| | |
| Številka: | U-I-63/20-30 |
| | Up-253/20-37 |
| Datum: | 11. 12. 2025 |
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi in v postopku preizkusa pobude Roka Lampeta, Miklavž na Dravskem polju, na seji 11. decembra 2025
1. Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 3425/2014 z dne 8. 10. 2019 se razveljavi.
2. Zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je zoper sodbo Vojaškega sodišča IV. armade št. I Sod 117/46 z dne 30. 8. 1946 v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča Jugoslovanske armade št. II Sod 882/46 z dne 1. 9. 1946 po pooblaščenki Lidiji Grbec, odvetnici v Ljubljani, vložil Alejandro Rupnik, Argentinska republika, se zavrne.
3. Sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. VII K 3425/2014 z dne 25. 9. 2020 se razveljavi.
4. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 426. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo) se zavrže.
1. Pritožnik izpodbija sodbo, s katero je Vrhovno sodišče razveljavilo sodbo Vojaškega sodišča IV. armade št. I Sod 117/46 z dne 30. 8. 1946 v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča Jugoslovanske armade št. II Sod 882/46 z dne 1. 9. 1946 za obtoženega Leona Rupnika in zadevo v tem obsegu vrnilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje. Vojaško sodišče IV. armade (v nadaljevanju armadno sodišče) je s sodbo z dne 30. 8. 1946 obtoženega Rupnika spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj po 3., 4. in 7. točki 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (Uradni list Federativne ljudske Republike Jugoslavije, št. 59/46 – v nadaljevanju ZKND).1 Na podlagi 4. člena ZKND v zvezi s 16. členom Zakona o državljanstvu Federativne ljudske republike Jugoslavije (Uradni list Federativne ljudske republike Jugoslavije, št. 54/46) ter 1., 3., 5. in 6. členom Zakona o vrstah kazni (Uradni list Demokratske federativne Jugoslavije, št. 48/45 – v nadaljevanju ZVK) ga je armadno sodišče obsodilo na smrt z ustrelitvijo, trajno izgubo političnih in državljanskih pravic ter zaplembo celotne imovine. Vrhovno sodišče Jugoslovanske armade (v nadaljevanju pritožbeno sodišče) je s sklepom z dne 1. 9. 1946 zavrnilo pritožbo obrambe in potrdilo sodbo armadnega sodišča.
2. Pritožnik zatrjuje kršitve 1., 2., 3., 8., 14., 15., 17., 18., 21., 23., 34., 35. in 153. člena Ustave ter 3., 5., 6., 8., 13. in 14. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Med drugim navaja, da je potomec žrtve vojnega nasilja, da je bil status žrtve vojnega nasilja priznan njegovi stari mami Mariji Kuntič z odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 20. 9. 2001 (otrok starša, ubitega zaradi sodelovanja v narodnoosvobodilni borbi – v nadaljevanju NOB) in da svoj pravni interes opira neposredno na status žrtve kaznivega dejanja. Pritožnik med drugim navaja, da obtoženi Rupnik kot vodja pomožnih enot SS v t. i. Ljubljanski pokrajini simbolizira kolaboracijo s fašističnim in nacističnim okupatorjem. Sklicuje se na dostojanstvo žrtev njihovega nasilja. Navaja, da sodba Vrhovnega sodišča nasprotuje splošno priznanim načelom mednarodnega prava in krši Ustavo, saj vsebuje stališče, da je treba izhajati iz procesnih standardov, veljavnih v času sojenja, ne opredeli pa se do vprašanja, kateri so bili ti standardi leta 1946. Navaja, da je Vrhovno sodišče storilo ključno napako, ko ni omenilo t. i. nürnberške sodbe kot glavnega kriterija procesnih garancij in pravnih standardov civiliziranih narodov. Vrhovno sodišče naj bi ignoriralo tudi test Ustavnega sodišča iz odločbe št. U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994 (Uradni list RS, št. 23/94, in OdlUS III, 33), v katerem je kot standard civiliziranih narodov priznalo Londonski statut. Pritožnik navaja, da Vrhovno sodišče neutemeljeno očita armadnemu sodišču, da ni uporabilo zakonika, ki je v Kraljevini Jugoslaviji urejal kazenski postopek, kar pritožnik utemeljuje s stališčem, da gre za predpis, ki je bil sprejet v diktaturi. Navaja, da so postopkovna pravila pred armadnim sodiščem zagotavljala dodatne pravice, ki jih Londonski statut ni poznal (pravica do pritožbe na instančno sodišče), in da je bila sodba armadnega sodišča bolj obrazložena kot sodba Nürnberškega sodišča, ki je obsodbo Hermanna Göringa obrazložilo na vsega dveh straneh, poleg tega je obrazložilo le dve od štirih točk obtožnice, čeprav je bil obsojen po vseh točkah. Pritožnik navaja, da so dejstva in funkcija obtoženca govorili zase in da je zato sodba Nürnberškega sodišča posledično skopo in splošno obrazložena – to je po mnenju pritožnika procesni standard iz leta 1946. Pritožnik na tej podlagi ocenjuje, da je sodba armadnega sodišča po vseh kriterijih v skladu s standardi sodbe Nürnberškega sodišča, ki tvori edini ustrezen kriterij presoje tedanjih pravnih standardov izvedbe postopka in pisanja sodbe, sodba Vrhovnega sodišča pa nasprotuje splošnoveljavnim načelom mednarodnega prava, tj. načelom Londonskega statuta in načelom iz nürnberške sodbe, Ustava pa zahteva, da so akti v Republiki Sloveniji v skladu s splošno priznanimi načeli mednarodnega prava.
3. Pritožnik vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 426. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Izpodbijana določba naj bi bila v neskladju z 31. členom Ustave, 4. členom Protokola št. 7 k EKČP in 50. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (UL C 202, 7. 6. 2016 – v nadaljevanju Listina). Pobudnik predlaga začasno zadržanje izvrševanja izpodbijanega predpisa. Med drugim navaja, da v postopku nove razsoje, ki zaradi smrti obtoženca niti ne bo izvedljiv, ne bo mogel sodelovati kot zainteresirana stranka in da je razveljavitev pravnomočne obsodilne sodbe z vrnitvijo zadeve v postopek sodišču prve stopnje v nasprotju s prepovedjo sojenja o isti stvari iz 31. člena Ustave, 4. člena Protokola št. 7 k EKČP in 50. člena Listine.
4. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20, 92/21 in 22/25 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo obvestilo Vrhovno sodišče. Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana osebi, ki je bila udeležena v postopku izdaje izpodbijanega posamičnega akta, tj. vložniku zahteve za varstvo zakonitosti Alejandru Rupniku, ki je odgovoril, da pritožnik nima pravnega interesa za vložitev ustavne pritožbe. Stališče je utemeljil z navedbami, da zakon, ki ureja kazenski postopek, če bi ga uporabili analogno, med upravičence za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in pritožbe ne uvršča oškodovanca; da pritožnik s sodbo Vrhovnega sodišča nima nikakršne neposredne povezave; da pritožnik svoj pravni interes utemeljuje presplošno, le z navajanjem, da je vnuk žrtve vojnega nasilja; da pritožnik v času sojenja obtoženemu Rupniku sploh še ni bil rojen; in da pritožnik ni zadostno utemeljil, kako naj bi bilo kršeno njegovo dostojanstvo. Trdi, da je bil obtoženi Rupnik sicer res prvi poveljnik Slovenskega domobranstva, a je bil v manj kot treh tednih razrešen s te funkcije in mu je bilo prepovedano organizacijsko ukvarjanje s to formacijo, zaradi česar je bil v času sojenja civilist in ne vojaška oseba, čeprav je imel vojaški čin še iz Avstro-Ogrske; da je šlo pri Nürnberškem sodišču za mednarodno sodišče, ki je striktno spoštovalo vse pravice obdolžencev, pri sojenju obtoženemu Rupniku pa je šlo za »navadno farso«; in da je obtoženemu Rupniku kot civilistu sodilo vojaško sodišče, čeprav je bilo to po predpisih iz časa sojenja izrecno prepovedano. Vložnik na tej podlagi predlaga zavrženje ustavne pritožbe.
5. Ustavno sodišče je odgovor vložnika zahteve za varstvo zakonitosti poslalo pritožniku, ki nanj ni odgovoril.
6. Ustavno sodišče je vpogledalo v spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani št. VII K 3425/2014 in št. Ks 1392/99.
7. Ustavno sodišče je pritožnikovo ustavno pritožbo, vloženo zoper isti akt, že zavrglo s sklepom senata št. Up-120/20 z dne 25. 2. 2020 zaradi neizčrpanosti pravnih sredstev. Ustavno sodišče je večkrat zavzelo stališče, da ponovna ustavna pritožba zoper akte, zoper katere je že bila vložena in je o njej že bilo odločeno, ni dopustna,2 saj jo je pritožnik že izčrpal, zato ponovno odločanje o njej ni možno.3 Vendar obravnavana ustavna pritožba ni identična ustavni pritožbi iz zadeve št. Up-120/20, saj vsebuje nove navedbe in dodatno argumentacijo, zaradi česar Ustavno sodišče obravnavane ustavne pritožbe s sklepom št. U-I-63/20, Up-253/20 z dne 5. 11. 2020 ni zavrglo kot nedopustne, temveč jo je iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju, sprejelo v obravnavo.
