ta je v skladu s tem zakonom tudi zadolžen za prijavo začetka in konca dela tujca. Fizična oseba, ki ni registrirana za opravljanje dejavnosti, ne more biti delodajalec pri sezonskem delu tujcev, razen v primeru iz drugega odstavka 20. člena tega zakona.
(3) Dovoljenja za delo se izdajo v okviru kvote, določene za sezonsko delo. Dovoljenje se izda, če tujcu v zadnjih dveh letih pred vložitvijo vloge za izdajo delovnega dovoljenja ni bila izrečena kazen za prekršek po tem zakonu.
(4) Dovoljenje za delo je vezano na določeno časovno obdobje v koledarskem letu in ga ni mogoče podaljšati ali obnoviti po izteku njegove veljavnosti, če s tem zakonom ni drugače določeno.
(5) Razen v primerih iz 20. in 21. člena tega zakona lahko tujec v tekočem koledarskem letu samo enkrat pridobi dovoljenje za delo, z veljavnostjo do treh mesecev. V naslednjem koledarskem letu lahko delodajalec zaprosi za novo dovoljenje za istega tujca, ob pogoju obvezne vmesne prekinitve. Ta je določena s trajanjem veljavnosti predhodno izdanega dovoljenja.
(6) S tujcem, ki opravlja sezonsko delo, delodajalec praviloma sklene delovno razmerje za določen čas, razen v primeru, ko delo traja manj kot en mesec, oziroma v primeru, ko se delo opravlja na področju kmetijstva in gozdarstva.
(7) Pred potekom časa, določenega v petem odstavku tega člena, tujcu po izteku dovoljenja za delo, izdanega za sezonsko delo v tekočem koledarskem letu ne more biti izdano novo delovno dovoljenje za druge namene.
20. člen
Sezonsko delo v kmetijstvu in gozdarstvu
(1) Dovoljenje za delo na področju kmetijstva in gozdarstva se glede na določbo četrtega odstavka prejšnjega člena lahko podaljša, in sicer največ trikrat letno, če skupno trajanje dela ne presega šest mesecev v koledarskem letu.
(2) Delodajalec je lahko pravna ali fizična oseba, registrirana za opravljanje dejavnosti, ter fizična oseba, ki je lastnik ali zakupnik kmetije ali gozda oziroma kmetijskega zemljišča.
21. člen
Sezonsko delo v gradbeništvu
(1) Dovoljenje za sezonsko zaposlitev na področju gradbeništva je omejeno na največ devet mesecev v kateremkoli dvanajstmesečnem obdobju.
(2) Obvezna vmesna prekinitev pred ponovno izdajo dovoljenja za delo istemu tujcu je določena z veljavnostjo predhodno izdanega dovoljenja, ne glede na to, ali za dovoljenje zaprosi isti ali drugi delodajalec.
VIII. POGLAVJE
DELO TUJIH POSLOVODNIH DELAVCEV
22. člen
Pogoji za delo
(1) Tujci, ki jim je po zakonu, s katerim se urejajo gospodarske družbe oziroma po drugih predpisih Republike Slovenije, omogočeno vodenje poslov pri posamezni družbi, podružnici ali drugi organizaciji, lahko opravljajo poslovodno funkcijo na podlagi delovnega dovoljenja.
(2) Vrsta delovnega dovoljenja, ki se izda tujemu poslovodnemu delavcu, se razlikuje glede na to, ali gre za pogodbeni odnos med tujim poslovodnim delavcem in družbo, podružnico oziroma drugo organizacijo, ali za upravičenja, ki izhajajo iz ustanoviteljskih pravic.
(3) Če tujec opravlja poslovodno funkcijo na podlagi pogodbenega razmerja z družbo, podružnico ali drugo organizacijo, se izda dovoljenje za delo na vlogo delodajalca za čas trajanja mandata.
(4) Kadar tujec ustanavlja osebno družbo ali drugo organizacijo, v kateri lahko že na podlagi statusa ustanovitelja vodi posle, mora pred vpisom v ustrezni register pridobiti osebno delovno dovoljenje za samozaposlitev, v skladu z določbo šestega in sedmega odstavka 10. člena tega zakona.
