Uradni list

Številka 100
Uradni list RS, št. 100/2005 z dne 10. 11. 2005
Uradni list

Uradni list RS, št. 100/2005 z dne 10. 11. 2005

Kazalo

4351. Uredba o standardih kakovosti podzemne vode, stran 10553.

Na podlagi prvega odstavka 23. člena in za izvajanje drugega odstavka 97. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 41/04) izdaja Vlada Republike Slovenije
U R E D B O
o standardih kakovosti podzemne vode
I. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
Ta uredba v skladu z Direktivo 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (UL L št. 327 z dne 22. 12. 2000, str. 1) in Direktivo 80/68/EGS Sveta z dne 17. decembra 1979 o varstvu podzemne vode pred onesnaževanjem z določenimi nevarnimi snovmi (UL L št. 20 z dne 26. 1. 1980, str. 43) določa:
– kemijske lastnosti (v nadaljnjem besedilu: parametri) podzemne vode, ki so pomembne za ugotavljanje kemijskega stanja podzemne vode,
– standarde kakovosti podzemne vode,
– način ugotavljanja kemijskega stanja podzemne vode,
– merila za dobro in slabo kemijsko stanje podzemne vode,
– merila za vrednotenje dolgoročnih trendov onesnaženosti podzemne vode in sprememb dolgoročnih trendov onesnaženosti,
– merila za obremenjenost vodnega telesa podzemne vode, ko je treba začeti izvajati ukrepe za preprečevanje in omejevanje vnosa onesnaževal v podzemno vodo (v nadaljnjem besedilu: sanacijski ukrepi), in
– merila za prenehanje izvajanja sanacijskih ukrepov.
2. člen
Določbe te uredbe se uporabljajo za vodna telesa podzemne vode, ki so določena v skladu s predpisom, ki ureja določanje vodnih teles podzemne vode.
3. člen
Izrazi, uporabljeni v tej uredbi, imajo naslednji pomen:
1. hidrogeološko zaledje je območje, iz katerega pritekajo v vodonosnik vode, ki vplivajo na količinsko in kakovostno stanje posameznega vodnega telesa podzemne vode;
2. standard kakovosti podzemne vode je standard kakovosti okolja, ki se izraža kot koncentracija posameznega onesnaževala, skupine onesnaževal ali indikatorja onesnaženja v podzemni vodi, ki ga zaradi varstva okolja in zdravja ljudi onesnaženost podzemne vode ne sme presegati;
3. dobro kemijsko stanje vodnega telesa podzemne vode je kemijsko stanje vodnega telesa podzemne vode, ki izpolnjuje pogoje za dobro kemijsko stanje, določene s to uredbo;
4. slabo kemijsko stanje vodnega telesa podzemne vode je kemijsko stanje vodnega telesa podzemne vode, ki ne izpolnjuje pogojev za dobro kemijsko stanje, določenih s to uredbo;
5. opazovalna vrtina je objekt, opremljen za izvajanje meritev nekaterih parametrov podzemne vode in njihovo vzorčenje v posameznih ciljnih hidrogeoloških conah;
6. mreža merilnih mest je več merilnih mest, povezanih v merilni sistem, ki omogočajo ugotavljanje kemijskega stanja, značilnega za celotno vodno telo podzemne vode. Na merilnih mestih, ki so vključena v omrežje merilnih mest, se zagotavljajo redne meritve količinskih parametrov in parametrov kemijskega stanja podzemne vode, tudi zbiranje in prenos podatkov meritev. Merilna mesta se v okviru mreže merilnih mest razvrstijo na merilna mesta in trendna merilna mesta;
7. merilna mesta so merilna mesta mreže merilnih mest za ugotavljanje kemijskega stanja podzemne vode;
8. trendna merilna mesta so merilna mesta mreže merilnih mest, ki so namenjena za ugotavljanje trendov onesnaženosti podzemne vode;
9. trend onesnaženosti je trajno in statistično pomembno povečevanje ali zmanjševanje koncentracije onesnaževala, skupine onesnaževal ali indikatorja onesnaženosti podzemne vode;
10. reprezentativna agregirana vrednost je povprečna letna vrednost parametra podzemne vode v vodnem telesu ali skupini vodnih teles, izračunana iz letnih aritmetičnih srednjih vrednosti parametra podzemne vode vseh merilnih mest na območju vodnega telesa ali skupini vodnih teles na podlagi shematičnega modela vodnega telesa ali skupine vodnih teles podzemne vode;
11. vnos onesnaževal v podzemno vodo je neposredno ali posredno vnašanje onesnaževal v podzemno vodo.
II. UGOTAVLJANJE KEMIJSKEGA STANJA
4. člen