8. Po prvem odstavku 50. člena ZUstS se ustavna pritožba lahko vloži zaradi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine zoper posamični akt, s katerim je državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe pod pogoji, ki jih določa ZUstS. Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov, mora izkazati pravni interes: kot verjetno mora izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno korist (izboljšanje pravnega položaja), ki je brez tega ne more doseči. Po ustaljeni ustavnosodni presoji lahko ustavno pritožbo vloži oseba, na katero se izpodbijani akt državnega organa neposredno nanaša,4 tj. oseba, zoper katero je bil akt izdan,5 oziroma oseba, ki je bila stranka postopka, v katerem je bil akt izdan.6 Ustavno pritožbo zoper sodno odločbo, s katero se pravnomočno konča kazenski postopek, sme vložiti oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec, ki ima položaj stranke v postopku,7 pa tudi oškodovanec, ki ne nastopa v tožilski funkciji in ima le položaj posebnega procesnega udeleženca, ne pa položaja stranke.8,9
9. V predmetni zadevi gre za poseben postopek, ki teče na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti, ki je bila vložena zoper sodbo, izdano v povojnem kazenskem postopku. Z uvedbo 559. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 – ZKP/94) je zakonodajalec namreč omogočil, da se zahteva za varstvo zakonitosti, ki je sicer zasnovana za aktualne kazenske postopke, lahko vloži tudi zoper postopke, ki so potekali v medvojnem in povojnem času na podlagi v tedanjem času veljavne procesne in materialne kazenske zakonodaje. V takih primerih se uporaba zahteve za varstvo zakonitosti izkaže za težavno, saj je uporabljena drugače, kot je bila sistemsko zamišljena. V primeru razveljavitve tako stare sodbe lahko namreč povzroči v obstoječem pravnem sistemu nepredvidljive in pravno nedomišljene posledice. Opiranje na določbe ZKP o zahtevi za varstvo zakonitosti v teh primerih namreč ne omogoča zanesljive odprave kršitev zakona in ponovne odločitve o kazenski obtožbi (neurejeno na primer ostaja vprašanje, kako naj sodišče prve stopnje vodi postopek zoper mrtvega obdolženca, toliko bolj, ker je zaradi nedosegljivosti dokazov praviloma onemogočena tudi ponovitev dokazovanja). Ker je zaradi časovne oddaljenosti na novo odprtega postopka tako rekoč nemogoče zagotoviti sodelovanje žrtev oziroma varovanje njihovih interesov, mora Ustavno sodišče zagotoviti njihovo varstvo s širšo razlago procesnih predpostavk, glede na specifične okoliščine primera.
10. Pritožnik v obravnavani kazenski zadevi nima položaja stranke niti položaja oškodovanca. Oškodovanec je namreč tisti, ki mu je s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena osebna ali premoženjska pravica. Kadar pa je neposredna posledica kaznivega dejanja smrt osebe, se za oškodovanca štejejo tudi zakonec umrle osebe oziroma oseba, s katero je ta oseba živela v zunajzakonski skupnosti, njeni sorodniki v ravni vrsti, njen posvojenec ali posvojitelj, njeni bratje in sestre ter osebe, ki jih je preživljala oziroma jih je bila dolžna preživljati (šesta alineja 144. člena ZKP).
11. Pritožnik je s potrdilom Upravne enote Maribor št. 130-1/2020 z dne 29. 1. 2020 sicer izkazal, da je bil Mariji Kuntič, za katero navaja, da je njegova stara mama, priznan status žrtve vojnega nasilja (otrok starša, ubitega zaradi sodelovanja v NOB), kar pomeni, da je izkazal status potomca žrtve vojnega nasilja (ubite zaradi sodelovanja v NOB), vendar po oceni Ustavnega sodišča glede na vsebino očitkov v razveljavljeni obsodilni sodbi ni mogoče govoriti o neposredni vzročnosti med kaznivimi dejanji obtoženega Rupnika in smrtjo pritožnikovega prednika. Obtoženemu Rupniku se namreč v bistvenem očita, da je po sprejemu vodstvenih funkcij od okupatorja organiziral in vodil oblastne organe in oborožene formacije ter z njimi podpiral okupatorja in zatiral NOB z metodami, ki so med drugim vključevale predložitev načrta okupatorju za uničenje partizanskih enot, postavitev kvizlinških oddelkov pod svoje neposredno poveljstvo za čim učinkovitejše vodenje borbe proti narodnoosvobodilnemu gibanju, vzpostavitev vohunske mreže, dostavljanje ovaduških poročil okupatorju in stalno informiranje Gestapa, ukazovanje zaplemb premoženja borcev Narodnoosvobodilne vojske (v nadaljevanju NOV) in njihovih sorodnikov, vzpostavitev policijske uprave, ki je delovala kot podaljšana roka Gestapa, ustanovitev Slovenskega domobranstva in neposredno poveljevanje njegovim oddelkom z ukazi za pobijanje pripadnikov NOV, dopolnitev besedila prisege domobrancev z zvestobo Hitlerju, udeležbo pri tej prisegi ter podobno.
12. Čeprav ne gre za neposredno vzročno zvezo, pa nedvomno obstaja povezava med smrtjo pritožnikovega prednika, ki je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB, in očitki obtoženemu Rupniku o organizaciji, vodenju in podpiranju formacij, za katere je splošno znano, da so v času druge svetovne vojne na Slovenskem zagrešile številna grozodejstva, vključno z mučenjem in pobijanjem udeležencev, podpornikov in simpatizerjev NOB. Druga svetovna vojna iz zgodovine oboroženih spopadov izstopa po svoji okrutnosti, kompleksnosti, številu žrtev ter daljnosežnosti posledic, ki jih je imela za države in narode. Njen zgodovinski pomen je izjemen. Obtoženi Rupnik je bil pomemben akter tega dogajanja na slovenskem ozemlju. Po ugotovitvah zgodovinarjev je v Vojski Kraljevine Jugoslavije leta 1937 dosegel čin divizijskega generala in bil ob napadu sil osi na Kraljevino Jugoslavijo aprila 1941 načelnik štaba 1. skupine armad v Zagrebu.10 Italijanskim okupacijskim oblastem je predložil načrt za oblikovanje slovenskih enot za boj proti partizanom, junija 1942 je prevzel mesto ljubljanskega župana, po italijanski kapitulaciji je leta 1943 od nemškega okupatorja sprejel položaj predsednika ljubljanske pokrajinske uprave, bil med pobudniki in organizatorji protipartizanske formacije Slovensko domobranstvo,11 se razglasil za njenega poveljnika, bil odstavljen s tega položaja in nato leta 1944 od nemškega okupatorja sprejel naziv generalnega inšpektorja Slovenskega domobranstva.12 Ob koncu vojne je načrtoval zadnjo obrambo proti prodirajočim partizanskim armadam, nato pa se je umaknil na avstrijsko Koroško in se predal Britancem, ki so ga v začetku leta 1946 izročili jugoslovanskim oblastem.13 Fascinirala ga je nemška vojaška moč, verjel je, da bo Hitlerju uspelo vzpostaviti nov evropski red z Nemčijo na čelu, slovensko prihodnost je videl v avtonomni slovenski enoti pod nemškim protektoratom, glavnega nasprotnika slovenstva pa v komunizmu in partizanstvu.14 Bil je zvest podpornik nemškega nacizma in odločen germanofil15 ter antisemit.16 Za slovenski protirevolucionarni tabor je postal osrednja osebnost in tudi simbol protikomunističnega boja, bil je neke vrste slovenski Quisling.17 Njegovo delovanje za časa okupacije je bila vsestranska pomoč okupatorju pri poskusih uničenja NOB,18 za Osvobodilno fronto in zaveznike pa je postal poosebljenje kolaboracije z okupatorjem.19 Ustavno sodišče ugotavlja, da je simbolni pomen obtoženega Rupnika kljub času, ki je pretekel od konca vojne, izrazit in jasen. O tehtnosti simbolne razsežnosti zgodovinskih osebnosti se je Ustavno sodišče že izreklo v odločbi št. U-I-109/10 z dne 26. 9. 2011 (Uradni list RS, št. 78/11, in OdlUS XIX, 26), v kateri je presojalo skladnost občinskega odloka, ki je urejal ime in potek Titove ceste na območju Mestne občine Ljubljana, z načelom spoštovanja človekovega dostojanstva iz 1. člena Ustave.
13. Po oceni Ustavnega sodišča zato ni mogoče zanikati, da lahko odločitev o razveljavitvi obsodilne sodbe zoper obtoženega Rupnika, če se izkaže, da je bila v neskladju z Ustavo, posega v dostojanstvo žrtev formacij, ki jih je organiziral, vodil ali podpiral obtoženi Rupnik, posredno pa tudi v dostojanstvo in duševno integriteto njihovih potomcev.
14. Iz pritožnikovih navedb je razvidno, da je ustavno pritožbo vložil z namenom varstva svojega dostojanstva kot potomca žrtve vojnega nasilja in z namenom varstva dostojanstva žrtev vojnega nasilja okupatorjev in oboroženih formacij, katerih poveljnik oziroma glavni inšpektor je bil obtoženi Rupnik. Pritožnik torej z ustavno pritožbo, s katero nasprotuje izpodbijani sodbi Vrhovnega sodišča, varuje svojo pravico do pietete iz 35. člena Ustave, ki se nanaša na spoštovanje osebnosti in spomin nanjo ter na čast in ugled prednika, ki je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB.