(5) Tujim poslovodnim delavcem se delovno dovoljenje izda neodvisno od stanja in razmer na trgu dela, razen v primerih iz prejšnjega odstavka, ko vlada lahko določi omejitve na podlagi devetega odstavka 5. člena tega zakona.
(6) Dovoljenje za delo, ki se tujcu izda po tretjem odstavku tega člena, se po preteku veljavnosti lahko ponovno izda, če tujec v času veljavnosti predhodnega dovoljenja ni bil kaznovan za prekršek po tem zakonu.
(7) Zavezanec za prijavo in odjavo dela tujca po tretjem odstavku tega člena je delodajalec, s katerim tujec sklene pogodbeno razmerje.
IX. POGLAVJE
POGODBENE STORITVE TUJCEV NA PODLAGI DOVOLJENJA ZA DELO
23. člen
Pogoji za individualne storitve tujcev
(1) Tuja samozaposlena oseba, oziroma tujec, ki ni registriran za opravljanje dejavnosti, s stalnim prebivališčem izven Republike Slovenije, lahko pridobi dovoljenje za delo za izvedbo pogodbenih storitev le v utemeljenih primerih, ko se zahteva specialistično znanje izvajalca storitve, ki ga ni mogoče zagotoviti s ponudbo na notranjem trgu.
(2) Dovoljenje za delo izda zavod za zaposlovanje na vlogo naročnika storitve v okviru kvote, določene za individualne storitve tujcev. Naročnik storitve mora prijaviti začetek in prenehanje dela tujca, v skladu z določbami tega zakona.
(3) Dovoljenje za delo se lahko izda večkrat v koledarskem letu, vendar skupno največ za 90 dni. Tujcem, ki opravljajo storitve na področju znanosti, kulture, športa, zdravstva in izobraževanja, se lahko izda dovoljenje za delo z veljavnostjo do enega leta, kadar ni pogojev za sklenitev delovnega razmerja. Dovoljenje se izda, če naročniku storitve ali osebi iz prvega odstavka tega člena v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge za izdajo delovnega dovoljenja ni bila izrečena kazen za prekršek po tem zakonu.
(4) Zavod za zaposlovanje ugotavlja utemeljenost za izdajo dovoljenja za izvajanje posameznih storitev glede na stanje in razmere na trgu dela ter razpoložljivo kvoto. V primeru dvoma o upravičenosti izdaje dovoljenja za delo zavod za zaposlovanje odloči na podlagi mnenja, ki ga pridobi od pristojne zbornice, poklicnega združenja oziroma ministrstva, pristojnega za področje dejavnosti, ali drugega organa, ki ga ministrstvo pooblasti za izdajo mnenj.
(5) V primeru, ko je pogodba o delu s tujcem sklenjena za obdobje, daljše od enega leta, se dovoljenje za delo lahko letno obnavlja do izteka pogodbe.
(6) Minister, pristojen za delo, v aktu iz osmega odstavka 13. člena tega zakona predpiše navodila za preverjanje zakonskih pogojev, ki jih morajo izpolnjevati tujci pri izvajanju storitev na ozemlju Republike Slovenije.
X. POGLAVJE
POGODBENE STORITVE TUJCEV NA PODLAGI PRIJAVE DELA
24. člen
Pogodbene storitve tujih umetnikov in poklicnih ustvarjalcev
(1) Tujci, ki kot estradni umetniki ali poklicni ustvarjalci, ki z zabavnim programom samostojno ali v okviru skupin nastopajo na prireditvah v Republiki Sloveniji, lahko svoje storitve izvajajo brez delovnega dovoljenja, če te skupaj ne trajajo več kot sedem dni. Izjeme so cirkuške predstave in zabaviščni parki, ko je delo brez delovnih dovoljenj dopustno za čas odobrenega bivanja v državi.
