Uradni list

Številka 130
Uradni list RS, št. 130/2004 z dne 3. 12. 2004
Uradni list

Uradni list RS, št. 130/2004 z dne 3. 12. 2004

Kazalo

5417. Pravilnik o določanju primerljivih tržnih cen, stran 15647.

Na podlagi sedmega odstavka 12. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (Uradni list RS, št. 40/04, 54/04 – ZDavP-1 in 70/04 – popr.) izdaja minister za finance
P R A V I L N I K
o določanju primerljivih tržnih cen
1. člen
(vsebina pravilnika)
Ta pravilnik določa način izvajanja 12. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (Uradni list RS, št. 40/04, 54/04 – ZDavP-1 in 70/04 – popr.; v nadaljnjem besedilu: ZDDPO-1).
I. METODE DOLOČANJA PRIMERLJIVE TRŽNE CENE
2. člen
(metoda primerljivih prostih cen)
(1) Z metodo primerljivih prostih cen se primerjajo cene, zaračunane za sredstva oziroma storitve povezanim osebam (v nadaljnjem besedilu: povezana transakcija ali transakcije), s cenami, zaračunanimi za sredstva oziroma storitve nepovezanim osebam (v nadaljnjem besedilu: nepovezana transakcija ali transakcije), v primerljivih okoliščinah. Primerljiva tržna cena se določi s primerjavo cene primerljivega sredstva oziroma storitve v transakcijah, opravljenih v primerljivih okoliščinah med nepovezanimi osebami.
(2) Pri uporabi metode primerljivih prostih cen se šteje, da je nepovezana transakcija primerljiva s povezano transakcijo, če je izpolnjen vsaj eden izmed naslednjih pogojev:
1. nobena od razlik med transakcijami, ki jih primerjamo, ali med osebami, ki so udeležene v teh transakcijah, ne more bistveno vplivati na ceno na prostem trgu;
2. obstaja možnost, da se bistveni vplivi teh razlik odpravijo z ustreznimi prilagoditvami.
(3) Če je izpolnjen vsaj eden izmed pogojev iz drugega odstavka tega člena, se mora metoda primerljivih prostih cen uporabiti pred vsemi drugimi metodami, ki so določene v 12. členu ZDDPO-1.
(4) Primerljivost povezane in nepovezane transakcije oziroma transakcij se dokazuje na osnovi primerljivosti predmeta transakcije in ostalih dejavnikov oziroma značilnosti, ki opredeljujejo primerljivost v skladu z 8. do 16. členom tega pravilnika.
(5) Metoda primerljivih prostih cen je primerna, če povezana oseba proda sredstvo oziroma storitev, ki je enaka sredstvu oziroma storitvi, ki je bila predmet transakcije med nepovezanimi osebami.
(6) Če se bistveni vplivi razlik med transakcijami ne morejo odpraviti z ustreznimi prilagoditvami, se mora metodo primerljivih prostih cen kombinirati ali nadomestiti z drugimi metodami.
3. člen
(metoda preprodajnih cen)
(1) Metoda preprodajnih cen izhaja iz cen, po katerih so sredstva oziroma storitve, ki so bile kupljene od povezane osebe, ponovno prodane nepovezani osebi. Primerljiva tržna cena se določi z zniževanjem prodajne cene, ki jo prodajalec zaračunava nepovezanim osebam za sredstva oziroma storitve, pridobljene v poslih s povezanimi osebami, za ustrezno razliko v ceni.
(2) Primerljivo tržno ceno za sredstva oziroma storitve v transakcijah med povezanimi osebami iz prvega odstavka tega člena predstavlja razlika med preprodajno ceno in preprodajnim dobičkom, zmanjšana za druge stroške, ki so povezani z nakupom omenjenih sredstev oziroma storitev.
(3) Preprodajni dobiček iz drugega odstavka tega člena predstavlja znesek, iz katerega bi preprodajalec želel pokriti prodajne in ostale obratovalne stroške in, ob upoštevanju opravljenih funkcij, porabljenih sredstev in prevzetih tveganj, ustvaril primeren dobiček.