15. Kot je Ustavno sodišče že pojasnilo v odločbi št. Up-2155/08 z dne 1. 10. 2009 (Uradni list RS, št. 82/09, in OdlUS XVIII, 85), so v okviru osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave varovana tudi pietetna čustva svojcev do pokojnika. Pieteta je spoštovanje, spomin na osebnost umrlega, ki ga posameznik goji v skladu s svojim prepričanjem. Kot osebnostna pravica do duševne integritete je del njegove zasebnosti. V tem okviru sta varovani osebno čustvovanje in notranje duševno življenje. Do posega v duševno integriteto posameznika pride zlasti s kršitvijo njegovih čustev in predstav tako, da se s posegi v človekovo notranje življenje vzbudijo jeza, strah, žalost, občutek manjvrednosti (npr. z žalitvijo časti in ugleda umrlega, objavo njegove slike, pisma, glasu). Namen pravice do pietete je tudi posmrtna zaščita osebnosti pokojnika in njegovega dostojanstva ter želja, da bodo njegove odločitve, ki so bile sprejete za časa življenja, spoštovane tudi po njegovi smrti. Če je v takih primerih prizadeta tudi duševna integriteta pokojnemu najbližjih oseb, lahko te nastopijo zoper poseg, ne samo v interesu umrlega, marveč tudi v lastnem interesu. Pogoj za to je, da gre za poseg v njihovo lastno osebno dobrino oziroma da je prizadet njihov lastni interes po duševni integriteti.20
16. Upoštevaje vse opisane okoliščine, po katerih obravnavana zadeva bistveno odstopa od običajnih kazenskih zadev, na podlagi katerih se je razvila presoja Ustavnega sodišča o procesnih predpostavkah, ter upoštevaje primerljivost pritožnikovega položaja s položajem oškodovancev in možnost, da izpodbijana odločitev posega v pritožnikove človekove pravice, Ustavno sodišče meni, da je treba pritožniku priznati status upravičene osebe in pravni interes za vložitev ustavne pritožbe.
17. Po ustaljeni ustavnosodni presoji ustavna pritožba zoper akte, s katerimi se razveljavijo sodne odločbe in zadeve vrnejo v novo odločanje, ni dovoljena, saj pravna sredstva, s katerimi pritožnik lahko doseže varstvo svojih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, še niso izčrpana. V takem primeru imajo namreč stranke v nadaljnjem postopku še vedno možnost svoje očitke utemeljevati tudi z razlogi, ki se nanašajo na varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin,21 predvsem pa imajo možnost doseči, da bodo v sodnem postopku, v katerem se bo šele odločalo o njihovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, spoštovane vse človekove pravice in temeljne svoboščine, ki jim jih zagotavlja Ustava.22 Če pa pritožnik v postopku novega odločanja nima na razpolago učinkovitih pravnih sredstev, Ustavno sodišče šteje, da je predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev izpolnjena.23
18. V predmetni zadevi gre za položaj, ko pritožnik nima procesnega statusa stranke ali vsaj oškodovanca, kar bi mu omogočalo sodelovanje v postopku nove razsoje, zaradi česar v tem postopku ne more doseči učinkovitega varstva svojih pravic. Učinkovitega varstva svojih pravic pa tudi ne more doseči z morebitno prihodnjo ustavno pritožbo zoper pravnomočno odločitev sodišča, ki bi bila sprejeta v novem sojenju. Če bi namreč sodišče v novem sojenju pravnomočno odločilo, da se kazenski postopek zoper obtoženca ustavi, da se kazenska obtožba zoper njega zavrne ali da se ga oprosti obtožbe, v morebitnem bodočem postopku z ustavno pritožbo v to odločitev ne bi bilo več dopustno poseči v obtoženčevo škodo. V skladu z načelom prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (31. člen Ustave) bi Ustavno sodišče kršitev pritožnikovih človekovih pravic lahko zgolj ugotovilo.24 Ustavno sodišče zato šteje, da je procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev izpolnjena.
19. Glede na to, da pritožnik ni bil in tudi ni mogel biti udeležen v postopku izdaje izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča,25 ki mu tudi ni bila vročena, Ustavno sodišče šteje, da je z vložitvijo ustavne pritožbe v roku 60 dni od 6. 1. 2020, ki je naveden kot »datum zadnje spremembe« na spletni strani, na kateri je objavljena izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča,26 pritožnik zadostil zakonski zahtevi po pravočasni vložitvi ustavne pritožbe iz prvega odstavka 52. člena ZUstS.
20. Pritožnik z očitki, da je Vrhovno sodišče obrazloženost sodbe armadnega sodišča presojalo z merili, ki jih ne bi smelo uporabiti, da ni uporabilo meril, ki bi jih moralo uporabiti, in da je napačno presodilo, da je sodba armadnega sodišča nezadostno obrazložena, po vsebini uveljavlja kršitev prepovedi sodniške samovolje iz 22. člena Ustave.
21. Po ustaljeni ustavnosodni presoji iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) izhaja tudi zahteva po prepovedi sodniške samovolje. To ustavno procesno jamstvo je kršeno, kadar sodišče svoje odločitve sploh ne utemelji s pravnimi argumenti, tako da je mogoče sklepati, da ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev, ali kadar so argumenti sodišča že na prvi pogled tako nerazumni, da po nobeni od mogočih razlag zakona ne pridejo v poštev in je zato odločitev sodišča očitno napačna.27
22. Vrhovno sodišče je ocenilo, da dejanja, ki so v izreku sodbe armadnega sodišča za obtoženega Rupnika opisana pod 1. in 3. točko, delno tudi pod 7. točko ter pod 9. in 10. točko, niso obrazložena in torej sodba o teh dejanjih nima razlogov. Za merilo presoje obrazloženosti sodbe armadnega sodišča je vzelo določbe Zakonika o sodnem kazenskem postopanju za Kraljevino Jugoslavijo in določbe Uredbe o vojaških sodiščih z dne 24. 5. 1944. Ustavno sodišče ugotavlja, da gre pri Zakoniku o sodnem kazenskem postopanju za Kraljevino Jugoslavijo za predpis, ki je bil na slovenskem ozemlju objavljen v Uradnem listu Dravske banovine, št. 109/29, in v Službenem listu Kraljevske banske uprave Dravske banovine, št. 67/31, 34/33, 34/34 in 30/35 (v nadaljevanju ZSKP), pri Uredbi o vojaških sodiščih z dne 24. 5. 1944 pa za predpis, ki je bil na slovenskem ozemlju objavljen v Vestniku – službenem glasilu Glavnega štaba NOV in Partizanskih odredov Slovenije, št. 6/44 (v nadaljevanju Uredba).28
23. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v času izdaje izpodbijanih odločb vojaških sodišč procesni zakon (ZKP iz leta 1948) še ni bil sprejet. Na tej podlagi je zaključilo, da je treba glede obrazložitve in sestavin sodbe armadnega sodišča uporabiti določbe ZSKP. V tem smislu je Vrhovno sodišče kot podlago za določanje sestavin pisnega odpravka sodbe in razlogov sodbe identificiralo 292. in 293. paragraf ZSKP. Slednji je po ugotovitvah Vrhovnega sodišča predpisoval, da je v razlogih sodbe treba navesti kratko, toda povsem določno, katera dejstva sodišče šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov; kateri razlogi in nagibi so vodili sodišče ob reševanju pravnih vprašanj in zavračanju izvestnih ugovorov o tem, zlasti pa o obstoju ali neobstoju okolnosti, ki po zakonu izključujejo krivdo ali izključujejo, ukinjajo, zmanjšujejo ali povečujejo obtoženčevo kaznivost ali ki izključujejo pregon. Vrhovno sodišče je zapisalo, da je tudi drugi odstavek 28. člena Uredbe predpisoval, da mora pisno izdelana sodba vsebovati izrek in obrazložitev; da je v obrazložitvi sodbe treba natančno navesti ugotovljena dejstva in dokaze, na podlagi katerih se je sodišče prepričalo o resničnosti teh dejstev, na primer priznanje, izpovedbo določenih prič, listine, izvedence; in da je treba posebej obrazložiti oceno dokazov ter obteževalne in olajševalne okoliščine za odmero sankcij.
24. Vrhovno sodišče ni pritrdilo stališču vrhovnega državnega tožilca, da zaradi obtoženčevega priznanja krivde izostanek obrazložitve ne pomeni kršitve določb kazenskega postopka. Pojasnilo je, da se je vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti skliceval na postopek o priznanju krivde po sedaj veljavnem ZKP, in zapisalo, da te vzporednice v obravnavani zadevi ni mogoče potegniti, saj ne ZSKP, ki se ga je smelo uporabiti kot pravna pravila, ne Uredba, ki je veljala pred ZKND, nista poznala postopka o priznanju krivde, ZSKP pa je v 254. paragrafu predpisoval, da obtoženčevo priznanje, tudi kadar je popolno, ne razrešuje predsednika senata in sodišča dolžnosti zbirati nadaljnje dokaze. Vrhovno sodišče je zaključilo, da bi ob upoštevanju določb ZSKP in tudi Uredbe sodba morala vsebovati obrazložitev o vseh delih, tj. o vseh kaznivih ravnanjih iz krivdoreka, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo, in to ne glede na zapis na 33. strani sodbe, da je obtoženi Rupnik dejanja priznal, da pa v nekaterih točkah skuša zmanjšati svojo osebno krivdo. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da morajo biti v sodbi obrazložena dejstva, ki so pomembna za uporabo določb materialnega in procesnega zakona; da mora biti obrazloženo, kako je sodišče doseglo svojo odločitev; da je pri presoji sodbe treba izhajati iz procesnih standardov, veljavnih v času sojenja; da je presoja možna glede temeljnih postopkovnih garancij obtožencu in da te niso dosegale tedanjih procesnih standardov in tako tudi niso bile v zadostni meri upoštevane, saj je bilo sodbo treba obrazložiti v vseh njenih delih. Vrhovno sodišče je sklenilo, da sodba armadnega sodišča v navedenih točkah ne vsebuje presoje zagovora in dokazov ter razlogov o odločilnih dejstvih in zakonskih znakih kaznivega dejanja, zaradi česar ni bila v skladu s tedanjimi pravnimi načeli, kar pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je terjala razveljavitev sodbe.