(2) Pogoj za izvajanje storitev po prejšnjem odstavku je prijava dela na zavodu za zaposlovanje. Zavezanec za prijavo dela je prireditelj oziroma naročnik storitev v kraju izvajanja storitve, če se dela izvajajo na več lokacijah pa v kraju, kjer je sedež prireditelja oziroma naročnika storitev.
(3) V primeru, da se delo v okviru pogodb izvaja dalj časa, kot je določeno v prvem odstavku tega člena, morajo tujci pridobiti delovno dovoljenje v skladu z naravo dela, ki ga opravljajo.
(4) Storitve, navedene v prvem odstavku tega člena, se lahko izvajajo na podlagi potrdila o prijavi dela večkrat, vendar skupno največ 30 dni v koledarskem letu.
25. člen
Sejemske storitve
(1) Tuji delavci, ki so napoteni v državo z namenom postavitve, opremljanja in razstavljanja opreme in predmetov v okviru sejemskih in razstavnih prireditev, ki se jih udeležuje njihov delodajalec, ne potrebujejo delovnega dovoljenja, če storitve opravijo v času, ki ni daljši od trajanja sejma.
(2) V primerih iz prejšnjega odstavka je potrebno, da tuji delodajalec, ki razstavlja svoje proizvode oziroma predmete, prijavi delo tujcev na zavodu za zaposlovanje v kraju, kjer se storitev izvaja.
26. člen
Storitve, vezane na dobavo blaga in servisiranje
(1) Delovna dovoljenja niso potrebna v naslednjih primerih:
– kadar so storitve, ki jih opravijo tuji delavci, povezane z dobavo in montažo strojev, naprav ali opreme, uvajanjem osebja naročnika, oziroma demontažo strojev, naprav ali opreme,
– ko gre za izvajanje rednih vzdrževalnih servisov, če so ti dogovorjeni v pogodbi o nakupu strojev, naprav ali opreme in jih opravljajo delavci, zaposleni pri proizvajalcu,
– ko je dobavitelj na podlagi pogodbe o dobavi strojev, naprav ali opreme iz tujine dolžan na svoje stroške odpraviti napake na dobavljenih strojih, napravah ali opremi,
če delo ne traja več kot sedem dni in zavezanec za prijavo prijavi delo tujcev.
(2) Zavezanec za prijavo je domači naročnik, za katerega tuji delodajalec s svojimi delavci opravlja storitve.
27. člen
Interventne storitve
(1) V primerih, ko je potrebno na zaprosilo domačega naročnika, ki je lahko gospodarska družba, državni organ, lokalna skupnost ali pooblaščena organizacija, nemudoma zagotoviti storitve tujega izvajalca zaradi odprave ali preprečitve gospodarske škode ter drugih posledic naravnih in drugih nesreč ali havarij, oziroma zaradi reševanja življenj ali ukrepov, potrebnih za preprečitev ogrožanja zdravja prebivalstva, za tuje delavce oziroma ustrezno usposobljene tuje fizične osebe ni potrebno pridobiti delovnega dovoljenja.
(2) V primerih iz prejšnjega odstavka mora naročnik storitve najkasneje v treh dneh po prihodu tujcev v državo prijaviti delo tujcev pri zavodu za zaposlovanje v kraju, kjer ima naročnik sedež.
(3) Opravljanje storitev po tem členu lahko traja največ 30 dni. V primeru potrebe po daljši prisotnosti mora naročnik zaprositi za izdajo dovoljenja za delo za prijavljene tujce, ki se izda neodvisno od stanja in razmer na trgu dela.
28. člen
Omejitve
V primeru, da se ponudnikom storitev iz Republike Slovenije v drugi državi ne dovoljuje izvajanja storitev iz 24., 25. in 26. člena tega zakona, lahko minister, pristojen za delo, na predlog ministra, pristojnega za področje dejavnosti, predpiše izdajo delovnih dovoljenj.