(4) Preprodajni dobiček preprodajalca se lahko ugotovi s primerjavo preprodajnega dobička, ki ga isti preprodajalec zasluži s kupljenimi in prodanimi sredstvi oziroma storitvami v primerljivi nepovezani transakciji ali transakcijah.
(5) Preprodajni dobiček, ki ga zasluži nepovezana oseba v primerljivi nepovezani transakciji ali transakcijah, se lahko uporabi kot vodilo pri ugotavljanju višine preprodajnega dobička preprodajalca v povezani transakciji ali transakcijah.
(6) Pri uporabi metode preprodajnih cen se šteje, da je transakcija primerljiva nepovezana transakcija, če je izpolnjen vsaj eden izmed naslednjih pogojev:
1. nobena od razlik med transakcijami, ki jih primerjamo, ali med osebami, ki so udeležene v teh transakcijah, ne more bistveno vplivati na preprodajni dobiček na prostem trgu;
2. obstaja možnost, da se bistveni vplivi teh razlik odpravijo z ustreznimi prilagoditvami.
4. člen
(metoda dodatka na stroške)
(1) Metoda dodatka na stroške temelji na stroških, ki so nastali dobavitelju sredstev oziroma storitev v povezani transakciji. Primerljiva tržna cena se določi z dodatkom ustrezne razlike v ceni (dobička) na stroške nakupa ali proizvodnje sredstev oziroma stroške storitev pri prodajalcu.
(2) Dodatek na stroške iz prvega odstavka tega člena je dodatek, ki se meri oziroma ugotavlja glede na marže, izračunane po neposrednih in posrednih stroških, ki jih prevzame tisti, ki zagotavlja sredstva oziroma storitve v povezani transakciji ali transakcijah.
(3) Dodatek na stroške dobavitelja v povezani transakciji se ugotovi s primerjavo dodatka na stroške, ki ga isti dobavitelj zasluži v primerljivi nepovezani transakciji ali transakcijah. Pri tem mora biti stroškovna osnova v transakcijah, ki so predmet primerjave, primerljiva. Če se pri osebah, ki so opravile transakcije, ki so predmet primerjave, uporabljajo različna računovodska načela in standardi, je potrebno narediti prilagoditve in uskladitve, tako da se lahko primerjajo stroški oziroma stroškovne osnove, ki so ugotovljeni na enak ali primerljiv način.
(4) Dodatek na stroške, ki ga zasluži nepovezana oseba v primerljivi transakciji ali transakcijah, se lahko uporabi kot vodilo pri ugotavljanju višine dodatka na stroške iz prvega odstavka tega člena. Pri tem mora biti stroškovna osnova v transakcijah, ki so predmet primerjave, primerljiva. Če se pri osebah, ki so opravile transakcije, ki so predmet primerjave, uporabljajo različna računovodska načela in standardi, je potrebno narediti prilagoditve in uskladitve, tako da se lahko primerjajo stroški oziroma stroškovne osnove, ki so ugotovljeni na enak ali vsaj primerljiv način.
(5) Pri uporabi metode dodatka na stroške se šteje, da je transakcija primerljiva nepovezana transakcija, če je izpolnjen vsaj eden izmed naslednjih pogojev:
1. nobena od razlik med transakcijami, ki jih primerjamo, ali med osebami, ki so udeležene v teh transakcijah, ne more bistveno vplivati na dodatek na stroške na prostem trgu;
2. obstaja možnost, da se bistveni vplivi teh razlik odpravijo z ustreznimi prilagoditvami.
5. člen
(metoda porazdelitve dobička)
(1) Metoda porazdelitve dobička je metoda, s katero se ugotovi znesek dobička (v nadaljnjem besedilu: kombinirani dobiček) povezanih oseb iz povezane transakcije ali povezanih transakcij in nato razdeli ta dobiček med povezane osebe na podlagi ekonomsko veljavne osnove in ta predstavlja približek delitve dobička, ki bi bil pričakovan in bi nastal v transakciji med nepovezanimi osebami pod tržnimi pogoji.