(1) Kemijsko stanje vodnega telesa podzemne vode se ugotavlja za vsako leto posebej in za vsako vodno telo ali skupino vodnih teles podzemne vode na podlagi rezultatov kemijske analize vzorcev vode, ki se pridobijo z rednim in enakomernim vzorčevanjem v vodnjaku ali na izviru, kjer se podzemna voda odvzema kot pitna voda, na opazovalni vrtini, ki je namenjena meritvam parametrov podzemne vode, ali na izviru, ki je iztok iz telesa podzemne vode.
(2) Parametri podzemne vode in z njimi povezani standardi kakovosti podzemne vode, na podlagi katerih se ugotavlja kemijsko stanje vodnega telesa podzemne vode, so določeni v prilogi 1, ki je sestavni del te uredbe.
5. člen
(1) Kemijsko stanje podzemne vode vodnega telesa ali skupine vodnih teles se ugotavlja na podlagi naslednjih meril:
– preseganja standardov kakovosti podzemne vode,
– učinkov vdora slane vode v vodno telo podzemne vode,
– koncentracije onesnaževal, ki povzročajo poslabšanje ekološkega in kemijskega stanja površinskih voda, ki so povezane z vodnim telesom podzemne vode in škodljivo vplivajo na vodne ter kopenske ekosisteme, ki so od njih neposredno odvisni, in
– preseganja mejnih vrednosti koncentracij onesnaževal v pitni vodi v vsakem od sistemov za oskrbo s pitno vodo, ki odvzemajo pitno vodo iz vodnega telesa ali skupine vodnih teles podzemne vode v skladu s predpisom, ki ureja pitno vodo.
(2) Pri ugotavljanju kemijskega stanja podzemne vode vodnega telesa ali skupine vodnih teles je treba ocenjevati kemijsko stanje podzemne vode tako, kakor je določeno v prilogi 2, ki je sestavni del te uredbe.
(3) Kemijsko stanje posameznega vodnega telesa podzemne vode ali skupine vodnih teles ugotovi ministrstvo, pristojno za okolje, v poročilu o rezultatih monitoringa kakovosti podzemne vode, izdelanem v skladu s predpisom, ki ureja imisijski monitoring kakovosti podzemne vode.
III. MERILA ZA DOBRO KEMIJSKO STANJE
6. člen
(1) Vodno telo ali skupina vodnih teles podzemne vode ima dobro kemijsko stanje, če na njegovem območju:
– na vsakem merilnem mestu letna aritmetična srednja vrednost vsakega od parametrov podzemne vode ne presega standarda kakovosti podzemne vode iz priloge 1 te uredbe,
– na podlagi rezultatov meritev ni dokazov, da je v vodno telo podzemne vode vdrla morska voda,
– je koncentracija onesnaževal tako nizka, da onesnaževala ne povzročajo poslabšanje ekološkega in kemijskega stanja površinskih voda, ki so povezane z vodnim telesom podzemne vode, in ne vplivajo škodljivo na vodne ter kopenske ekosisteme, ki so od njih neposredno odvisni, in
– je pitna voda v vsakem od sistemov za oskrbo s pitno vodo, ki odvzemajo pitno vodo iz podzemne vode skladno z zahtevami za pitno vodo iz predpisa, ki ureja pitno vodo.
(2) Letna aritmetična srednja vrednost parametra podzemne vode se izračuna na podlagi rezultatov meritev na posameznem merilnem mestu na način iz priloge 3, ki je sestavni del te uredbe.
7. člen
(1) Če za posamezno vodno telo ali skupino vodnih teles podzemne vode letna aritmetična srednja vrednost enega ali več parametrov podzemne vode presega standard kakovosti podzemne vode na enem ali več merilnih mestih in so izpolnjeni vsi pogoji za dobro kemijsko stanje iz druge, tretje in četrte alinee prvega odstavka prejšnjega člena, ima vodno telo ali skupina vodnih teles podzemne vode dobro kemijsko stanje, če je reprezentativna agregirana vrednost vsakega od parametrov podzemne vode manjša od standarda kakovosti podzemne vode za ta parameter podzemne vode.
(2) Reprezentativna agregirana vrednost se izračuna iz letnih aritmetičnih srednjih vrednosti parametra podzemne vode vseh merilnih mest na območju vodnega telesa ali skupine vodnih teles podzemne vode na način iz priloge 3 te uredbe.
(3) Način izračuna reprezentativne agregirane vrednosti je podrobneje obrazložen v poročilu o rezultatih monitoringa kakovosti podzemne vode, izdelanem v skladu s predpisom, ki ureja imisijski monitoring kakovosti podzemne vode.
IV. MERILA ZA SLABO KEMIJSKO STANJE
8. člen
Vodno telo ali skupina vodnih teles podzemne vode ima slabo kemijsko stanje, če na njegovem območju:
– kakovost pitne vode v enem ali več sistemih za oskrbo s pitno vodo, ki odvzemajo pitno vodo iz podzemne vode, ni skladna z zahtevami za pitno vodo iz predpisa, ki ureja kakovost pitne vode,