XI. POGLAVJE
PRIJAVA IN ODJAVA DELA TUJCEV
29. člen
Splošne določbe o prijavi oziroma odjavi dela tujca
(1) Prijava dela tujcev je obvezen pogoj, ki velja za vse tujce, ki se zaposlijo ali delajo v Republiki Sloveniji na podlagi določb tega zakona.
(2) Zavezanci za prijavo dela tujcev po tem zakonu so dolžni prijaviti začetek in prenehanje dela tujca v skladu z določbami tega zakona.
(3) Pristojna enota zavoda za zaposlovanje zavezancu za prijavo izda potrdilo o prijavi dela tujca na predpisanem obrazcu, ki ga izda zavod za zaposlovanje.
(4) Zavezanec za prijavo mora ves čas izvajanja dela hraniti potrdilo na sedežu poslovanja, v primeru dela na terenu pa na mestu, kjer tujec dela. Če prijava dela temelji na delovnem dovoljenju, je zavezanec dolžan prijavo hraniti toliko časa kot ostale predpisane dokumente.
(5) Zavezanec za prijavo dela tujca je na zahtevo nadzorstvenega organa dolžan temu predložiti potrdilo o prijavi dela. Če tega ne stori, se šteje, kot da nima potrdila.
(6) V primeru izgube dokumenta izda pristojna enota zavoda za zaposlovanje zavezancu nadomestni dokument.
(7) Podrobnejša navodila o postopku prijave in prenehanja dela tujca, dokazih, ki jih je potrebno priložiti k prijavam in o medsebojnem posredovanju podatkov iz prijav posameznim organom in službam predpiše minister, pristojen za delo.
XII. POGLAVJE
NADZORSTVO
30. člen
Pristojni nadzorstveni organi
(1) Za nadzorstvo nad izvajanjem zakona je pristojen Inšpektorat Republike Slovenije za delo (v nadaljevanju: inšpektorat za delo).
(2) Pri izvajanju nadzorstvenih nalog se inšpektorat za delo po potrebi povezuje s tržnim inšpektoratom, policijo ter drugimi pristojnimi organi. Zavod za zaposlovanje pri tem sodeluje s podatki in dokumentacijo, ki je bila uporabljena v postopku pridobivanja delovnih dovoljenj.
(3) Pobudo za inšpekcijski nadzor lahko da katerakoli pravna ali fizična oseba, po uradni dolžnosti pa zavod za zaposlovanje v primeru suma kršitve tega zakona.
(4) Inšpektorat za delo o uvedenih postopkih in izrečenih kaznih tekoče obvešča zavod za zaposlovanje, ki vodi evidenco o prekrških delodajalcev in tujcev.
31. člen
Obveznosti do nadzorstvenih organov
(1) Tujec in delodajalec, ki zaposluje ali napotuje tujca, sta dolžna sodelovati s pristojnimi nadzorstvenimi organi in se podrejati njihovim ukrepom. Pristojnim organom morata omogočiti dostop do vseh razpoložljivih dokazil, na podlagi katerih so izdani dokumenti, ki dovoljujejo zaposlitev oziroma delo v Republiki Sloveniji.
(2) Tujec je dolžan hraniti delovno dovoljenje na mestu, kjer dela, in ga na zahtevo pristojnega nadzorstvenega organa predložiti kot dokazilo v postopku.
(3) Če je delovno dovoljenje izdano na vlogo delodajalca, je ta dolžan sodelovati v postopku nadzora z vso zahtevano dokumentacijo, en izvod delovnega dovoljenja pa stalno hraniti na sedežu poslovanja oziroma na vsakokratnem delovišču na terenu, kadar se dejavnost izvaja izven sedeža.
(4) Delodajalec je dolžan hraniti vso dokumentacijo v zvezi z delom in plačilom tujca še pet let po prenehanju zaposlitve ali dela tujca v Republiki Sloveniji.
(5) Podrobnejša navodila glede izvajanja določb iz tretjega in četrtega odstavka tega člena predpiše minister, pristojen za delo.