25. Sodba armadnega sodišča, ki je bilo eno od vojaških sodišč tedanje Jugoslovanske armade, je bila izdana 30. 8. 1946, v času veljavnosti Zakona o ureditvi in pristojnosti vojaških sodišč v Jugoslovanski armadi (Uradni list Demokratske federativne Jugoslavije, št. 58/46 – v nadaljevanju ZUPVSJA). Ta organizacijski predpis, razen 3. člena, da vojaška sodišča izrekajo svoje sodbe v imenu naroda, ne vsebuje pravil o sestavinah sodbe ali o sodbeni obrazložitvi. V 33. členu določa, da po uveljavitvi tega zakona prenehajo veljati tako predpisi o ureditvi in pristojnosti vojaških sodišč kakor tudi vsi drugi predpisi, ki so v nasprotju s tem zakonom. Predhodni predpis, tj. Zakon o ureditvi in pristojnosti vojaških sodišč v Jugoslovanski vojski (Uradni list Demokratske federativne Jugoslavije, št. 65/45 – v nadaljevanju ZUPVSJV), razen 2. člena, da vojaška sodišča izrekajo svoje razsodbe v imenu naroda, prav tako ne vsebuje določb o sestavinah sodbe ali o sodbeni obrazložitvi, v 35. členu pa vsebuje pravilo, da z uveljavitvijo tega zakona prenehajo veljati tako predpisi Uredbe, ki določajo ustroj in pristojnost vojaških sodišč, kakor tudi vsi drugi predpisi, ki so v nasprotju s tem zakonom. Pristojnost vojaškega sodišča za sojenje obtoženemu Rupniku in soobtožencem je bila določena s sklepom št. I Sod 117/46 z dne 8. 8. 1946, s katerim je pritožbeno sodišče na predlog vojaškega tožilca Jugoslovanske armade za pristojno določilo vojaško sodišče, za krajevno pristojno pa armadno sodišče.
26. Z 28. členom Uredbe so bile predpisane sestavine sodbe vojaškega sodišča, vključno z obrazložitvijo sodbe:
Sodbe se izrekajo: 'V imenu narodov Jugoslavije!'
Pismeno sestavljena sodba vojaškega sodišča korpusa in korpusne vojne oblasti mora vsebovati:
1. Naziv sodišča in imena vseh članov sodnega senata, zapisnikarja, tožilca, če sodeluje, obtoženca, branilca, če sodeluje, kraj in čas izreka sodbe in dejanje, zaradi katerega se obtoženec obtožuje.
2. Dispozitivni del sodbe, v katerem morajo biti točno navedeni osebni podatki obtoženca, dejanje, zaradi katerega ga sodišče proglaša za krivega, zakonita kvalifikacija dejanja kakor tudi kazen, ki se prisodi.
3. Obrazložitev sodbe, ki se mora ločiti od dispozitivnega dela sodbe. V obrazložitvi se morajo točno navesti dejstva, ki jih je sodišče ugotovilo, kakor tudi dokazna sredstva, ki so služila sodišču za pridobitev prepričanja o resničnosti dejstev, na primer obtoženčevo priznanje, izpovedbe prič (poimensko, katerih), listine, izvedenci itd. Posebno je treba obrazložiti, kateri razlogi so vodili sodišče pri oceni dokazov in odmeri kazni in očuvalnih odredb (obtožilne in olajšalne okolnosti).
Pismeno sestavljeno sodbo podpiše predsednik senata in zapisnikar.«
27. Ustavno sodišče se je v odločbi št. U-I-6/93 ukvarjalo z vprašanjem pristojnosti za izdajo Uredbe. Ugotovilo je, da jo je izdal Josip Broz Tito v svojstvu vrhovnega komandanta NOV in Partizanskih odredov Jugoslavije, čeprav je bil za njeno izdajo pristojen Antifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije (v nadaljevanju AVNOJ), med dvema zasedanjema AVNOJ pa njegovo predsedstvo, ki se je sestajalo in opravljalo zakonodajno funkcijo tudi v vojnih razmerah. Ustavno sodišče je zapisalo, da je bila ta napaka Uredbe sanirana šele s tem, ko je Začasna ljudska skupščina Demokratske federativne Jugoslavije z dvema zakonoma Uredbo razveljavila in jo s tem priznala kot veljaven sestavni del dotedanjega pravnega reda. Ustavno sodišče je pojasnilo, da sta ta zakona bila ZUPVSJV, ki je začel veljati 31. 8. 1945 in je v 35. členu določal, da s tem dnem prenehajo veljati tiste določbe Uredbe, ki urejajo ustroj in pristojnost vojaških sodišč, in Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (pravilno: proti narodu in državi) (Uradni list Demokratske federativne Jugoslavije, št. 66/45 – v nadaljevanju ZKND/45), ki je začel veljati 1. 9. 1945 in je v 20. členu določal, da z njegovo uveljavitvijo prenehajo veljati zakonski predpisi, ki nasprotujejo njegovim določbam. Ustavno sodišče je v navedeni odločbi zaključilo, da so Uredbo kot tako vseskozi priznavala tudi sodišča in vsi drugi državni organi, zaradi česar ni možno za nazaj zanikati regularnemu zakonodajnemu organu takratne države pravice, da je ob koncu izrednih vojnih in povojnih razmer in ob prehajanju države v bolj normalne razmere na prej omenjeni način saniral sporno Uredbo oziroma jo naknadno potrdil kot dotlej veljaven predpis in s tem tudi dotedanje delovanje vojaških sodišč, ki bi ga bilo v nasprotnem primeru treba v celoti razveljaviti oziroma šteti za protipravno.29
28. Ustavno sodišče skladno z ugotovitvami iz odločbe št. U-I-6/93 ugotavlja, da pravila o sestavinah pisnega odpravka sodbe vojaškega sodišča iz drugega odstavka 28. člena Uredbe ne sodijo med določbe, ki so prenehale veljati na podlagi predpisov iz 25. in 27. točke obrazložitve te odločbe, saj ne gre za pravila o ustroju in pristojnosti vojaških sodišč in tudi ne za pravila, ki bi nasprotovala določbam ZKND/45, ki je večinoma urejal materialno kazensko pravo, določb o sodbenih sestavinah pa v svojem procesnem delu ni vseboval. ZUPVSJV in ZUPVSJA sta malenkostno preuredila le snov iz prvega odstavka 28. člena Uredbe (poimenovanje nosilca suverenosti, v čigar imenu se izrekajo sodbe).
29. To pomeni, da je bila Uredba v času sojenja armadnega sodišča veljavno procesno pravo, ki je urejalo obrazložitev kot sestavino sodbe vojaškega sodišča. Ker je bilo to vprašanje v Uredbi urejeno celovito in torej na tem področju ni obstajala pravna praznina, ki bi jo bilo treba zapolniti, ni podlage za uporabo pravil ZSKP.
30. Uredba ne vsebuje pravila, ki bi sodišču kljub obtoženčevemu priznanju krivde nalagalo nadaljnje zbiranje dokazov ali bi kako drugače zmanjševalo pomen priznanja krivde. Prav nasprotno, v 3. točki drugega odstavka 28. člena Uredbe je obtoženčevo priznanje krivde primeroma opredeljeno kot eno od dokaznih sredstev, s katerimi mora biti obrazložena presoja sodišča o ugotovitvi dejstev.
31. Obrazložitev sodbe armadnega sodišča je sestavljena iz skupne obrazložitve na straneh 28–32, ki se nanaša na kazniva dejanja vseh šestih obtožencev, in iz nadaljnjih ločenih razlogov, ki se nanašajo na kazniva dejanja vsakega posameznega obtoženca posebej. Razlogi, ki se nanašajo zgolj na obtoženega Rupnika, so na straneh 33–35 sodbe in se začnejo z zapisom, da »[o]btoženi Rupnik priznava vsa v dispozitivu sodbe od 1 do 10 navedena kazniva dejanja, skuša pa v nekaterih točkah zmanjšati svojo osebno krivdo«. Temu sledijo razlogi, ki se nanašajo na 2., 4., 7. in 8. točko izreka, v katerih je armadno sodišče povzelo obtoženčev zagovor in se opredelilo do njega. Ustavno sodišče ocenjuje, da je takšna obrazložitev skladna s pravili o obrazložitvi sodbe iz 3. točke drugega odstavka 28. člena Uredbe.
32. V odločbi št. U-I-6/93 se je Ustavno sodišče ukvarjalo tudi z vprašanjem skladnosti Uredbe z Ustavo. Odločilo je, da se v Republiki Sloveniji ne uporabljajo tiste določbe Uredbe, ki so bile že v času nastanka in uporabe Uredbe v nasprotju s splošnimi, od civiliziranih narodov priznanimi pravnimi načeli in so tudi v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije, zlasti elementi določb, ki
– so in kolikor so v konkretnih kazenskih postopkih bili uporabljeni kot gola inkriminacija statusa in se niso nanašali na določno opredeljena dejanja obtožencev;
– so in kolikor so v konkretnih kazenskih postopkih zaradi svoje premajhne določnosti bili podlaga za samovoljo takratnih sodišč;
– so omogočili sojenje za dejanja, storjena pred uveljavitvijo Uredbe, pa ta niso bila kazniva po splošnih, od civiliziranih narodov priznanih pravnih načelih.
