Uradni list

Številka 56
Uradni list RS, št. 56/2003 z dne 13. 6. 2003
Uradni list

Uradni list RS, št. 56/2003 z dne 13. 6. 2003

Kazalo

2787. Pravilnik o projektiranju, gradnji in vzdrževanju stabilnih naprav električne vleke enosmernega sistema 3 kV, stran 6582.

Na podlagi tretjega odstavka 15. člena zakona o varnosti v železniškem prometu (Uradni list RS, št. 85/00) izdaja minister za promet
P R A V I L N I K
o projektiranju, gradnji in vzdrževanju stabilnih naprav električne vleke enosmernega sistema 3 kV
I. UVODNE DOLOČBE
1. člen
(Vsebina pravilnika)
(1) Ta pravilnik določa pogoje za projektiranje in gradnjo stabilnih naprav električne vleke enosmernega sistema 3 kV ter pogoje za njihovo vzdrževanje za celotno območje Republike Slovenije.
(2) Pravilnik se ne nanaša na napajalne daljnovode, za katere velja pravilnik o tehničnih normativih za graditev nadzemnih elektroenergetskih vodov z nazivno napetostjo 1 kV do 400 kV (Uradni list SFRJ, št. 65/88), na naprave v visokonapetostnem postroju elektronapajalnih postaj, za katere velja pravilnik o tehničnih normativih za elektroenergetske postroje nazivne napetosti nad 1000 V (Uradni list SFRJ, št. 4/74 in 13/78), ter na nizkonapetostne električne instalacije, za katere velja pravilnik o tehničnih normativih za nizkonapetostne električne instalacije (Uradni list SFRJ, št. 53/88).
2. člen
(Stabilne naprave električne vleke)
Stabilne naprave električne vleke v smislu določil tega pravilnika so:
– železniški napajalni daljnovodi,
– elektronapajalne postaje,
– vozno omrežje,
– naprave za daljinsko vodenje stabilnih naprav električne vleke.
3. člen
(Pomen izrazov)
V tem pravilniku uporabljeni izrazi imajo naslednji pomen:
1. Avtomatsko zatezanje vodnikov voznih vodov je vpenjanje vodnikov voznih vodov na nosilne konstrukcije posredno preko naprav za avtomatsko zatezanje, ki poskrbijo, da so natezne napetosti v vodnikih neodvisne od temperature.
2. Center za daljinsko vodenje (CVP) je operativni center za vodenje obratovanja, iz katerega elektroenergetski dispečer daljinsko vodi stabilne naprave električne vleke.
3. Čvrsta točka voznega voda je mesto v polnokompenziranem ali polkompenziranem voznem vodu, na katerem sta kontaktna vodnika (vodnik) voznega voda čvrsto vpeta tako, da je onemogočen njun vzdolžen pomik glede na tir.
4. Čvrsto zatezanje voznega voda je vpenjanje vodnikov voznega voda neposredno na nosilno konstrukcijo, pri čemer je natezna napetost v posameznih vodnikih voznega voda odvisna od temperature.
5. Daljinsko vodenje (DV) je proces daljinskega nadzora, odločanja in krmiljenja oddaljenih naprav in postrojev z enega ali več mest na osnovi informacij, ki se prenašajo s pomočjo telekomunikacijske tehnike.
6. Elektroenergetski dispečer (EDD) je delavec v centru za daljinsko vodenje stabilnih naprav električne vleke, ki opravlja operativne naloge v zvezi z uporabo in vzdrževanjem teh naprav.
7. Elektronapajalna postaja (ENP) je elektroenergetski postroj, v katerem se izmenična napetost iz elektrogospodarskega omrežja transformira na nižjo napetost in usmeri v enosmerno napetost ter nato preko stikal dovaja na vozno omrežje.
8. Elektrovlečno vozilo (EVV(o)) je vozilo, ki za vleko uporablja elektromotorni pogon in nima svojega lastnega vira energije, ampak se napaja z električno energijo iz voznega omrežja s pomočjo svojih odjemnikov toka.
9. Enosmerni sistem 3 kV je sistem električne vleke, pri katerem se elektrovlečna vozila napajajo z enosmerno napetostjo 3 kV.
10. Izolirana tirnica je del tirnega traku, ki omogoča kontrolo zasedenosti tirov, kretnic in progovnih odsekov.
11. Keravnična vrv je kovinska vrv, ki je nameščena na nosilne konstrukcije voznega omrežja in služi kot zaščita voznega omrežja pred atmosferskimi praznitvami.
12. Kontaktni vodnik je vodnik voznega voda, izdelan v obliki profilirane bakrene žice, ki je postavljen v voznem vodu tako, da pride dvignjeni odjemnik toka elektrovlečnega vozila z njim v stik.
13. Ločilec (odsekovni izolator) je električna meja med delom voznega voda, napajanega preko enega stikala, in delom voznega voda, napajanega preko drugega stikala. Služi za prehod elektrovlečnih vozil z enega dela voznega voda na drugi del voznega voda pod obremenitvijo, če sta oba dela voznega voda pod napetostjo.
14. Ločišče je električna in mehanska meja med voznim vodom odseka odprte proge in odseka postaje.
15. Napajalni vod voznega omrežja je dodatni vod na enotirni progi, ki povezuje elektronapajalne postaje z voznim omrežjem na postajah.
16. Natezna razpetina je razpetina, ki je med nateznim in prvim vmesnim drogom voznega omrežja.
17. Natezni drog je skupno ime za tiste točke obešanja enega voznega voda, na katerem poteka natezanje konca drugega voznega voda.
18. Nekompenzirani vozni vod je vozni vod, pri katerem se tako nosilna vrv kot kontaktna vodnika (vodnik) zatezajo čvrsto.
19. Nevtralni (mrtvi) vod je del voznega voda, omejen z dvema ločilcema, brez možnosti napajanja ali zmožnostjo napajanja preko stikala voznega omrežja. V rednem pogonskem stanju le-ta ni pod napetostjo in ni ozemljen. Elektrovlečno vozilo mora pod mrtvim vodom v rednem pogonskem stanju voziti z izklopljenim glavnim stikalom.
20. Nosilna vrv je vodnik voznega voda iz elektrolitskega bakra, ki se v obešalnih točkah obeša na nosilne konstrukcije voznega omrežja in ki preko obešalk nosi enega ali dva kontaktna vodnika.
21. Obhodni vod voznega omrežja je tak vod, ki omogoča električno povezovanje dveh odsekov voznih vodov mimo odseka voznega voda, ki se nahaja med njima.
22. Odjemnik toka (OT) je naprava na strehi elektrovlečnega vozila, ki služi za odjemanje toka s kontaktnega vodnika.
23. Os statičnega odjemnika toka je linija, ki jo opisuje srednja točka drsalke statičnega odjemnika, ko se le-ta giblje vzdolž proge.
24. Ozemljitev je električna prevodna zveza prevodnih delov in konstrukcij z zemljo, vzpostavljena z ozemljilom. Pogojno se pod pojmom ozemljitve razume tudi električna prevodna zveza prevodnih delov naprav in konstrukcij s tirnico – povratnim vodom, čeprav se taka zveza tehnično opredeljuje kot zaščitna vez s povratnim vodom.
25. Poligoniranje je fiksno vpenjanje voznega voda (kontaktnega vodnika in nosilne vrvi) preko ročic in poligonacijskih izolatorjev od osi tira (simetrala tira) v eno in drugo stran.
26. Polkompenzirani vozni vod je vod pri katerem je nosilna vrv zatezana čvrsto, kontaktna vodnika (vodnik) pa sta zatezana avtomatsko.
27. Polnokompenzirani vozni vod je vod, pri katerem so tako nosilna vrv kot kontaktna vodnika (vodnik) zatezani avtomatsko.
28. Pooblaščeni upravljavec je pravna oseba, s katero upravljavec sklene v imenu in za račun države pogodbo o opravljanju gospodarske javne službe iz 11. člena zakona o železniškem prometu (Uradni list RS, št. 110/02).
29. Povratni vod je neizolirana tirnica, ki služi kot povratni vodnik, na katerega se direktno ali posredno priključujejo prevodni deli naprav in konstrukcij, ki ne pripadajo obratovalnemu tokokrogu in ki lahko zaradi okvare pridejo pod napetost.
30. Razpetina je razmak med dvema sosednjima točkama obešanja voznega voda.
31. Revizija je periodični pregled elektroenergetskih postrojev in naprav, ki se opravlja zaradi ugotavljanja stanja in obratovalne sposobnosti postrojev in naprav.
32. Sistemska višina voznega voda je razdalja med osjo nosilne vrvi in osjo kontaktnega vodnika na mestu vpetja le-tega.
33. Stabilne naprave električne vleke (SNEV) predstavljajo sistem elektroenergetskih naprav in napeljav, potrebnih za obratovanje električne vleke.
34. Statični odjemnik toka je namišljeni odjemnik toka elektrovlečnega vozila, katerega drsalka je vedno vzporedna z ravnino, ki se dotika zgornjih robov obeh tirnic, srednja točka njegove drsalke pa je vedno v vertikalni ravnini, ki je postavljena v os tira.
35. Stikalo na voznem omrežju je skupni naziv za ločilnik in odklopni ločilnik, s katerima se zanesljivo doseže v izklopljenem položaju varnostna razdalja med polom pod napetostjo in polom brez napetosti.
36. Stikalničar elektronapajalne postaje je delavec, ki neposredno vodi obratovanje znotraj elektronapajalne postaje, posredno pa tudi stikala na prometnih mestih.
37. Tokovna vez je bakrena vrv, nameščena med kontaktni vodnik in nosilno vrv ter služi za prevajanje obremenilnega toka.
38. Upravljavec javne železniške infrastrukture (v nadaljnjem besedilu: upravljavec) je oseba javnega prava, ki je odgovorna za pripravo, organizacijo in vodenje gradnje ter vzdrževanja javne železniške infrastrukture, vodenje prometa na njej in za gospodarjenje z njo.
39. Varnostna razdalja je najmanjša dopustna oddaljenost vodnika oziroma dela pod napetostjo od dela brez napetosti v katerikoli smeri pri temperaturi +40C in obtežitvi zaradi vetra od 0 do polne vrednosti.
40. Vmesna razpetina je razpetina med dvema sosednjima vmesnima drogovoma, v kateri je lahko na določenem krajšem delu odjemnik toka v hkratnem dotiku s kontaknima vodnikoma obeh voznih vodov.
41. Vmesni drog je skupno ime za tiste točke obešanja voznih vodov, kjer sta nameščeni po dve opremi za obešanje, od katerih nosi vsaka enega od dveh voznih vodov, ki se na takšnih mestih medsebojno prekrivata.
42. Vmesno polje voznih vodov je del voznega omrežja, na katerem poteka vozni vod enega zateznega polja vzporedno z voznimi vodi sosednjega zateznega polja. V vmesnem polju sta vozna voda sosednjih zateznih polj mehansko ločena, omogočen pa je nemoten prehod odjemnika toka z enega na drugo polje.
43. Vozni vod (VV) služi za napajanje elektrovlečnih vozil z električno energijo. Sestavljen je iz ene ali dveh nosilnih vrvi, enega ali dveh kontaktnih vodnikov, tokovnih vezi, obešalk in spojnega materiala.
44. Vozno omrežje (VO) je del stabilnih naprav električne vleke, ki prenaša električno energijo iz elektronapajalnih postaj do elektrovlečnih vozil.
45. Zaščitni vod je vod, ki je redno brez napetosti in je ozemljen. Elektrovlečno vozilo pa ga mora prepeljati s spuščenim odjemnikom toka.
46. Zatezno polje voznega voda je del voznega voda, katerega konca sta vpeta na drog voznega omrežja togo ali preko škripčevja.
47. Zbiralka je vodnik z majhno impedanco, na katerega je mogoče posamično priključiti več tokokrogov.
48. Zunanja karakteristika elektronapajalne postaje predstavlja enosmerno napetost na enosmernih zbiralkah kot funkcijo bremenskega toka U(n) = f (I(n)).
49. Zvezni vod je vod, ki po stikalu povezuje napajalni oziroma obhodni vod z voznim vodom postaje.
4. člen
(Upoštevanje določb drugih predpisov)
(1) Pri projektiranju, gradnji in vzdrževanju SNEV se morajo poleg določil tega pravilnika upoštevati tudi določila drugih veljavnih predpisov s področja projektiranja in gradnje elektroenegetskih objektov, tako da se zagotovi varen in urejen železniški promet.
(2) Pri projektiranju, gradnji, modernizaciji in vzdrževanju SNEV je treba poleg določil tega pravilnika upoštevati zakon o varnosti v železniškem prometu (Uradni list RS, št. 85/00), zakon o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02), priznana tehnična pravila stroke in pogoje, določene z zakoni in z ratificiranimi mednarodnimi sporazumi, katerih sopodpisnica je Republika Slovenija, obvezne objave UIC, slovenske nacionalne standarde in tehnične specifikacije ter druge tehnične predpise, ki se nanašajo na SNEV.
(3) Minister pristojen za promet, v soglasju z ministrom pristojnim za trg, objavi v Uradnem listu Republike Slovenije seznam slovenskih nacionalnih standardov in/ali tehničnih specifikacij, ki ustvarjajo domnevo o skladnosti sestavnih delov SNEV z zahtevami tega pravilnika.
(4) Šteje se, da so posamezni deli ali naprave SNEV skladni z zahtevami tega pravilnika, če ustrezajo v pravilniku navedenim določilom, seznamu slovenskih nacionalnih standardov in/ali tehničnih specifikacij iz prejšnjega odstavka ter obveznim objavam UIC.
(5) Za vsak del ali napravo, ki se vgradi v SNEV, mora dobavitelj ali proizvajalec predložiti izjavo o skladnosti, preskusno poročilo, certifikat ali drugo listino o skladnosti, s katerim na lastno odgovornost potrdi, da del ali naprava ustreza tehničnim in drugim zahtevam standarda in da je bila skladnost s tehničnimi zahtevami ugotovljena po predpisanih postopkih. Dobavitelj mora zagotoviti tudi označitev s predpisanimi znaki skladnosti.
(6) Šteje se, da so SNEV urejene, kadar vsi elementi SNEV in SNEV kot celota ustrezajo določilom tega pravilnika.
(7) Posamezni deli SNEV se smejo vgrajevati v proge in vključevati v železniški promet le, če izpolnjujejo določila tega pravilnika. V primeru, da so podani utemeljeni ekonomski in tehnični razlogi, lahko na predlog pooblaščenega upravljavca, upravljavec odobri vgraditev nestandardnih elementov ali naprav SNEV, če njihova uporaba ni predvidena že s samim pravilnikom.
II. PROJEKTIRANJE IN GRADNJA VOZNEGA OMREŽJA
VODNIKI
5. člen
(Temperaturni pogoji pri dimenzioniranju vodnikov voznega omrežja)
(1) Vodniki voznega omrežja se dimenzionirajo za naslednje temperaturne pogoje:
– najnižja temperatura zraka -20 °C,
– najvišja temperatura zraka 40 °C,
– temperatura zraka, pri kateri nastopi na vodih dodatna obtežba, je -5 °C.
6. člen
(Dodatna obtežba na vodnikih voznega omrežja)
(1) Zaradi specifičnih razmer pri uporabi (tresenje in nihanje vodnikov, pritisk odjemnika toka pri prehodu elektrovlečnega vozila) se pri dimenzioniranju vodnikov voznega voda dodatna obtežba ne upošteva.
(2) Pri dimenzioniranju drugih vodnikov je treba upoštevati dodatno obtežbo zaradi ivja, ledu ali mokrega snega. Upošteva se, da deluje teža bremena navpično navzdol in se torej prišteva k teži vodnikov.
(3) Za normalno dodatno obtežbo “g” se vzame največja dodatna obtežba, ki se na obravnavani trasi pojavlja povprečno vsakih pet let, vendar ne manjša kot:
g = 1,8 (d)1/2 [N/m],
kjer je “d” premer vodnika v milimetrih.
(4) Za presojo dodatne obtežbe, ki se upošteva pri izračunu vodnikov, se uporabljajo podatki, ki se dobijo od hidrometeorološke službe, ter izmerjene vrednosti na obstoječih nadzemnih vodih vzdolž projektirane trase.
7. člen
(Prerezi vodnikov)
(1) Prerezi bakrenih vodnikov morajo biti tako veliki, da njihova skupna temperatura zaradi segrevanja s tokom ne preseže +80 °C, pri čemer se računa s temperaturo okolja +40 °C in hitrostjo gibanja zraka 0,6 m/s.
(2) Vodniki iz zlitin bakra z drugimi kovinami (na primer s srebrom) lahko dosežejo višjo skupno temperaturo. Pri določevanju presekov teh vodnikov se za maksimalno dovoljeno skupno temperaturo vodnika upoštevajo vrednosti iz standarda, na podlagi katerega je konkretni vodnik izdelan.
8. člen
(Mehanska napetost)
(1) Največja obratovalna mehanska napetost, to je napetost, večja od računskih vrednosti, ki jih vodoravna komponenta natezne napetosti v vodniku doseže pri temperaturi -5 °C z normalno dodatno obtežbo ali pri temperaturi -20 °C brez dodatne obtežbe, ne sme presegati vrednosti normalne dopustne napetosti.
(2) Za normalno dopustno mehansko napetost se šteje 35% računske porušitvene napetosti za uporabljeni material. Ta vrednost ne sme biti prekoračena niti pri obrabljenem kontaktnem vodniku.
(3) Pri izračunu mehanskih napetosti se za fizikalne lastnosti materiala, iz katerega so posamezni vodniki, uporabijo vrednosti iz standarda, na podlagi katerega je konkretni vodnik izdelan. V primeru, da za posamezne vodnike ni ustreznega standarda, se upoštevajo podatki, ki jih podaja proizvajalec konkretnega vodnika.
9. člen
(Kontaktni vodnik voznega voda)
(1) Za izdelavo kontaktnega vodnika se uporabi profilirani trdovlečeni baker ali zlitina bakra s srebrom.
(2) Standardna preseka kontaktnega vodnika sta 100 mm2 oziroma 150 mm2.
(3) Kontaktni vodnik mora biti dobavljen v dolžinah, ki ustrezajo dolžini zateznih polj voznih vodov. Podaljševanje novega kontaktnega vodnika znotraj enega zateznega polja s sponkami ni dovoljeno.
10. člen
(Nosilna vrv voznega voda)
(1) Za izdelavo nosilne vrvi se uporabi baker ali zlitine bakra.
(2) Standardni preseki nosilne vrvi so naslednji:
– 70 mm2 (19 žic premera 2,10 mm),
– 120 mm2 (19 žic premera 2,80 mm),
– 150 mm2 (37 žic premera 2,35 mm).
(3) Nosilna vrv mora biti dobavljena v dolžinah, ki ustrezajo dolžini zateznih polj voznih vodov. Podaljševanje nove nosilne vrvi s sponkami ni dovoljeno.
11. člen
(Drugi vodniki)
(1) To so vodniki za izvedbo ozemljitev, vodniki za napajalne in obhodne vode, vodniki za povečanje preseka voznega voda in keravnična vrv. Ti vodniki so lahko izdelani kot bakrene vrvi, vrvi iz zlitin bakra, jeklene ali aluminijeve vrvi.
(2) Standardni preseki naštetih vodnikov so naslednji:
– 35 mm2 (7 žic premera 2,50 mm),
– 50 mm2 (7 žic premera 3,00 mm),
– 70 mm2 (19 žic premera 2,10 mm),
– 95 mm2 (19 žic premera 2,50 mm),
– 120 mm2 (19 žic premera 2,80 mm),
– 150 mm2 (37 žic premera 2,25 mm),
– 185 mm2 (37 žic premera 2,50 mm),
– 240 mm2 (61 žic premera 2,25 mm).
(3) Glede kakovosti in dimenzij morajo vodniki, obravnavani v predhodnih členih, ustrezati najmanj zahtevam ustreznega standarda navedenega v 199. členu tega pravilnika (standardi in tehnične specifikacije). Tudi minimalni pogoji za prevzem navedenih vodnikov so podani v ustreznih standardih navedenih v 199. členu tega pravilnika.
12. člen
(Vrv za tokovne vezi voznega voda)
(1) Vrvi za tokovne vezi morajo biti finožične, izdelane iz bakra ali bakrene zlitine.
(2) Za tokovne vezi se lahko uporablja tudi nestandardna bakrena vrv preseka 86,5 mm2
(37 žic s premerom 1,7 mm).
NOSILNE KONSTRUKCIJE VOZNEGA OMREŽJA
13. člen
(Vrste nosilnih konstrukcij voznega omrežja)
(1) Za nosilne konstrukcije voznega omrežja se uporabljajo:
– drogovi in portali, izdelani iz jeklenih profilov kot predalčne konstrukcije;
– drogovi izdelani iz jeklenih brezšivnih cevi;
– armiranobetonski drogovi.
(2) Drogovi se delijo na:
– nosilne, ki služijo le za nošenje vodnikov, in
– zatezne, na katerih je izvedeno zatezanje enega ali več vodnikov. Ti drogovi se lahko mehansko razbremenjujejo s sidranjem.
(3) Pri zamenjavah ali postavitvi dodatnih drogov na obstoječih elektrificiranih progah je treba vgrajevati drogove enakega tipa, kot so obstoječi. Če to ni mogoče, se lahko izjemoma uporabi tip drogov, ki se po videzu najmanj razlikujejo od obstoječih. Nov tip drogov se lahko uporabi le, če gre za zamenjavo vseh drogov na odseku proge v dolžini vsaj enega zateznega polja voznega voda, ali pri novogradnji na odseku proge, daljšem od 1000 m oziroma na celotnem območju prometnega mesta.
(4) V predorih ali ko so nad progo zgrajeni različni objekti, je dovoljeno obešanje vodnikov VO na posebne konstrukcije, ki so sidrane v obok predora oziroma objekt.
14. člen
(Dimenzioniranje nosilnih konstrukcij voznega omrežja)
(1) Nosilne konstrukcije morajo biti dimenzionirane tako, da obremenitev materiala pri kakršnikoli obtežbi ne preseže meje dopustne obremenitve. Deformacija droga po obremenitvi lahko znaša do 2,2% proste dolžine droga. Nosilne konstrukcije se dimenzionirajo na normalno obtežbo.
(2) Pri dimenzioniranju nosilnih konstrukcij je potrebno upoštevati tudi 50% rezervo zaradi dodatnih obtežb, do katerih bo prišlo v prihodnosti zaradi sprememb v samem ustroju VO in zahtev po napenjanju dodatnih vodnikov po nosilnih konstrukcijah.
(3) Izjemoma je dovoljeno drogove vozne mreže uporabiti tudi za nošenje srednjenapetostnih ali visokonapetostnih elektroenergetskih vodov za potrebe napajanja elektronapajalnih postaj vleke. Tako rešitev odobri na podlagi strokovne utemeljitve projektanta in na predlog pooblaščenega upravljavca, upravljavec. V tem primeru se predvidijo posebni, daljši drogovi vozne mreže, obremenitve drogov zaradi nošenja elektroenergetskih vodov pa se upoštevajo v normalnih obtežbah drogov.
(4) Pri izračunu mehanskih napetosti se za fizikalne lastnosti materiala, iz katerega so nosilne konstrukcije, uporabijo vrednosti iz standarda za material, iz katerega je konkretna konstrukcija izdelana.