XIII. POGLAVJE
VARSTVO OSEBNIH PODATKOV
32. člen
Obveznosti organov
(1) Organi, pristojni za izvajanje tega zakona, smejo zbirati osebne podatke o tujcih v skladu z vsebino evidenc in o delodajalcih, določene s tem zakonom in na njegovi podlagi izdanimi predpisi.
(2) Zbiranje in posredovanje osebnih podatkov mora biti v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Podatki se smejo uporabljati samo v namene, določene s tem zakonom.
(3) Državni in drugi organi in organizacije, ki razpolagajo s podatki, pomembnimi za ugotavljanje nepravilnosti pri izvajanju tega zakona, so dolžni medsebojno sodelovati in na zahtevo pristojnega organa iz 30. člena tega zakona temu tudi posredovati podatke.
XIV. POGLAVJE
TAKSE IN NADOMESTILO POSEBNIH STROŠKOV
33. člen
Takse
Za vloge, spise in dejanja, opravljena po tem zakonu, se plačuje taksa po zakonu, ki ureja upravne takse.
34. člen
Nadomestilo posebnih stroškov
(1) V zvezi z izdajanjem delovnih dovoljenj napotenim tujim delavcem, ki na čezmejni način izvajajo storitve v Republiki Sloveniji, se zaračuna nadomestilo za posebne stroške.
(2) Posebni stroški se zaračunajo delodajalcu za stroške, ki nastanejo zavodu za zaposlovanje v postopku izdajanja delovnih dovoljenj v zvezi s preverjanjem pogojev iz prvega odstavka 13. člena tega zakona in z vodenjem evidence po tem zakonu.
(3) Višino posebnih stroškov predpiše minister, pristojen za delo, na predlog upravnega odbora zavoda za zaposlovanje.
(4) Posebni stroški so vir prihodkov zavoda za zaposlovanje.
XV. POGLAVJE
EVIDENCE
35. člen
(1) Evidenco tujcev, ki se zaposlijo in delajo na ozemlju Republike Slovenije po tem zakonu, vodi zavod za zaposlovanje.
(2) Podatki o tujcih, ki jih zavod za zaposlovanje zbira in evidentira iz vlog za izdajo delovnega dovoljenja, so naslednji:
1. ime in priimek ter priimek ob rojstvu,
2. spol,
3. dan, mesec in leto rojstva,
4. EMŠO, če mu je določena,
5. kraj in država rojstva,
6. državljanstvo,
7. zadnje stalno oziroma začasno prebivališče v tujini ali v Republiki Sloveniji (država, kraj, ulica in hišna številka),
8. sedanje stalno oziroma začasno prebivališče v Republiki Sloveniji (kraj, ulica in hišna številka),
9. vrsta in številka potne listine, datum in kraj izdaje ter njena veljavnost,
10. vrsta dovoljenja za prebivanje, datum izdaje ter njeno veljavnost,
11. stopnja strokovne izobrazbe,
12. poklic,
13. posebna znanja in
14. delovne izkušnje.
(3) Zavod za zaposlovanje lahko zbira in evidentira podatke o tujcih iz evidenc:
1. ministrstva, pristojnega za notranje zadeve, o prebivališču v Republiki Sloveniji in izdanih vizumih za kratkotrajna dela v Republiki Sloveniji in
2. Zavoda Republike Slovenije za zdravstveno zavarovanje o zdravstvenem oziroma pokojninska in invalidskem zavarovanju tujcev v Republiki Sloveniji.
(4) Podatke o kaznovanosti tujca lahko zavod za zaposlovanje zbira in evidentira iz evidenc pristojnih državnih organov na podlagi pisnega soglasja tujca.
(5) Podatki iz evidenc iz drugega, tretjega in četrtega odstavka tega člena se hranijo dve leti po poteku veljavnosti delovnega dovoljenja in se nato arhivirajo.
(6) Minister, pristojen za delo, podrobneje predpiše vrste evidenc ter način in postopke vodenja.
XVI. POGLAVJE
KAZENSKE DOLOČBE
36. člen
Z denarno kaznijo 100.000 tolarjev se na kraju samem kaznuje za prekršek tujec, ki opravlja delo, za katero mu ni bilo izdano delovno dovoljenje (šesti odstavek 4. člena).