(2) Znesek kombiniranega dobička iz prvega odstavka tega člena je lahko celoten dobiček iz povezane transakcije ali povezanih transakcij. Del kombiniranega dobička je lahko tudi preostali dobiček, ki predstavlja dobiček, ki se ne more takoj pripisati udeležencem v povezani transakciji ali povezanih transakcijah.
(3) Ugotovljeni prispevek vsake osebe, na podlagi katerega se kombinirani dobiček iz drugega odstavka tega člena deli med povezane osebe, se ugotovi s primerjavo opravljenih funkcij, porabljenih sredstev in prevzetih tveganj v skladu z 10. do 13. členom tega pravilnika in/ali na podlagi podatkov, ki prikazujejo, kako bi nepovezane osebe, ki izvajajo primerljive funkcije, ugotovile prispevek posameznega podjetja v podobnih okoliščinah.
(4) Kombinirani dobiček se nato razdeli med povezane osebe v transakciji v skladu z njihovim relativnim prispevkom, ugotovljenim v skladu s tretjim odstavkom tega člena.
6. člen
(metoda stopnje čistega dobička)
(1) Z metodo stopnje čistega dobička se primerja čisti dobiček, ki nastane zaradi povezane transakcije ali transakcij, s primerno osnovo (na primer stroški, prihodki, sredstva). Primerljiva tržna cena se določi na podlagi razmerja med dobičkom in ustrezno osnovo, primeroma stroški, prihodki od prodaje ali sredstvi, v primerljivih transakcijah z nepovezanimi osebami.
(2) Čisti dobiček zavezanca iz povezane transakcije ali povezanih transakcij se ugotavlja s primerjavo čistega dobička, ki ga isti zavezanec ustvari v primerljivi nepovezani transakciji ali transakcijah.
(3) Če primerjava iz drugega odstavka tega člena ni možna, se lahko kot vodilo pri ugotavljanju čistega dobička v povezani transakciji ali transakcijah uporabi čisti dobiček, ki ga nepovezana oseba zasluži v primerljivi transakciji ali transakcijah.
(4) Pri uporabi metode stopnje čistega dobička se šteje, da je transakcija primerljiva nepovezana transakcija, če je izpolnjen vsaj eden izmed naslednjih pogojev:
1. nobena od razlik med transakcijami, ki jih primerjamo, ali med osebami, ki so udeležene v teh transakcijah, ne more bistveno vplivati na stopnjo čistega dobička na prostem trgu;
2. obstaja možnost, da se bistveni vplivi teh razlik odpravijo z ustreznimi prilagoditvami.
7. člen
(uporaba metod)
(1) Pri določanju primerljivih tržnih cen mora zavezanec uporabiti metodo primerljivih prostih cen ali metodo preprodajnih cen ali metodo dodatka na stroške prednostno pred drugimi metodami.
(2) Če uporaba metod iz prvega odstavka tega člena zaradi upravičenih razlogov ni možna, lahko zavezanec, pri določanju primerljive tržne cene, uporabi metodo porazdelitve dobička ali metodo stopnje čistega dobička ali katerokoli drugo metodo, s katero lahko določi primerljivo tržno ceno.
II. ANALIZA PRIMERLJIVOSTI
1. Splošno
8. člen
(ugotavljanje primerljivosti)
(1) Šteje se, da so povezane in nepovezane transakcije primerljive, če nobena od razlik med transakcijami ne more bistveno vplivati na dejavnik, ki ga proučujemo (na primer na ceno ali dodatek na stroške), ali če se bistveni vplivi teh razlik lahko odpravijo z ustreznimi prilagoditvami.