15. člen
(Dovoljena odstopanja v izmerah drogov voznega omrežja)
(1) Odstopanja pri dolžini:
– drogov daljših od 10 m: ±15 mm;
– drogov krajših od 10 m: ±10 mm;
– odstopanja prečnih dimenzij: ±2,5 mm;
– dovoljena ukrivljenost droga je največ 0,1% dolžine droga.
16. člen
(Obtežbe)
(1) Normalne obtežbe nosilnih konstrukcij VO so:
– lastna teža nosilne konstrukcije, nosilne in pritrdilne opreme, izolatorjev, vodnikov itd.;
– sila, ki jo povzroča tlak vetra na nosilno konstrukcijo in na vse vodnike;
– prečne komponente (glede na os proge) vlečnih sil v vseh vodnikih;
– teža dodatne obtežbe na vseh vodnikih, razen na vodnikih voznega voda.
17. člen
(Obremenitev konstrukcij zaradi vetra)
(1) Obremenitev zaradi vetra je zmnožek dejanske površine objekta, na katero ta deluje, tlaka vetra in koeficienta delovanja vetra. Pri tem se vzame, da je smer vetra vodoravna, obremenitev zaradi vetra pa pravokotna na prizadeto površino.
(2) Koeficienti delovanja vetra na posamezne dele VO so:
– za drogove s štirikotnim prerezom                             1,4
– za drogove z šesterokotnim ali osmerokotnim
  prerezom                                                      1,0
– za drogove okroglega prereza                                  0,7
– za predalčne drogove iz profiliranega jekla
  v ravnini                                                     1,4
– za predalčne drogove iz cevi v ravnini                        1,1
– za štirikotne predalčne drogove iz profiliranega
  jekla                                                         2,6
– za štirikotne predalčne stebre iz cevi                        2,0
– za trikotne predalčne drogove iz profiliranega
  jekla                                                         2,8
– za vodnike in zaščitne vrvi                                   1,0
18. člen
(Tlak vetra)
(1) Pri izračunu obremenitve zaradi vetra se normalno vzame tlak vetra 500 Pa, kar ustreza hitrosti vetra približno 100 km/h.
(2) Na delu Notranjske, delu Goriške in v Obalno-kraški pokrajini se pri izračunu obremenitev zaradi vetra vzame tlak vetra 900 Pa, kar ustreza hitrosti vetra približno 137 km/h. Točno mejo tega področja dobimo, če na zemljevidu povežemo s premicami naslednje geografske točke: vrh Snežnika, Postojno, vrh Nanosa (Pleša), Col, Predmejo, Anhovo in Čedad v Italiji. Južno in zahodno od te meje je področje z večjo obremenitvijo zaradi vetra (900 Pa).
19. člen
(Postavitev drogov voznega omrežja)
(1) Drogovi se postavljajo:
– na odprti enotirni progi na strani tira, na kateri je manj ovir in kjer ni pričakovati gradnje drugega tira;
– na odprti dvotirni progi na zunanji strani obeh tirov;
– na prometnih mestih na enotirni progi ob glavnem prevoznem tiru;
– na prometnih mestih na dvotirni progi na zunanji strani obeh glavnih prevoznih tirov;
– na slepih tirih najmanj 30 m od tirnega zaključka.
(2) Postavitev drogov mora zagotoviti mehansko ločitev voznih vodov obeh tirov dvotirne proge oziroma obeh glavnih prevoznih tirov prometnega mesta.
(3) Izjemoma lahko zaradi pomanjkanja prostora en drog nosi vozne vode obeh tirov dvotirne proge oziroma vozne vode obeh glavnih prevoznih tirov na prometnem mestu. Tako rešitev odobri na podlagi strokovne utemeljitve projektanta pristojna strokovna služba pooblaščenega upravljavca.
20. člen
(Razdalja drogov voznega omrežja od osi tira)
(1) Normalna razdalja drogov voznega omrežja od osi tira je na odprti progi in na prometnih mestih najmanj:
– 2,50 m za tir v premi in drogove, postavljene na zunanji strani loka;
– 2,60 m za drogove, postavljene na notranji strani loka z nadvišanjem tirnic do 50 mm;
– 2,70 m za drogove, postavljene na notranji strani loka z nadvišanjem tirnic od 51 do 100 mm;
– 2,80 m za drogove, postavljene na notranji strani loka z nadvišanjem tirnic od 101 do 150 mm.
Pri določitvi razdalje drogov od osi tira je treba upoštevati tudi določila pravilnika o pogojih za projektiranje gradnjo in vzdrževanje zgornjega ustroja železniških prog in pravilnika o pogojih za projektiranje gradnjo in vzdrževanje spodnjega ustroja železniških prog.
(2) Minimalna razdalja drogov voznega omrežja od osi tira mora biti 2,20 m, razen na potniških peronih, kjer mora biti minimalna razdalja 3,00 m.
(3) Podane vrednosti veljajo za razdaljo med notranjim robom droga in osjo tira, merjeno na višini gornjega roba tirnice (GRT). Za drogove, ki so nameščeni na notranji strani tirne krivine, je potrebno zagotoviti minimalno razdaljo od osi tira na višini 3,05 m nad GRT, upoštevaje nagib železniškega vozila zaradi nadvišanja zunanje tirnice in upoštevaje tangento, ki jo tvorijo železniška vozila na dani tirni krivini.
(4) Pri projektiranju voznega omrežja, ki zajema tudi postavitev novih drogov vozne mreže, je potrebno upoštevati normalne razdalje drogov od osi tirov. Vsako odstopanje od teh razdalj mora biti v projektu posebej utemeljeno in se potrdi v procesu revizije projekta.
Da bi se zagotovila minimalna razdalja droga od osi tira 2,20 m tudi po večletnem vzdrževanju gornjega ustroja proge, se je potrebno izogibati postavljanju novih drogov vozne mreže na minimalno razdaljo od tira.
(5) Odstavki 1 do 4 tega člena veljajo tudi za nosilne stebre portalov.
21. člen
(Prednagib drogov voznega omrežja)
Pri postavljanju se morajo drogovi postaviti s tolikšnim prednagibom pravokotno na tir, da se ti po obremenitvi z normalno stalno obremenitvijo izravnajo v vertikalni položaj.
22. člen
(Napisi na nosilnih konstrukcijah voznega omrežja)
Vse nosilne konstrukcije morajo biti opremljene z atmosfersko obstojnimi podatki o tipu nosilne konstrukcije in proizvajalcu. Poleg tega morajo biti nosilne konstrukcije opremljene najmanj še z naslednjimi podatki:
– opozorilnim znakom za nevarnost pred električno napetostjo (elektrotehnična puščica);
– zaporedno številko droga.
TEMELJI
23. člen
(Oblika, materiali in načini temeljenja)
(1) Temelji nosilnih konstrukcij in sider so blokovni in enakega prečnega prereza po celi višini. Tlorisni prerez je lahko kvadratne ali pravokotne oblike. V slabo nosilnih tleh se izjemoma lahko izvedejo tudi stopničasti temelji.
(2) Material za temelje je praviloma armirani beton. Marka betona naj ne bo nižja od MB 30, pri čemer mora biti beton vročinsko odporen (OMO-50 ali OMO-100, glede na geografsko področje).
(3) Temelji so plitvo temeljeni, pri čemer mora dno temelja segati pod mejo zmrzovanja. Pri izrazito slabih temeljnih tleh je dovoljeno globoko temeljenje (jet-grounting, mikropiloti ipd.).
24. člen
(Gabariti)
(1) Zgornji rob temelja nosilnih konstrukcij, oddaljenih od osi tira do vključno 3,00 m, mora biti na koti gornjega roba praga (GRP). Pri tirih v loku se ta kota nanaša na višino praga v osi tira. Pri nosilnih konstrukcijah, ki so od osi bližnjega tira oddaljene več kot 3,00 m je lahko zgornji rob temelja nižje, vendar tako visoko, da gleda temelj vsaj 0,20 m iz terena oziroma gramozne grede.
(2) Oddaljenost vertikalne stranice temelja na strani proti tiru ne sme biti manjša kot 2,0 m od osi tira. Pri stopničastih temeljih, katerih vertikalni rob je bližje osi tira kot 2,0 m, mora biti globina temelja najmanj 0,75 m pod GRT, z dodatkom nagiba planuma 5%.
25. člen
(Račun stabilnosti)
(1) Temelji morajo biti dimenzionirani tako, da z zadostno varnostjo prenesejo vse obtežbe drogov v vzdolžni in prečni smeri v temeljna tla, pri čemer morajo biti deformacije (posedki in zasuki) v mejah toleranc za drogove VO.
(2) Pri dokazovanju zunanje stabilnosti se upošteva, da so temelji vpeti v temeljna tla tako, da se prenos zunanjih obtežb realizira z odporom zemljine in trenjem na bokih temelja in vertikalnimi pritiski v dnu temelja. Račun je treba izvesti po eni izmed uveljavljenih in splošno priznanih metod za tovrstne konstrukcije. Pri temeljih, kjer je proga na nasipu, je treba upoštevati faktor pobočja.
(3) Pri računu za dokazovanje zunanje stabilnosti (zlasti pri določanju karakteristik temeljnih tal in dopustnih obremenitev) in pri računu notranje stabilnosti se uporabijo ustrezni predpisi s področja gradbene stroke.
NOSILCI VOZNEGA VODA
26. člen
(Vrste nosilcev voznega voda)
(1) Nosilci voznega voda so lahko vodoravni ali poševni.
(2) V primeru pomanjkanja prostora za obešanje voznega voda v predorih in pri križanju proge z nadvozi se lahko uporabljajo še specialni nosilci.
27. člen
(Vodoravni nosilec voznega voda)
(1) Vodoravni nosilec je sestavljen iz:
– vodoravno nameščene konzole,
– zatezačev,
– nosilnih izolatorjev z ustreznimi oporami za pritrditev na konzolo,
– poligonacijskih laktov s poligonacijskimi izolatorji in ustreznimi oporami za pritrditev le-teh na lakte,
– poligonacijskih ročic,
– elementov za medsebojno povezavo naštetih delov.
(2) Izjemoma se lahko za nošenje konzole namesto zatezačev (zatezača) uporabi podpora (podpore).
(3) Število posameznih elementov, nameščenih na konzoli, je odvisno od števila voznih vodov, ki jih konzola nosi oziroma od njene dolžine.
(4) Pritrditev konzole vodoravnega nosilca na nosilno konstrukcijo mora biti členkasta, tako da omogoča gibanje konzole za 180 v vseh smereh.
(5) V primeru uporabe zelo dolgih nosilcev se konzole lahko izdelajo iz dveh delov. V tem primeru mora biti nameščen pritrdilec zatezača v neposredni bližini spoja obeh delov konzol. Normalna dolžina vodoravnega nosilca voznega voda je do 13 m.
(6) Če ista nosilna konstrukcija nosi na eni strani več voznih vodov, se lahko uporabi rešitev z namestitvijo dveh konzol vzporedno ali rešitev z namestitvijo dveh konzol ene nad drugo.
28. člen
(Poševni nosilec voznega voda)
(1) Poševni nosilec je sestavljen iz:
– poševnika,
– zatezača,
– nosilca poligonacijskih ročic,
– “V” obešalke,
– poligonacijskih ročic,
– izolatorja poševnika,
– izolatorja zatezača,
– elementov za medsebojno povezavo naštetih delov.
(2) En poševni nosilec lahko nosi le en vozni vod. Če ista nosilna konstrukcija nosi na eni strani več voznih vodov, se lahko uporabi rešitev z namestitvijo dveh poševnih nosilcev, ki se na isti nosilni konstrukciji namestita vzporedno.
29. člen
(Pritrditev nosilcev voznega voda na nosilne konstrukcije)
Pritrditev vodoravnih in poševnih nosilcev na nosilne konstrukcije mora biti vedno členkasta, tako da omogoča gibanje nosilca za 180 v vodoravni smeri.
30. člen
(Izdelava nosilcev voznega voda)
(1) Vsi elementi nosilcev so tipizirani, izdelani iz tipskih standardnih jeklenih cevi in profilov. Konzole in poševniki morajo biti izdelani iz jeklenih cevi, zatezači pa iz okroglega jekla.
(2) Za izdelavo nosilcev je dovoljena tudi uporaba ustreznih aluminijevih zlitin.
(3) Izjemoma so lahko konzole za specialne nosilce izdelane tudi iz izolacijskih materialov (steklena vlakna ipd.). Iz izolacijskih materialov so lahko izdelane tudi poligonacijske ročice. Pri izdelavi posameznih delov le-teh pa se lahko uporabljajo tudi bakrove ali aluminijeve zlitine.
(4) Elementi nosilcev iz aluminijevih zlitin in kompozitnih materialov morajo glede mehanskih obremenitev izpolnjevati najmanj enake zahteve kot elementi, izdelani iz tipskih standardnih jeklenih cevi in profilov.
31. člen
(Obtežbe)
Normalne obtežbe nosilca voznega voda so:
– lastna teža nosilca,
– teža voznih vodov,
– sila, ki jo povzroča tlak vetra na vozne vode,
– prečne komponente (glede na os proge) vlečnih sil v vseh vodnikih voznega voda,
– dodatne obtežbe pri montaži.
32. člen
(Dimenzioniranje nosilcev voznega voda)
(1) Posamezni deli nosilcev morajo biti dimenzionirani tako, da obremenitev materiala v nobenem primeru obtežbe ne preseže meje dopustne obremenitve. Nosilci se dimenzionirajo na normalno obtežbo.
(2) Pri izračunu mehanskih napetosti se za fizikalne lastnosti materiala, iz katerega so nosilci voznega voda, uporabijo vrednosti iz standarda za material, iz katerega je konkretni nosilec izdelan.
NOSILCI OBHODNIH, NAPAJALNIH IN OJAČITVENIH
VODOV TER NOSILCI KERAVNIČNE VRVI
33. člen
(Izdelava nosilcev)
Vsi elementi nosilcev obhodnih, napajalnih in ojačitvenih vodov ter nosilcev keravnične vrvi so tipizirani in so izdelani iz tipskih standardnih jeklenih cevi in profilov. Za izdelavo naštetih nosilcev je dovoljena tudi uporaba aluminijevih zlitin.
34. člen
(Dimenzioniranje nosilcev)
Nosilci obhodnih, napajalnih in ojačitvenih vodov ter nosilci keravnične vrvi morajo biti dimenzionirani tako, da obremenitev materiala v nobenem primeru obtežbe ne preseže meje dopustne obremenitve. Naštete nosilce je potrebno mehansko preveriti tudi glede na dodatno obtežbo na vseh vodnikih vodov, ki jih nosi posamezen nosilec.
NAPRAVE ZA AVTOMATSKO ZATEZANJE VOZNEGA
VODA
35. člen
(Namen naprav za avtomatsko zatezanje voznega voda)
Naprave za avtomatsko zatezanje vodnikov voznega voda morajo zagotoviti v zatezanem vodniku predpisano zatezno napetost, neodvisno od spreminjanja temperature okolja v temperaturnem razponu od -20 °C do +40 °C in dodatne nadtemperature zaradi segrevanja vodnikov s tokom električne vleke.
36. člen
(Namestitev naprav za avtomatsko zatezanje voznega voda)
Naprave za avtomatsko zatezanje vodnikov voznega voda se nameščajo na nosilne konstrukcije VO, izjemoma pa se lahko namestijo tudi na objektih ob njo ali nad progo. Konstruirane morajo biti tako, da ne segajo v prosti profil proge.
37. člen
(Dimenzioniranje naprav za avtomatsko zatezanje voznega voda)
Elementi naprav za avtomatsko zatezanje vodnikov voznega voda se dimenzionirajo glede na natezne napetosti v zategovanih vodnikih.
SIDRNA OPREMA
38. člen
(Uporaba sider)
Sidra služijo za razbremenjevanje drogov VO, na katerih se zatezajo posamezni vodi VO. V ta namen se uporabljajo enojna ali dvojna sidra. Izbira načina sidranja je odvisna od zateznih obremenitev in od uporabljenega tipa drogov VO.
39. člen
(Izdelava sider)
(1) Sidra se izdelajo iz okroglega jeklenega profila premera najmanj 20 mm.
(2) Za začasno sidranje drogov VO se sidra izjemoma lahko izdelajo iz jeklenih vrvi.
40. člen
(Dimenzioniranje sidrne opreme)
Sidrna oprema mora biti dimenzionirana za stalno vzdolžno obremenitev najmanj 30000 N po sidru.
OBJEMKE IN PRITRDILNI ELEMENTI
41. člen
(Uporaba)
Objemke in pritrdilni elementi se uporabljajo za medsebojno povezavo posameznih elementov voznega VO in za njihovo pritrditev na nosilne konstrukcije.
42. člen
(Izdelava)
(1) Objemke in pritrdilni elementi so izdelani iz tipskih standardnih jeklenih cevi in profilov.
(2) Za izdelavo objemk in pritrdilnih elementov je dovoljena tudi uporaba aluminijevih zlitin.
(3) Objemke in pritrdilni elementi morajo biti dimenzionirani tako, da ustrezajo obremenitvam elementov, ki jih nosijo oziroma povezujejo.
(4) Jekleni polizdelki, ki se uporabljajo za izdelavo elementov voznega omrežja (tudi členi št. 30, 33 in 39 tega pravilnika) morajo ustrezati najmanj zahtevam ustreznih standardov navedenih v 199. členu tega pravilnika (standardi in tehnične specifikacije).
SPONKE ZA PRITRDITEV IN SPAJANJE VODNIKOV
43. člen
(Vrste in uporaba)
Za pritrditev in spajanje vodnikov se uporabljajo vijačne in kompresijske sponke. Uporabljene sponke morajo ustrezati tipu in preseku vodnika, ki se spaja.
44. člen
(Izdelava)
(1) Kompresijske sponke morajo biti izdelane iz elektrolitskega bakra.
(2) Vijačne sponke so lahko izdelane iz bakra ali njegovih zlitin, jekla ali temper liva. Vijaki so lahko narejeni iz zlitine bakra s cinkom (tombak) ali iz nerjavečega jekla.
ZAŠČITA PRED KOROZIJO
45. člen
(Zaščita pred korozijo)
(1) Zaščita nosilnih konstrukcij in drugih jeklenih delov in sklopov VO proti koroziji mora biti izvedena tako, da se zagotovi obstojnost površine teh v danem okolju za najmanj 10 let. Nove nosilne konstrukcije in drugi jekleni deli in sklopi VO morajo biti vroče pocinkani, če oblika jeklenih delov tega ne dopušča, pa morajo biti metalizirani. Postopek vročega cinkanja mora ustrezati najmanj zahtevam ustreznih standardov navedenih v 199. členu tega pravilnika (standardi in tehnične specifikacije).
(2) Na nosilnih konstrukcijah iz jeklenih cevi morajo biti vsi zvari neprepustni tako, da vlaga ne more prodreti v cevi. V nasprotnem primeru je treba tudi notranje stene cevi ustrezno zaščiti pred korozijo.
(3) Površina betonskih drogov mora biti brez razpok. Armatura mora biti zaščitena proti koroziji z dovolj debelo zaščitno plastjo ustreznega betona. Glede na presek in galvansko neprekinjenost mora biti armatura izdelana tako, da po teh lastnostih ustreza najmanj jekleni vrvi preseka 70 mm2.
(4) Vijačni material in stremena so lahko izdelani iz nerjavečega jekla, katerega kvaliteta mora zagotavljati trajno odpornost teh elementov proti koroziji.
IZOLATORJI
46. člen
(Vrste izolatorjev)
(1) Na vodih voznega omrežja se uporabljajo naslednji izolatorji:
– nosilni izolatorji za nošenje različnih vodov in poligonacijo kontaktnega vodnika pri horizontalnem nosilcu voznega voda;
– zatezni izolatorji za zatezanje različnih vodov, električno ločevanje le-teh in za izolacijo zatezača pri poševnem nosilcu voznega voda;
– izolator za poševnik pri poševnem nosilcu voznega voda;
– posebni izolatorji za izolacijo voznih vodov v predorih.
(2) Izolatorji so izdelani iz porcelana, stekla ali kompozitnih materialov. Izolatorji iz kompozitnih materialov so sestavljeni iz jedra, ki nosi mehanske obremenitve, in zaščitnega plašča.
(3) Izolatorji morajo ustrezati najmanj zahtevam ustreznih standardov navedenih v 199. členu tega pravilnika (standardi in tehnične specifikacije).
(4) Dovoljena je tudi uporaba izolatorjev, ki po internih tehničnih normah posameznih upravljavcev javne železniške infrastrukture držav Evropske unije ustrezajo za uporabo na VO enosmernega sistema 3 kV.
47. člen
(Dimenzioniranje izolatorjev)
Izolatorji za izolacijo posameznega voda se morajo izbrati glede na njegove mehanske in električne obremenitve.
STIKALA IN POGONI STIKAL
48. člen
(Vrste stikal)
(1) Stikala na VO so namenjena za medsebojno električno spajanje, ločevanje in ozemljevanje posameznih vodov VO. Na VO se uporabljajo naslednje vrste enopolnih stikal:
– odklopni ločilniki,
– ločilniki,
– ločilniki z ozemljitvenim kontaktom.
(2) Stikala morajo ustrezati najmanj zahtevam ustreznih standardov navedenih v 199. členu tega pravilnika (standardi in tehnične specifikacije).
49. člen
(Pogoni stikal)
(1) Za posluževanje stikal se uporabljajo elektromotorni ali ročni pogoni.
(2) Dovoljena je uporaba pogonov stikal, ki po internih tehničnih normah posameznih upravljavcev javne železniške infrastrukture držav Evropske unije ustrezajo za uporabo na VO enosmernega sistema 3 kV (npr. francoske tehnične norme NF F 42 – 041).
(3) Pogoni stikal morajo biti izdelani tako, da se onemogoči manipulacija s stikali nepooblaščenim osebam.
(4) Elektromotorni pogoni morajo biti izdelani tako, da omogočajo zasilno ročno posluževanje stikala na samem pogonu.
50. člen
(Krmiljenje stikal)
Stikala se lahko krmilijo ročno na samem pogonu (elektromotorni ali ročni pogon) ali pa daljinsko (stikala, opremljena z elektromotornimi pogoni). V obeh primerih mora biti položaj stikala zanesljivo prikazan in viden neposredno na kraju namestitve, pri daljinskem krmiljenju pa tudi na mestu, s katerega se stikalo krmili.
51. člen
(Namestitev stikal in pogonov)
Stikala in pogoni se namestijo na drogovih, ki nosijo vozne vode, ali na posebnih drogovih ali portalih, ki so namenjeni le nošenju stikal in pogonov.
LOČILCI
52. člen
(Uporaba ločilcev – odsekovnih izolatorjev)
(1) Ločilci – odsekovni izolatorji – se uporabljajo za električno ločitev posameznih voznih vodov oziroma skupin voznih vodov, pri čemer omogočajo nemoten prehod odjemnika toka. V ta namen se uporabljajo ločilci:
– ki omogočajo prehod drsalke odjemnika toka v mehanskem smislu in kontinuiran prehod toka na drsalko v električnem smislu;
– ki omogočajo prehod drsalke odjemnika toka v mehanskem smislu, ne omogočajo pa kontinuiranega prehoda toka na drsalko v električnem smislu.
(2) Dovoljena je uporaba ločilcev, ki po internih tehničnih normah posameznih upravljavcev javne železniške infrastrukture držav Evropske unije ustrezajo za uporabo na VO enosmernega sistema 3 kV.
53. člen
(Izbira ločilcev)
Pri izbiri ločilca je treba upoštevati naslednje kriterije:
– sestavo voznega voda,
– električne in mehanske obremenitve voznega voda,
– predvideno hitrost vožnje elektrovlečnega vozila.