– rezultati meritev kažejo, da je v vodno telo podzemne vode vdrla morska voda, ali
– koncentracije onesnaževal povzročajo poslabšanje ekološkega in kemijskega stanja površinskih voda, ki so povezane z vodnim telesom podzemne vode, škodljivo vplivajo na vodne ter kopenske ekosisteme, ki so od njih neposredno odvisni, ali
– reprezentativna agregirana vrednost najmanj enega od parametrov podzemne vode presega standard kakovosti podzemne vode za ta parameter.
V. VREDNOTENJE TRENDOV ONESNAŽENOSTI
9. člen
(1) Trend onesnaženosti podzemne vode se vrednoti na podlagi analize časovne vrste reprezentativne agregirane vrednosti parametrov podzemne vode.
(2) Trend onesnaženosti podzemne vode se izračuna z metodo linearne in kvadratične regresijske analize podatkov iz časovne vrste iz prejšnjega odstavka, pri čemer se za ugotavljanje leta, v katerem se trend onesnaženosti vodnega telesa podzemne vode obrne, uporabi linearni model.
(3) Trend onesnaženosti podzemne vode se lahko ovrednoti, če so za časovno vrsto iz prvega odstavka tega člena za posamezno vodno telo na razpolago podatki za izračun časovne vrste vrednosti parametrov podzemne vode za obdobje najmanj šestih let.
(4) Način vrednotenja trenda onesnaženosti podzemne vode se podrobneje določi v programu monitoringa kakovosti podzemne vode v skladu s predpisi, ki urejajo imisijski monitoring kakovosti podzemne vode.
10. člen
(1) Trend onesnaženosti vodnega telesa podzemne vode se pomembno in trajno povečuje, če je iz ocene o dolgoročni spremembi enega ali več parametrov podzemne vode razvidno, da časovna vrsta reprezentativnih agregiranih vrednosti posameznega parametra enakomerno narašča v celotnem obdobju ali v zadnjem delu obdobja vrednotenja trenda onesnaženosti podzemne vode in doseže ali preseže 75% vrednosti standarda kakovosti za kateri koli parameter podzemne vode.
(2) Trend onesnaženosti vodnega telesa podzemne vode se zmanjšuje, če je iz ocene o dolgoročni spremembi enega ali več parametrov podzemne vode razvidno, da časovna vrsta reprezentativnih agregiranih vrednosti posameznega parametra podzemne vode enakomerno pada v celotnem obdobju vrednotenja trenda onesnaženosti podzemne vode in pade pod 75% vrednosti standarda kakovosti za katerikoli parameter podzemne vode.
(3) Trend onesnaženosti vodnega telesa podzemne vode se obrne, če je iz ocene o dolgoročni spremembi enega ali več parametrov podzemne vode razvidno, da časovna vrsta reprezentativnih agregiranih vrednosti parametra enakomerno narašča v prvem delu obdobja vrednotenja trenda onesnaženosti podzemne vode in enakomerno pada v drugem delu tega obdobja.
(4) V programu monitoringa kakovosti podzemne vode iz četrtega odstavka prejšnjega člena se na podlagi meril iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena podrobneje določi način za izračun povečevanja, zmanjševanja in obrata trenda onesnaženosti vodnega telesa podzemne vode.
VI. STATUS OBMOČJA DEGRADIRANEGA OKOLJA
11. člen
(1) Vodno telo ali skupina teles podzemne vode pridobi status območja degradiranega okolja, na katerem je treba skladno z zakonom, ki ureja varstvo okolja, začeti izvajati sanacijske ukrepe, če:
– ima slabo kemijsko stanje ali
– je v okviru monitoringa kakovosti podzemne vode ugotovljeno, da se njegov trend onesnaženosti pomembno in trajno povečuje pri najmanj enem od parametrov podzemne vode.
(2) Ne glede na določbe prejšnjega odstavka se lahko določi status območja degradiranega okolja vodnemu telesu ali skupini vodnih teles tudi zaradi naraščanja časovne vrste reprezentativnih agregiranih vrednosti enega ali več parametrov, če iz ocene stroškov ukrepov preprečevanja onesnaževanja ali odprave posledic onesnaženosti podzemne vode sledi, da so ti stroški manjši od stroškov sanacijskih ukrepov, katerih izvajanje bi se začelo potem, ko bi trend onesnaženosti dosegel stanje pomembnega in trajnega povečevanja v skladu z določbami prvega odstavka prejšnjega člena.