33. Ustavno sodišče ocenjuje, da citirana pravila Uredbe o obrazložitvi kot sestavini sodbe vojaškega sodišča niso problematična z vidika splošnih pravnih načel, ki so jih v času izdaje sodbe armadnega sodišča priznavali civilizirani narodi. Kot je Ustavno sodišče pojasnilo v odločbi št. U-I-6/93 (5. točka obrazložitve), je upoštevaje predmet urejanja in čas nastanka Uredbe kot merilo teh načel najustrezneje vzeti Sporazum o pregonu in kaznovanju glavnih vojnih hudodelcev evropske osi z dne 8. 8. 1945 (t. i. Londonski sporazum), katerega sestavni del je Statut Mednarodnega vojaškega sodišča (v nadaljevanju Statut).30 V Statutu je bilo glede obrazloženosti sodbe predpisano le, da mora vsebovati nosilne razloge (prvi odstavek 26. člena).31 S 13. členom Statuta je bilo določeno, da vojaško sodišče sprejme postopkovna pravila, ki ne smejo biti v nasprotju z določbami Statuta. Pravila, ki jih je Mednarodno vojaško sodišče sprejelo 29. 10. 1945 (v nadaljevanju Pravila),32 ne vsebujejo določb o obrazložitvi sodbe.33 Nobeden od navedenih dokumentov tudi ne vsebuje določb o postopku v primeru priznanja krivde.
34. Pravila ZSKP, na katera se je sklicevalo Vrhovno sodišče, pri sojenju ne bi smela biti uporabljena, ker Uredba celovito ureja vprašanje obrazloženosti sodbe vojaškega sodišča. Uredba ne vsebuje pravila, ki bi sodišču kljub obtoženčevemu priznanju krivde nalagalo nadaljnje zbiranje dokazov ali bi kako drugače zmanjševalo pomen priznanja krivde. Prav nasprotno, v 3. točki drugega odstavka 28. člena Uredbe je obtoženčevo priznanje krivde primeroma opredeljeno kot eno od dokaznih sredstev, s katerimi mora biti obrazložena presoja sodišča o ugotovitvi dejstev. Obrazložitev sodbe armadnega sodišča je tako skladna s tedaj veljavnim procesnim predpisom in tedaj veljavnimi splošnimi, od civiliziranih narodov priznanimi pravnimi načeli, ki skupaj tvorijo upoštevno merilo presoje.
35. Pri razlagi prava, po katerem je moralo armadno sodišče odločati, je namreč treba izhajati iz tedanjih razmer (tempus regit actum). Uredbi torej ni mogoče pripisati vsebine, ki bi ji jo morebiti pripisali danes, če bi se uporabljala kot veljavno pravo, temveč vsebino, ki ustreza takratnemu času in kontekstu (sojenje vojaškega sodišča leta 1946), pa tudi splošnim pravnim načelom, ki so jih v tistem času priznavali civilizirani narodi. To pomeni, da od armadnega sodišča po 79 letih ni mogoče zahtevati, da bi pri pisni izdelavi sodbe upoštevalo ves naknadni pravni razvoj, ki je privedel do sedanje prakse obsežnih34 in podrobnih obrazložitev sodb rednih kazenskih sodišč. Ustavno sodišče zato zaključuje, da je odločitev Vrhovnega sodišča, ki temelji na stališču o nezadostni obrazloženosti sodbe armadnega sodišča, očitno napačna in pomeni kršitev prepovedi sodniške samovolje iz 22. člena Ustave. Vrhovno sodišče je s tako razveljavitvijo obsodilne sodbe zoper obtoženega Rupnika posredno poseglo tudi v dostojanstvo žrtev formacij, ki jih je organiziral, vodil in podpiral obtoženi Rupnik, in njihovih potomcev (glej 12. točko obrazložitve te odločbe).
36. Ustavno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS razveljavilo izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča (1. točka izreka).
37. Če Ustavno sodišče razveljavi ali odpravi posamični akt, lahko na podlagi prvega odstavka 60. člena ZUstS odloči tudi o sporni pravici oziroma svoboščini, če je to nujno zaradi odprave posledic, ki so na podlagi odpravljenega posamičnega akta že nastale, ali če to terja narava ustavne pravice oziroma svoboščine in če je na podlagi podatkov v spisu možno odločiti.
38. Ustavno sodišče je to pooblastilo uporabilo že večkrat. V odločbi št. Up-383/11 z dne 18. 9. 2013 (Uradni list RS, št. 85/13, in OdlUS XX, 16) je povzelo svojo dosedanjo presojo, po kateri je pooblastilo uporabilo predvsem, ko je bilo iz razlogov, zaradi katerih je bila ugotovljena kršitev človekove pravice z razveljavljenimi sodbami, razvidno, da je ob spoštovanju te človekove pravice dopustno sprejeti prav nasprotno odločitev od tiste, ki so jo sprejela sodišča (28. točka obrazložitve). Ustavno sodišče je pogoje za uporabo pooblastila v citirani odločbi utemeljilo s časovnim vidikom – očitano kaznivo dejanje naj bi bilo storjeno že pred osmimi leti, vrnitev zadeve v novo odločanje pred pristojno sodišče pa bi za pritožnika pomenila po dolgem času nov začetek kazenskega postopka.35 V drugih zadevah je Ustavno sodišče uporabo tega pooblastila utemeljevalo z dolgotrajnostjo postopkov pred rednimi sodišči, ki bi se v primeru vrnitve zadeve v novo odločanje v škodo pritožnikovih ustavnih pravic še dodatno zavlekli;36 z dejstvom, da gre že za drugo odločanje v isti zadevi, pri čemer so od izdaje prvostopenjske sodne odločbe minila že skoraj štiri leta;37 s kratkimi roki in zagotovitvijo učinkovitega uresničevanja volilne pravice vseh upravičencev;38 s hudimi posledicami izpodbijanih odločitev sodišč za pritožnika (začetek stečajnega postopka);39 z ugotovitvijo, da je pritožnik kot državljan Republike Slovenije že več let brez zagotovljene socialne varnosti, zakon, ki bi moral urediti pravice nekdanjih vojaških zavarovancev, pa še vedno ni sprejet;40 z ugotovitvijo, da organ, ki je izdal izpodbijani akt, ne obstaja več;41 z nujnostjo odločitve ob dejstvu, da je zaradi nezakonitih odločitev Sodnega sveta pritožnica brez zaposlitve in tudi brez dohodkov;42 s stališčem, da je zavrnitev tožbenega zahtevka edina odločitev, ki je skladna s pravico do zasebnosti, zaradi česar vrnitev zadeve sodišču v novo sojenje ne bi bila smiselna;43 z zagotovitvijo pravice do sojenja v razumnem roku in z dejstvom, da je Ustavno sodišče v tej zadevi odločalo že drugič, ter s potrebo po odstranitvi zastraševalnega učinka izpodbijane odločitve.44
39. Ustavno sodišče ugotavlja, da so tudi v predmetni zadevi podani izraziti časovni, predvsem pa vsebinski razlogi v prid uporabi pooblastila iz prvega odstavka 60. člena ZUstS. Kazniva dejanja obtoženega Rupnika segajo več kot 80 let v preteklost. Sodba armadnega sodišča je bila izdana pred 79 leti, zahteva za varstvo zakonitosti je bila vložena pred 12 leti, izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča je bila izdana pred šestimi leti. Večina žrtev formacij, katerih organizacija, vodenje in podpiranje se očitajo obtoženemu Rupniku, in tudi njihovih neposrednih potomcev, je že umrla. V času odločanja Ustavnega sodišča o predmetni ustavni pritožbi je umrl že najmanj en pritožnik, ki je v zadevi št. Up-262/20 vložil ustavno pritožbo zoper isto sodbo Vrhovnega sodišča. Poleg tega zadeva po svojem bistvu odpira predvsem vprašanja (ustavno)pravne pravilnosti odločanja armadnega sodišča pred 79 leti, ki so posebnega zgodovinskega pomena in presegajo pomen konkretne zadeve, kar prav tako govori v prid uporabi omenjenega pooblastila.
40. Z napadom sil osi na Kraljevino Jugoslavijo 6. aprila 1941 in njenim hitrim vojaškim porazom jugoslovanski del Slovenije (Dravska banovina) ni bil le okupiran, temveč tudi razkosan med tri okupatorje iz sosednjih držav, ki so nameravali izbrisati slovenski narod kot etnično skupnost, pri čemer so se razlikovali le glede časa in načina uresničitve tega namena.45 Druga svetovna vojna je na Slovenskem vzpostavila prakso ostrega in močno razširjenega nasilja,46 ki se je odrazilo v dejstvu, da sodi Slovenija primerjalno z evropskim prostorom glede izgub človeških življenj med drugo svetovno vojno in neposredno po njej s svojimi približno 98.000 smrtnimi žrtvami med visoko prizadeta območja.47 V tej luči ima razveljavljena sodba armadnega sodišča poseben pomen, ki presega pomen običajne kazenske sodbe, saj je bila rezultat širšega in odmevnega kazenskega postopka zoper visoke poveljnike, funkcionarje in dostojanstvenike, ki so bili obtoženi vojnih zločinov v svojstvu okupatorja ali njegovih pomagačev.48 Pri t. i. Rupnikovem procesu gre torej za postopek posebnega zgodovinskega pomena.