OSNOVNE ZNAČILNOSTI VOZNEGA OMREŽJA
54. člen
(Prosti profil za električno vleko)
Svetli profil za elektrificirano progo je definiran v pravilniku o pogojih za projektiranje, gradnjo in vzdrževanje zgornjega ustroja.
55. člen
(Varnostne razdalje)
(1) Normalna varnostna razdalja med najnižjo točko kontaktnega vodnika in zgornjo mejo nakladalnega profila je 300 mm.
(2) Minimalna varnostna razdalja med najnižjo točko kontaktnega vodnika in zgornjo mejo nakladalnega profila je 200 mm.
(3) Varnostna razdalja med deli pod napetostjo (vodniki, ročice, odjemnik toka) in deli, ki normalno niso pod napetostjo (nosilne konstrukcije VO, oboki tunelov, deli zgradb ipd.) znaša:
– za kratkotrajno medsebojno približevanje delov, ki so pod napetostjo, delom, ki normalno niso pod napetostjo (na primer prehod odjemnika toka), normalno 100 mm, minimalno 50 mm;
– za medsebojno približevanje delov, ki so pod napetostjo, delom, ki normalno niso pod napetostjo, ki traja daljši čas, normalno 150 mm, minimalno 90 mm.
(4) V zelo težkih pogojih (bližina morja, zelo velika onesnaženost zraka) se morajo minimalne vrednosti za varnostne razdalje po tem členu povečati za 30 mm.
56. člen
(Višina kontaktnega vodnika)
(1) Višine kontaktnega vodnika, merjene od GRT, v točki obešanja tega so:
– normalna 5350 mm,
– minimalna 4950 mm,
– maksimalna 6200 mm.
(2) Višina kontaktnega vodnika nad cestnim prehodom mora biti minimalno 5350 mm, merjeno od GRT.
57. člen
(Nagib kontaktnega vodnika)
Dovoljeni nagib kontaktneg a vodnika glede na tir med dvema točkama obešanja je:
– za hitrost vožnje do 60 km/h do 5‰,
– za hitrost vožnje nad 60 km/h do 2‰.
58. člen
(Kot loma in kot odklona voznega voda)
(1) Največji dovoljeni kot loma voznega voda v območju uporabe (odjema toka preko odjemnika toka) znaša 7°.
(2) Največji dovoljeni kot odklona voznega voda glede na vzdolžno os tira znaša 15°. Ta kot se nanaša na odklon voznega voda izven območja uporabe.
59. člen
(Največji dovoljeni odmik kontaktnega vodnika)
Največji dovoljeni odmik kontaktnega vodnika od osi statičnega odjemnika toka je lahko največ 350 mm pri najneugodnejših vremenskih razmerah.
60. člen
(Sestava voznega voda)
(1) Vozni vod je sestavljen iz ene ali dveh nosilnih vrvi in enega ali dveh kontaktnih vodnikov. Kontaktni vodnik (vodnika) je (sta) obešen (obešena) na nosilno vrv z obešalkami. Povezava med nosilno vrvjo in kontaktnim vodnikom (vodnikoma) in obešanje oziroma poligonacija voznega voda morata biti izvedena tako, da je zagotovljena zadostna elastičnost in enakomernost elastičnosti voznih vodov za predvideno hitrost elektrovlečnega vozila.
(2) Za medsebojno električno povezavo nosilnih (nosilne) vrvi in kontaktnih (kontaktnega) vodnikov (vodnika) se v vozne vode namestijo tokovne vezi. Njihov razpored in presek oziroma oblika se določijo glede na izbrani presek voznega voda in glede na njegovo tokovno obremenitev. Izvedene morajo biti tako, da ne poslabšajo elastičnosti voznih vodov.
61. člen
(Poligonacija voznega voda)
(1) Da se zagotovi enakomerna obraba drsalke odjemnika toka, mora biti vozni vod v vpetiščih poligoniran (odmaknjen iz osi tira). Poligonira se lahko samo kontaktni vodnik, (vodnika) ali pa kontaktni vodnik (vodnika) in nosilna vrv (nosilne vrvi). Poligonacija mora biti izvedena tako, da vozni vod tudi v najneugodnejših pogojih (nihanje voznega voda, nihanje odjemnika toka, delovanje sile vetra) v nobeni točki ne izpade iz delovnega območja drsalke na odjemniku toka.
(2) Normalne vrednosti poligonacije pri rekonstrukcijah obstoječega VO so:
– v premi in lokih z radijem, večjim od 5000 m, ±200 mm;
– v lokih z radijem, manjšim od 5000 m, se vozni vod na vpetiščih, v odvisnosti od radija, izvleče do maksimalno 300 mm proti zunanji strani loka.
(3) Normalne vrednosti poligonacije pri novogradnjah VO so:
– v premi in lokih z radijem, večjim od 5000 m, ±200 mm;
– v lokih, z radijem, manjšim od 5000 m, se vozni vod na vpetiščih, v odvisnosti od radija, izvleče do maksimalno 200 mm proti zunanji strani loka.
62. člen
(Sistemska višina voznega voda)
Sistemska višina konkretnega voznega voda je odvisna od izvedbe njegovega vpenjanja na opornih točkah. Normalna sistemska višina konkretnega voznega voda se lahko zmanjša glede na prostor, ki je na razpolago za prehod voznega voda pod objekti oziroma skozi predore.
63. člen
(Razpetine)
(1) Razpetine med dvema opornima točkama voznega voda se določijo glede na:
– sistemsko višino voznega voda,
– poligonacijo,
– obliko tira (tirov),
– največji kot loma voznega voda,
– vpliv vetra,
– natezne napetosti v vodnikih voznega voda,
– na območju prometnih mest je za določitev razpetin odločilna lokacija kretnic.
(2) Razlika v dolžini dveh sosednjih razpetin normalno ne sme biti večja kot 10 m.
(3) Pri novogradnji VO za hitrosti vožnje vlakov nad 120 km/h se morajo zaradi zmanjšanja oscilacij v voznih vodih razpetine projektirati tako, da so največ štiri zaporedne razpetine iste dolžine. Razpetina, ki sledi, se mora od predhodnih razlikovati najmanj za 3 m.
64. člen
(Zatezanje vodnikov voznega voda)
(1) Vodniki voznega voda se lahko zatezajo čvrsto ali avtomatsko.
(2) Način zatezanja vodnikov in natezne napetosti se izberejo glede na predvideno hitrost elektrovlečnih vozil.
(3) Glede na način zatezanja vodnikov voznega voda, se vozni vodi delijo na:
– nekompenzirane, pri katerih so vsi vodniki fiksno vpeti;
– polkompenzirane, pri katerih se avtomatsko zateza le kontaktni vodnik (vodnika), nosilna vrv pa je fiksno vpeta;
– polnokompenzirane, pri katerih se avtomatsko zateza kontaktni vodnik (vodnika) in nosilna vrv (vrvi).
65. člen
(Zatezna polja voznih vodov)
(1) Zaradi spreminjanja temperature okolice in segrevanja z vlečnim tokom se spreminja dolžina vodnikov voznega voda. Zaradi tega se morajo vozni vodi razdeliti na posamezna zatezna polja. Dolžina zateznega polja se določi glede na spremembe natezne sile vzdolž voznega voda, ki se pojavljajo kot posledica trenja v pritrdilnih členih nosilcev voznih vodov, pri polkompenziranem pa tudi kot posledica trenja pri premiku obešalk ter glede na obliko tira. Dolžina zateznega polja pa je odvisna tudi od uporabljene opreme za avtomatsko zatezanje voznih vodov.
(2) V sredini kompletnega zateznega polja se mora izdelati čvrsta točka. Izvedba čvrste točke je odvisna od načina zatezanja voznega voda. Dovoljena je izvedba polovičnih zateznih polj voznega voda, pri katerih se čvrsta točka nadomesti s fiksnim vpetjem voznega voda na eni strani polovičnega polja.
66. člen
(Vmesno polje voznega voda)
(1) Vmesno polje mora biti izvedeno tako, da drsalka odjemnika toka brez mehanskih udarcev in prekinitev odjema toka preide z voznega voda enega zateznega polja na vozni vod drugega zateznega polja.
(2) Pri novogradnji in prenovi obstoječega VO je obvezna izvedba vmesnega polja najmanj po štirih nosilnih konstrukcijah VO oziroma v najmanj treh razpetinah.
(3) Medsebojna razdalja obeh voznih vodov v vmesnem polju mora biti 200 mm.
(4) Poligonacija voznega voda, ki se iz vmesnega polja odklanja v zatezanje, lahko odstopa od vrednosti, ki so navedene v 61. členu tega pravilnika.
(5) Vozna voda sosednjih zateznih polj se v vmesnem polju povežeta s tokovnima vezema, ki se namestita na obeh straneh vmesne razpetine. Izvedba le-teh je odvisna od načina zatezanja voznih vodov in tokovnih obremenitev.
67. člen
(Ločišče)
(1) Ločišče opravlja enako funkcijo kot vmesno polje voznega voda, poleg tega pa z zračnim razmakom električno loči vozni vod odprte proge od voznega voda postaje.
(2) Ločišče mora ustrezati vsem pogojem, navedenim v prejšnjem členu, razen pogoja o medsebojni razdalji obeh voznih vodov.
(3) Medsebojna razdalja obeh voznih vodov v ločišču mora biti 400 mm.
(4) Ločišče se locira tako, da je prva nosilna konstrukcija VO s strani postaje, ki že nosi vozna voda odprte proge in postaje, oddaljena od signala premikalni mejnik najmanj 10 m. Prva nosilna konstrukcija VO s strani odprte proge, ki že nosi vozna voda odprte proge in postaje, pa mora biti oddaljena od uvoznega signala najmanj 50 m. Pri tem mora biti minimalna razdalja med signalom premikalni mejnik in uvoznim signalom 120 m. Lokacijo ločišča je treba vedno uskladiti s pristojnimi strokovnimi službami pooblaščenega upravljavca s področja prometa in signalnovarnostnih naprav.
(5) Mesta, kjer se začne in kjer se konča ločišče, morajo biti označena s signalno oznako meja ločišča.
68. člen
(Standardni tipi voznega voda)
(1) Polkompenzirani, preseka 170 mm2:
– Sestava: nosilna vrv preseka 70 mm2, en kontaktni vodnik preseka 100 mm2.
– Način zatezanja: nosilna vrv čvrsto, kontaktni vodnik avtomatsko.
– Natezne napetosti: nosilna vrv 5800 N pri 15 °C, kontaktni vodnik 7500 N.
– Dovoljena hitrost vožnje: do 100 km/h, izjemoma do 120 km/h.
– Uporaba: na odprti progi in glavnih prevoznih tirih prometnih mest na ravninskih in manj prometnih progah in na stranskih tirih prometnih mest.
(2) Polkompenzirani, preseka 320 mm2:
– Sestava: nosilna vrv preseka 120 mm2, dva kontaktna vodnika preseka po 100 mm2.
– Način zatezanja: nosilna vrv čvrsto, kontaktna vodnika avtomatsko.
– Natezne napetosti: nosilna vrv 10000 N pri 15 °C, kontaktna vodnika po 7500 N.
– Dovoljena hitrost vožnje: do 100 km/h, izjemoma do 120 km/h.
– Uporaba: na odprti progi in glavnih prevoznih tirih prometnih mest.
(3) Polnokompenzirani, preseka 320 mm2:
– Sestava: nosilna vrv preseka 120 mm2, dva kontaktna vodnika preseka po 100 mm2.
– Način zatezanja: nosilna vrv avtomatsko, kontaktna vodnika avtomatsko.
– Natezne napetosti: nosilna vrv 10000 N, kontaktna vodnika po 7500 N.
– Dovoljena hitrost vožnje: do 140 km/h.
– Uporaba: na odprti progi in glavnih prevoznih tirih prometnih mest.
(4) Polnokompenzirani, preseka 320 mm2:
– Sestava: nosilna vrv preseka 120 mm2, dva kontaktna vodnika preseka po 100 mm2.
– Način zatezanja: nosilna vrv avtomatsko, kontaktna vodnika avtomatsko.
– Natezne napetosti: nosilna vrv 14500 N, kontaktna vodnika po 10750 N.
– Dovoljena hitrost vožnje: do 160 km/h.
– Uporaba: na odprti progi in glavnih prevoznih tirih prometnih mest.
(5) Polnokompenzirani, preseka 440 mm2:
– Sestava: dve nosilni vrvi preseka po 120 mm2, dva kontaktna vodnika preseka 100 mm2.
– Način zatezanja: nosilne vrvi avtomatsko, kontaktna vodnika avtomatsko.
– Natezne napetosti: nosilne vrvi po 11250 N, kontaktna vodnika po 10000 N.
– Dovoljena hitrost vožnje: do 160 km/h.
– Uporaba: na odprti progi in glavnih prevoznih tirih prometnih mest.
(6) Polnokompenzirani, preseka 450 mm2:
– Sestava: nosilna vrv preseka 150 mm2, dva kontaktna vodnika preseka po 150 mm2.
– Način zatezanja: nosilna vrv avtomatsko, kontaktna vodnika avtomatsko.
– Natezne napetosti: nosilna vrv 27250 N, kontaktna vodnika po 15000 N.
– Dovoljena hitrost vožnje: do 160 km/h.
– Uporaba: na odprti progi in glavnih prevoznih tirih prometnih mest.
(7) Izjemoma se lahko na težkih progah (veliki vzponi) vozni vodi večjega standardnega preseka uporabijo pri nižjih hitrostih vožnje vlakov. V tem primeru se način zatezanja in natezne napetosti posameznih vodnikov voznega voda določijo glede na konkretne razmere, neodvisno od prej navedenih vrednosti.
(8) Za dodatno povečevanje preseka voznega voda se lahko uporabi samostojen ojačitveni vod.
(9) Vozni vod za hitrost vožnje vlakov nad 120 km/h mora biti izveden tako, da imata kontaktna vodnika v sredini razpetine poves, ki znaša 1/1000 dolžine razpetine. Z ustreznimi posegi v naprave za avtomatsko zatezanje kontaktnih vodnikov je treba zagotoviti, da se poves kontaktnih vodnikov ohranja čim bližje tej vrednosti tudi po daljši uporabi, ko se teža kontaktnih vodnikov manjša zaradi obrabe.
(10) Natezne napetosti v posameznih vodnikih voznega voda lahko glede na izbrani sistem izvedbe zateznih naprav (prestavno razmerje škripčevja) odstopajo od zgoraj navedenih vrednosti največ za 15%.
69. člen
(Napajanje voznega voda z električno energijo)
(1) ENP so na vozni vod priključene paralelno. Vozni vod se redno napaja z električno energijo dvostransko. Enostransko se napajajo le vozni vodi od zadnje ENP do konca proge oziroma do mejne postaje, na kateri se zamenja sistem napajanja električne vleke.
70. člen
(Razdelitev voznih vodov glede na napajanje z električno energijo)
(1) Zaradi večje elastičnosti pri opravljanju prometa in omogočanja del pri vzdrževanju in odpravi okvar na VO so vozni vodi razdeljeni na posamezne odseke.
(2) Vzdolžno se delijo na odseke voznega voda odprte proge med dvema postajama in na odseke postajnih voznih vodov. Meja med posameznimi odseki je ločišče.
(3) Vozni vodi posamezne postaje se prečno delijo na pododseke voznih vodov posameznih tirov ali skupin tirov. Meja med posameznimi pododseki je ločilec ali zračni razmik.
(4) Posamezni odseki voznih vodov se medsebojno in na ENP električno povezujejo preko stikal, obhodnih in napajalnih vodov ter preko drugih odsekov voznih vodov.
(5) Tipske stikalne sheme postaj so prikazane v grafičnih prilogah, ki so sestavni del tega pravilnika:
– Priloga 1: Stikalna shema postaje na enotirni progi,
– Priloga 2: Stikalna shema postaje z ENP na enotirni progi,
– Priloga 3: Stikalna shema postaje z daljinskim krmiljenjem stikal na enotirni progi,
– Priloga 4: Stikalna shema postaje na dvotirni progi,
– Priloga 5: Stikalna shema postaje z ENP na dvotirni progi,
– Priloga 6: Stikalna shema postaje z daljinskim krmiljenjem stikal na dvotirni progi.
71. člen
(Napajalni vod)
(1) Napajalni vod služi za povečanje preseka voznega voda, hkrati pa tudi v primeru izključitve katerega od odsekov voznih vodov odprte proge med dvema ENP na enotirnih progah omogoča paralelno obratovanje sosednjih ENP.
(2) Napajalni vod se normalno namesti na iste nosilne konstrukcije kot vozni vodi.
(3) Glede na tokovne in mehanske obremenitve se za napajalni vod izberejo ustrezni vodniki standardnega preseka (glej 11. člen tega pravilnika). Napajalni vod je treba mehansko preveriti tudi na dodatno obtežbo.
72. člen
(Obhodni vod)
(1) Obhodni vod omogoča paralelno obratovanje sosednjih ENP v primeru izključitve katerega od odsekov postajnih voznih vodov med dvema ENP na enotirnih in dvotirnih progah.
(2) Obhodni vod se normalno namesti na iste nosilne konstrukcije kot vozni vodi. Na postajah, na katerih so stikala za povezavo voznih vodov odprte proge z voznimi vodi postaje nameščena v ločiščih, se obhodni vod ne namešča.
(3) Glede na tokovne in mehanske obremenitve se za obhodni vod izberejo ustrezni vodniki standardnega preseka (glej 11. člen tega pravilnika). Obhodni vod je treba mehansko preveriti tudi na dodatno obtežbo.
73. člen
(Povratni vod)
(1) V tokokrogu električne vleke se za povratni vod uporabljajo tirnice. V odvisnosti od uporabljenega sistema za kontrolo zasedenosti tira sta za povratni vod uporabljeni ena ali obe tirnici tira. Poleg tirnic (tirnice) spada k povratnemu vodu tudi kabelska povezava med tirnicami (tirnico) in negativno zbiralko v ENP.
(2) Da bi se v največji možni meri zmanjšal odvod povratnega toka električne vleke iz povratnega voda v zemljo, je potrebno zagotoviti električno neprekinjenost in čim manjšo upornost povratnega voda. Zato je treba tirnice povratnega voda medsebojno vzdolžno in prečno povezati. Pri novi elektrifikaciji prog je potrebno pri izvedbi povratnega voda upoštevati zahteve ustreznega standarda navedenega v 199. členu tega pravilnika (standardi in tehnične specifikacije).
(3) Za vzdolžno povezavo tirnic povratnega voda se uporabljajo bakrene vrvi in tirne vezice. V primeru uporabe takega sistema za kontrolo zasedenosti tira, ki zahteva dvotirnične izolirane odseke, se pri vzdolžni povezavi povratnega voda uporabijo ustrezne dušilke. Te služijo hkrati tudi kot prečna povezava med dvema tirnicama. Taka povezava mora biti izvedena dovolj pogosto, da potencialna razlika med obema tirnicama v nobenem primeru ne preseže dovoljene napetosti dotika.
(4) Vzdolžne povezave tirnic morajo biti dimenzionirane in izvedene tako, da lahko brez poškodb prenesejo pogonske in kratkostične povratne tokove in mehanske obremenitve, ki nastanejo zaradi premikov in vibracij tirnic ob prevozu vlaka.
(5) Prečna povezava tirnic povratnega voda je potrebna zaradi izenačitve potenciala med tirnicami. Za te povezave se uporabljajo bakrene aluminijaste ali pocinkane jeklene vrvi preseka najmanj 70 mm2, ki morajo biti izolirane za nazivno napetost 0,6 kV. Tirnice istega tira se morajo medsebojno povezati vsaj na vsakih 180 m, razen če takih povezav ne dovoljuje uporabljeni sistem za kontrolo zasedenosti tira. Prav tako se morajo vsaj na vsakih 180 m prečno povezati neizolirane tirnice vseh tirov večtirne proge ali prometnega mesta.
(6) Če je za ugotavljanje zasedenosti tira uporabljen sistem dvotirničnih izoliranih odsekov, se prečne povezave med tiri izvedejo s povezovanjem nevtralnih točk progovnih dušilk sosednjih tirov oziroma s povezovanjem nevtralne točke progovne dušilke z neizolirano tirnico sosednjih tirov.
(7) Če je za ugotavljanje zasedenosti tira uporabljen sistem enotirničnih izoliranih odsekov, se izolirana tirnica poveže na neizolirano tirnico posredno preko naprave, ki v primeru prekoračitve dovoljene napetosti dotika med tirnicama le-te galvansko poveže.
(8) Prečne povezave tirnic morajo biti izvedene tako, da lahko brez poškodb prenesejo mehanske obremenitve, ki nastanejo zaradi premikov in vibracij tirnic ob prevozu vlaka.
(9) Tiri prog, elektrificirani z enosmernim sistemom 3 kV, morajo biti električno ločeni od tirov neelektrificiranih prog.
VOZNO OMREŽJE NA POSEBNIH OBJEKTIH
74. člen
(Nadvozi)
(1) Praviloma se vozni vod ne vpenja na nadvoz, ampak mora ta imeti tako višino, da vozni vod lahko prosto prehaja pod njim. Kolikor je višina obstoječega nadvoza premajhna za prosti prehod voznih vodov, se nosilne konstrukcije VO praviloma postavijo na obeh straneh nadvoza tako, da služi oprema, pritrjena na nadvoz, le vodenju vodnikov, ne pa tudi njihovemu nošenju. Dovoljena je uporaba tunelske ali druge specialne opreme na samem nadvozu in na sosednjih nosilnih drogovih. Vsi vodi VO, ki potekajo pod nadvozom, morajo biti zavarovani pred nehotenim dotikom s tipsko zaščitno ograjo, nameščeno na nadvozu. Pri novi elektrifikaciji prog je potrebno pri izvedbi teh ograj upoštevati zahteve ustreznega standarda navedenega v 199. členu tega pravilnika (standardi in tehnične specifikacije).
(2) Minimalna vnaprej predpostavljena višina spodnjega roba nadvoza znaša 6200 mm nad GRT.
(3) Stvarna minimalna višina spodnjega roba nadvoza je odvisna predvsem od:
– konfiguracije tirnih naprav na mestu prečkanja,
– konfiguracije VO na mestu prečkanja,
– širine nadvoza in kota, pod katerim vzdolžna os nadvoza seka vzdolžno os proge,
– konstrukcije nadvoza.
(4) Stvarno minimalno višino spodnjega roba nadvoza določi projektant nadvoza v sodelovanju s projektantom vozne mreže, in to za vsak primer posebej. Dobljeno minimalno višino objekta odobri na podlagi strokovne utemeljitve obeh projektantov upravljavec, pri kateri mora investitor, ki ima namen graditi nadvoz čez elektrificirano progo ali progo, ki je predvidena za elektrifikacijo, pred pričetkom del pridobiti ustrezno soglasje.
75. člen
(Predori)
(1) V predorih se zaradi pomanjkanja prostora lahko uporablja vozni vod z zmanjšano sistemsko višino. Dovoljena je tudi uporaba zmanjšane poligonacije, za nošenje in poligonacijo voznih vodov pa se lahko uporablja posebna oprema.
(2) V dolgih predorih je lahko vozni vod pri hitrostih vlečnih vozil do 100 km/h nekompenziran, pri čemer se na obeh koncih predora izvede po eno polovično polje polnokompenziranega voznega voda, v vmesnem delu pa se približno na vsakih 12 razpetin izvedejo čvrste točke.