(3) Status območja degradiranega okolja, na katerem je treba skladno z zakonom, ki ureja varstvo okolja, začeti izvajati sanacijske ukrepe, pridobi tudi del vodnega telesa podzemne vode, če je na merilnem mestu, ki je na območju tega dela vodnega telesa, letna aritmetična srednja vrednost najmanj enega parametra presegla standard kakovosti podzemne vode.
12. člen
(1) Če se v primerih iz prejšnjega člena določi status območja degradiranega okolja skladno z zakonom, ki ureja varstvo okolja, se pripravijo sanacijski ukrepi za izboljšanje kakovosti podzemne vode na tistih vodonosnikih znotraj območja vodnega telesa ali skupine vodnih teles, na katerih letna aritmetična srednja vrednost, izračunana za preteklo leto, enega ali več parametrov podzemne vode presega 75% vrednosti standardov kakovosti podzemne vode, v sanacijske ukrepe pa se lahko vključijo tudi območja hidrografskega zaledja teh vodonosnikov.
(2) Predpisani sanacijski ukrepi za izboljšanje kakovosti podzemne vode na območju iz prejšnjega odstavka se prenehajo izvajati, če je na podlagi rezultatov rednih meritev monitoringa kakovosti podzemne vode ugotovljeno, da:
– vodno telo podzemne vode izpolnjuje pogoje dobrega kemijskega stanja in
– se trend onesnaženosti v obdobju izvajanja ukrepov obrne za tiste parametre podzemne vode, zaradi katerih je vodno telo pridobilo status območja degradiranega okolja.
(3) Če je status območja degradiranega okolja pridobil del vodnega telesa iz tretjega odstavka prejšnjega člena, se predpisani sanacijski ukrepi za izboljšanje kakovosti podzemne vode prenehajo izvajati, če je na podlagi rezultatov rednih meritev monitoringa kakovosti podzemne vode ugotovljeno, da letna aritmetična srednja vrednost parametra, zaradi katerega je del vodnega telesa pridobil status območja degradiranega okolja, ne presega 75% vrednosti standarda kakovosti za ta parameter.
13. člen
(1) Ne glede na določbe 11. in 12. člena te uredbe se pri določitvi ukrepov preprečevanja onesnaževanja podzemne vode na območju vodnega telesa ali območju skupine vodnih teles, za katerega je določen status območja degradiranega okolja, upošteva, da se v kmetijstvu izvajajo strožji ukrepi zmanjševanja vnosa rastlinskih hranil v tla, kot jih določajo predpisi, ki urejajo vnos rastlinskih hranil v tla, in predpisi, ki urejajo režim varstva na vodovarstvenih območjih, samo, če reprezentativna agregirana vrednost nitratov presega standard kakovosti podzemne vode za nitrate iz priloge 1 te uredbe in če iz posebne analize stanja onesnaženosti podzemne vode sledi, da je preseganje standarda kakovosti podzemne vode za nitrate pretežno posledica rabe rastlinskih hranil v kmetijstvu.
(2) Analiza stanja onesnaženosti podzemne vode iz prejšnjega odstavka se pripravi kot strokovna podlaga za izdajo predpisa, ki v skladu z zakonom, ki ureja varstvo okolja, določa ukrepe preprečevanja onesnaževanja podzemne vode na območju vodnega telesa ali območju skupine vodnih teles, za katere je določen status območja degradiranega okolja.
(3) Če se določi na območju vodnega telesa ali območju skupine vodnih teles status območja degradiranega okolja zaradi onesnaženosti s fitofarmacevtskimi sredstvi, je treba pri pripravi sanacijskih ukrepov upoštevajo tudi določbe o varstvu vodnega okolja iz predpisov, ki urejajo fitofarmacevtska sredstva.
VII. MONITORING KAKOVOSTI PODZEMNE VODE
14. člen
(1) Država zagotavlja monitoring kakovosti podzemne vode zaradi ugotavljanja kemijskega stanja neposredno.
(2) Monitoring kakovosti podzemne vode po tej uredbi opravlja ministrstvo, pristojno za varstvo okolja, v okviru spremljanja onesnaženosti voda.
(3) Način izvajana monitoringa kakovosti podzemne vode, vsebino programa monitoringa kakovosti podzemne vode ter način in obliko poročanja o rezultatih monitoringa kakovosti podzemne vode podrobneje ureja predpis, ki ureja imisijski monitoring kakovosti podzemne vode.
VIII. PREHODNA IN KONČNA DOLOČBA
15. člen
Z dnem uveljavitve te uredbe preneha veljati Uredba o kakovosti podzemne vode (Uradni list RS, št. 11/02 in 41/04 – ZVO-1).
16. člen
Ta uredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Št. 00719-99/2005/5
Ljubljana, dne 28. oktobra 2005
EVA 2005-2511-0041
Vlada Republike Slovenije
Janez Janša l.r.
Predsednik