41. Glede na časovni vidik zadeve ter zgodovinsko in simbolno mesto, ki ga je obtoženi Rupnik zavzemal v kontekstu druge svetovne vojne v Sloveniji, dokončna rešitev zadeve ni le v interesu strank ter še živečih žrtev in njihovih potomcev, v dostojanstvo katerih je bilo z razveljavljeno sodbo Vrhovnega sodišča poseženo, temveč je odločitev, s katero se okrutno zgodovinsko poglavje s kazenskopravnega vidika vsebinsko dokončno zaključi, tudi v javnem interesu. Vračanje zadeve Vrhovnemu sodišču ob jasnem pravnem in dejanskem stanju zadeve, kot izhaja iz listin v sodnem spisu, ne bi imelo pomena. Taka odločitev Ustavnega sodišča bi prispevala le k podaljševanju odločanja o zadevi in s tem k odmikanju dokončne odločitve v zadevi ter ohranjanju in poglabljanju razkola v družbi in vzbujanju nezaupanja v sodno oblast. Predvsem pa je pomembno, da v primeru vrnitve zadeve Vrhovnemu sodišču v novo odločanje pritožnik zaradi zakonske ureditve tega postopka v njem niti ne bi mogel sodelovati. Pritožnik bi bil torej, enako kot na začetku svoje poti z ustavno pritožbo, soočen z realno možnostjo, da bo – brez vsebinske presoje o krivdi obtoženega Rupnika in brez možnosti pritožnikove udeležbe v novem sojenju – prišlo do pravnomočne ustavitve kazenskega postopka zoper obtoženega Rupnika, torej prav do tiste posledice, ki jo je z vložitvijo ustavne pritožbe želel preprečiti. Takšna procesna odločitev, ki bi se odrazila v nastopu neizpodbojne domneve nedolžnosti (31. člen Ustave), bi pritožnikov uspeh z ustavno pritožbo povsem izvotlila.
42. Ustavno sodišče v primeru vrnitve zadeve Vrhovnemu sodišču v novo sojenje pritožniku ne more zagotoviti pravice do udeležbe v postopku pred rednimi sodišči, ne da bi s tem zašlo v nasprotje z zahtevo po jasnosti in predvidljivosti pravil kazenskega postopka (primerjaj 1. člen ZKP v luči 23. člena Ustave). Poleg tega je treba upoštevati, da je zoper izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča ustavne pritožbe vložilo še 13 drugih pritožnikov, med katerimi so fizične osebe ter pravne osebe zasebnega in javnega prava (zadevi št. Up-247/20 in št. Up-262/20). Tako bi zagotovitev posebnega procesnega položaja le pritožniku lahko vodila v prikrajšanje pravic preostalih pritožnikov in njihovih pravnih naslednikov z vidika jamstva do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Takšna odločitev bi lahko porajala nove krivice in nove procesne zaplete tudi z vidika širšega neopredeljenega kroga oseb, ki bi se prepoznale kot potomci žrtev kaznivih dejanj obtoženega Rupnika.
43. Ob upoštevanju navedenih okoliščin, torej časovnega vidika, zgodovinskega pomena zadeve, predvsem pa ureditve postopka pred rednimi sodišči, ki žrtvam in njihovim potomcem onemogoča sodelovanje in s tem varovanje svojih pravic, je nujno, da Ustavno sodišče na podlagi prvega odstavka 60. člena ZUstS odloči o sporni pravici. Za takšno odločitev ima vse potrebne podatke, dokončne odločitve pa tudi ne preprečuje narava obravnavanih vprašanj. Kot je bilo že obrazloženo, gre v jedru za presojo (ustavno)pravne pravilnosti odločanja armadnega sodišča leta 1946 v luči upoštevnih nacionalnih in mednarodnopravnih standardov poštenega sojenja (po načelu tempus regit actum). Takšno presojo lahko v celoti opravi tudi Ustavno sodišče.
44. Vrhovno sodišče je sodbo armadnega sodišča razveljavilo zaradi ocene o obstoju razloga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, tj. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede kaznivih dejanj obtoženega Rupnika, opisanih pod 1. in 3. točko, delno pod 7. točko ter pod 9. in 10. točko). Poleg obstoja tega razloga je ugotovilo še obstoj razloga iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP (kršitev kazenskega zakona v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje – glede 2. in 9. točke izreka). Vrhovno sodišče je številne druge zatrjevane kršitve obrazloženo zavrnilo. V 51. točki obrazložitve sodbe je glede 2. točke izreka obsodilne sodbe zapisalo, da ni presojalo navedb o bistveni kršitvi določb postopka, ker niso konkretizirani znaki predmetnega kaznivega dejanja, v 83. točki obrazložitve sodbe pa je pojasnilo, da glede na sprejeto odločitev (razveljavitev izpodbijane obsodilne sodbe) ni presojalo navedb glede (1) izreka stranske kazni zaplembe celotne imovine, (2) neobrazloženosti kazenskih sankcij in (3) odločbe sodišča druge stopnje. Ustavno sodišče sprejema razloge Vrhovnega sodišča, s katerimi je to zavrnilo zatrjevane kršitve, zato se je v nadaljevanju opredelilo do tistih zatrjevanih kršitev, o katerih Vrhovno sodišče ni presodilo, in do tistih, o katerih je Vrhovno sodišče presodilo, da so podane. Do očitkov o izostanku sodbenih razlogov glede kaznivih dejanj obtoženega Rupnika, opisanih pod 1., 3., 7., 9. in 10. točko krivdoreka sodbe armadnega sodišča, se Ustavno sodišče ni posebej opredelilo, ker je njihova neutemeljenost razvidna že iz dela B. – II. te odločbe.
45. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da je sodba glede 2. točke izreka za obtoženega Rupnika neobrazložena, s čimer uveljavlja razlog iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, tj. bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih). Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da je obtoženi Rupnik to dejanje priznal, poleg tega pa je iz obrazložitve v drugem odstavku na 33. strani sodbe armadnega sodišča razvidno, da je sodišče obravnavalo zagovor obsojenega, ga pretehtalo in zavrnitev tudi obrazložilo, zaradi česar sodbi ni mogoče očitati, da nima razlogov.
46. Obrazložitev predmetnega očitka v sodbi armadnega sodišča sestoji iz skupne obrazložitve na straneh 28–32 sodbe, ki se nanaša na kazniva dejanja vseh šestih obtožencev, in ločenih razlogov za obtoženega Rupnika na straneh 33–35, ki zajemajo najprej ugotovitev o priznanju krivde, ki se nanaša tudi na 2. točko izreka, nato pa še dodatne razloge, v katerih je armadno sodišče ob ugotovljenem poskusu zmanjševanja obtoženčeve krivde povzelo obtoženčev zagovor tudi glede 2. točke izreka in se opredelilo do njega (ti razlogi so povzeti v 59. točki obrazložitve te odločbe). Obrazložitev po presoji Ustavnega sodišča ustreza predhodno navedenim pravilom o obrazložitvi sodb iz 3. točke drugega odstavka 28. člena Uredbe. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana.
47. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da je bil obtoženi Rupnik obsojen na zaplembo celotne imovine; da bi to kazen smelo armadno sodišče izreči le, če bi v sodbi konkretiziralo imovino; in da je izrek v tem delu nezakonit, ker sodišče te imovine ni konkretiziralo. Vložnik s tem uveljavlja razlog iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, tj. bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (nerazumljiv izrek sodbe). Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da sodišču ni bilo treba specificirati, katero imovino je obtoženec imel, saj je izreklo zaplembo celotne imovine, torej odvzem vsega premoženja, ki ga je obtoženec v trenutku izreka sodbe imel, zaradi česar ni bilo dolžno ugotavljati, katero je to premoženje, temveč je bila to stvar izvršitve kazenske sodbe.
48. S sodbo armadnega sodišča, ki se v krivdoreku med drugim sklicuje na 4. člen ZKND in na 1. člen ZVK, je bila obtoženemu Rupniku izrečena zaplemba celotne imovine. Z 9. točko 1. člena ZVK je bila kot ena od kazni, ki jih izrekajo civilna in vojaška sodišča, predpisana zaplemba imovine, s prvim odstavkom 4. člena ZKND pa je bilo predpisano, za katera kazniva dejanja se sme izreči ta kazen. ZKND, ZVK in Uredba, ki je s 16. členom predpisovala kazen konfiskacije imovine, niso vsebovali določb o opredelitvi predmeta zaplembe. To področje je urejal Zakon o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe (Uradni list Federativne ljudske republike Jugoslavije, št. 61/46 – v nadaljevanju ZZPIZ):
Če je izrečena kazen delne zaplembe, mora sodišče v sodbi natančno in podrobno označiti premoženje, ki naj se zapleni, ne zadošča pa naznačiti samo velikost deleža (polovico, tretjino i.t.d.) ali samo vrednost brez označitve predmetov.«
49. Iz citirane določbe ZZPIZ izhaja, da je bil podroben popis premoženja potreben v primeru delne zaplembe, kar a contrario pomeni, da specifikacija ni bila potrebna v primeru zaplembe celotnega premoženja. Ureditev ni problematična z vidika splošnih, od civiliziranih narodov priznanih pravnih načel, kajti ne s Statutom, ki je sestavni del Londonskega sporazuma, ne s Pravili vsebina izreka odvzema premoženja ni bila urejena, čeprav je Statut v 28. členu omogočal odvzem premoženja. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP zato ni podana.