37. člen
(1) Z denarno kaznijo od 5,000.000 tolarjev do 10,000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek delodajalec – pravna oseba, ki tujca prepusti na delo tretjim osebam (sedmi odstavek 4. člena).
(2) Z denarno kaznijo od 100.000 tolarjev do 500.000 tolarjev se kaznuje tudi odgovorna oseba delodajalca, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.
(3) Z denarno kaznijo od 1,000.000 tolarjev do 5,000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek delodajalec – samozaposlena oseba, ki tujca prepusti na delo tretjim osebam (sedmi odstavek 4. člena).
38. člen
(1) Z denarno kaznijo od 200.000 tolarjev do 3,000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek delodajalec – pravna ali samozaposlena oseba, ki mu zakon dovoljuje opravljanje dejavnosti prepuščanja dela delavcev drugemu uporabniku, če sklene pogodbo o zaposlitvi s tujcem, ki nima dovoljenja za stalno prebivanje (deveti odstavek 4. člena).
(2) Z denarno kaznijo 100.000 tolarjev se kaznuje tudi odgovorna oseba delodajalca, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.
39. člen
Z denarno kaznijo 100.000 tolarjev se na kraju samem kaznuje za prekršek fizična oseba, ki sklene pogodbo o zaposlitvi ali pogodbo o delu s tujcem, ki nima dovoljenja za prebivanje (deseti odstavek 4. člena).
40. člen
(1) Z denarno kaznijo od 500.000 tolarjev do 5,000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek delodajalec – pravna ali samozaposlena oseba, ki sklene pogodbo o zaposlitvi ali pogodbo o delu s tujcem, ki nima delovnega dovoljenja (prvi odstavek 8. člena).
(2) Z denarno kaznijo od 100.000 tolarjev do 300.000 tolarjev se kaznuje tudi odgovorna oseba delodajalca, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.
(3) Z denarno kaznijo 100.000 tolarjev se na kraju samem kaznuje za prekršek delodajalec – fizična oseba, ki sklene pogodbo o zaposlitvi ali pogodbo o delu s tujcem, ki nima delovnega dovoljenja (prvi odstavek 8. člena).
41. člen
(1) Z denarno kaznijo od 1,000.000 tolarjev do 5,000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek delodajalec – pravna ali samozaposlena oseba, ki predloži lažno izjavo o nekaznovanosti oziroma lažno izjavo v zvezi s prejemanjem državne pomoči iz državnega proračuna za ohranitev produktivnih delovnih mest (deseti odstavek 8. člena).
(2) Z denarno kaznijo od 100.000 tolarjev do 300.000 tolarjev se kaznuje tudi odgovorna oseba delodajalca, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.
(3) Z denarno kaznijo od 50.000 tolarjev do 150.000 tolarjev se kaznuje za prekršek delodajalec – fizična oseba, ki predloži lažno izjavo o nekaznovanosti oziroma lažno izjavo v zvezi s prejemanjem državne pomoči iz državnega proračuna za ohranitev produktivnih delovnih mest (deseti odstavek 8. člena).
42. člen
Z denarno kaznijo od 50.000 tolarjev do 150.000 tolarjev se kaznuje za prekršek tujec, ki vlogi za izdajo osebnega delovnega dovoljenja predloži lažno izjavo o nekaznovanosti (deseti odstavek 8. člena).
43. člen
(1) Z denarno kaznijo od 50.000 tolarjev do 500.000 tolarjev se kaznuje za prekršek delodajalec – pravna ali samozaposlena oseba, ki ne vrne delovnega dovoljenja tujca, s katerim ni sklenil delovnega oziroma pogodbenega razmerja, ali je prekinil delovno razmerje oziroma pogodbo o delu pred iztekom veljavnosti dovoljenja, oziroma samozaposlena oseba, ki ne vrne osebnega delovnega dovoljenja za določen čas, če pred iztekom veljavnosti dovoljenja preneha opravljati dejavnost (enajsti odstavek 8. člena).