PRILOGA 1

Standardi kakovosti podzemne vode

 

Onesnaževala – parametri podzemne vode

Izražen kot

Enota

Standard kakovosti

OSNOVNI PARAMETRI PODZEMNE VODE

 

 

 

Nitrati

NO3-

mg/l

50

Posamezni pesticid ter njegovi relevantni* razgradni produkti

 

µg/l

0,1

Vsota vseh izmerjenih pesticidov in njihovih relevantnih razgradnih

produktov **

 

µg/l

0,5

INDIKATIVNI PARAMETRI PODZEMNE VODE

 

 

 

Amonij

NH4+

mg/l

0,2

Kalij

K+

mg/l

10

Ortofosfati

PO43-

mg/l

0,2

Lahkohlapni alifatski halogenirani ogljikovodiki:

 

 

 

– Diklorometan

 

µg/l

2,0

– Tetraklorometan

 

µg/l

2,0

– 1,2-dikloroetan

 

µg/l

3,0

– 1,1-dikloroeten

 

µg/l

2,0

– Trikloroeten

 

µg/l

2,0

– Tetrakloroeten

 

µg/l

2,0

– Vsota lahkohlapnih alifatskih halogeniranih ogljikovodikov***

 

µg/l

10

Mineralna olja

 

µg/l

10

Krom

Cr

µg/l

30

 

* relevantni razgradni produkti so relevantni razgradni produkti pesticidov v skladu s predpisi, ki urejajo registracijo fitofarmacevtskih sredstev;

** vsota pesticidov in njihovih relevantnih razgradnih produktov: organoklorni, triazinski, organofosforni pesticidi, derivati fenoksi ocetne kisline, derivati sečnine (podrobneje so določeni v programu monitoringa kakovosti podzemne vode);

*** vsota lahkohlapnih alifatskih halogeniranih ogljikovodikov: triklorometan, tribromometan, bromodiklorometan, dibromoklorometan, difluoroklorometan, diklorometan, tetraklorometan, triklorofluorometan, 1,1-dikloroeten, 1,2-dikloroeten, trikloroeten, tetrakloroeten, 1,1-dikloroetan, 1,2-dikloroetan, 1,1,1-trikloroetan, 1,1,2-trikloroetan, 1,1,2,2-tetrakloroetan

 