50. Vložnik navaja, da armadno sodišče ni navedlo razlogov o odmeri kazni, čeprav je izreklo in izvršilo smrtno kazen; da je obtoženemu Rupniku s tem odreklo temeljne človekove pravice; da je sodišče to pokazalo tudi s tem, da je bil usmrčen še pred izdajo sodbe, tj. 4. 9. 1946; in da na temeljno človekovo pravico do pritožbe obtoženi Rupnik ni mogel niti misliti, saj sodbe ni niti videl. Vložnik s tem uveljavlja razlog iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, tj. bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih), ki naj bi se odrazila v kršitvi pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da se ni mogoče strinjati z zahtevo, da armadno sodišče o kazni ni navedlo prav nobenih razlogov, ker so določeni razlogi vsebovani na 32. strani sodbe. Vrhovni državni tožilec navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ne utemelji, iz česa izhaja, da naj bi bil obtoženi Rupnik usmrčen že pred izdajo sodbe armadnega sodišča, saj je bil sklep pritožbenega sodišča izdan 1. 9. 1946, sodba armadnega sodišča 30. 8. 1946, obtoženec pa je bil ustreljen 4. 9. 1946.
51. S prvim odstavkom 4. člena ZKND je bilo predpisano:
»Dejanja iz 3. člena tega zakona, izvzemši dejanja iz 14. točke, se kaznujejo z odvzemom prostosti s prisilnim delom najmanj treh let, z zaplembo imovine in izgubo političnih in posameznih državljanskih pravic, ob posebno obteževalnih okoliščinah pa s smrtno kaznijo.«
52. Kot navaja vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ne drži trditev, da sodba o kazni ne vsebuje prav nobenih razlogov. Armadno sodišče je namreč na strani 32 sodbe zapisalo, da je obtoženi Rupnik s svojim zločinskim delovanjem pokazal, da spada »med zločince, katerim ni mesta v človeški družbi«, pa tudi: »Slovenski narod preko svojega ljudskega sodišča mora izločiti iz svoje srede zločinske propalice, ki so brezvestno pripravljeni izvršiti najostudnejše zločine.« Ob navezavi na predhodno besedilo na isti strani sodbe, da so »protiljudski izdajalci« »z bratomornim klanjem povzročili ogromno žrtev najboljših sinov in hčera našega naroda«, da »za to prelito kri« odgovarjajo tudi Rupnik, Vizjak in Hacin, »ki so v okupatorskem upravnem, policijskem in vojaškem aparatu te zločine izvrševali«, in da »so vsi izdajalci objektivno služili okupatorju, slabili vojne napore Jugoslavije in s tem prizadejali ogromno škodo tudi splošni zavezniški borbi proti fašističnim razbojnikom«, ob navezavi na nadaljnje besedilo na strani 33 sodbe, da je najhujše za vsak narod, »če ga vodijo ljudje Krekovega in Rožmanovega kova, ki se proti narodu opirajo na take izmečke, kot so Rupnik, Vizjak in Hacin, in ki so pri tem dajali značaj zakonite oblasti, take oblasti, kot jo je predstavljal hitlerjevski krvnik Rösener«, ter upoštevaje zapis na strani 45 sodbe, da je sodišče »pri izrekanju kazni upoštevalo pri vseh obtožencih kot obtežilno okolnost težke posledice njihovih kaznivih dejanj«, po oceni Ustavnega sodišča ni mogoče govoriti o neobrazloženosti izrečene kazni v smislu izostanka razlogov o posebnih obteževalnih okoliščinah, s katerimi je bil v času sojenja armadnega sodišča pogojen izrek smrtne kazni. Vložnikove navedbe, da je bil obtoženi Rupnik usmrčen, še preden se je seznanil s sodbo in se pritožil zoper njo, niso podprte z vsebino kazenskega spisa, iz katerega je razvidno, da je po izreku in izdaji pisnega odpravka sodbe armadnega sodišča zagovornik obtoženega Rupnika vložil pritožbo, ki jo je pritožbeno sodišče s sklepom zavrnilo še pred zatrjevanim dnem usmrtitve obtoženega Rupnika. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana.
53. Vložnik navaja, da je pritožbeno sodišče izdalo le formalno kolektivno odločbo, ne da bi odgovorilo na konkretne ugovore, ki jih niti ne omenja; da gre za pavšalno zavrnitev pritožbe kar s sklepom in da v sklepu ni navedena sestava sodišča, zaradi česar ni izkazana zakonska sestava sodišča. Vložnik s tem uveljavlja razlog iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP (druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe), t. i. relativno bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da pri neizkazanosti sodnikov, ki so sestavljali pritožbeno sodišče, ne gre za takšno kršitev, ki bi pomenila nezakonitost kazenskega postopka, in da čeprav je sodba pritožbenega sodišča skopa in ne omenja posameznih pritožbenih ugovorov, to samo po sebi še ne pomeni, da je bila odločitev zgolj formalna.
54. ZUPVSJA, ZUPVSJV in Uredba vsebine odločbe pritožbenega sodišča niso predpisovali niti je ni predpisovala predhodno veljavna Uredba o ureditvi in pristojnosti vojaških sodišč,49 ki jo je 29. 12. 1942 izdal Glavni štab NOV in Partizanskih odredov Jugoslavije in je bila razveljavljena s 33. členom navedene Uredbe (v nadaljevanju Uredba/42). Tudi ZSKP o tem vprašanju ni imel posebne določbe.
55. Ne glede na navedeno Ustavno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev ni podana. Pritožbeno sodišče ni izdalo le formalne odločbe s pavšalno zavrnitvijo ugovorov. Pritožbeno sodišče je zapisalo, da pritožniki ne uveljavljajo dejstev in okoliščin, ki ne bi bile predmet presoje armadnega sodišča in ki bi lahko vplivale na ugotovljeno dejansko stanje ali na izrečeno kazen; da je armadno sodišče pravilno ugotovilo obstoj kaznivih dejanj in krivde obdolžencev; da je zato, upoštevaje težo in mnogoternost dejanj in njihove težke posledice, kazni pravilno odmerilo in da je zaradi tega pritožbeno sodišče v celoti potrdilo sodbo armadnega sodišča, sprejemajoč njene razloge in posebno obteževalne okoliščine, ki pogojujejo smrtne kazni za Rupnika, Rösnerja in Hacina (glede nekaterih pritožnikov pa je izpodbijano sodbo spremenilo – dvema pritožnikoma je izreklo dodatno kazen izgube državljanstva, trem pritožnikom je znižalo izrečeno kazen izgube političnih in državljanskih pravic). Ta obrazložitev je po oceni Ustavnega sodišča po naravi stvari zadostna, glede na to, da je obtoženi Rupnik v pritožbi uveljavljal le »splošne zakonite prekršitve« in jih utemeljil z navedbami, da je ves dejanski stan v spisih; da je v njih pojasnjena njegova vloga v dobi okupacije in da naj se ta točno prouči in se tako najde njegova krivda in kazenskopravna odgovornost in tej odgovarjajoča kazen. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti pa tudi ne pojasni, katere konkretne ugovore bi moralo pritožbeno sodišče omeniti in odgovoriti nanje. Zato zatrjevana kršitev iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP ni podana.
56. S 391. členom ZKP je kot oblika odločbe pritožbenega sodišča, s katero se zavrne neutemeljena pritožba, določena sodba. Ne da bi se spuščalo v normativno ureditev tega vprašanja v času odločanja pritožbenega sodišča, Ustavno sodišče zaključuje, da očitek kršitve iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP ni utemeljen že zato, ker vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ne pojasni, kako naj bi zavrnitev pravnega sredstva s sklepom namesto s sodbo vplivala na zakonitost te odločitve, zaradi česar zatrjevane kršitve ni mogoče preizkusiti. Kršitev iz 3. točke 420. člena ZKP je namreč podana le, če je vplivala na zakonitosti sodne odločbe.
57. Ustavno sodišče ugotavlja, da sklep pritožbenega sodišča ne vsebuje zapisa o imenih vseh članov sodnega senata, ki bi ga glede na 1. točko drugega odstavka 28. člena Uredbe moral vsebovati, upoštevaje dejstvo, da je bilo s prvim odstavkom 24. člena ZUPVSJA predpisano, da vojaška sodišča sodijo v senatih, ki so sestavljeni iz predsednika ali njegovega namestnika in dveh sodnikov. Sodobna procesna teorija navaja, da je treba pisno izdelano sodbo v pritožbenem postopku razveljaviti, če nima obveznih sestavin,50 da pa to ne velja za napake glede podatkov iz drugega odstavka 364. člena ZKP, ki se zahtevajo v uvodu pisne sodbe (med drugim ime in priimek predsednika in članov senata), in da te napake ne morejo biti podlaga za izpodbijanje sodbe s pritožbo, temveč jih je treba popraviti s posebnim sklepom iz prvega odstavka 365. člena ZKP.51 S to določbo je predpisano, da pomote v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti pisno izdelane sodbe z izvirnikom popravi s posebnim sklepom predsednik senata na zahtevo strank ali po uradni dolžnosti. Teorija pri komentarju tega člena navaja, da formalne napake in pomanjkljivosti v pisno izdelani sodbi niso samo napačno zapisana imena, datumi, členi zakonov, zneski, posamezne besede in podobno, temveč tudi tisto, kar je bilo pomotoma izpuščeno.52 Celo po sedanji ureditvi torej izostanek navedbe sestave senata ne pomeni bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč formalno pomanjkljivost, ki se odpravi s popravnim sklepom.