(2) Z denarno kaznijo od 10.000 tolarjev do 100.000 tolarjev se kaznuje tudi odgovorna oseba delodajalca, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.
(3) Z denarno kaznijo od 10.000 tolarjev do 150.000 tolarjev se kaznuje za prekršek delodajalec – fizična oseba, ki ne vrne delovnega dovoljenja tujca, s katerim ni sklenil delovnega oziroma pogodbenega razmerja, ali je prekinil delovno razmerje oziroma pogodbo o delu pred iztekom veljavnosti dovoljenja (enajsti odstavek 8. člena).
44. člen
(1) Z denarno kaznijo od 500.000 tolarjev do 5,000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek tuji delodajalec, ki ne zagotovi delovnopravnih pogojev iz sedmega odstavka 13. člena in šestega odstavka 15. člena tega zakona.
(2) Z denarno kaznijo od 100.000 tolarjev do 300.000 tolarjev se kaznuje tudi odgovorna oseba delodajalca, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.
45. člen
(1) Z denarno kaznijo od 100.000 tolarjev do 5,000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek zavezanec za prijavo – pravna ali samozaposlena oseba, ki ne prijavi začetka in prenehanja dela tujca (drugi odstavek 29. člena).
(2) Z denarno kaznijo od 100.000 tolarjev do 300.000 tolarjev se kaznuje tudi odgovorna oseba delodajalca, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.
(3) Z denarno kaznijo od 10.000 tolarjev do 150.000 tolarjev se kaznuje za prekršek zavezanec za prijavo – fizična oseba, ki ne prijavi začetka in prenehanja dela tujca (drugi odstavek 29. člena).
46. člen
(1) Z denarno kaznijo od 500.000 tolarjev do 3,000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek delodajalec – pravna ali samozaposlena oseba, ki ne omogoči dostopa do vseh razpoložljivih dokazov, na podlagi katerih so izdani dokumenti, ki dovoljujejo zaposlitev oziroma delo tujca (prvi odstavek 31. člena).
(2) Z denarno kaznijo od 50.000 tolarjev do 150.000 tolarjev se kaznuje tudi odgovorna oseba delodajalca, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.
(3) Z denarno kaznijo 100.000 tolarjev se na kraju samem kaznuje za prekršek delodajalec – fizična oseba, ki ne omogoči dostopa do vseh razpoložljivih dokazov, na podlagi katerih so izdani dokumenti, ki dovoljujejo zaposlitev oziroma delo tujca (prvi odstavek 31. člena).
47. člen
Z denarno kaznijo 100.000 tolarjev se na kraju samem kaznuje za prekršek tujec, ki ne predloži delovnega dovoljenja na poziv nadzorstvenega organa (drugi odstavek 31. člena).
48. člen
(1) Z denarno kaznijo od 150.000 tolarjev do 1,000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek delodajalec – pravna ali samozaposlena oseba, ki ne hrani delovnega dovoljenja na sedežu podjetja ali na delovišču izven sedeža podjetja (tretji odstavek 31. člena).
(2) Z denarno kaznijo od 20.000 tolarjev do 100.000 tolarjev se kaznuje tudi odgovorna oseba delodajalca, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.
49. člen
(1) Z denarno kaznijo od 500.000 tolarjev do 3,000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek delodajalec – pravna ali samozaposlena oseba, ki ne shrani dokumentacije v zvezi z delom in plačilom tujca (četrti odstavek 31. člena).
(2) Z denarno kaznijo od 50.000 tolarjev do 150.000 tolarjev se kaznuje tudi odgovorna oseba delodajalca, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.
(3) Z denarno kaznijo 50.000 tolarjev se na kraju samem kaznuje za prekršek delodajalec – fizična oseba, ki ne shrani dokumentacije v zvezi z delom in plačilom tujca (četrti odstavek 31. člena).