                                PRILOGA 2
                Ocenjevanje kemijskega stanja podzemne vode

    1. Ocenjevanje kemijskega stanja podzemne vode je treba izvajati v
okviru preglednih meritev skladno s predpisom, ki ureja monitoring
kakovosti podzemne vode, in v okviru rednih meritev skladno s tem
predpisom za vodna telesa podzemne vode, za katera je v načrtu upravljanja
z vodami ugotovljeno, da za njih:
    a) obstaja tveganje, da do leta 2015 brez izvajanja dodatnih ukrepov
za preprečevanje onesnaževanja ali odpravo posledic onesnaženosti ne bodo
dosegla standardov kakovosti podzemne vode;
    b) ni mogoče zagotoviti, da bodo do leta 2015 zanesljivo dosegla dobro
kemijsko stanje, ker:
    – ni vzpostavljen monitoring kakovosti podzemne vode in je iz podatkov
o točkovnih in razpršenih virih onesnaženja razvidno, da so na teh vodnih
telesih podzemne vode pomembne obremenitve,
    – je iz rezultatov meritev na enem merilnem mestu v okviru monitoringa
kakovosti podzemne vode izkazano preseganje standardov kakovosti podzemne
vode ali naraščanje trenda onesnaženosti ali
    – je zaradi kraških (hidrogeoloških) značilnosti vodnih teles podzemne
vode mogoče, da se kemijsko stanje lahko nenadoma poslabša in je zato
treba zagotavljati stalen nadzor.

    2. Kemijsko stanje podzemne vode je treba ocenjevati na podlagi:
    a) podatkov, ki so bili uporabljeni pri oceni vodnih teles podzemne
vode, ki morda ne bodo dosegla dobrega kemijskega stanja do leta 2015;
    b) rezultatov meritev v okviru monitoringa kakovosti podzemne vode,
skupaj s primerjavo letnih aritmetičnih srednjih vrednosti parametrov
podzemne vode na posameznem merilnem mestu in standardov kakovosti
podzemne vode za te parametre;
    c) reprezentativnosti merilnega mesta, pri čemer je treba upoštevati
vplive in posege v vodno telo in hidrogeološke ter druge značilnosti
vodnega telesa ali skupine vodnih teles;
    d) reprezentativnih agregiranih vrednosti parametrov podzemne vode, ki
je podprta z ocenami povprečne vrednosti, izdelanimi na podlagi
shematičnega modela vodnega telesa ali skupine vodnih teles podzemne vode;
    e) ocene količine in koncentracije onesnaževal, ki se iz vodnega
telesa podzemne vode pretaka v z njim povezano površinsko vodo ali z njim
povezanimi vodnimi ter kopenskimi ekosistemi, ki so od njih neposredno
odvisni;
    f) ocenjenega vpliva količine in koncentracije onesnaževal iz prejšnje
točke na površinsko vodo, povezano z vodnim telesom, ali vodnimi ter
kopenskimi ekosistemi, ki so od njih neposredno odvisni.
                                PRILOGA 3
                  I. Letna aritmetična srednja vrednost
 
    Izračun letne aritmetične srednje vrednosti parametra podzemne vode
poteka tako:
    1. Za vsako merilno mesto vodnega telesa podzemne vode se izračunata
zgornja in spodnja vrednost letne aritmetične sredine iz vseh letnih
meritev na tem merilnem mestu:
    2. Za posamezno merilno mesto vodnega telesa podzemne vode se izračuna
letna aritmetična srednja vrednost parametra podzemne vode:

     AM0 + AM100
AM = ------------
           2

    pri čemer je:
AM   letna aritmetična srednja vrednost parametra podzemne vode.

    Če se letna aritmetična srednja vrednost izračuna za vsoto pesticidov,
se v izračunu upoštevajo samo rezultati izmerjenih vrednosti za posamezne
pesticide, rezultati meritev pod mejo detekcije pa se nadomestijo z
vrednostjo 0.
                  II. Reprezentativna agregirana vrednost