(3) Minimalni svetli prečni profil novega predora na progi, predvideni za elektrifikacijo, mora zagotavljati dovolj prostora za namestitev naprav voznega omrežja. Pri določitvi minimalnega svetlega prečnega profila predora mora sodelovati tudi projektant vozne mreže, ki mora preveriti, ali izbrani svetli prečni profil predora omogoča namestitev vseh naprav voznega omrežja glede na predvidene karakteristike proge.
76. člen
(Kretniške zveze)
(1) Na kretnicah je dovoljeno križanje in približevanje voznih vodov različnih tirov. Križanje voznih vodov nad kretnico mora ustrezati naslednjim pogojem:
– izvedeno mora biti v območju, kjer sta osi obeh tirov med seboj oddaljeni od 300 do 500 mm;
– oba vozna voda morata imeti notranjo poligonacijo glede na os pripadajočega tira;
– kontaktni vodniki (vodnika) morajo biti vzporedni ravnini kretnice;
– kontaktna vodnika glavnih tirov morata na mestu križanja potekati pod kontaktnima vodnikoma (vodnikom) drugih tirov.
(2) Vozna voda, ki se križata nad kretnico, se povežeta s tokovno vezjo, katere presek mora biti najmanj enak preseku voznega voda, ki pokriva kretnico. Tokovna vez mora biti izvedena tako, da ne poslabšuje elastičnosti voznega voda na območju, na katerem pri prevozu električnih vlečnih vozil drsi odjemnik toka.
(3) V kretniških zvezah se nosilne konstrukcije VO praviloma postavljajo v bližini presečišča tangent obeh lokov, ki predstavljata osi tirov.
OZEMLJITVE
77. člen
(Področje ozemljevanja)
Da bi se zagotovila zaščita pred nevarno napetostjo dotika in koraka, se morajo ozemljiti vse fiksne kovinske mase (npr. stebri zunanje razsvetljave in signalov, kovinski stebri raznih tabel in znakov, kovinske strehe in nosilne konstrukcije voznega voda, žicevodi ipd.), ki so oddaljene od vertikalne projekcije najbližjega vodnika voznega omrežja 5 m ali manj.
78. člen
(Ozemljilo)
(1) V obstoječem VO se kot ozemljilo uporablja tirnica (tirnice) povratnega voda. Ker se z direktno povezavo kovinskih objektov, ki niso zanesljivo izolirani nasproti zemlje, na tirnico (tirnice) povratnega voda zmanjšuje upornost le-te (teh) nasproti zemlje in s tem povečuje odvod povratnega toka električne vleke v zemljo, je potrebno pri novi elektrifikaciji prog uporabiti samostojna ozemljila v kombinaciji s posredno povezavo na tirnico (tirnice) povratnega voda. V tem primeru je potrebno pri izvedbi ozemljitev upoštevati zahteve ustreznega standarda navedenega v 199. členu tega pravilnika (standardi in tehnične specifikacije).
(2) Direktna galvanska povezava kovinskih objektov s tirnico (tirnicami) povratnega voda je pri novi elektrifikaciji prog dovoljena le v primeru, če so ti objekti zanesljivo izolirani nasproti zemlje.
(3) Posredna povezava iz prejšnjega odstavka tega člena mora zagotoviti popolno galvansko povezavo med kovinskim objektom in tirnico v primeru pojava visoke napetosti na kovinskem objektu in preprečiti odvod povratnega toka vleke iz tirnice v kovinski objekt.
(4) Samostojno ozemljilo iz prvega odstavka tega člena mora biti dimenzionirano tako, da prepreči zadrževanje nevarne napetosti dotika na ozemljenih kovinskih objektih. Samostojna ozemljila se lahko izdelajo za posamezne kovinske objekte ali za več medsebojno povezanih kovinskih objektov.
79. člen
(Ozemljitev nosilnih konstrukcij voznega omrežja)
(1) V obstoječem VO so vse nosilne konstrukcije VO posamično galvansko povezane na tirnico (tirnice) povratnega voda, če to dopušča uporabljeni sistem za kontrolo zasedenosti tira. Poleg tega mora biti vzdolž proge po nosilnih konstrukcijah nameščena ozemljitvena vrv. V obstoječem VO se lahko izjemoma posamezne nosilne konstrukcije povežejo na povratni vod le s posamično direktno povezavo ali le posredno preko ozemljitvene vrvi.
(2) Pri novi elektrifikaciji prog je potrebno ozemljevanje nosilnih konstrukcij VO rešiti tako, da se prepreči uhajanje povratnega toka električne vleke iz povratnega voda preko nosilnih konstrukcij v zemljo. Direktna galvanska povezava nosilnih konstrukcij VO s tirnico (tirnicami) povratnega voda je dovoljena le v primeru, če so te konstrukcije zanesljivo izolirane nasproti zemlje.
80. člen
(Ozemljitvena vrv)
(1) V obstoječem VO ima ozemljitvena vrv dve funkciji:
– je dodatna posredna povezava nosilne konstrukcije VO s povratnim vodom in s tem zagotavlja dodatno varnost pred previsoko napetostjo dotika in koraka;
– je paralelni vodnik k povratnemu vodu.
(2) Pri posredni povezavi nosilnih konstrukcij VO s povratnim vodom ima ozemljitvena vrv dve funkciji:
– je ozemljitveni vod, preko katerega je več nosilnih konstrukcij VO povezanih na skupno samostojno ozemljilo;
– v primeru pojava visoke napetosti na nosilnih konstrukcijah VO galvansko poveže le-te na povratni vod električne vleke in tako omogoči delovanje zaščite v ENP.
(3) Za ozemljitveno vrv se uporabi bakrena, aluminijasta ali pocinkana jeklena vrv preseka najmanj 70 mm2.
81. člen
(Ozemljevanje dolgih kovinskih objektov ob progah)
(1) V obstoječem VO se dolgi kovinski objekti, ki ustrezajo pogoju iz 77. člena tega pravilnika (kovinske ograje, odtočni žlebovi pri strehah, strehe s kovinsko kritino ...), do dolžine 100 m povežejo na povratni vod le z eno povezavo, ki se namesti čim bližje sredini kovinskega objekta. Kovinski objekti, daljši od 100 m, pa se na povratni vod povežejo na obeh konceh in najmanj na vsakih 100 m. Med posameznimi povezavami na povratni vod je potrebno kovinske objekte električno prekiniti. Če električne prekinitve ni mogoče izvesti, se objekt priključi direktno na povratni vod le v svoji sredini, ostale povezave pa se izvedejo posredno.
(2) Posredne povezave iz prvega odstavka tega člena morajo ustrezati zahtevam v tretjem odstavku 78. člena tega pravilnika.
(3) Pri novi elektrifikaciji prog je potrebno vedno uporabiti posredno povezavo kovinskih objektov na povratni vod, kolikor le-ti niso zanesljivo izolirani nasproti zemlje. V tem primeru kovinskih objektov, daljših od 100 m, ni potrebno električno prekinjati.
82. člen
(Izvedba ozemljitev)
(1) Za izdelavo ozemljitev se uporabi bakrena, aluminijasta ali pocinkana jeklena vrv preseka najmanj 70 mm2.
(2) Glede na uporabljeni sistem za kontrolo zasedenosti tira in glede na izvedbo VO se kovinski objekti direktno ali posredno povežejo:
– na neizolirano tirnico pri tirih z enotirničnimi izoliranimi odseki;
– na katero koli tirnico na progah s števci osi in na progah brez naprave za kontrolo zasedenosti tira.
(3) Na progi z dvotirničnimi izoliranimi odseki se kovinski objekti v nobenem primeru ne smejo povezati na tirnice. V obstoječem VO se v tem primeru nosilne konstrukcije med seboj povežejo z bakreno vrvjo preseka 95 mm2, ki se namesti namesto ozemljitvene vrvi. Ta vrv se na obeh konceh dvotirničnega izoliranega odseka poveže na neizolirano tirnico (tirnice).
(4) Pri novi elektrifikaciji prog se na obeh konceh dvotirničnega izoliranega odseka izvede posredna povezava ozemljilne vrvi na neizolirano tirnico (tirnice).
GRADNJA VOZNEGA OMREŽJA
83. člen
(Postavitev nosilnih konstrukcij voznega omrežja)
(1) Pri prevozu in postavitvi nosilnih konstrukcij VO je treba uporabljati take postopke, orodja in priprave, da se ne poškoduje antikorozijska zaščita nosilnih konstrukcij.
(2) Drog VO oziroma nogo portala se postavi v odprtino v temelju in naravna v predpisano lego, nakar se odprtina v temelju zalije z betonom marke MB 30. Dovoljena odstopanja pri namestitvi nosilnih konstrukcij VO so:
– ±100 mm za medsebojno vzdolžno razdaljo osi sosednjih nosilnih konstrukcij, merjene po osi najbližjega tira, oziroma za dolžino razpetine;
– + 50 mm za razdaljo osi nosilne konstrukcije od osi bližnjega tira oziroma ±50 mm za nosilne konstrukcije, postavljene v medtirju, če to dovoljuje medtirna razdalja;
– ±10 mm za nosilne konstrukcije, postavljene v medtirje, če je medtirna razdalja komaj zadostna za postavitev droga;
– + 50 mm-20 mm za postavitev spodnjega konca nosilne konstrukcije VO glede na gornji rob bližnje tirnice bližnjega tira. Če gre za postavitev nosilne konstrukcije VO v loku z nadvišanjem zunanje tirnice je treba:
1. koti GRT bližnje tirnice prišteti polovico nadvišanja tira, če je bližnja tirnica nižja;
2. koti GRT bližnje tirnice odšteti polovico nadvišanja tira, če je bližnja tirnica višja;
3. zasuk drogov glede na ravnino, ki je pravokotna na os tira, lahko znaša ±3.
84. člen
(Montaža opreme na nosilne konstrukcije voznega omrežja)
(1) Izhodišče za nameščanje opreme na nosilne konstrukcije VO je kota GRT bližnjega tira. Če ima predmetni tir nadvišanje, se koti GRT prišteje oziroma odšteje polovica nadvišanja.
(2) Vsi elementi nosilne opreme na nosilnih konstrukcijah VO se morajo pritrditi tako, da so pri temperaturi okolice 15 °C v svojem normalnem položaju. Naprave za avtomatsko zatezanje vodnikov morajo biti nameščene tako, da so pri srednji temperaturi okolice 10 °C v svojem srednjem položaju.
(3) Dovoljeno odstopanje pri namestitvi opreme na nosilne konstrukcije lahko znaša glede na projektirane vrednosti:
– ±10 mm po višini;
– ±20 mm prečno glede na os tira, kar velja tudi za odstopanja od predvidenih vrednosti za poligonacijo voznih vodov oziroma za izvlek voznega voda v lokih.
(4) Konci vodnikov morajo imeti na mestu vpenjanja prosto dolžino 80–120 mm. Kolikor gre za vodnike, za katere so uporabljene bakrene ali jeklene vrvi, morajo biti prosti konci zavarovani proti razvijanju.
III. PROJEKTIRANJE IN GRADNJA ELEKTRONAPAJALNIH POSTAJ
SPLOŠNI POGOJI
85. člen
(Funkcija elektronapajalne postaje)
Elektronapajalna postaja (v nadaljnjem besedilu: ENP) je elektroenergetski postroj, ki ima funkcijo:
– da zagotavlja električno energijo za potrebe vleke v enosmernem sistemu nazivne napetosti 3 kV;
– da ščiti EVVo, VO in lastne naprave pred nedovoljenimi tokovnimi obremenitvami ter lastne naprave pred prenapetostmi.
86. člen
(Kvaliteta napetosti za vleko)
(1) Nominalna napetost enosmernega sistema vleke na slovenskih železnicah znaša 3 kV, ki se lahko spreminja v mejah:
– U(min1) = 2000 V (minimalna trajna napetost),
– U(maks1) = 3600 V (maksimalna trajna napetost).
Napetosti, ki so lahko višje od maksimalne trajne napetosti morajo biti v skladu s standardom navedenim v 199. členu tega pravilnika.
(2) Električna vleka pri spodnji meji enosmerne napetosti iz prvega odstavka tega člena je zelo neracionalna zaradi prevelikih energijskih izgub. Zaradi tega je potrebno dimenzionirati ENP in VO tako, da se pri načrtovani maksimalni moči vleke iz drugega odstavka 89. člena zagotovi v vsaki točki odjema na VO najmanj nominalna napetost za EVV(o), ki znaša 3 kV.
87. člen
(Priključitev ENP na vozno omrežje)
ENP so priključene na VO paralelno, kar pomeni, da odvzema EVV(o), kadar se nahaja med dvema ENP, električno energijo iz obeh. S paralelnim priključkom ENP je zagotovljeno dvostransko napajanje odsekov VO. ENP, ki napaja odsek VO proti koncu elektrificirane proge, s tem sistemom omogoča samo enostransko napajanje EVV(o).
88. člen
(Medsebojne razdalje med elektronapajalnimi postajami)
(1) Razdalje med ENP, ki paralelno napajajo VO, se določijo glede na:
– napetostne padce tako, da je za EVV(o) vedno zagotovljena nominalna napetost iz drugega odstavka 86. člena;
– termično obremenitev vodnikov voznega omrežja tako, da se ne preseže maksimalna dovoljena temperatura 80 °C pri načrtovani maksimalni moči vleke iz drugega odstavka 89. člena;
– pretokovno zaščito voznega omrežja.
(2) Če ni izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 86. člena zaradi ekonomskih razlogov, npr. zaradi gradnje zelo dolgih visokonapetostnih vodov, so razdalje med ENP lahko večje, s tem da je potrebno z drugimi ukrepi zagotoviti pogoje iz prve in druge alinee prvega odstavka tega člena.
(3) Pri določanju razdalj, upoštevajoč kriterij iz tretje alinee prvega odstavka tega člena, mora biti izpolnjen naslednji pogoj: I(ksmin)>I(nast)>I(maksobr), kjer je:
– I(ksmin)…minimalni tok kratkega stika v napajalnem odseku,
– I(nast…….)nastavitveni tok izklopa linijskega hitrega odklopnika v ENP,
– I(maksobr)..maksimalni tok obremenitve vleke v napajalnem odseku.
(4) Če ni izpolnjen pogoj iz tretjega odstavka tega člena, npr. zaradi obstoječega stanja ENP ali ekonomskih razlogov pri gradnji novih ENP, je potrebno vgraditi sistem za medsebojno odvisnost izklopa linijskih hitrih odklopnikov v primeru kratkega stika na VO med dvema ENP.
89. člen
(Instalirana moč ENP)
(1) Instalirana moč ENP se določi v odvisnosti od:
– potrebne električne moči za vleko,
– potrebne električne moči za lastno rabo ENP,
– izjemoma še od potrebne električne moči za druge naprave, ki ne sodijo k ENP, so pa v funkciji vleke in jim ni moč zagotoviti drugega vira napajanja.
(2) Pri določanju električne moči po kriteriju prve alinee prvega odstavka tega člena se upošteva maksimalna moč vseh EVV(o), ki sočasno obremenjujejo ENP po predvidenem grafikonu vleke, pri čemer je potrebno upoštevati tudi trend naraščanja bodočega prometa (vsaj za naslednjih 10 let).
(3) Pri določanju električne moči po kriteriju druge alinee prvega odstavka tega člena se upošteva maksimalna moč za napajanje nizkonapetostne električne instalacije (vtičnice in razsvetljava) in maksimalna moč naprav za pomožno napajanje elekroenergetskih naprav in brezprekinitveno napajanje sistema daljinskega vodenja ENP.
(4) Potrebna električna moč po kriteriju tretje alinee prvega odstavka tega člena mora biti opredeljena v projektni nalogi. Lahko je namenjena za potrebe gretja kretnic, rezervnega napajanja SV in TK naprav, napajanja lastnih naprav predorov ali napajanja drugih naprav.
90. člen
(Navidezna enosmerna moč ENP)
(1) Navidezna enosmerna moč ENP je produkt skupnega nazivnega enosmernega toka IdN in srednje vrednosti usmerjene napetosti praznega teka Udi.
(2) Vrednost navidezne enosmerne moči se določi v odvisnosti od:
– maksimalne vrednosti električne moči vleke iz drugega odstavka 89. člena,
– kratkostične moči izmeničnega omrežja v točki napajanja ENP.
(3) Navidezna enosmerna moč ENP in kratkostična moč morata biti med seboj usklajeni tako, da padec napetosti na enosmernih zbiralkah ne presega 10% srednje vrednosti usmerjene napetosti praznega teka pri nazivni obremenitvi, oziroma da je minimalna napetost na enosmernih zbiralkah vsaj za 10% večja od sistemske napetosti 3 kV pri nazivni obremenitvi ENP.
(4) V primeru, da je kratkostična moč v točki napajanja ENP premajhna v primerjavi z navidezno močjo tako, da ne more biti izpolnjen pogoj iz tretjega odstavka tega člena, je pri projektiranju novih ENP potrebno:
– predvideti 12-pulzno usmerjanje napetosti pri manjši kratkostični napetosti usmerniških transformatorjev;
– v primeru, da tudi z navedenim ukrepom iz prejšnje alinee tega odstavka še vedno ni zadoščeno pogoju iz tretjega odstavka tega člena, je potrebno zmanjšati navidezno enosmerno moč (manjši nazivni enosmerni tok) ENP in temu primerno povečati število ENP v napajalnem odseku.
(5) Pri zamenjavi obstoječih usmerniških agregatov se zaradi njihove dotrajanosti ali potrebe po večji moči uporabi rešitev iz prve alinee četrtega odstavka tega člena. V tem primeru ni potreben ukrep naveden v drugi alinei četrtega odstavka tega člena, kolikor se lahko z ukrepi na VO zadosti pogoju iz drugega odstavka 86. člena.
91. člen
(Število usmerniških agregatov v ENP in potrebna rezerva v moči)
(1) V ENP morata biti vgrajena vsaj dva usmerniška agregata, ki v normalnem obratovanju paralelno napajata VO.
(2) Nazivna moč in dovoljena 50% dvourna preobremenitev posameznega usmerniškega agregata morata zadostiti potrebi po maksimalni moči iz drugega odstavka 89 člena. S tem je določena dvourna 100% rezerva v moči v primeru izpada enega usmerniškega agregata iz obratovanja.
92. člen
(Zasnova ENP glede na izvajanje rekonstrukcije električnih postrojev in naprav)
Pri projektiranju nove ENP mora biti ta zasnovana tako, da je v primeru rekonstrukcije posameznih električnih postrojev ali naprav zagotovljeno normalno napajanje VO brez dodatne zagotovljene rezerve v moči (postavitve prevozne ENP).
93. člen
(Napajanje ENP)
(1) Vsaka na novo projektirana ENP mora biti zasnovana tako, da ji dovajata električno energijo izmenične napetosti dva visokonapetostna voda, ki morata biti v okviru možnosti priključena na dva različna vira električne energije. V normalnem obratovanju je ENP priključena na tisti vod, ki daje kvalitetnejšo energijo.
(2) Obratovalna napetost visokonapetostnih vodov je lahko nazivne vrednosti 20 kV, 35 kV ali 110 kV.
(3) Obratovalna napetost nazivne vrednosti 20 kV ali 35 kV se neposredno preko usmerniških transformatorjev transformira na nižjo vrednost in preko usmernikov pretvori v enosmerno napetost.
(4) Obratovalna napetost nazivne vrednosti 110 kV se praviloma, ko gre za nazivno moč usmerniških agregatov pod 7,5 MVA, preko vmesnih energetskih transformatorjev transformira na 20 kV in nato preko usmerniških transformatorjev zniža na nižjo vrednost in preko usmernikov pretvori v enosmerno napetost. V primeru, ko je nazivna moč usmerniškega agregata 7,5 MVA ali več, se lahko obratovalna napetost nazivne vrednosti 110 kV neposredno preko usmerniških transformatorjev transformira na nižjo vrednost in preko usmernikov pretvori v enosmerno napetost.
TEHNOLOŠKA ZASNOVA OBJEKTA
94. člen
(Opredelitev objekta v smislu električnega obratovališča)
(1) ENP je električno obratovališče zaprtega tipa, kjer so prostori v zgradbi in ograjeni prostori na prostem določeni izključno za namestitev in obratovanje električnih postrojev, ki so med obratovanjem zaklenjeni in je vanje dovoljen dostop le za to pooblaščenim osebam.
(2) V normalnem obratovanju je objekt ENP brez stalne zasedbe obratovalnega osebja, zato mora biti v celoti opremljen s:
– sistemom za daljinsko vodenje,
– sistemom za javljanje vloma,
– sistemom za javljanje požara,
– sistemom za video nadzor.
95. člen
(Razčlenitev električnih postrojev)
Glede na obratovalno napetost in namembnost so v ENP naslednji električni postroji:
– visokonapetostni postroj izmeničnega stikališča,
– visokonapetostni postroj usmerniških transformatorjev,
– visokonapetostni postroj usmernikov,
– visokonapetostni postroj razvod enosmerne 3 kV napetosti,
– visokonapetostni postroj stikališča enosmerne 3 kV napetosti,
– nizkonapetostni postroj naprav lastne rabe,
– nizkonapetostni postroj naprave pomožne izmenične in enosmerne napetosti,
– komandni prostor kot nizkonapetostni postroj za lokalno in daljinsko vodenje naprav.
96. člen
(Prostori v zgradbi ENP za namestitev električnih postrojev)
(1) Znotraj zgradbe ENP morajo biti naslednji prostori:
– skupni prostor za vgradnjo električnih postrojev iz prve, tretje in četrte alinee prejšnjega člena; v isti prostor se vgradijo tudi energetski transformatorji lastne rabe;
– prostori za vgradnjo električnih postrojev iz druge alinee prejšnjega člena, kolikor se usmerniški transformatorji ne vgrajujejo na prostem;
– skupni (komandni) prostor za vgradnjo električnih postrojev iz šeste, sedme in osme alinee prejšnjega člena.
Navedeni prostori morajo biti med seboj ločeni kot samostojni požarni sektorji in morajo imeti vsak svoj ločeni vhod in dostop.
(2) V izjemnih primerih, zaradi pomanjkanja prostora za gradnjo, iz ekonomskih razlogov itd., sta znotraj zgradbe ENP lahko tudi prostora za namestitev SV in TK naprav. V tem primeru mora objekt izpolnjevati pogoj, da sta prostora med seboj kakor tudi od drugih prostorov zgradbe požarno ločena kot samostojna požarna sektorja in s tem imata tudi vsak svoj ločeni vhod in dostop.
97. člen
(Prostori na prostem za namestitev električnih postrojev)
(1) Na prostem se postavi visokonapetostni postroj stikališča enosmerne 3 kV napetosti, ki je lahko znotraj ali zunaj ograje objekta ENP. Stikalne naprave (odsekovna in zvezna stikala) v stikališču se namestijo na drogovih ali na posebni portalni konstrukciji.
(2) V primeru napajanja ENP z izmenično napetostjo 110 kV se na prostem namestijo naslednji električni postroji:
– visokonapetostni postroj 110 kV stikališča,
– visokonapetostni postroj usmerniških transformatorjev, kolikor so ti neposredno priključeni na 110 kV napetost,
– visokonapetostni postroj energetskih transformatorjev, kolikor obstaja potreba po transformaciji napetosti 110/20 kV.
Navedeni postroji se postavijo obvezno znotraj ograje objekta ENP in se med seboj kakor tudi od zgradbe ENP in drugih objektov ločijo kot posebni požarni sektorji in morajo imeti na enostaven način urejen dostop za transport opreme in varen dostop za obratovalno osebje.