(2) Stopnja primerljivosti, vključno s potrebnimi prilagoditvami, ki vzpostavijo pogoje, kot bi veljali med nepovezanimi osebami, se ugotovi na podlagi primerjave značilnosti transakcij ali oseb, ki bi lahko vplivale na pogoje v transakcijah med nepovezanimi osebami.
(3) Značilnosti iz drugega odstavka tega členavključujejo:
– značilnosti prenesenih sredstev oziroma storitev,
– funkcije, ki jih izvajajo povezane in nepovezane osebe (upoštevaje porabljena sredstva in prevzeta tveganja),
– pogodbene pogoje,
– ekonomske okoliščine,
– poslovne strategije.
(4) Podatki pri ugotavljanju primerljivosti nepovezane transakcije ali transakcij s povezano transakcijo ali transakcijami se nanašajo na poslovno leto, v katerem se je začela nepovezana transakcija. Ne glede na prejšnji stavek se pri ugotavljanju primerljivosti omenjenih transakcij lahko upoštevajo tudi podatki iz zadnjih dveh poslovnih let pred poslovnim letom, v katerem se je začela nepovezana transakcija, pod pogojem, da ti podatki razkrivajo dejstva in okoliščine, ki lahko vplivajo na določanje primerljivih tržnih cen.
2. Dejavniki pri ugotavljanju primerljivosti
9. člen
(značilnosti prenesenih sredstev in storitev)
Značilnosti prenesenih sredstev in storitev iz 8. člena tega pravilnika, vključujejo zlasti:
– v primeru prenosa sredstev, ki niso neopredmetena sredstva, fizične in tehnične značilnosti teh sredstev, njihovo kvaliteto in zanesljivost, razpoložljivost (dostopnost) in obseg dobave, možnost izvedbe popravil, dana jamstva,
– v primeru nudenja storitev, njihovo vrsto in obseg, razpoložljivost, dana jamstva,
– v primeru neopredmetenih sredstev, obliko transakcije (odvisno od tega ali gre za prodajo oziroma nakup celotnih pravic iz neopredmetenega sredstva ali za nakup oziroma prodajo licence), vrsto sredstev, dolžino trajanja in stopnjo zaščite, pričakovane koristi od uporabe teh sredstev (primeroma z ugotavljanjem neto sedanje vrednosti) in (ne)izključnost pravice uporabe teh sredstev.
10. člen
(analiza funkcij)
Pri ugotavljanju, ali so povezane in nepovezane transakcije ali osebe primerljive, je potrebno izvesti primerjavo funkcij, ki jih izvajajo osebe iz 8. člena tega pravilnika. Pri tem je potrebno opredeliti in primerjati ekonomsko pomembne aktivnosti in odgovornosti, ki so jih prevzele ali jih bodo prevzele nepovezane in povezane osebe.
11. člen
(izvedene funkcije)
Funkcije, ki jih izvajajo osebe iz 8. člena tega pravilnika, vključujejo:
– oblikovanje,
– proizvajanje oziroma izdelavo,
– sestavljanje,
– raziskovanje in razvoj,
– servisiranje,
– nabavljanje,
– oglaševanje,
– financiranje,
– druge funkcije.
12. člen
(porabljena sredstva)
Opredelitev porabljenih sredstev iz 8. člena tega pravilnika vključuje:
1. vrsto sredstev:
– proizvajalna in druga oprema,
– neopredmetena sredstva,
– druga sredstva;
2. značilnosti sredstev:
– lastništvo,
– starost,
– tržno vrednost,
– lokacijo,
– varovanje premoženjskih pravic,
– druge značilnosti.
13. člen
(prevzeta tveganja)
Opredelitev prevzetih tveganj iz 8. člena tega pravilnika vključuje:
– tržna tveganja,
– tveganja izgub, ki bi lahko nastale v povezavi z investicijo in uporabo sredstev,
– tveganja uspeha ali neuspeha vlaganja v raziskave in razvoj,
– finančna tveganja,
– kreditna tveganja,
– druga tveganja.