XVII. POGLAVJE
PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
50. člen
Minister, pristojen za delo, izda v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona predpise za njegovo izvrševanje iz devetega odstavka 8. člena, četrtega odstavka 11. člena, osmega odstavka 13. člena, devetega odstavka 18. člena, sedmega odstavka 29. člena, petega odstavka 31. člena in iz 35. člena tega zakona.
51. člen
Z dnem, ko začne veljati ta zakon, prenehata veljati zakon o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 33/92, 43/98 – odločba US) in navodilo o izvajanju zakona o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 54/97, 80/99), uporabljata pa se še do 31. 12. 2000.
52. člen
Postopki, ki so se začeli po določbah zakona o zaposlovanju tujcev, se nadaljujejo po tem zakonu, če je ta za prizadete ugodnejši.
53. člen
(1) Tujci, ki jim bo s pravnomočno sodbo sodišča priznano delovno razmerje v času od 18. 7. 1992 do 15. 10. 1992, lahko pridobijo osebno delovno dovoljenje za čas veljavnosti enega leta. Vlogo morajo vložiti v roku 90 dni od pravnomočnosti sodbe.
(2) Tujci iz prejšnjega odstavka lahko pridobijo delovno dovoljenje po tem zakonu, če je to zanje ugodneje.
54. člen
(1) Tujci z dovoljenjem za prebivanje v Republiki Sloveniji, ki so pridobili osebno delovno dovoljenje za nedoločen čas po zakonu o zaposlovanju tujcev, morajo v roku šestih mesecev po uveljavitvi tega zakona zamenjati to dovoljenje za osebno delovno dovoljenje za nedoločen čas po tem zakonu.
(2) Vlogo za zamenjavo osebnega delovnega dovoljenja za nedoločen čas po prejšnjem odstavku tujci vložijo pri pristojni enoti zavoda za zaposlovanje. Vlogi morajo priložiti dovoljenje za prebivanje.
(3) Zavod za zaposlovanje v roku enega meseca po uveljavitvi tega zakona seznani vse imetnike osebnih delovnih dovoljenj za nedoločen čas z obveznostjo zamenjave teh dovoljenj za nova ter o roku za zamenjavo.
(4) Za zamenjavo osebnega delovnega dovoljenja za nedoločen čas iz prvega odstavka tega člena se taksa ne plača.
(5) Po poteku roka iz prvega odstavka tega člena osebno delovno dovoljenje za nedoločen čas, izdano po zakonu o zaposlovanju tujcev, preneha veljati.
55. člen
(1) Tujci, ki so v skladu z 10. členom zakona o zaposlovanju tujcev pridobili ustrezno dovoljenje, ki je štelo kot osebno delovno dovoljenje za opravljanje samostojne poklicne ali druge pridobitne dejavnosti in so na tej podlagi socialno zavarovani, morajo v roku šestih mesecev po uveljavitvi tega zakona vložiti vlogo pri pristojnem zavodu za zaposlovanje za izdajo osebnega delovnega dovoljenja, ki se izda v skladu z 10. členom tega zakona, za nedoločen ali določen čas glede na čas opravljanja dejavnosti pred uveljavitvijo tega zakona. Za izdajo osebnega delovnega dovoljenja iz tega člena se taksa ne plača.
(2) Zavod za zaposlovanje v roku enega meseca po uveljavitvi tega zakona seznani vse tujce iz prejšnjega odstavka z obveznostjo zamenjave teh dovoljenj za nova in o roku za zamenjavo.
(3) Po poteku roka iz prvega odstavka tega člena dovoljenje, ki je štelo kot osebno delovno dovoljenje po zakonu o zaposlovanju tujcev, preneha veljati.
56. člen
Izdani dokumenti, ki so po 11. členu zakona o zaposlovanju tujcev šteli kot osebno delovno dovoljenje, ostanejo v veljavi do prenehanja njihove veljavnosti.
57. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se začne s 1. 1. 2001, razen 3. člena tega zakona, ki se uporablja od dneva uveljavitve tega zakona.
Št. 101-01/99-10/3
Ljubljana, dne 14. julija 2000.
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
Janez Podobnik, dr. med. l. r.