98. člen
(Splošni pogoji za električne postroje)
(1) Električne postroje je treba projektirati in izvajati tako, da sta zagotovljena pravilno delovanje naprav in varnost osebja, zaposlenega pri njihovem ravnanju in vzdrževanju, ter varnost okolja (požar, izlitje transformatorskega olja idr.).
(2) Dele postroja je treba postaviti pregledno, da se lahko z njimi hitro in varno ravna. Prosta širina hodnikov ali prostora med posameznimi napravami (stikalnimi bloki) mora znašati najmanj:
1. pri enostranski razporeditvi:
– za nadzor 800 mm,
– za ravnanje 1000 mm;
2. pri dvostranski razporeditvi:
– za nadzor 1000 mm,
– za ravnanje 1200 mm.
V primeru, da je v celice vgrajena izvlečljiva oprema, je potrebno širino hodnikov in prostora med napravami (stikalnimi bloki) temu primerno povečati.
(3) Hkratni dostopni deli, ki so na različnih potencialih, ne smejo biti znotraj dosega roke. Meje prostora dosega roke morajo ustrezati najmanj zahtevam ustreznega standarda navedenega v 199. členu tega pravilnika.
(4) Pojavi pri normalnih pogojih delovanja postroja kakor tudi pri okvarah, kot so električne in dinamične obremenitve, segrevanje, električni obloki, elektromagnetni vplivi ali drugi pojavi (iskrenje, uhajanje plinov idr.), ne smejo ogrožati zaposlenega osebja in okolja.
(5) Vsak električni postroj mora biti zgrajen tako, da ga je kot celoto mogoče vidno ločiti od naprav pod napetostjo z ločilnimi napravami. Navedeni ukrep se ne nanaša na oklopljene celice, v katere je vgrajena izvlečljiva oprema.
(6) V električnem postroju se morajo vsi odcepi, ki rabijo za razdeljevanje toka, izklapljati posamično ali skupinsko z odklopnikom. Izjemoma smejo biti odklopniki postavljeni tudi zunaj navedenega postroja (v sosednjem postroju), če so na takem mestu, da je pri ravnanju možno hitro in zanesljivo sporazumevanje.
(7) Med usmerniškim transformatorjem in pripadajočim usmernikom ni potrebno vgrajevati odklopnika in ločilnika, ker sta ti dve napravi v blokovni vezavi.
(8) Električni postroji na prostem morajo biti projektirani v skladu z določili pravilnika navedenega v 199. členu tega pravilnika.
GRADBENA ZASNOVA OBJEKTA ENP
99. člen
(Postavitev objekta v prostor)
Za vključitev objekta ENP v prostor se morajo upoštevati geografske (krajinske) zahteve in lokalni klimatski pogoji.
100. člen
(Bistvene zahteve objekta)
Objekt ENP, v katerega se vgrajujejo električni postroji in naprave iz 95 člena, mora ves čas svoje uporabe izpolnjevati naslednje bistvene zahteve:
– trdnost in stabilnost,
– varnost pred požarom,
– higiensko, varstveno in okoljevarstveno zaščito,
– varno uporabo objekta.
101. člen
(Dostop do objekta)
Do objekta ENP mora biti na enostaven način urejen dostop za:
– transport električne opreme in naprav, upoštevajoč maksimalno maso in gabarite,
– intervencijska vozila,
– vozila osebja za upravljanje in vzdrževanje objekta.
NAPRAVE ENP – OPIS IN IZVEDBA VISOKONAPETOSTNO IZMENIČNO STIKALIŠČE
102. člen
(Naprave po vrsti in namenu)
V visokonapetostnem izmeničnem stikališču morajo biti:
– dovodni celici z vgrajenimi stikalnimi napravami ter merilnimi tokovnimi in napetostnimi transformatorji za meritve porabe električne energije in meritve obratovalnega toka in napetosti;
– odvodne celice za napajanje usmerniških agregatov (število celic je odvisno od števila usmerniških agregatov) z vgrajenimi stikalnimi napravami in zaščitnimi tokovnimi transformatorji;
– odvodni celici lastne rabe z vgrajeno stikalno in zaščitno napravo za napajanje energetskih transformatorjev;
– celica spojnega polja s stikalno napravo za vzdolžno ločitev visokonapetostnih izmeničnih zbiralk;
– druge celice po zahtevi projektne naloge.
103. člen
(Kriteriji za dimenzioniranje in izbor električne opreme in naprav)
Za pravilno dimenzioniranje in izbiro električne opreme je treba predhodno:
– določiti nivo obratovalne napetosti;
– izračunati vse tokovne obremenitve od nazivne vrednosti do kratkega stika.
104. člen
(Konstrukcijska izvedba naprav)
(1) Pri projektiranju in gradnji nove ENP, ki se napaja z izmenično napetostjo 20 kV ali 35 kV, se posamezne celice iz 102. člena izvedejo v kovinsko zaprtih prostostoječih omarah, ki se med seboj povežejo v stikalni blok, ki se neposredno ozemlji na skupno ozemljitev ENP. Celice so lahko izolirane z zrakom ali plinom. Oprema v celicah je lahko fiksne ali izvlečljive izvedbe.
(2) Poleg primarnih naprav morajo posamezne celice iz prejšnjega odstavka tega člena biti opremljene še z napravami in elementi za krmiljenje, signalizacijo, meritve obratovalnega toka in napetosti.
(3) Pri obratovalni napetosti 110 kV se vse celice iz 102. člena razen odvodnih celic lastne rabe vgradijo v zaprt prostor na prostem. Po konstrukciji so lahko izolirane z zrakom ali plinom. Pri projektiranju opreme in naprav, ki je izolirana z zrakom, se upoštevajo določila pravilnika navedenega v 199. členu tega pravilnika. Pri projektiranju opreme in naprav, ki so izolirane s plinom, se upoštevajo navodila proizvajalcev tovrstne opreme.
(4) Upravljanje naprav iz tretjega odstavka tega člena poteka v normalnem obratovanju iz komandnega prostora ENP.
USMERNIŠKI AGREGAT
105. člen
(Sestava usmerniškega agregata)
Usmerniški agregat je sestavljen iz blokovne vezave usmerniškega transformatorja in usmernika.
106. člen
(Razred obremenitve usmerniškega agregata)
Razred obremenitve usmerniškega agregata mora ustrezati najmanj standardu navedenemu v 199. členu tega pravilnika.
107. člen
(Intermitentna obremenitev usmerniškega agregata)
Glede na razred obremenljivosti iz prejšnjega člena se lahko glede na dovoljeno temperaturno segrevanje navitij usmerniškega transformatorja in polprevodniških elementov usmernika obremenitev usmerniškega agregata spreminja v skladu s standardom navedenem v 199. členu tega pravilnika.
108. člen
(Usmerniško vezje)
(1) Pri zamenjavi obstoječih usmerniških agregatov z novimi usmerniškimi agregati in pri novogradnjah je priporočljivo uporabiti usmerniško vezje v serijski vezavi dveh trifaznih mostičev za 12-pulzno usmerjanje napetosti.
(2) Usmerniško vezje v paralelni vezavi dveh trifaznih mostičev je manj primerno za vleko na enosmernem sistemu 3 kV. Takšno vezje potrebuje zaradi višje napetosti sekundarnih navitij večje število v serijo povezanih diod, poleg tega potrebuje dodatno “sesalno“ dušilko v enosmernem tokokrogu. Seveda so pri isti nazivni moči temu primerno večje energijske izgube kot pri usmerniškem vezju v serijski vezavi. Po drugi strani pa takšno vezje ni primerno, ko gre za napajanje odseka VO, ki se že napaja paralelno iz drugih ENP, v katerih je 6-pulzno usmerjanje napetosti, in sicer zaradi nesimetrične obremenitve posameznega trifaznega mostiča in izgube učinka 12-pulznega usmerjanja napetosti.
109. člen
(Postavitev usmerniškega agregata v prostor)
Usmerniški agregat se postavi v prostor tako, da je izoliran od nosilnih tal in drugih ozemljenih kovinskih delov postroja ter se preko zemljestičnega pretokovnega releja poveže na skupno zaščitno ozemljitev objekta.
V primeru delovanja releja mora priti do obojestranskega izklopa usmerniškega agregata, in sicer preko odklopnika na primarni strani usmerniškega transformatorja in enopolnih ločilk v pozitivnem in negativnem polu usmernika.
110. člen
(Standardi za projektiranje in gradnjo usmerniškega agregata)
Usmerniški agregat mora biti projektiran in grajen v skladu s standardi, ki so navedeni v 199. členu tega pravilnika.
111. člen
(Konstrukcija usmerniškega transformatorja)
(1) Usmerniški transformator je lahko oljne ali suhe izvedbe z naravnim ali prisilnim hlajenjem. Po konstrukciji je lahko za notranjo ali zunanjo montažo.
(2) Pri transformatorju, ki je predviden za priključitev na 35 kV omrežje, mora biti primarni priključek izveden tako, da je možna prevezava s 35 kV na 20 kV izven kotla transformatorja.
(3) Usmerniški transformator mora biti opremljen najmanj z naslednjimi napravami:
– regulatorjem napetosti za regulacijo v mejah najmanj 4 x ±2,5%;
– kontaktnim termometrom v dveh stopnjah (I. stopnja – alarm, II. stopnja – izklop);
– konzervatorjem olja s prigrajenim kazalcem nivoja olja;
– Bucholzovim relejem v dveh stopnjah (I. stopnja – alarm, II. stopnja – izklop):
– zračnim relejem za zaščito preklopnika stopenj;
– napravo za sušenje zraka.
(4) Navedene naprave v tretjem odstavku tega člena se v celoti nanašajo na usmerniški transformator, ki je oljne izvedbe. Pri usmerniškem transformatorju v suhi izvedbi pa pridejo v poštev le naprave iz prve in druge alinee tretjega odstavka tega člena.
112. člen
(Priključitev usmerniškega transformatorja na primarno izmenično napetost)
(1) V odvisnosti od izvedbe celice v visokonapetostnem izmeničnem stikališču je lahko usmerniški transformator priključen na primarno izmenično napetost:
– pri nazivni napetosti 20 kV ali 35 kV preko tripolnega odklopnika v oklopljeni celici,
– pri nazivni napetosti 110 kV preko tripolnega odklopnika v oklopljeni celici, ki je izolirana s plinom,
– pri nazivni napetosti 110 kV preko odklopnika in ločilnika, če je celica klasične izvedbe.
(2) V primeru priključitve usmerniškega transformatorja po tretji alinei prvega odstavka tega člena mora biti ločilnik v medsebojni blokadi z odklopnikom tako, da je izklop možen le po izklopu odklopnika in vklop pred vklopom odklopnika. Ločilnik služi za vidno ločitev usmerniškega transformatorja od visokonapetostnih izmeničnih zbiralk.
(3) V vseh primerih priključitve usmerniškega transformatorja po prvem odstavku tega člena morajo biti v vsaki fazi med odklopnikom in primarnimi priključki transformatorja, vgrajeni tokovni transformatorji z enim zaščitnim in enim merilnim sekundarnim navitjem.
(4) Priključitev usmerniškega transformatorja po prvem odstavku tega člena se nanaša na novogradnjo ENP. V obstoječih ENP (starejše izvedbe), ki se napajajo z izmenično napetostjo 20 kV ali 35 kV, je usmerniški transformator priključen na visokonapetostne izmenične zbiralke preko tripolnega odklopnika in tripolnega ločilnika. Odklopnik in ločilnik sta nameščena v posebni celici, ki je od drugih celic visokonapetostnega stikališča ločena s kovinsko mrežo.
113. člen
(Zasnova in konstrukcija usmernika)
(1) Usmernik mora biti konstrukcijsko izveden za notranjo montažo. Usmerniške diode in drugi elementi usmernika so lahko nameščeni na odprtem nosilnem ogrodju ali v zaprti kovinski omari. Vsi elementi na usmerniku morajo biti dostopni (brez njihove demontaže) za vzdrževanje, vizualne preglede in izvajanje kontrolnih meritev. Navedene zahteve veljajo za novogradnjo kakor tudi za zamenjavo obstoječih usmernikov z novimi.
(2) Usmernik mora biti opremljen najmanj z naslednjimi napravami:
– zaščitnim termostatom v dveh stopnjah (I. stopnja – alarm, II. stopnja – izklop);
– skupnim RC členom med pozitivnim in negativnim polom usmernika;
– zemljestičnim pretokovnim relejem;
– napravo z galvansko ločitvijo za merjenje enosmernega toka;
– napravo z galvansko ločitvijo za merjenje enosmerne napetosti;
– relejem povratnega toka.
(3) Pri projektiranju in gradnji nove ENP so lahko naprave iz prejšnjega odstavka, pod četrto, peto in šesto alineo tudi v celicah enosmernega razvoda izven usmernika.
114. člen
(Priključitev usmernika na enosmerne zbiralke)
(1) Pozitivni pol usmernika se preko enopolne ločilke poveže na skupno zbiralko razvoda enosmerne napetosti.
Negativni pol usmernika se preko enopolne ločilke poveže na skupno zbiralko povratnega voda.
Ločilki morata biti v medsebojni blokadi z odklopnikom na primarni strani usmerniškega transformatorja tako, da je izklop možen le po izklopu odklopnika in vklop pred vklopom odklopnika.
(2) Zaradi varnega dela v breznapetostnem stanju na usmerniku je smiselno, da sta ločilki vgrajeni v posebni celici v razvodu enosmerne napetosti na način, kot je navedeno v 118. členu. Navedena zahteva se nanaša le na projektiranje in gradnjo novih ENP.
115. člen
(Dušilka v enosmernem tokokrogu usmernika)
(1) V primeru premajhne induktivnosti napajalnega izmeničnega omrežja in usmerniških transformatorjev je potrebno predvideti dodatno serijsko dušilko, ki se vgradi v pozitivni pol usmernika.
(2) Potrebna induktivnost dušilke se določi glede na maksimalni gradient toka (di/dt), ki je še sprejemljiv za usmerniške diode.
(3) Razred obremenitve dušilka se mora ujemati z razredom obremenitve usmerniškega agregata, ki je naveden v 106. členu.
116. člen
(Višje harmonske komponente toka in napetosti)
(1) Dopustne vrednosti višjih harmonskih komponent toka in napetosti na izmeničnem omrežju ne smejo presegati vrednosti, ki so določene s standardom, ki je naveden v 199. členu tega pravilnika. V primeru, da so te dopustne vrednosti presežene, je potrebno predvideti resonančne filtre, in sicer za tisti red harmonika, ki presega dopustno vrednost.
(2) Pri 12-pulznem usmerjanju napetosti ostanek izmenične napetosti v VO ne presega 3% srednje vrednosti usmerjene napetosti praznega teka. V praksi je ta vrednost še nižja, ker imajo EVV(o) precejšen delež pri induktivnosti in kapacitivnosti in jo dodatno znižujejo. Iz navedenega izhaja, da ni potrebe po filtrih za zmanjšanje višjih harmonskih komponent na enosmerni strani.
(3) Pri 6-pulznem usmerjanju napetosti je ostanek izmenične napetosti v VO znatno večji od navedene vrednosti v drugem odstavku tega člena in lahko doseže 10% srednje vrednosti usmerjene napetosti praznega teka. Zaradi tega mora biti na enosmerni strani ENP vgrajen neresonančni (aperiodični) filter, ki je kombinacija dušilke in impulznih kondenzatorjev.
RAZVOD ENOSMERNE NAPETOSTI 3 kV
117. člen
(Zasnova in konstrukcijska izvedba celic razvoda enosmerne napetosti)
(1) Celice razvoda enosmerne napetosti 3 kV so sestavljene iz:
– celic ločilk pozitivnega in negativnega pola usmernika, katerih število je odvisno od števila usmernikov;
– celic napajalnih linij, katerih število je odvisno od števila napajalnih odsekov VO in tirov odprte proge.
(2) Pri projektiranju in gradnji novih ENP morajo biti celice iz prejšnjega odstavka tega člena izvedene v posamičnih tovarniško izdelanih kovinskih omarah, ki se med seboj povežejo v stikalni blok. Stikalni blok se postavi izolirano od nosilnih tal in drugih ozemljenih delov postroja in se poveže preko zemljestičnega pretokovnega releja na zaščitno ozemljitev ENP. V primeru delovanja releja mora priti do izklopa celotne ENP.
(3) Vsa oprema v posameznih celicah mora biti izvlečljive izvedbe. Upravljanje naprav poteka na samih celicah v stikalnem bloku.
118. člen
(Oprema v celicah ločilk pozitivnega in negativnega pola usmernika)
(1) Vsaka celica mora biti opremljena z:
– enopolno ločilko pozitivnega pola in enopolno ločilko negativnega pola usmernika, ki sta na skupni pogonski osi in imata skupni elektromotorni pogon z vgrajeno elektromehansko blokado;
– napravo z galvansko ločitvijo za merjenje obratovalnega toka usmernika;
– napravo z galvansko ločitvijo za merjenje obratovalne napetosti usmernika;
– elementi za krmiljenje in signalizacijo.
(2) Enopolne ločilke pozitivnega pola usmernikov se na svojem izhodu povežejo na skupno zbiralko napajalnih linij.
(3) V eni izmed celic se predvidi skupna zbiralka negativnega pola, na katero se povežejo izhodi ločilk negativnega pola usmernikov in kabli povratnega voda, ki to zbiralko povezujejo s tirnico povratnega toka. Poleg tega se v tej celici predvidijo še naprave z galvansko ločitvijo za meritve skupnega enosmernega toka in napetosti.
V drugi celici se predvidi vgradnja zemljestičnega pretokovnega releja in podnapetostnega releja, ki nadzira galvansko ločitev povratnega voda proti skupni ozemljitvi ENP.
119. člen
(Zasnova in oprema v celicah napajalnih linij)
(1) Napajalne linije morajo biti zasnovane tako, da je omogočen varen in zanesljiv prenos električne energije iz ENP v VO. Naprave napajalne linije morajo v celoti ustrezati standardu, ki je naveden v 199. členu tega pravilnika.
(2) Osnovna naprava napajalne linije je linijski hitri odklopnik s prigrajeno primarno napravo, ki ščiti VO, EVVo in naprave ENP pred posledicami nedovoljenih tokovnih obremenitev.
(3) Pri novogradnji in rekonstrukciji obstoječih napajalnih linij, ki niso izvedene v skladu s 117 členom, mora biti vsaka napajalna linija poleg linijskega hitrega odklopnika opremljena najmanj še z naslednjimi napravami:
– napravo za preizkus izolacije VO napajanega odseka;
– napravo za medsebojno odvisnost izklopa linijskih hitrih odklopnikov v primeru kratkega stika v VO napajanega odseka;
– napravo za nastavitev izklopilnega toka linijskega hitrega odklopnika;
– napravo za avtomatski ponovni vklop (APV);
– napravami za merjenje obratovalnega toka in napetosti linije;
– napravami za galvansko ločitev merilnih instrumentov od visoke enosmerne napetosti.
Napajalna linija mora biti v celoti usposobljena za daljinsko vodenje.
(4) Pri rekonstrukciji obstoječih napajalnih linij, ki niso izvedene v skladu s 117 členom, se uporabi enaka rešitev kot pri novogradnjah, s to razliko, da se celotna oprema, ki je navedena v drugem in tretjem odstavku tega člena, namesti na posebnem ogrodju, ki se vgradi v že obstoječo gradbeno celico linijskega hitrega odklopnika. Za priključitev hitrega odklopnika na skupne enosmerne zbiralke in izhod napajalne linije iz ENP se uporabi obstoječa dvojna ločilka.
Za upravljanje naprav posamezne napajalne linije se predvidi posebna krmilna omarica, ki se namesti na zidane celice napajalne linije tako, da je omogočen varen dostop in varno ravnanje z napravami.
120. člen
(Priključitev napajalnih linij na vozno omrežje)
Napajalna linija se preko odsekovnega stikala v zunanjem 3 kV stikališču priključi na VO. Povezava med napajalno linijo in odsekovnim stikalom se lahko izvede s prostozračnimi ali kabelskimi vodniki, odvisno od izvedbe ENP.
POVRATNI VOD
121. člen
(Izvedba povratnega voda)
Povezava skupne zbiralke negativnega pola usmernikov na tirnico povratnega toka predstavlja povratni vod ENP. Povratni vod mora biti izveden izolirano (kabelski povratni vod) od ostalih ozemljenih delov najmanj za 0,6 kV. ENP mora biti povezana na tirnico povratnega toka z najmanj dvema povratnima vodoma. Povratna voda morata biti dimenzionirana tako, da v primeru izpada enega voda drugi vod ne bo električno preobremenjen.
NAPRAVE POMOŽNE IZMENIČNE IN ENOSMERNE NAPETOSTI
122. člen
(Naprave pomožne izmenične napetosti)
(1) Električna moč in napetost pomožne izmenične napetosti se določi za potrebe:
– napajanja električne instalacije ENP (vtičnice in razsvetljava);
– pomožnega napajanja energetskih naprav in napajanja naprav sistema daljinskega vodenja.
(2) Električna energija se zagotavlja praviloma iz skupnih visokonapetostnih izmeničnih zbiralk preko dveh energetskih transformatorjev (osnovno in rezervno napajanje) nazivne moči 50 kVA/transformator in napetostne prestave 20 (35) kV/380/220 V, 50 Hz. Sekundarno navitje transformatorja mora biti vezano v zvezdo in ozemljeno.
(3) Če ni mogoče zagotoviti električne energije po drugem odstavku tega člena, se ta lahko zagotovi iz:
– sekundarnega navitja usmerniških transformatorjev;
– VO s pomočjo razsmerniških naprav.
123. člen
(Naprave pomožne enosmerne napetosti)
(1) Kot vir enosmerne napetosti se uporabi akumulatorska baterija v suhi izvedbi nazivne napetosti 110 V in nazivne kapacitete 130 Ah.
(2) Zaradi možnosti vgradnje akumulatorskih baterij skupaj z ostalimi napravami morajo le-te biti v hermetično zaprti izvedbi.
(3) Pozitivni in negativni pol akumulatorske baterije morata biti izolirana od ozemljenih delov. Izolacijska trdnost pozitivnega ali negativnega pola mora biti kontrolirana s kontrolniki izolacije.
124. člen
(Konstrukcijska zasnova in izvedba naprav pomožne napetosti)
(1) Naprave pomožne izmenične in enosmerne napetosti, razen energetskih transformatorjev, se izvedejo v kovinskih prostostoječih omarah, ki se med seboj povežejo v stikalni blok. Blok se neposredno ozemlji na skupno ozemljitev objekta ENP.
(2) Energetska transformatorja sta lahko oljne ali suhe izvedbe. Transformatorja se vgradita v posebne celice, in sicer:
– pri novogradnji v prostor iz prve alinee prvega odstavka 96. člena;
– pri obstoječih ENP v že obstoječi celici, ki sta nameščeni v visokonapetostnem postroju izmeničnega stikališča.
SIGNALNE NAPRAVE V ELEKTRONAPAJALNI POSTAJI
125. člen
(Vrsta signalnih naprav in njih delovanje)
(1) Signalne naprave za položajno signalizacijo, javljanje motenj v napravah, delih postroja idr. morajo biti v istem postroju izdelane po enotnih načelih.
(2) Če utegnejo motnje v delovanju signalnih naprav ogroziti osebje ali postroje, morajo biti signalne naprave izvedene tako, da pri motnjah v lastnem tokokrogu ali viru energije zvočno ali kako drugače opozorijo na motnjo.