14. člen
(pogodbeni pogoji)
(1) Pri analizi pogodbenih pogojev je potrebno ugotoviti, kako se dogovorjeni pogodbeni pogoji v povezani transakciji ali transakcijah med povezanima osebama oziroma osebami razlikujejo od pogojev v primerljivi nepovezani transakciji ali transakcijah med nepovezanima osebama ali osebami.
(2) Pogoji transakcije (na primer porazdelitev tveganj, odgovornosti in koristi med udeležence transakcije) se ugotovijo na podlagi dejanskega ravnanja in na podlagi pogodbe oziroma druge dokumentacije, ki dokazuje pogoje transakcije.
(3) Če pogodbeni pogoji v pisni obliki ne obstajajo, se ti pogoji med povezanimi osebami ugotovijo na podlagi njihovega ravnanja in skladu z ekonomskimi načeli, ki običajno obstajajo med nepovezanimi osebami.
15. člen
(ekonomske okoliščine)
Opredelitev ekonomskih okoliščin iz 8. člena tega pravilnika vključuje preučitev relevantnih dejavnikov, ki določajo primerljivost trgov. Ti dejavniki so:
– geografska lokacija trgov,
– velikost trgov,
– stopnja konkurence na trgih in relativni konkurenčni položaji kupcev in prodajalcev,
– razpoložljivost (dostopnost) nadomestnih sredstev oziroma storitev,
– intenzivnost povpraševanja in ponudbe na celotnem trgu in v določenih pomembnih regijah,
– kupna moč potrošnikov,
– vrsta in stopnja regulacije trga s strani države,
– stroški proizvodnje oziroma izdelave, vključno s stroški zemljišč, dela in kapitala,
– transportni stroški,
– raven poslovanja na trgu,
– datum in čas za izvedbo transakcij,
– druge okoliščine.
16. člen
(poslovne strategije)
(1) Opredelitev poslovnih strategij iz 8. člena tega pravilnika vključuje:
– inovacije in razvoj novih izdelkov,
– stopnjo diverzifikacije,
– izogibanje tveganjem,
– oceno sprememb v oblikovanju politike,
– vpliv obstoječe in načrtovane delovne zakonodaje na strategije,
– strategije povečevanja tržnega deleža,
– druge strategije.
(2) Pri opredelitvi poslovnih strategij iz prvega odstavka tega člena je potrebno proučiti, ali ravnanje povezanih oseb ni v nasprotju s sprejetimi strategijami in ali stroški navedenih strategij bremenijo povezane osebe na način, ki bi v primerljivih okoliščinah veljal med nepovezanimi osebami.
III. OCENJEVANJE POSAMEZNIH IN KOMBINIRANIH TRANSAKCIJ
17. člen
(ocenjevanja posameznih in kombiniranih transakcij)
(1) Primerljive tržne cene se določajo na podlagi ocenjevanja posameznih transakcij na ločeni osnovi.
(2) Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena, se lahko primerljive tržne cene določijo na podlagi kombiniranih transakcij, pod pogojem, da so posamezne transakcije med seboj povezane ali izhajajo ena iz druge tako, da zaradi povezave ali izhajanja ene transakcije iz druge ocenjevanje posameznih transakcij na ločeni osnovi ni primerno.
IV. UPORABA RAZPONA PRIMERLJIVIH TRŽNIH CEN
18. člen
(uporaba razpona primerljivih tržnih cen)
(1) Če je rezultat uporabe metode ali metod za določanje primerljive tržne cene več enako verjetnih zneskov primerljive tržne cene (na primer več cen ali več dodatkov na stroške) oziroma razpon primerljivih tržnih cen, se lahko te zneske oziroma razpon uporabi, če so metode, na podlagi katerih so bili ugotovljeni zneski oziroma razpon, relativno zanesljive in informacije, uporabljene pri uporabi različnih metod, primerno kvalitetne.