    1. Izračun reprezentativne agregirane vrednosti parametra podzemne
vode poteka na podlagi podatkov o letnih aritmetičnih srednjih vrednostih
parametra podzemne vode vseh merilnih mest na območju vodnega telesa
podzemne vode.
    Reprezentativna agregirana vrednost parametra podzemne vode na območju
vodnega telesa podzemne vode se izračuna z metodo utežene vsote iz letnih
aritmetičnih srednjih vrednosti parametra podzemne vode, izračunanih za
posamezna merilna mesta, pri čemer so uteži reprezentativne prostornine
vodnega telesa, ki pripadajo posameznim merilnim mestom.
    Če ni podatkov o natančni geometriji, poroznosti, nivojih podzemne
vode vseh vodonosnikov na območju vodnega telesa podzemne vode, se pri
izračunu reprezentativne agregirane vrednosti kot utež namesto
reprezentativne prostornine uporabi površina reprezentativnega območja, ki
pripada posameznemu merilnemu mestu, in sicer:
     2. Če je vodno telo podzemne vode sestavljeno iz več vodonosnikov, je
treba območje vodnega telesa razdeliti na več podteles, pri čemer je treba
upoštevati geološke in hidrogeološke značilnosti območja vodnega telesa
podzemne vode. Reprezentativna agregirana vrednost parametra podzemne vode
na območju vodnega telesa podzemne vode se izračuna z metodo utežene vsote
iz reprezentativnih agregacij izmerjenih vrednosti parametra v posameznih
podtelesih, pri čemer so uteži površine območij, ki pripadajo posameznim
podtelesom.
     Vodonosniki so razdeljeni glede na svoje hidrogeološke značilnosti v
tri glavne skupine:
          1. vodonosniki v peskih in prodih,
          2. vodonosniki v karbonatnih kamninah, apnencih ali dolomitih,
          3. območja s slabo oziroma neprepustnimi kamninami, kjer se
          občasno pojavljajo manjše vodonosne strukture.
     
     3. Način pretakanja podzemne vode v posameznih tipih vodonosnikov se
razlikuje, zato je treba za določanje kemijskega statusa teh vodonosnih
struktur uporabiti različne pristope.
     3.1 Vodonosniki v peskih in prodih
     Peščeno-prodni vodonosniki so dokaj dobro pokriti z mrežo merilnih
mest za monitoring kakovosti podzemne vode. Vsako merilno mesto
predstavlja površino območja vodonosnika, ki se določi na enega od
naslednjih načinov:
     3.1.1 Določanje površin reprezentativnih območij na osnovi
hidroizohips in tokovnic
     Bočne meje površine reprezentativnega območja so tokovnice, spodnja in
zgornja meja območja pa tečeta po pripadajoči hidroizohipsi.
     3.1.2 Določitev reprezentativne kemijske sestave vodonosnika s
krigiranjem
     Pri krigiranju se na osnovi obstoječe mreže merilnih mest
ekstrapolirajo pogoji na preostalih območjih vodonosnika, ki niso pokrita
z merilnimi mesti. Vsaki točki v mreži merilnih mest na osnovi krigiranja
je pripisana vrednost posameznega kemijskega parametra in površina
območja, ki je reprezentativna za merilno mesto. Končni rezultat je
povprečna vrednost posameznega kemijskega parametra vseh točk v mreži
merilnih mest, ki prekriva vodonosnik.
     3.1.3 Določitev reprezentativne mreže merilnih mest s Tiessnovimi
poligoni
     Pri metodi Tiessnovih poligonov se na podlagi računalniškega algoritma
poiščejo ravne meje med posameznimi merilnimi mesti, ki so na enaki
razdalji do sosednjih merilnih mest. Izrazita prednost te metode
razdelitve površine vodonosnika je v tem, da je izključena vsaka
subjektivnost in da je popolnoma ponovljiva.
     3.2 Vodonosniki v karbonatnih kamninah, apnencih ali dolomitih
     Značilnost kraških vodonosnikov je, da se v izviru pojavlja voda iz
širokega območja napajanja vodonosnika. Če se voda vzorči na izviru, je s
tem pridobljen reprezentativen vzorec za oceno kemijskega stanja na
celotnem napajalnem območju kraškega izvira. Tako ni treba vzpostavljati
mreže odvzemnih mest na celotnem vodonosniku, ampak se z vzorčenjem na
izviru pridobi kompozitni vzorec celotnega zaledja.
     3.3 Območja s slabo oziroma neprepustnimi kamninami, kjer se občasno
pojavljajo manjše vodonosne strukture
     Pri določanju mreže reprezentativnih vzorčnih mest je treba upoštevati
pritiske na kakovost podzemne vode iz točkovnih ali ploskovnih virov
onesnaženja. Končna ocena kakovosti podzemne vode na takih območjih se
izračuna z metodo utežene vsote, pri čemer so kot uteži uporabljene
reprezentativne površine posameznih merilnih mest.