(3) Izvedba signalnih naprav mora zagotavljati, da ob kakršni koli morebitni okvari v obratovanju ne more priti do napačnih signalov. Oddajanje signalov mora vzbuditi neposredno tista naprava, katere položaj se mora signalizirati. Dajalniki signalov morajo biti postavljeni tako, da jih je mogoče brez nevarnosti opazovati.
(4) Signalna naprava, ki signalizira, da je mogoče v visokonapetostni celici brez nevarnosti opravljati dela, sme tako stanje signalizirati, kadar je ta celica izklopljena v vseh polih in z vseh strani.
(5) Signalne naprave, ki signalizirajo obratovanje postroja, morajo imeti lasten signalni vod. Razen relejev ne smejo biti v signalni tokokrog vključene nikakršne druge naprave. Signalni vodi se smejo izklapljati tudi enopolno.
(6) Signalna naprava sme pokazati končni položaj stikala ali drugih priprav šele, ko je ta položaj dosežen v celoti.
ZAŠČITNA IN OBRATOVALNA OZEMLJITEV ENP
126. člen
(Zaščitna in obratovalna ozemljitev postrojev izmenične napetosti)
(1) Zaščitna in obratovalna ozemljitev postrojev izmenične napetosti ENP morata biti med seboj združeni. Skupna upornost združene ozemljitve mora biti takšna, da pri izvedenih zaščitnih ukrepih ne pride do previsoke napetosti dotika in koraka.
Na združeno ozemljitev se morajo povezati:
– zvezdišče primarnih in sekundarnih navitij napetostnih merilnih transformatorjev;
– ustrezni priključki sekundarnih navitij tokovnih merilnih in zaščitnih transformatorjev;
– zvezdišče sekundarnih navitij energetskih transformatorjev lastne rabe;
– odvodniki prenapetosti;
– vsi kovinski deli električnih naprav in priprav, ki normalno niso pod napetostjo in ne spadajo med obratovalne tokokroge, vendar utegnejo pri okvari priti pod napetost neposredno ali preko električnega obloka;
– strelovodna zaščita objekta.
(2) Ozemljitve postrojev morajo biti dimenzionirane za največji tok zemeljskega stika.
127. člen
(Zaščitna ozemljitev postrojev enosmerne napetosti)
(1) Vsi kovinski deli naprav, priprav, zaščitnih ograj, pregrad in mrež v postrojih enosmerne napetosti, ki v normalnem obratovanju niso pod napetostjo in ne spadajo med obratovalne tokokroge, vendar utegnejo pri okvari priti pod napetost neposredno ali preko električnega obloka, se morajo povezati posredno, preko zemljestičnih relejev ali drugačnih nadzornih naprav na združeno ozemljitev ENP.
128. člen
(Obratovalna ozemljitev enosmernega 3 kV postroja)
(1) Obratovalno ozemljitev enosmernega postroja ENP predstavljajo negativni poli usmernikov in povratni vod, ki povezujejo negativne pole usmernikov s tirnico povratnega toka.
(2) Obratovalna ozemljitev enosmernega postroja mora biti galvansko ločena od združene zaščitne in obratovalne ozemljitve ENP.
(3) Zaščitni ukrepi morajo zagotoviti, da v primeru stika pozitivnega pola enosmerne napetosti in zaščitne ozemljitve pride do zanesljivega izklopa naprav tako, da pri tem zaradi ločene obratovalne in zaščitne ozemljitve ne pride do previsoke napetosti dotika in koraka.
ZAŠČITA NAPRAV
129. člen
(Zaščita objekta pred delovanjem strele)
(1) Zaščita objekta ENP pred neposrednim delovanjem strele se izvede s strelovodno zaščito skladno s slovenskim standardom SIST IEC 1024.
130. člen
(Zaščita naprav pred zunanjimi obratovalnimi prenapetostmi in atmosferskimi praznitvami)
(1) Pred zunanjimi obratovalnimi prenapetostmi in atmosferskimi praznitvami, ki lahko pridejo po napajalnih VN vodih ali VO preko napajalnih linij, se naprave ENP zaščitijo z ustreznimi odvodniki prenapetosti, ki se namestijo:
– na vsako fazo napajalnih vodov, in sicer neposredno pred samim uvodom napajalnih vodov v ENP;
– na vsako fazo primarnega priključka usmerniškega transformatorja;
– na vsako 3 kV napajalno linijo pred priključitvijo na VO;
– po potrebi na druge naprave (usmerniki).
(2) Za odvodnike prenapetosti se uporabijo izključno metal oksidi (ZnO) odvodniki prenapetosti.
(3) Nazivna napetost odvodnikov prenapetosti na dovodih izmenične napetosti se izbere glede na velikost napajalne napetosti in glede na vrsto napajalnega omrežja (način ozemljitve zvezdišča energetskih transformatorjev v razdelilnih transformatorskih postajah, iz katerih se napaja ENP).
(4) Nazivna napetost odvodnikov prenapetosti na primarnih priključkih usmerniških transformatorjev se izbere za en razred višje kot pri odvodnikih prenapetosti iz prejšnjega odstavka tega člena.
(5) Nazivni tok razbremenitve za odvodnike iz tretjega in četrtega odstavka tega člena ne sme biti manjši od 10 kA pri odvodnem valu 8/20 s. Energijska zmogljivost mora biti najmanj 2,5 KJ/kV.
(6) Nazivna napetost odvodnikov na 3 kV napajalnih linijah mora biti 4,2 kV. Razbremenilni tok mora biti najmanj 10 kA pri odvodnem valu 8/20 s. Energijska zmogljivost mora biti najmanj 6 KJ/kV.
131. člen
(Zaščita usmernika pred visokofrekvenčnimi prenapetostmi)
(1) Vsaka prenapetost na primarni strani usmerniškega transformatorja ima frekvenco, ki je znatno višja od nazivne frekvence 50 Hz. Posledica tega je, da zaradi prisotnosti kapacitivnosti med primarnim in sekundarnim navitjem usmerniškega transformatorja pride do dodatnega zvišanja prenapetosti na izmenični strani usmernika, ki je nevarna za usmerniške diode. Zardi tega mora biti med primarnim in sekundarnim navitjem vgrajen in ozemljen elektrostatični zaslon, ki preprečuje prenos te prenapetosti na usmerniške diode. Možna je tudi druga rešitev, in sicer z vgradnjo RC členov med fazami sekundarnega navitja ali pa vgradnja pomožnega usmerniškega vezja med sekundarnim navitjem in usmernikom, vendar se ti dve rešitvi uporabljata bolj poredko.
132. člen
(Zaščita usmernika pred notranjimi obratovalnimi prenapetostmi)
(1) Pred komutacijskimi prenapetostmi se usmernik ščiti s skupnim RC členom, ki je nameščen med pozitivnim in negativnim polom usmernika ter s pravilno izbiro zaporne napetosti usmerniških diod.
(2) Pred zunanjimi stikalnimi prenapetostmi na enosmerni 3 kV strani se usmernik ščiti z izklopilno karakteristiko linijskega hitrega odklopnika. Pri izklopu enosmernega toka z linijskim hitrim odklopnikom prenapetost ob tem ne sme biti višja od dvakratne nazivne napetosti usmernika. Navedeni pogoj zaščite se mora upoštevati pri projektiranju in gradnji novih ENP kakor tudi pri zamenjavi obstoječih linijskih hitrih odklopnikov, ki tega pogoja ne izpolnjujejo.
133. člen
(Zaščita usmernika pred kratkimi stiki na VO)
(1) Pred kratkimi stiki na strani VO se usmernik ščiti z linijskimi hitrimi odklopniki. Čas izklopa odklopnika mora biti enak ali krajši, kot je čas, ki ga predpisuje proizvajalec usmernika. Navadno je ta čas pod 100 ms.
134. člen
(Zaščita naprav pred preobremenitvijo in kratkimi stiki znotraj ENP)
(1) Usmerniški agregat se pred preobremenitvijo ščiti s sekundarnim zaščitnim relejem, ki se napaja iz zaščitnih tokovnih transformatorjev. Obremenilna karakteristika se nastavi glede na razred obremenitve, ki je naveden v 106. členu tega pravilnika.
(2) Za zaščito pred povratnim tokom usmernika (preboj oziroma kratek stik na diodah v dveh fazah) se uporabi rele povratnega toka.
(3) Za zaščito proti pregrevanju usmerniških diod se na najtoplejšem mestu usmernika vgradi zaščitni termostat, ki se nastavi po navodilih proizvajalca usmernika. Nad to temperaturo mora termostat posredovati obojestranski izklop usmerniškega agregata.
(4) Proti notranjim okvaram in preobremenitvam mora biti usmerniški transformator opremljen s kontaktnim termometrom, če je suhe izvedbe, ter dodatno z Bucholzovim relejem in zračnim relejem, če je oljne izvedbe.
(5) Zaščita transformatorja lastne rabe pred kratkimi stiki in preobremenitvijo se izvede na sekundarni strani z zaščitnim termomagnetnim NN stikalom, na primarni strani pa z VN varovalkami ali odklopnikom.
(6) Zaščita VN priključkov in povezav se doseže s pravilno izbiro in dimenzioniranjem presekov, ki morajo zdržati vse tokovne obremenitve od nazivne obremenitve do kratkega stika.
135. člen
(Elektromagnetna združljivost)
(1) Električne naprave morajo biti načrtovane, grajene, postavljene, uporabljane in vzdrževane tako, da:
– elektromagnetne motnje, ki jih te električne naprave povzročajo, ne presegajo ravni, ki radijskim, telekomunikacijskim in drugim električnim napravam še omogočajo delovati na način, za katerega so bile namenjene;
– imajo ustrezno stopnjo lastne odpornosti proti elektromagnetnim motnjam.
(2) Ker je ENP skupek elektroenergetskih, električnih in elektronskih napravah, mora biti zagotovljena elektromagnetna združljivost po določilih pravilnika, ki je naveden v 199. členu tega pravilnika.
MERITVE V ENP
136. člen
(Meritve porabe električne energije)
(1) Meritve porabe električne energije se izvedejo na strani izmeničnega postroja ENP. Način izvedbe meritev in tip merilnih naprav predpiše upravljavec izmeničnega omrežja, iz katerega se ENP napaja.
(2) Na strani upravljavca javne železniške infrastrukture mora biti vzpostavljen sistem za spremljanje in nadziranje obračuna porabe električne energije.
137. člen
(Meritve obratovalnega toka in napetosti v visokonapetostnem izmeničnem stikališču)
(1) V visokonapetostnem izmeničnem stikališču se merita obratovalni tok in obratovalna napetost v vsaki fazi napajalnih vodov. Meritve se zajemajo preko sekundarnih navitij merilnih tokovnih in napetostnih transformatorjev.
(2) Pri projektiranju in gradnji novih ENP kakor tudi pri zamenjavi obstoječih usmerniških agregatov se meri obratovalni tok na primarni strani usmerniških transformatorjev. Meritve toka se zajemajo preko sekundarnega merilnega navitja zaščitnega tokovnega transformatorja.
138. člen
(Meritve obratovalnega toka in napetosti v nizkonapetostnem izmeničnem stikališču)
(1) V nizkonapetostnem izmeničnem stikališču (lastna raba) se meri obratovalni tok na skupnem odvodu obeh energetskih transformatorjev. Meritve se zajemajo preko sekundarnih navitij merilnih tokovnih transformatorjev, ki so vgrajeni v vsako fazo trifaznega sistema.
(2) Meritev napetosti je direktna preko skupnega preklopnika in voltmetra.
139. člen
(Meritve obratovalnega toka in napetosti na enosmerni 3 kV strani ENP)
(1) Na enosmerni 3 kV strani ENP se meri:
– obratovalni tok in napetost na posameznem usmerniku,
– skupni obratovalni tok in napetost,
– obratovalni tok in napetost na posamezni napajalni liniji.
(2) Meritve iz prejšnjega odstavka tega člena se zajemajo preko naprav za galvansko ločitev. Izolacijski nivo naprav za galvansko ločitev mora ustrezati najmanj takšnim zahtevam kot jih zahteva standard, ki je naveden v 199. členu tega pravilnika.
IV. PROJEKTIRANJE IN GRADNJA SISTEMA DALJINSKEGA VODENJA STABILNIH NAPRAV ELEKTRIČNE VLEKE (SNEV)
OPREDELITEV IN NAMEN SISTEMA DALJINSKEGA VODENJA SNEV
140. člen
(Pojem daljinskega vodenja)
Pod pojmom daljinskega vodenja SNEV se razumejo vsa tista ravnanja z napravami v ENP in stikali VO iz centra/centrov za daljinsko vodenje tako, da se zagotovi kar najbolj zanesljivo in kakovostno napajanje električne vleke vlakov.
141. člen
(Namen sistema daljinskega vodenja)
Namen sistema daljinskega vodenja SNEV je, da omogoča:
– nadzor nad stabilnimi napravami električne vleke;
– krmiljenje stabilnih naprav električne vleke z enega ali več mest;
– varnejše delo na voznem omrežju, zlasti v času normalnega poteka prometa;
– hitre odzivne čase pri rekonfiguraciji voznega omrežja ali ob izrednih dogodkih (kratki stiki);
– fizično razbremenitev osebja;
– razbremenitev rutinskih del (protokoliranje);
– racionalnejšo porabo električne energije;
– učinkovito vzdrževanje naprav;
– zmanjšanje obratovalnega osebja.
142. člen
(Topologija sistema daljinskega vodenja)
(1) Sistem daljinskega vodenja SNEV sestoji iz treh centrov vodenja (Ljubljana, Maribor in Postojna) ter končnih postaj, ki so nameščene v ENP in prometnih mestih, na katerih se daljinsko krmilijo stikala VO.
(2) Centri vodenja SNEV se predvidijo na istih lokacijah kot centri vodenja prometa.
(3) Vsak center vodenja mora biti poleg osnovne računalniške in komunikacijske opreme opremljen še z delovnimi postajami, preko katerih elektroenergetski dispečer (v nadaljnjem besedilu: operater) daljinsko vodi ENP in stikala VO.
(4) V vsaki ENP se poleg končne postaje daljinskega vodenja predvidi še ena delovna postaja (postajni računalnik) za potrebe lokalno-daljinskega vodenja naprav v primeru vzdrževalnih del ali odpovedi sistema daljinskega vodenja.
(5) Na prometnih mestih se krmilijo le stikala VO, katerih število je zelo majhno in zaradi tega ni potrebe po delovni postaji.
143. člen
(Način in pogoji daljinskega vodenja ENP in stikal VO
iz CVP)
(1) Operater mora imeti možnost, da na zaslonih delovne postaje prikliče shemo vsake ENP ali stikalno shemo VO prometnega mesta, na kateri lahko izbere posamezno primarno napravo, ki jo bo krmilil. Izvršitev ukaza mora biti potrjena z besedilom in spremembo prikaza naprave (barvno). Če se ukaz ne izvrši v predpisanem času, se mora na zaslonu prikazati opozorilo.
(2) Vse medsebojne blokade med stikalnimi napravami in elementi morajo biti izvedene v opremi na samih objektih kakor tudi programsko na samih objektih in CVP, tako da so mogoča takojšnja opozorila operaterjem ob nepravilni manipulaciji. Če bo operater izbral ukaz, ki ga ne bo mogoče izvršiti, mora računalniški sistem jasno navesti razlog zavrnitve.
(3) Programska oprema za komunikacijo med operaterjem in strojno opremo mora biti zasnovana tako, da operaterju omogoča učinkovito in enostavno delo na delovnih postajah. Večina dialoga mora potekati z uporabo miške, tako da je lahko operater kar najbolj pozoren na dogajanje na zaslonu. Podatki morajo biti prikazani pregledno, alarmno stanje, objektov, postrojev in naprav mora biti prikazano vpadljivo (utripanje, obarvanje elementa, zvočni signal). Zaradi tega je treba predvideti delovne postaje z več zasloni.
144. člen
(Razpoložljivost sistema daljinskega vodenja)
(1) Razpoložljivost sistema vodenja mora biti večja od 0,9996, kar mora ponudnik opreme tudi navesti.
(2) Preverjanje razpoložljivosti mora trajati 90 dni in se začne znova po vsaki spremembi sistema med poskusnim obratovanjem oziroma se konča v 90 dneh delovanja sistema z razpoložljivostjo, ki je večja ali enaka razpoložljivosti, navedeni v prvem odstavku tega člena.
145. člen
(Redundanca rezerva v sistemu daljinskega vodenja)
Predpisana razpoložljivost v prvem odstavku prejšnjega člena zahteva visoko zanesljivost sistema daljinskega vodenja, kar vodi k najmanj 100% redundanci ključne računalniške opreme ter komunikacijske opreme in prenosnega medija.
146. člen
(Sinhronizacija z realnim časom)
(1) Zaradi kronologije dogodkov na nivoju sistema daljinskega vodenja mora biti zagotovljena sinhronizacija z realnim časom med posameznimi deli sistema.
(2) Vhodni parametri, ki določajo kvaliteto in tudi rešitev sinhronizacije z realnim časom sistema, so:
– časovna resolucija kronologije dogodkov 10 ms;
– maksimalna dovoljena nezanesljivost v razločevanju dogodkov na nivoju sistema do 10 ms.
147. člen
(Nabor informacij za sistem daljinskega vodenja)
(1) Nabor informacij je številčno stanje po vrstah informacij, ki so namenjene vsem funkcijam sistema daljinskega vodenja SNEV.
(2) Za potrebe daljinskega vodenja SNEV morajo biti definirane naslednje informacije:
– nadzorovalne informacije (meritve, javljanja in alarmi);
– krmilne informacije (ukazi za spremembo položaja stikalnih naprav in regulacijske sklopke usmerniških transformatorjev, ukazi za spremembo parametrov zaščite idr.);
– druge informacije po zahtevi projektne naloge.
(3) Informacije se po vrsti delijo na digitalne in analogne. Skupno število posameznih informacij je izhodišče za določanje sistema daljinskega vodenja.
148. člen
(Prenos podatkov iz končnih postaj v CVP)
(1) Podatki, ki jih bodo zajemale končne postaje v posameznih objektih, ki se vodijo daljinsko, se morajo prenesti v ustrezni CVP, kar bo omogočilo analizo obratovanja SNEV.
(2) Pred prenosom podatkov iz končnih postaj v CVP se morajo ti predhodno prefiltrirati in preveriti tako, da se v CVP prenašajo samo tisti podatki, ki so potrebni za analizo obratovanja. Vodilno načelo pri tem naj bo, da se podatki obdelajo na nižjem nivoju, ter da se na višji nivo prenašajo samo tisti obdelani podatki nižjega nivoja, ki so potrebni za izvajanje nalog in funkcij višjega nivoja.
ZGRADBA SISTEMA DALJINSKEGA VODENJA SNEV
149. člen
(Izvedba sistema daljinskega vodenja)
(1) Daljinsko vodenje SNEV mora biti izvedeno z distribuiranim mikroprocesorskim sistemom za lokalno in daljinsko krmiljenje in nadzor.
(2) Sistem daljinskega vodenja mora dopuščati razširitve in nadgradnjo. Uporabljene strojna, programska in komunikacijska oprema morajo biti v standardni izvedbi.
150. člen
(Strojna oprema sistema daljinskega vodenja)
Strojna oprema je fizična oprema računalniškega sistema ki jo upravlja programska oprema. Glede na mesto izvedbe (CVP, ENP, prometno mesto) je oprema različne konfiguracije, kar je razvidno iz nadaljnjega opisa.
151. člen
(Programska oprema sistema daljinskega vodenja)
(1) Sistem za daljinsko vodenje SNEV mora imeti enostaven programski paket, ki ga lahko obvlada osebje naročnika s šolanjem. Minimalne zahteve za programski paket so:
– okenska (“windows“) tehnologija;
– uporaba miške;
– dostop do posamezne funkcije sistema preko “zavesnih“ menijev;
– dostop do važnejših funkcij neposredno preko vročih tipk ali ikon z označenimi funkcijami;
– da je v vsakem trenutku operaterju na voljo pomoč, ki se aktivira na zahtevo uporabnika in se nanaša na funkcijo, ki jo uporabnik trenutno izvaja;
– da v primeru napačno vnesenega parametra ali ukaza o tem obvesti uporabnika in mu nudi pomoč;
– da je v primeru ukaza, ki neposredno spreminja ali briše podatke o tem predhodno obveščen operater, ki lahko prekliče ukaz;
– omogoča izhod iz programa v vsakem trenutku brez nevarnosti uničenja podatkov;
– vsaka izdaja ukaza za krmiljenje mora biti potrjena;
– možnost blokade vsakega ukaza za krmiljenje.
(2) Osnovna programska oprema mora zajemati vse tiste programe, ki predstavljajo vmesnik med različnimi aplikativnimi programi in strojno opremo. Sem sodijo:
– operacijski sistem,
– različni gonilniki za periferijo računalniške enote,
– prevajalniki.
(3) Operacijski sistem mora biti sposoben reagirati na zunanje dogodke v predpisanem času, kar je osnova za delo v realnem času. Poleg tega mora imeti vse lastnosti, ki so značilne za odprte sisteme, to je:
– zmožnost hkratnega opravljanja več opravil,
– zmožnost povezovanja več računalnikov v mreži,
– zmožnost dela na računalnikih različnih procesorskih moči.
152. člen
(Komunikacijska programska oprema)
(1) Komunikacijska programska oprema sistema daljinskega vodenja naj bo grajena za večnivojsko arhitekturo komuniciranja, ki mora biti prilagojena specifičnim zahtevam v sistemu za sprotno vodenje:
– različnost podatkov (časovno kritična sporočila, velikost sporočil, način prenosa podatkov);
– kontrola zasedenosti komunikacijskih linij in pomnilnikov;
– kontrola napak;
– inicializacija in sinhronizacija komunikacij po vsaki prekinitvi ali napaki.
(2) Komunikacijska programska oprema mora podpirati redundantne zveze in zagotavljati več prioritetnih nivojev za različne kategorije podatkov.
153. člen
(Pogoji za električne vire za napajanje naprav sistema daljinskega vodenja)
(1) Električni viri izmenične napetosti za napajanje naprav daljinskega vodenja morajo biti priključeni na NN električno omrežje in/ali dizelski agregat (v CVP in prometnih mestih) preko ločilnih transformatorjev. Vsebovati morajo filtre in elemente za zniževanje prenapetosti.
(2) Kot vir enosmerne napetosti se uporabi akumulatorska baterija, ki mora:
– biti v hermetično zaprti izvedbi zaradi možnosti vgradnje skupaj z ostalimi napravami;
– imeti nazivno napetost, ki se posebej določi za posamezne dele sistema daljinskega vodenja (CVP, končna postaja v ENP, končna postaja na prometnih mestih);
– biti takšne kapacitete, da zagotovi akumulirano energijo za avtonomno delovanje, ki je določena za posamezne dele sistema daljinskega vodenja (CVP, končna postaja v ENP, končna postaja na prometnih mestih).
Izolacija pozitivnega in negativnega pola akumulatorske baterije proti zemlji mora biti kontroliran s kontrolniki izolacije.
(3) Električni viri morajo biti elektromagnetno združljivi z napravami sistema daljinskega vodenja.
(4) Naprave morajo biti konstruirane za temperaturo okolice od -5 °C do +40 °C.
(5) Za nenehno in kvalitetno napajanje naprav sistema daljinskega vodenja mora biti v smislu določil drugega odstavka tega člena vgrajen sistem brezprekinitvenega napajanja, ki mora imeti ročni “by-pas“ z elektronskim preklopnim stikalom.