(2) Primerljivo tržno ceno se določi:
– če je bilo ugotovljeno več enako verjetnih zneskov primerljive tržne cene (na primer več cen ali več dodatkov na stroške), se izmed vseh ugotovljenih zneskov izračuna aritmetično povprečje,
– če je bil ugotovljen razpon primerljive tržne cene, se na podlagi zneskov zgornje in spodnje meje razpona izračuna aritmetično povprečje,
– če je bilo ugotovljeno več razponov primerljive tržne cene, se na podlagi zneskov vseh zgornjih in spodnjih mej razponov izračuna skupno aritmetično povprečje vseh razponov.
V. VPLIV VLADNIH POLITIK
19. člen
(vpliv vladnih politik)
(1) Pri določanju primerljive tržne cene in opredeljevanju razlogov odstopanja cene zavezanca od primerljive tržne cene mora zavezanec upoštevati morebitne vplive vladne politike oziroma politik na določanje višine transfernih cen zavezanca.
(2) Vladne politike iz prvega odstavka tega člena so zlasti usmerjanje cen in obrestnih mer, subvencije, nadzor nad plačami in druge politike.
VI. POSEBNOSTI PRI DOLOČANJU PRIMERLJIVE TRŽNE CENE PRI STORITVAH
20. člen
(posebnosti v zvezi s storitvami)
(1) Šteje se, da je bila storitev med povezanimi osebami opravljena, če bi bila nepovezana oseba pripravljena kupiti to storitev od druge nepovezane osebe ali če bi bila nepovezana oseba pripravljena sama opraviti to storitev.
(2) Storitve med povezanimi osebami, za katere se določajo primerljive tržne cene, so primeroma:
– administrativne storitve (načrtovanje, računovodstvo, revizija, pravne storitve in podobne),
– finančne storitve (posojilne pogodbe, nadzor nad denarnimi tokovi in podobno),
– storitve v obliki pomoči na področjih proizvodnje, nabave, distribucije in trženja ter
– storitve v zvezi z zaposlovanjem in zaposlenimi (kadrovanje, izobraževanje in podobno).
(3) Pri določanju primerljive tržne cene za storitve se uporablja metoda primerljivih prostih cen, kadar se storitve, ki so primerljive s storitvami, ki so predmet transakcije med povezanimi osebami, opravljajo tudi med nepovezanimi osebami ali če se takšne storitve zagotavljajo tudi nepovezanim osebam v podobnih okoliščinah, kot se zagotavljajo povezanim osebam.
(4) Če se primerljiva tržna cena določa z metodo dodatka na stroške, se uporabi:
– način neposrednega določanja, če so stroški ugotovljivi za posamezne storitve, ali
– način posrednega določanja, če metode neposrednega določanja ni mogoče uporabiti zaradi nepraktičnosti oziroma če transakcije storitev med povezanimi osebami niso določljive (na primer, če so stroški za te storitve vsebovani v stroških oziroma ceni večje transakcije ali če stroški sploh niso porazdeljeni med povezanimi osebami).
(5) Če storitve, ki se zagotovijo povezanim osebam, spadajo v glavno poslovno aktivnost izvajalca storitve in se zagotavljajo tako povezanim osebam kot nepovezanim osebam, se, ob uporabi metode dodatka na stroške, uporablja pristop neposrednega določanja primerljive tržne cene.
(6) Če stroški, ki se jih pripisuje posamezni storitvi, niso določljivi neposredno, se za določanje primerljive tržne cene, ob uporabi metode dodatka na stroške, uporabi pristop posrednega določanja, in sicer z uporabo:
– primernega ključa za porazdelitev stroškov, ki temelji na dejstvih in okoliščinah vsakega posameznega primera opravljanja storitve,
– realne porazdelitve stroškov.
21. člen
(uveljavitev)
Ta pravilnik začne veljati 1. januarja 2005.
Št. 423-02-27/2004
Ljubljana, dne 1. decembra 2004.
EVA 2004-1611-0236
dr. Dušan Mramor l. r.
Minister
za finance