ZGRADBA CENTRA VODENJA SNEV
154. člen
(Osnovne zahteve)
Osnovne zahteve, ki predstavljajo vodilo pri načrtovanju CVP, so:
– vodenje se mora odvijati v realnem času;
– sistem mora biti 100% redundanten;
– posamezne enote, sklopi in podsklopi morajo biti med seboj neodvisni, tako da izpad enega ne povzroči izpada drugega dela ali celotnega sistema vodenja,
– konfiguracija mora biti razširljiva;
– uporabljati je potrebno standardno strojno in programsko opremo ter standardne komunikacije.
155. člen
(Funkcije sistema v CVP)
Funkcije sistema daljinskega vodenja SNEV v realnem času so:
– krmiljenje in nadzor,
– optimizacija obratovanja,
– planiranje,
– povezave z drugimi sistemi,
– simulator in ekspertni sistem (v glavnem CVP).
156. člen
(Strojna oprema)
(1) Strojno opremo delimo na:
– vmesnik operater/stroj,
– procesiranje podatkov,
– komunikacijske enote.
(2) Vmesnik operater/stroj sestavlja več delovnih postaj, ki morajo omogočati sočasno delo z več zasloni in z večopravilnim, večuporabniškim operacijskim sistemom. V tem sklopu so tudi naprave za prikaz podatkov: zasloni, tiskalniki, naprava za odtis zaslonskega prikaza na papir.
(3) Procesiranje podatkov se mora izvajati na strežnikih za podatkovne baze, krmiljenje in nadzor ter optimiranje, planiranje in simuliranje
(4) Komunikacijske enote morajo vsebovati:
– komunikacijo med strojno opremo preko lokalne računalniške mreže;
– komunikacijo s končnimi postajami v daljinsko vodenih objektih;
– komunikacijo z organizacijskimi enotami vzdrževanja SNEV;
– komunikacijo do drugih sistemov (vodenje železniškega prometa, upravljavec elektroenergetskega omrežja, dobavitelj električne energije, republiški center vodenja – ELES, MOP-HMZ).
157. člen
(Električni viri za napajanje naprav sistema daljinskega vodenja)
(1) Osnovno napajanje z izmenično napetostjo mora biti iz NN električnega omrežja, rezervno napajanje pa iz dizelskega agregata.
(2) Osnovno napajanje z enosmerno napetostjo mora biti zagotovljeno iz akumulatorske baterije, ki mora vsebovati akumulirano energijo za avtonomno delovanje najmanj za 3 ure.
(3) Pogoji, ki jih morajo izpolnjevati napajalni viri, so navedeni v 153. členu tega pravilnika.
ZGRADBA SISTEMA DALJINSKEGA VODENJA ENP
158. člen
(Funkcija sistema daljinskega vodenja)
(1) Naprave za daljinsko vodenje ENP opravljajo funkcijo zajemanja procesnih informacij v realnem času (alarmi, signalizacije, meritve in stanje števcev), njihovo lokalno obdelavo in serijski prenos po komunikacijskih kanalih do CVP. Iz smeri CVP pa sprejemajo ukaze za krmiljenje stikalnih naprav (vklop/izklop) in regulacije stopenj usmerniškega transformatorja (višje/nižje) ter skupne ukaze, ki jih pripravi in odda v proces.
(2) Daljinsko vodenje mora upoštevati največjo možno stopnjo avtonomije ENP, tako da minimalno obremenjuje CVP, vendar se ne smejo omejevati njegove nadrejenosti.
159. člen
(Primarne naprave ENP, ki se vključujejo v sistem daljinskega vodenja)
V ENP se morajo v sistem daljinskega vodenja vključiti najmanj naslednje naprave:
1. za nadzor:
– usmerniški agregati;
– napajalne linije;
– merilne celice;
– lastna raba;
– naprave pomožne izmenične in enosmerne napetosti;
– meritve porabe električne energije;
2. za krmiljenje:
– zbiralčni tripolni odklopni ločilnik oziroma odklopnik v obeh dovodih izmenične napetosti za napajanje ENP;
– zbiralčni tripolni odklopni ločilnik oziroma odklopnik za vzdolžno ločitev VN enojnih izmeničnih zbiralk;
– tripolni odklopni ločilnik oziroma odklopnik na primarni strani transformatorjev lastne rabe;
– tripolni odklopnik na primarni strani usmerniških transformatorjev;
– NN zaščitno stikalo na sekundarni strani transformatorjev lastne rabe;
– enopolna ločilnika usmernikov;
– linijski hitri odklopniki;
– odsekovna in zvezna stikala v zunanjem 3 kV stikališču;
– regulacija stopenj usmerniškega transformatorja.
160. člen
(Opredelitev nivojev sistema lokalnega in daljinskega vodenja)
(1) daljinsko – nivo CVP:
pregled in vodenje ENP s posredovanjem računalniškega sistema v centru vodenja;
(2) daljinsko – nivo daljinske postaje ENP:
nadzor in krmiljenje v ENP mora biti izvedeno s pomočjo distribuiranega sistema daljinskega vodenja, ki ga sestavljajo postajni in komunikacijski računalnik, ki je nameščen v komandni sobi ENP z distribuiranimi krmilnimi moduli, nameščenimi na posameznih poljih oziroma postrojih;
(3) lokalno – nivo komandne plošče:
krmiljenje mora biti izvedeno s pomočjo tipk (vklop – izklop), ki so vgrajene na slepi shemi komandne plošče in krmilnih modulov vodenja (na tem nivoju mora biti krmiljenje vedno omogočeno tudi v primeru izpada sistema vodenja), oziroma s pomočjo večfunkcijskih modulov, ki so vgrajeni na komandni plošči;
(4) test, lokalni nivo – stikalni aparati (brez blokad):
omenjeno krmiljenje se izvaja neposredno na stikalnih elementih samo v izrednih primerih.
161. člen
(Način izbora nivoja daljinskega vodenja)
Izbor nivoja daljinskega vodenja se mora izvajati “hierarhično“ od spodaj navzgor, in sicer:
– lokalno/daljinsko na lokalnem nivoju – s pomočjo izbirnega stikala, na vsakem polju;
– daljinsko ENP/daljinsko CVP na postajnem računalniku ob predhodnem preklopu izbirnih stikal iz prejšnje alinee v položaj daljinsko.
162. člen
(Zajem podatkov, interne komunikacije ter daljinsko servisiranje in vzdrževanje)
(1) V skladu z naštetimi nivoji vodenja, navedenimi v 158. členu, mora biti oprema vodenja v ENP smiselno razdeljena na dva nivoja, in sicer na opremo na nivoju postaje (postajni in komunikacijski računalnik) in opremo na nivoju komandne plošče (distribuirani vhodno-izhodni moduli).
(2) Posamezni vhodno-izhodni moduli morajo biti nameščeni neposredno pri izvoru/ponoru podatkov.
(3) Vhodni moduli so lahko neposredno priključeni brez vmesnih ločilnih relejev.
(4) Izhodni moduli so lahko priključeni preko vmesnih ločilnih relejev.
(5) Analogni vhodni moduli morajo biti neposredno priključeni na merilne napetostne in tokovne transformatorje (1A AC, 5A AC, 100V AC) brez vmesnih merilnih pretvornikov.
(6) Zaradi zmanjšanja vpliva elektromagnetnih motenj mora biti interna komunikacija med posameznimi distribuiranimi enotami galvansko ločena.
(7) Omogočeno mora biti daljinsko servisiranje in vzdrževanje daljinskih postaj iz centra vodenja preko prenosnih poti in komunikacijske opreme.
163. člen
(Oprema daljinskega vodenja na nivoju ENP)
Opremo vodenja na nivoju postaje morajo sestavljati najmanj naslednje komponente:
– postajni in/ali procesni računalnik z ustrezno programsko opremo in z vmesnikom človek /stroj za komunikacijo z operaterjem;
– komunikacijski računalnik, ki skrbi za komunikacijo med postajnim in/ali procesnim računalnikom, krmilnimi moduli in CVP;
– krmilni moduli;
– interna računalniška mreža (LAN);
– matrični tiskalnik za izpis alarmne signalizacije in manipulacij;
– naprava za sinhronizacijo z realnim časom.
164. člen
(Komunikacijski računalnik)
(1) Komunikacijski računalnik mora omogočati prenos podatkov preko sistema transparentno po preddefiniranih poteh. Omenjena naprava mora imeti naslednje glavne funkcije:
– komunikacija preko galvansko ločenih povezav med postajnim in/ali procesnim računalnikom in krmilnimi moduli;
– komunikacija med ENP in CVP po protokolu IEC;
– prenos podatkov med ENP in CVP po dveh neodvisnih poteh z vgrajenim mehanizmom za odkrivanje, diagnosticiranje in javljanje napak pri izpadu ene ali obeh poti;
– možnost neposredne priključitve na digitalno telefonsko omrežje preko ustreznih vmesnikov;
– sinhronizacijo z realnim časom.
(2) Pri komunikaciji morajo biti zagotovljeni posebni prenosni kanali za prenos kriterija medsebojne odvisnosti izklopa linijski hitrih odklopnikov po principu ENP – ENP.
(3) Za spremljanje in nadzor porabe električne energije v ENP mora biti poseben prenosni kanal med ENP in CVP.
165. člen
(Postajni in/ali procesni računalnik)
Postajni računalnik z ustrezno programsko in strojno opremo, mora omogočati nadzor in krmiljenje ENP. Pri tem mora omogočati tudi naslednje:
– generiranje zaslonskih shem za nadzor in krmiljenje;
– generiranje in arhiviranje liste alarmov, dogodkov in stanj;
– spremljanje in arhiviranje merilnih veličin v obliki grafov in/ali tabel.
166. člen
(Oprema za lokalno vodenje izmeničnega postroja in usmerniških agregatov)
Vsa oprema za lokalno vodenje naprav v izmeničnih VN in NN postrojih in usmerniških agregatov mora biti nameščena na centralni komandni plošči v komandnem prostoru ENP, in sicer po poljih oziroma postrojih.
167. člen
(Oprema za lokalno vodenje 3 kV DC postroja)
(1) Vsa oprema za lokalno vodenje 3 kV DC napajalnih linij s pripadajočim odsekovnim stikalom v zunanjem 3 kV stikališču ENP mora biti nameščena v omarah 3 kV DC razvoda (poseben blok pri novogradnji) ali v posebnih krmilnih omaricah, ki morajo biti nameščene v celice napajalnih linij (pri obstoječih ENP s zidanimi celicami napajalnih linij).
(2) Oprema za lokalno krmiljenje zveznih stikal v 3 kV zunanjem stikališču ENP ter za prenos kriterija delovanja zaščite na enosmernem postroju in prenos merilnih vrednosti enosmernega toka in napetosti v CVP mora biti pri obstoječih ENP vgrajena v posebni krmilni omari.
168. člen
(Krmilni moduli)
Krmilni moduli morajo biti izvedeni v elektromagnetno neprodušnem ohišju, kar je pogoj za žilavost opreme zaradi visoke stopnje elektromagnetne onesnaženosti, ki nastopa v celicah primarne opreme, povezava navzven mora biti izvedena na naslednji način:
– Podatkovno vodilo: izmenjava podatkov med posameznimi moduli in komunikacijskim računalnikom mora potekati po galvansko ločenih povezavah.
– Napajanje: na vsakem modulu mora biti za interno napajanje nameščen izolacijski pretvornik oziroma ločilni transformator.
169. člen
(Javljanje vloma)
(1) ENP, ki se vodi daljinsko, je brez stalne zasedbe obratovalnega osebja. Zaradi tega je potrebno objekt opremiti z napravami za javljanje vloma.
(2) Naprava za javljanje vloma mora vsebovati najmanj:
– mikroprocesorsko centralo,
– posebno tipkovnico za identifikacijo (šifrator),
– javljalnike vloma.
(3) Centrala mora imeti:
– zadostno število vhodov za priključitev javljalnikov vloma,
– modul za priključitev v sistem daljinskega vodenja,
– modul za izpis na tiskalnik ali računalnik,
– modul za daljinsko in lokalno parametriranje,
– zaščito pred lažnimi alarmi,
– lastni vir napajanja (akumulator) z avtonomijo 48 ur v normalnem delovanju in 0,5 ure v alarmnem delovanju.
(4) Vstop in izstop iz objekta je možen le z uporabo posebnega gesla preko tipkovnice za identifikacijo.
(5) Za nezaželen vstop v objekt (vlom) morajo biti vsi vhodi in okna v pritličju objekta nadzirani z mikrovalovnimi javljalniki (IR) in magnetnimi kontakti. Povezava javljalnikov na centralo mora biti izvedena s posebnim kablom, ki je predpisan za tovrstno instalacijo s strani proizvajalca opreme.
(6) Centrala mora biti preko optičnega kabla povezana na končno postajo daljinskega vodenja.
(7) O alarmu, ki pomeni vlom v objekt sistem javljanja vloma, mora to posredovati operaterju v center vodenja prometa.
170. člen
(Javljanje požara)
(1) Vsaka ENP brez stalne posadke mora biti opremljena s sistemom za javljanje požara na električnih postrojih in napravah.
(2) Naprave za javljanje požara morajo vsebovati najmanj:
– mikroprocesorsko centralo,
– posebno tipkovnico z LCD prikazovalnikom,
– javljalnike požara, ki so za posamezne postroje v kombinaciji optičnih, ionizacijskih in ročnih javljalnikov.
(3) Centrala mora imeti priključke za serijsko komunikacijo, modemske povezave na končno postajo daljinskega vodenja in lokalni priklop računalnika za parametriranje centrale. Poleg tega mora imeti tudi možnost priklopa standardne tipkovnice za gasilce.
(4) Sistem mora posredovati skupinske signale, ki se prenesejo v center vodenja prometa (sistem deluje, sistem je v okvari, požar).
(5) Centrala za javljanje požara mora imeti svoj lastni vir napajanja (akumulator) z avtonomijo 48 ur v normalnem delovanju in 0,5 ure v alarmnem delovanju.
(6) Povezava javljalnikov na centralo mora biti izvedena s posebnimi kabli, ki je predpisana s strani proizvajalca opreme.
(7) Centrala mora biti preko optičnega kabla povezana na končno postajo daljinskega vodenja.
(8) Sistem javljanja požara mora ustrezati standardom navedenim v 199. členu tega pravilnika.
171. člen
(Video nadzor)
(1) Za vsako ENP, ki je daljinsko vodena, je potrebno predvideti video nadzor, ki omogoča nadzor objekta iz CVP v krajših časovnih intervalih.
(2) Potrebno je predvideti nadzor vsaj glavnih postrojev v objektu ENP (izmenični VN postroj, 3 kV postroj in komandni prostor) ter pred glavnim vhodom, s tem da je lahko prenos slike časovno zamujen, ob primerni kakovosti slike pa potrebuje minimalno prenosno kapaciteto TK sistema.
(3) V projektni nalogi je potrebno določiti namestitev kamer, pri čemer se lahko uporabijo obstoječi nosilci oziroma drogovi, vendar tako, da namestitev in vzdrževanje kamer ne zahtevata izklopa elektroenergetskih naprav. Za povezavo kamer s postajnim sistemom je potrebno glede na vrsto objekta in predvidenih motenj določiti vrsto kabla za povezavo na osnovi meritev, ki se izvedejo v okviru izdelave projekta. Kamere so črno-bele in morajo biti sinhronizirane. Optika kamere (objektiv) mora biti prilagojena prostoru oziroma namenu prostora, ki se nadzira.
(4) Sistem mora omogočati dograditve video sistema z dodatnimi kamerami, kolikor se za to pokaže potreba.
(5) Video nadzor se izvaja v prvi fazi le pri operaterju daljinskega vodenja SNEV v CVP preko najmanj štirih ekranov, ki prikazujejo sliko določenega objekta in njegovega dela glede na predhodno določen program, ukaz operaterja ali glede na sprožen alarm.
(6) Sistem nadziranja objekta mora zagotavljati nemoteno spremljanje delovanja video signalov na objektu.
(7) Sistem nadzora objekta mora biti načrtovan tako, da deluje avtonomno tudi v primeru izpada komunikacije med centrom vodenja ter nadzorovanim objektom.
172. člen
(Električni viri za napajanje naprav sistema daljinskega vodenja)
(1) Osnovno in rezervno napajanje z izmenično napetostjo poteka iz transformatorjev lastne rabe ENP.
(2) Osnovno napajanje z enosmerno napetostjo mora biti zagotovljeno iz akumulatorske baterije, ki mora vsebovati akumulirano energijo za avtonomno delovanje najmanj za 8 ur.
(3) Pogoji, ki jih morajo izpolnjevati napajalni viri, so navedeni v 153. členu tega pravilnika.
ZGRADBA SISTEMA DALJINSKEGA VODENJA STIKAL VO
173. člen
(Stikala VO, ki se daljinsko krmilijo)
(1) Na prometnih mestih morajo biti v sistem daljinskega krmiljenja vključena:
– stikala VO glavnih prevoznih tirov (obvezno),
– stikala VO stranskih tirov (po dogovoru).
174. člen
(Zasnova sistema vodenja)
(1) Daljinsko krmiljenje stikal VO na prometnih mestih zajema majhno število podatkov, zato poseben vmesnik operater/stroj (delovna postaja) na samem objektu ni potreben.
(2) Za krmiljenje stikal sta potrebna dva nivoja vodenja:
– daljinsko – nivo CVP,
– lokalno – nivo ročnih komand na komandni plošči ali samih pogonih stikal.
(3) Izbira nivoja vodenja mora biti izvedena s pomočjo izbirnega stikala na komandni plošči
175. člen
(Komunikacija)
Komunikacijska enota je del krmilnega modula, ki je na eni strani neposredno povezan proti procesu, na drugi pa proti komunikacijski povezavi s CVP.
176. člen
(Električni viri za napajanje naprav sistema daljinskega vodenja)
(1) Osnovno napajanje z izmenično napetostjo poteka iz NN električnega omrežja. Rezervno napajanje poteka iz električnega vira za rezervno napajanje SV in TK naprav (dizelski agregat) na prometnem mestu.
(2) Osnovno napajanje z enosmerno napetostjo mora biti zagotovljeno iz akumulatorske baterije, ki mora vsebovati akumulirano energijo za avtonomno delovanje najmanj za 8 ur.
(3) Pogoji, ki jih morajo izpolnjevati napajalni viri, so navedeni v 153. členu tega pravilnika.
V. VZDRŽEVANJE STABILNIH NAPRAV ELEKTRIČNE VLEKE
SPLOŠNE DOLOČBE
177. člen
(Cilji vzdrževanja)
Za zagotavljanje rednega in varnega opravljanja železniškega prometa na elektrificiranih progah so določene obveznosti glede vzdrževanja SNEV, upoštevajoč naslednje cilje:
– ohranitev stanja naprav in njihovih tehničnih lastnosti v okviru predpisanih toleranc in skladno z ustrezno tehnično in projektno dokumentacijo, standardi in navodili proizvajalca;
– zmanjšanje motenj v prometu zaradi nepravilnosti na njih;
– zmanjšanje okvar na SNEV;
– zmanjšanje stroškov vzdrževanja;
– podaljšanje življenjske dobe SNEV.
Ti cilji se dosegajo z delovanjem ustreznih strokovnih služb upravljavca infrastrukture, ki skrbijo za usposobljenost in obratovalno zanesljivost v normalnih in izrednih pogojih obratovanja.
ORGANIZIRANOST UPRAVLJAVCA INFRASTRUKTURE PRI VZDRŽEVANJU STABILNIH NAPRAV ELEKTRIČNE VLEKE
178. člen
(Dimenzioniranost izvršilnih enot)
Enote izvajalcev vzdrževanja SNEV morajo biti organizacijsko, tehnično in kadrovsko tako dimenzionirane, da zagotavljajo stanje SNEV s čim večjo razpoložljivostjo ter da je zagotovljena pripravljenost za interveniranje v vsakršnih eksploatacijskih pogojih. V ta namen se lahko organizirajo zasedenost naprav, dežurstvo ali pripravljenost delavcev.
179. člen
(Vodenje in nadzor)
(1) Za vsa dela pri vzdrževanju SNEV se mora z delovnim nalogom določiti vodja del – vodja delovne skupine, koordinator del, odgovorni vodja del ali pooblaščena oseba.
(2) Če na delovišču dela ena skupina, se z delovnim nalogom določi vodja del – vodja delovne skupine.
(3) Če na delovišču delata dve ali več skupin, se z delovnim nalogom določi koordinator del. Podatki o koordinatorju del pa morajo biti vpisani v delovne naloge vseh skupin.
(4) Za spremljanje del tretjih oseb na progah in na napravah v neposredni bližini SNEV se mora z delovnim nalogom določiti pooblaščena oseba, ki mora izvesti vse ukrepe in postopke za zavarovanje delovišča pred previsoko napetostjo dotika.
(5) Pri zahtevnejših ali večjih delih, ki trajajo dalj časa, mora upravljavec železniške infrastrukture z odredbo imenovati odgovornega vodjo del, ki koordinira in nadzira izvajanje del in je odgovoren za obratovalno stanje naprav do končanja teh del. Z odredbo o imenovanju se morajo natančno določiti obveznosti in pooblastila odgovornega vodje del.
REDNA VZDRŽEVALNA DELA NA STABILNIH NAPRAVAH ELEKTRIČNE VLEKE
180. člen
(Delitev rednih vzdrževalnih del)
Redna vzdrževalna dela na SNEV obsegajo:
– kontrolne preglede in meritve;
– redna popravila;
– investicijska popravila;
– remonte.
181. člen
(Kontrolni pregledi in meritve)
(1) Kontrolni pregledi in meritve obsegajo vizualne preglede, preizkuse, merjenje, kontrolo in preiskave na posameznih delih naprav, priprav in aparatur, ki se opravljajo v določenih časovnih razmikih, z namenom, da se zbirajo podatki o stanju naprav ter da se pravočasno odkrijejo in ugotovijo nepravilnosti.
(2) Kontrolni pregledi in meritve na voznem omrežju se morajo opraviti v določenih časovnih razmikih, kot sledi:
1. takoj po ugotovljeni spremembi:
– kontrolne meritve parametrov VO z ročnimi merilnimi pripomočki (merilne palice, merilne letve, vodna tehtnica, zrcala za merjenje poligonacije, kontrolni odjemnik toka na TMD) in takojšnja odprava ugotovljenih odstopanj;
– kontrolne meritve oddaljenosti drogov VO od osi tira;
– kontrolne meritve svetlega profila za elektrificirano progo;
– kontrolne meritve varnostnih razdalj;
2. vsakokrat, ko nastopi potreba:
– odstranjevanje ledu in čiščenje snega z delov VO in umetnih objektov na progi;
3. izjemno:
– izredni pregledi VO po posebni odredbi iz kabine motornega vozila za posebne namene, iz strojevodske kabine ali s peš obhodom. Po potrebi se mora odrediti zavarovanje kritičnih mest na voznem omrežju;
4. dnevno:
– načrtovanje, vodenje, nadzor in organiziranje vzdrževalnih del;
5. tedensko:
– vizualno ugotavljanje stanja voznega omrežja, povratnega voda in zaščitnih ozemljitev, pri čemer se mora voditi dnevnik ugotovljenih pomanjkljivosti;
6. mesečno:
– preizkus delovanja daljinsko vodenih stikal;
7. četrtletno:
– kontrolno preverjanje poligonacije in višine voznih vodov odprte proge in glavnih prevoznih tirov s pomočjo motornega vozila za posebne namene, ki je opremljeno s kontrolnim odjemnikom toka;
8. polletno:
– detajlni pregledi, popravila in namestitve elementov voznega omrežja, ki zajemajo pregled temeljev VO, pregled drogov VO, kontrolo zategnjenosti sider, pregled izolatorjev, kontrolo pritrdilne opreme drogov VO, pregled tokovnih vezi, kontrolo dotrajanosti in razmestitve obešalk in morebitna popravila, kontrolo vpetja vodnikov v izolatorje, kontrola lege poligonacijskih ročic in nastavitev, kontrolo odklonskega kota konzol in nastavitev, kontrolo neprekinjenosti vezi povratnega voda, kontrolo ozemljitvenih vezi (kovinski objekt-tirnica), pregled stanja vseh vodnikov, kontrolo nameščenosti in zategnjenosti zaščitnega voda, kontrolo zategnjenosti čvrstih točk;
– kontrola zategnjenosti vijačnih delov spojnega materiala, kontrola nameščenosti in zategnjenost potnih višinskih profilov;
– pregled, mazanje in nastavitev avtomatskih zatezanj;
– pregled in popravilo izmenjav vodnikov voznega omrežja v medzateznih poljih (ločišča, neizolirana izmenjava, zračni razmik kretniških zvez);
– detajlni pregled voznega omrežja nad kretnicami ter potrebna naravnava;
– pregled in regulacija lege ločilcev voznega omrežja s čiščenjem izolatorskih delov in po potrebi glajenje drsnih površin;
– pregled in preizkus delovanja odsekovnih stikal s pogonskim mehanizmom;
– pregled in preizkus delovanja stikal za stranske tire s pogonskim mehanizmom;
– pregled in preizkus delovanja depojskih stikal in stikal z ozemljitvenim kontaktom;
– pregled napetostne prebojne varovalke;
– vizualni pregled zaščitnih odmikov delov voznega omrežja pod napetostjo od drogov za razsvetljavo, signalov, drugih drogov, različnih naprav in objektov;
– pregled ozemljitvenih palic;
9. letno:
– čiščenje in pregled namestitve signalov in signalnih oznak za električno vleko;
– preverjanje zategnjenosti nosilnih vrvi voznega voda z meritvami povesov kontaktnih vodnikov;
– pregled in potrebne nastavitve ločilnikov voznega omrežja, čiščenje in mazanje kontaktnih površin, čiščenje izolatorjev, zamenjava dotrajanih vijačnih delov in tokovnih vezi;
– pregled delovanja, čiščenje, mazanje in eventualne nastavitve ključavnic in zapahov omaric stikal voznega omrežja;
– kontrolne meritve višine cestnih višinskih profilov z merilno palico;
– kontrola nadvišanja;
– kontrolne meritve parametrov voznega omrežja (poligonacija in višina kontaktnega vodnika stranskih tirov s pomočjo motornega vozila za posebne namene, ki je opremljeno s kontrolnim odjemnikom toka;
– pregled stikov vodnikov v jaških na mestih spajanja povratnega voda voznega omrežja s povratnim vodom ENP; kontrola stanja antikorozivne zaščite delov voznega omrežja;
– vizualna kontrola višine in razmika energetskih vodov, ki križajo progo, od delov voznega omrežja;
– merjenje obrabljenosti kontaktnega vodnika;
– meritev parametrov voznega omrežja z merilnim vozilom, na osnovi katerih se mora izdelati analiza merilnega traku ali računalniškega izpisa in po kateri se opravi nastavitev geometrijskih parametrov voznega voda;
10. dveletno:
– pregled in potrebne regulacije opreme avtomatskega zatezanja s čiščenjem in mazanjem ležišč kolesja, preizkus prostosti gibanja in določenih leg pri izmerjeni temperaturi okolice v odnosu na glavo temelja, pri tem pa se mora kontrolirati kot lege konzole pri kompenziranem voznem omrežju;
– kontrolne meritve svetlega profila za elektrificirano progo;
– kontrolne meritve varnostnih razdalj;
– kontrolne meritve oddaljenosti drogov VO od osi tira;
– napetostni preizkus ozemljitvenih palic;
– eksploatacijske meritve voznega voda;
11. triletno:
– pregled prenapetostnih odvodnikov z nosilno opremo in priključnimi vezmi, pri tem se mora 10% prenapetostnih odvodnikov demontirati in poslati v preizkus v pooblaščeno institucijo za preizkušanje;
– popravilo označb na drogovih voznega omrežja;
12. štiriletno:
– pregled nevkopanega dela temelja vpetišča voznega omrežja in vpetja nosilcev voznega voda na umetnih objektih (temelj droga, sidra, nosilne in zatezne opreme v usekih in na umetnih objektih);
– kontrolne meritve varnostnih razdalj;
13. petletno:
– revizija ločilnikov voznega omrežja v delavnici.
(3) Kontrolni pregledi in meritve v ENP (stabilne in prevozne elektronapajalne postaje, naprave daljinskega vodenja, daljnovodi, kablovodi in daljinsko vodenje stikal voznega omrežja) se morajo opraviti v določenih časovnih razmikih, kot sledi:
1. takoj po ugotovljeni spremembi:
– kontrolne meritve in pregledi ENP ter takojšnja odprava ugotovljenih odstopanj oziroma nepravilnosti;
2. dnevno:
– načrtovanje, vodenje, nadzor in organiziranje vzdrževalnih del;
3. tedensko:
– vizualno ugotavljanje stanja v stabilnih ENP, prevoznih ENP in mestih sekcioniranja, pri čemer se mora voditi dnevnik ugotovljenih pomanjkljivosti;
4. mesečno:
– revizija (pregled, čiščenje in kontrola delovanja) linijskega odklopnika in vseh ostalih elementov v celici oziroma omari;
– preizkus vseh daljinskih komand in signalizacije na mestih za vodenje;
– vizualno ugotavljanje stanja naprav za daljinsko vodenje stikal voznega omrežja;
5. četrtletno:
– revizija usmernika za polnjenje AKU baterij;
– revizija AKU baterije (merjenje gostote elektrolita, nivo elektrolita, priključki plus in minus pola, priključki celic);
– revizija silicijevega usmernika in preizkus delovanja mikro stikal in signalizacije, varovalk in kontaktov, uporov in kondenzatorjev; pregled in kotrola delovanja regulatorja napetosti;
– revizija usmerniškega transformatorja ter pripadajoče opreme;
– vizualno ugotavljanje stanja daljnovodov, katerih trasa poteka v urbanih okoljih;
6. polletno:
– revizija pozitivnega ločilnika za prevozno ENP;
– pregled in čiščenje komandne plošče;
– revizija ločilnika SF4, varovalke, priključkov in uporov; revizija delovanja transduktorja;
– revizija električnih filterskih celic;
– pregled in čiščenje prosto navite dušilke;
– revizija tropolnega močnostnega ločilnika ISA s termičnim relejem;
– revizija delovanja ločilnika SSA;
– revizija ločilnika FUSA transformatorja lastne rabe;
– pregled in čiščenje transformatorja lastne rabe;
– revizija pozitivne in negativnega ločilke;
– pregled in čiščenje zaščitnih tokovnih transformatorjev ter termičnih in maksimalnih relejev;
– revizija malooljnega odklopnika; revizija ločilke malooljnega stikala; revizija ločilke za prevozno ENP;
– revizija ločilke za prečno povezavo daljnovodov;
– revizija izhodne ločilke;
– pregled in čiščenje napetostnih merilnih transformatorjev;
– pregled in čiščenje tokovnih merilnih transformatorjev;
– revizija ločilke na motorni pogon; revizija vhodne ločilke;
– vizualni pregled tras daljnovodov, ki potekajo zunaj urbanega naselja;
– revizija SN odklopnika;
7. letno:
– meritve izolacijske trdnosti kablov;
– meritve izolacijske trdnosti zbiralk SN in 3 kV;
– preizkus vseh komand, alarmov in signalizacije daljinskega vodenja s primarnimi elementi;
– preizkus delovanja UPS;
– preizkus delovanja zasilnega izklopa;
– meritve in preizkus delovanje vseh zaščitnih relejev in naprav (tudi na daljnovodu);
– meritve dielektrične trdnosti olja v transformatorjih; meritve ozemljitvene upornosti objekta ENP;
– meritve kapacitete akumulatorskih baterij;
– pregled in čiščenje enosmernih 3 kV zbiralnic;
– kontrola stikov in meritve na ozemljitvah in strelovodu;
– revizija maksimalnega tokovnega releja; pregled in čiščenje linijskih odvodnikov prenapetosti;
– revizija dvopolnega ločilnika;
– revizija dvojnega kontaktorja;
– pregled in čiščenje odvodnikov, skoznikov in izolatorjev na vhodu napajanja ENP;
– pregled daljnovoda in daljnovodne trase ter kabelskih priključkov z revizijo daljnovodnih polj v RTP in zunaj stavbe ENP, ki jo izvaja elektro distribucija, isto velja za kablovodne priključke;
– meritve upornosti na ozemljitvah (zaščitna ozemljitev, obratovalna ozemljitev, strelovodna ozemljitev);
– preizkus galvanske povezave strelovodne napeljave;
– preizkus delovanja močnostnih stikal usmerniških skupin;
– meritve upora izolacije glavnih transformatorjev in transformatorjev lastne rabe;
– preizkus električne prebojne vzdržljivosti trafo olja na napravah visoke napetosti;
– meritve AKU baterije;
– preizkus delovanja pretokovne zaščite usmerniške skupine;
– preizkus delovanja hitrega odklopnika;
8. dveletno:
– meritve izolacijske upornosti navitij transformatorjev >4MVA;
9. triletno:
– meritve in preizkus števcev električne energije r<=0.5;
– meritve in preizkus 10% prenapetostnih odvodnikov;
10. štiriletno:
– meritve izolacijske upornosti navitij transformatorjev 4MVA;
11. petletno:
– meritve ozemljitvene upornosti daljnovodnih stebrov;
12. šestletno:
– meritve in preizkus števcev električne energije r>0.5;
13. dvanajstletno:
– meritve in preizkus merilnih transformatorjev.
182. člen
(Redna popravila)
Redna popravila se morajo opraviti na osnovi mesečnih načrtov, ki izvirajo iz časovnih razmikov kontrolnih pregledov. Redna popravila obsegajo vsa dela, ki jih je potrebno opraviti na osnovi rezultatov pregledov in kontrolnih meritev.
183. člen
(Investicijska popravila)
Investicijska popravila obsegajo dela oziroma zamenjavo določenih delov v večjem obsegu, tako da popravljene naprave vzdržijo do remonta.
184. člen
(Remont)
(1) Remont ali obnova SNEV se izvede, kadar so te tako dotrajane, da napak z vzdrževanjem ni mogoče racionalno odpraviti ali pa bi bilo to ekonomsko neopravičljivo.
(2) Pod pojmom remont VO razumemo kompletno zamenjavo vodnikov, nosilne opreme in po potrebi tudi zamenjavo drogov VO z novim ali regeneriranim rabljenim materialom.
(3) Pod pojmom remont elektroenergetskih postrojev in naprav razumemo zamenjavo izrabljenih delov elektroenergetskih naprav ali naprav v celoti v mejah obratovalnih potreb, da se obdrži postroj v tehnično brezhibnem stanju.
185. člen
(Tehnični prevzem in nadzor)
(1) Za novogradnje in za dela, ki se po zakonu o varnosti železniškega prometa štejejo kot rekonstrukcija, je treba zagotoviti nadzor in izvesti tehnični prevzem v skladu z zakonodajo s področja graditve objektov.
(2) Interni tehnični prevzem je treba izvršiti tudi za druga zahtevnejša dela na modernizaciji ali obnovi SNEV, ki se po zakonu ne štejejo kot rekonstrukcija. Dela na takih objektih se morajo izvajati pod vodstvom in nadzorom osebe s strokovnim izpitom v skladu z zakonodajo s področja graditve objektov.
IZREDNA DELA NA STABILNIH NAPRAVAH ELEKTRIČNE VLEKE
186. člen
(Delitev izrednih del)
Izredna dela na SNEV se delijo na:
– intervencije,
– izredna popravila,
– dela po naročilu.
187. člen
(Intervencije)
Intervencije se opravljajo takrat, ko je treba zaradi izrednega dogodka čimprej organizirati opravljanje železniškega prometa vsaj v posebnih razmerah (uvedba dizelske vleke, vožnja elektrovlečnih vozil s spuščenim odjemnikom toka, omejitev hitrosti ipd.), zavarovati delovišče na mestu izrednega dogodka ali ko obstaja potencialna nevarnost nastanka še večjih poškodb na SNEV ali elektrovlečnih vozilih.
188. člen
(Izredna popravila)
(1) Izredna popravila so vsa dela, ki se morajo opraviti po izrednem dogodku do vzpostavitve normalnega obratovanja SNEV.
(2) Če se izredna popravila opravljajo po fazah, mora biti stanje naprav po koncu vsake faze takšno, da je omogočeno varno opravljanje železniškega prometa v posebnih razmerah.
189. člen
(Dela po naročilu)
Med dela na SNEV po naročilu sodijo:
– vsa dela na VO, ki se morajo opraviti zaradi posledic del na zgornjem ali spodnjem ustroju in progovnih napravah;
– vsa dela za zavarovanje SNEV pred električnimi ali mehanskimi poškodbami pri prevozih izrednih pošiljk po železnici;
– vsa dela za zavarovanje SNEV pred električnimi ali mehanskimi poškodbami pri prečkanju cestnega vozila s prekoračenim nakladalnim profilom po višini, čez elektrificirane tire;
– vsa dela za zavarovanje SNEV pred mehanskimi poškodbami, kadar dela opravljajo drugi izvajalci v neposredni bližini SNEV;
– vsa dela za zavarovanje delovišča pred previsoko napetostjo dotika za druge izvajalce del.
POSTOPKI IN VARNOSTNI UKREPI
190. člen
(Faze vzdrževalnih del)
Predpisane faze dela pri vzdrževalnih delih so:
– pripravljalni postopki,
– uporaba varnostnih ukrepov,
– izvajanje odrejenih del,
– zaključni postopki.
191. člen
(Pripravljalni postopki)
Pripravljalni postopki so:
– izdaja delovnega naloga;
– seznanitev delavcev z delovno nalogo ter zagotovitev sredstev in materiala za delo;
– prihod na delovišče;
– zavarovanje delovišča;
– izdaja dovoljenja za delo ter pričetek del.
192. člen
(Uporaba varnostnih ukrepov)
(1) Pred pričetkom vzdrževalnih del se morajo opraviti vsi potrebni varnostni ukrepi. Vrsta in obseg del, vrsta in tip naprav kakor tudi pogoji, v katerih se bodo dela opravljala, opredeljujejo vrsto posameznih varnostnih ukrepov, ki se morajo uporabiti v konkretnem primeru.
(2) Vrste varnostnih ukrepov so:
– zavarovanje delovišča pred prometom z zaporo proge-tira ali omejitve prometa z elektro vleko, zavarovanje pred nevarnostjo vožnje vozil po sosednjih tirih, postavitev potrebnih prenosnih signalov;
– zavarovanje delovišča pred previsoko napetostjo dotika;
– zavarovanje pred nevarnostjo dela na višini;
– zavarovanje pred nevarnostjo dela pri napetih vodnikih;
– zavarovanje pred nevarnostjo del v posebnih pogojih in slabi vidljivosti.
193. člen
(Izvajanje odrejenih del)
Vsa dela se morajo opraviti po vnaprej določenem tehnološkem postopku in skladno z zahtevami v delovnem nalogu.
194. člen
(Zaključni postopki)
(1) Po končanih delih pri vzdrževanju SNEV so predpisani naslednji zaključni postopki:
– pregled opravljenih del;
– prekinitev dela in odstranitev delavcev, materiala in orodja z objekta del;
– ukinitev zavarovanja delovišča;
– vključitev napetosti in uvedba naprave v redno obratovalno stanje;
– kontrola začetnega obratovanja;
– ukinitev zapore ali omejitve prometa z elektro vleko;
– odhod s kraja dela;
– izpolnitev evidence o opravljenem delu.
POSTOPKI PRI INTERVENCIJAH IN IZREDNIH DOGODKIH
195. člen
(Obveščanje o izrednih dogodkih)
Vsa obvestila o potrebnosti intervencije se posredujejo elektroenergetskemu dispečerju oziroma stikalničarju pristojne ENP, ki odredi odgovornemu dežurnemu delavcu izvajalca vzdrževalnih del, da se skupina vzdrževalcev napoti na mesto izrednega dogodka.
196. člen
(Odprava na mesto izrednega dogodka)
(1) Skupina vzdrževalcev izvajalca vzdrževalnih del na VO se na odrejeno mesto izrednega dogodka odpravi z motornim vozilom za posebne namene, izjemoma s cestnim motornim vozilom. V ta namen mora imeti izvajalec vzdrževanja VO pripravljeno najmanj eno motorno vozilo za posebne namene, stalno opremljeno s potrebnimi rezervnimi deli, varovalnimi sredstvi, varovalno opremo, signalnimi sredstvi ter ekipo za intervencijo.
(2) Izvajalec vzdrževalnih del na elektronapajalnih postajah ali postrojih daljinskega vodenja mora imeti pripravljeno cestno motorno vozilo, opremljeno z najnujnejšim materialom, varovalnimi sredstvi in opremo, vodjo del in vsaj enega vzdrževalca. Pred odhodom na intervencijo se mora vozilo opremiti s tistimi sredstvi, za katera se je ocenilo, da bi bila glede na dano obvestilo potrebna.
OPREMLJENOST
197. člen
(Opremljenost izvršilnih enot vzdrževalcev infrastrukture)
Izvršilne enote vzdrževalca infrastrukture morajo biti opremljene s:
– delovnimi prostori;
– poslovnimi prostori z vgrajenimi sredstvi zveze;
– motornimi vozili za posebne namene in priklopnimi progovnimi vozili, prostorom za njihovo shranitev ter jaškom za preglede in priključnim tirom (pri vzdrževanju VO);
– cestnimi vozili;
– delovnimi sredstvi;
– rezervnimi deli in potrošnim materialom;
– signalnimi sredstvi, varovalno opremo, varovalnimi sredstvi in priborom za prvo pomoč.
DOKUMENTACIJA
198. člen
(Tehnična in obratovalna dokumentacija)
(1) Za zagotavljanje pravilnega vzdrževanja in rabe SNEV kakor tudi zaradi njene večje obratovalne zanesljivosti se mora voditi tehnična in obratovalna dokumentacija. Glede na značaj in velikost postroja ta obsega:
– glavne karakteristike objekta, postroja, strojev in aparatov;
– navodila za obratovanje postrojev;
– navodila za vzdrževanje postrojev z rokovnikom rednih vzdrževalnih del;
– navodila za remont;
– navodila za revizijo;
– dosje osnovnega objekta, stroja ali aparata s shemo postroja, ki mora vsebovati osnovne podatke;
– dosje gradbenih objektov ali njihovih delov, ki morajo vsebovati podatke o lokaciji objekta, nosilnosti terena in geološkem sestavu zemljišča, hidrološke in meteorološke razmere, situacijski načrt objekta, načrt temeljev kakor tudi natančno risbo vseh delov, ki se nahajajo v zemlji.
(2) Upravljavec infrastrukture je dolžan, da v skladu z veljavnimi predpisi, obratovalnimi navodili, toda na osnovi potreb in izkustev, določi veličine, ki jih je treba zapisovati oziroma registrirati med obratovanjem. Veličine morajo biti določene tako, da omogočajo kontrolo stanja in spremembe objekta, stroja, aparata kakor tudi postroja samega.
(3) Upravljavec infrastrukture je tehnično in obratovalno dokumentacijo za vse naprave, ki jih vzdržuje, dolžan tekoče obnavljati in dopolnjevati z vsemi spremembami, nastalimi med obratovanjem.
VI. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
199. člen
(Standardi in tehnične specifikacije)
(1) Seznam slovenskih nacionalnih standardov in/ali tehničnih specifikacij iz tretjega odstavka 4. člena tega pravilnika se mora objaviti v Uradnem listu Republike Slovenije najkasneje do 31. 12. 2003.
(2) Do objave seznama slovenskih nacionalnih standardov ali tehničnih specifikacij se za skladne štejejo tisti sestavni deli SNEV, ki izpolnjujejo najmanj takšne tehnične zahteve kot so za posamezne elemente SNEV določene v naslednjih standardih:
Kakovost in dimenzije kontaktnih
   vodnikov                                         DIN 43141
Prevzem kontaktnih vodnikov                         DIN 43140
Kakovost in dimenzije ostalih
   vodnikov                                         DIN 48201
Prevzem ostalih vodnikov                            DIN 48202
Jekleni polizdelki                                  DIN 1024
                                                    DIN 1029
                                                    DIN 1013
                                                    DIN 1014
                                                    DIN E 1017
                                                    DIN 17100
Postopek vročega cinkanja                           DIN 50975
                                                    DIN50976
Izolatorji iz porcelana in stekleni
   izolatorji                                       DIN 48007
                                                    VDE 0446
                                                    VDE 0449
Izolatorji iz kompozitnih materialov                IEC 383
                                                    IEC1109
Stikala voznega omrežja                             SIST EN 50123
Ureditev povratnega voda, zaščitnih
   ograj. ozemljitev                                SIST EN 50122
Napetosti za sistem vleke                           SIST EN 50163
Meje prostora dosega roke                           SISTEN 50122-1
Pravilnik o tehničnih normativih za
   elektroenergetske postroje nazivne
   napetosti nad 1000 V                             3/74
Polprevodniški pretvorniki                          SIST EN 146-1-1
Osnovni standardi za projektiranje
   usmerniškega agregata                            SIST EN 146-1-1
                                                    SIST EN 146-1-2
                                                    SIST EN 146-1-3
                                                    IEC 76
                                                    IEC 78
                                                    EN 50327
                                                    EN 50328
                                                    EN 50329
Značilnosti napetosti v javnih razdelilnih
   omrežjih                                         SIST EN 50160
Enosmerne stikalne naprave                          SIST EN 50123
Pravilnik o elektromagnetni združljivosti           št. 1/2000
                                                    SIST 50121
Sistem za javljanje požara                          SIST EN 54/2
                                                    SIST EN 54/4
(3) Z dnem objave ustrezne tehnične specifikacije, vendar najkasneje z dnem objave seznama slovenskih nacionalnih standardov, prenehata veljati odredba in navodilo iz prejšnjega odstavka, v delu, ki se nanaša na standarde s področja tega podzakonskega akta.
200. člen
(Obveznost poznavanja določil pravilnika)
Pred pričetkom uporabe tega pravilnika morajo biti izvršilni železniški delavci poučeni z vsebino V. poglavja tega pravilnika, poznavanje teh določil pa je treba preveriti na način, kot ga določa pravilnik o strokovni usposobljenosti in programih za opravljanje strokovnih izpitov.
201. člen
(Prenehanje uporabe)
Z dnem uveljavitve tega pravilnika se preneha uporabljati pravilnik o vzdrževanju stabilnih naprav električne vleke na progah JŽ (pravilnik 213 ZJŽ, št. 2/85).
202. člen
(Začetek veljavnosti pravilnika)
Ta pravilnik začne veljati 1. 6. 2003.
Št. 2610-5/2003/3-0503
Ljubljana, dne 23. maja 2003.
EVA 2003-2411-0023
Minister
za promet
Jakob Presečnik l. r.