58. ZUPVSJA, ZUPVSJV in Uredba ter Uredba/42 instituta popravnega sklepa niso urejali. Ta institut je bil predpisan z 294. paragrafom ZSKP:
Pogreške v imenih in številkah kakor tudi druge očividne pismene in računske pogreške, nedostatke v obliki in nesoglasnost prepisa sodbe z izvirnikom mora popraviti sodišče, pri katerem so se dogodili ti pogreški, ki pa se ne tičejo točk, navedenih v § 281., št. 1. do 3., vsak čas na zahtevek strank ali po službeni dolžnosti. Popravki se dodado na koncu sodbe tako v izvirniku kakor tudi v vseh prepisih. Zoper odločbo, s katero se zavrača zahteva stranke, naj se prepis sodbe popravi, ni nikakršnega pravnega sredstva.«
59. Izjema iz 1. do 3. točke 281. paragrafa ZSKP se nanaša na določene dele krivdoreka53 in ne na identifikacijske podatke sodnikov, ki so bili kot sestavina pisnega odpravka sodbe predpisani s 1. točko 292. paragrafa ZSKP.54 To pomeni, da je šlo pri izostanku navedbe sestave senata za pomanjkljivost, ki se odpravi s popravnim sklepom, tudi po citirani predvojni ureditvi.
60. Z 2. členom Odloka o odpravi in razveljavljenju vseh pravnih predpisov, izdanih med okupacijo po okupatorjih in njihovih pomagačih; o veljavnosti odločb, izdanih v tej dobi; o odpravi pravnih predpisov, ki so veljali v trenutku okupacije po sovražniku (Uradni list Demokratske federativne Jugoslavije, št. 4/45 – v nadaljevanju Odlok), ki je bil potrjen z Zakonom o potrditvi in spremembah Odloka (Uradni list Federativne ljudske republike Jugoslavije, št. 86/46), je bilo predpisano:
Pravni predpisi (zakoni, uredbe, naredbe, pravilniki itd.), ki so veljali v trenutku okupacije po sovražnikih (pred 6. aprilom 1941), se odpravljajo, kolikor nasprotujejo pridobitvam narodno osvobodilne borbe, ter deklaracijam in odlokom Protifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije in deželnih protifašističnih predstavniških zborov posameznih federalnih enot ter njih predsedništev, kakor tudi pravnim predpisom, izdanim po Nacionalnem komitetu osvoboditve Jugoslavije in njegovih poverjeništvih ter po vladah in posameznih poverjeništvih federalnih enot.«
61. Po oceni Ustavnega sodišča pravila ZSKP o popravnem sklepu glede na svojo tehnično naravo ne nasprotujejo navedenim pridobitvam, deklaracijam in odlokom ter niso problematična z vidika splošnih, od civiliziranih narodov priznanih pravnih načel, saj Statut, ki je sestavni del Londonskega sporazuma, pravnih sredstev obtožencem sploh ni omogočil. Za uporabo povzetih pravil ZSKP o popravnem sklepu ob izdaji sklepa pritožbenega sodišča torej ni bilo ovir.
62. Obravnavana pomanjkljivost sklepa pritožbenega sodišča pomeni kršitev določb kazenskega postopka, saj bi sklep moral vsebovati imena vseh članov sodnega senata. Vendar ta kršitev, ki je bila odpravljiva z institutom popravnega sklepa, ni bistvena, saj glede na svojo naravo ni vplivala na zakonitost izpodbijane sodne odločbe, vložnik pa tudi ne navaja, da sestave senata sploh ne bi bilo mogoče dognati (npr. iz posvetovalnih zapisnikov) ali da je bila izdaja popravnega sklepa neuspešno predlagana. Zatrjevana kršitev iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP zato ni podana.
63. V nadaljevanju se bo Ustavno sodišče opredelilo še do tistih trditev iz zahteve za varstvo zakonitosti, za katere je Vrhovno sodišče presodilo, da so utemeljene. Gre za trditve, s katerimi vložnik uveljavlja razlog iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP (kršitev kazenskega zakona v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje).
64. Vložnik navaja, da opis dejanja pod 2. točko izreka ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja, saj zajema le sodelovanje z italijanskimi vojaškimi in civilnimi oblastmi, kar je splošen pojem velikega obsega, ki seže od pravno obveznega preko taktičnega do prepovedanega sodelovanja z okupatorjem. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da očitek v 2. točki res ne opisuje narave obtoženčevega aktivnega sodelovanja z italijanskimi oblastmi, vendar pa je ob obravnavi izreka kot celote mogoče dovolj določno zaključiti, za kakšno vrsto sodelovanja je šlo; da so že v 2. točki navedeni vojaški poveljniki, komisar ter oficirji in člani obveščevalnih služb; da že same funkcije oseb, s katerimi je sodeloval, predvsem člani obveščevalnih služb, kažejo na to, da ni moglo iti zgolj za obvezno sodelovanje v skladu z mednarodnim vojnim pravom, ki je bilo splošno sprejeto v tistem času; da je ob upoštevanju nadaljnjih točk izreka (od 3. do 10.), ki sodelovanje podrobneje opredeljujejo kot vzpostavljanje vojaških formacij, represivnega aparata, propagiranja fašizma itd., povsem jasno, na kakšno vrsto sodelovanja in s kom se nanaša očitek v 2. točki; da je tako mogoče zaključiti, da so s takšnim skupnim opisom izpolnjeni zakonski znaki iz 3. in 4. točke 3. člena ZKND, in sicer je obsojeni s tem v času sovražnikove okupacije deloval vsaj kot pomagač pri dejanjih prisilnega izseljevanja ali odvajanja prebivalstva Jugoslavije v koncentracijska taborišča, v internacijo ali na prisilna dela in pri dejanjih prisilnega raznarodovanja ter da je v času vojne organiziral in vabil druge, naj vstopijo, ali je sam vstopil v oborožene vojaške formacije, sestavljene iz jugoslovanskih državljanov z namenom podpiranja sovražnika ali skupne borbe z njim zoper svojo domovino, in da se je pokoraval njihovim odredbam. Vrhovno sodišče je presodilo, da niti ob povezavi opisa dejanja z drugimi ravnanji iz nadaljnjih točk sodbe ni mogoče iz skopega opisa izluščiti znakov kaznivega dejanja, in zapisalo, da se strinja z vložnikom, da je sodelovanje z italijanskimi vojaškimi in civilnimi oblastmi le z navedbo imen določenih komandantov, generalov in članov obveščevalne službe presplošno in premalo konkretizirano.
65. V 2. točki izreka sodbe armadnega sodišča za obtoženega Rupnika je vsebovan očitek, da je slednji »takoj po prihodu v Ljubljano v mesecu maju 1941 pričel aktivno sodelovati z italijanskimi vojaškimi in civilnimi oblastmi, zlasti s komandantom XI. Corpo d'Armata generalom Robottijem, komandantom 'Sardenske divizije grenadirjev' generalom Orlandom, Visokim komisarjem Graziolijem, članom italijanske obveščevalne službe OVRE Gino Tornarijem, z oficirji obveščevalne službe pri XI. Corpo d'Armata in drugimi«.
66. V ločenih razlogih za obtoženega Rupnika na 33. strani sodbe je naslednja obrazložitev 2. točke izreka: »Pod točko 2 dispozitiva te sodbe smatra sodišče, da ni omalovaževati takojšnjega sodelovanja obtoženca z italijanskimi vojaškimi in civilnimi oblastmi. To sodelovanje se je zlasti kazalo v tem, da je obtoženec v prvih mesecih okupacije, da si ga je vezala oficirska prisega, tolmačil članom italijanske obveščevalne službe, polkovniku Gino Tornariju predložene načrte utrjene linije jugoslovanske vojske na odseku italijanske fronte. Obtoženec se sicer zagovarja, da obča pravila napada in obrambe niso nikaka tajna in da se celo javno tiskajo. V tem primeru pa ni šlo le za neko obče ali načelno razlaganje vojaških norm, katerega pouka Italijana kot oficirja nista potrebovala, ampak za popolno konkretno tolmačenje te utrjene linije.«
67. Po stališčih Vrhovnega sodišča v izpodbijani sodbi vsa dejanja po 3. členu ZKND, opisana v 1. do 14. točki tega člena, pomenijo kazniva dejanja zoper narod in državo, saj za storilca kaznivega dejanja iz 2. člena ZKND velja zlasti tisti, ki stori dejanja, inkriminirana v 1. do 14. točki 3. člena ZKND. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da je ravnanje obtoženega Rupnika v konkretnem delu opisano kot sodelovanje z okupacijskimi oblastmi (italijanskimi in kasneje nemškimi tako na političnem kot na vojaškem področju); da dejanja presegajo običajno sodelovanje z okupatorjem, saj gre za ravnanja, ki merijo na rušenje državne oziroma ustavne ureditve; da imajo dejanja (kolikor so dovolj konkretizirana, da jih je mogoče označiti kot kazniva ravnanja iz 3. člena ZKND) poleg elementov dejanja po 4. točki 3. člena ZKND tudi elemente po 6. točki 3. člena ZKND, ki je določala, da za storilca kaznivega dejanja iz 2. člena ZKND velja zlasti, kdor v času vojne in sovražne okupacije vstopi v politično sodelovanje s sovražnikom ali gre v njegovo službo in mu pomaga pri izvajanju rekvizicije, odvzemanju hrane in drugih dobrin ali pri izvajanju kakršnihkoli prisilnih ukrepov proti prebivalstvu; da ravnanje po tej točki sicer ni pravno opredeljeno v sodbi, vendar pa pomanjkljivost sodbe pri pravni opredelitvi ne pomeni okoliščine, ki bi pomenila bistveno kršitev določb kazenskega postopka, saj ne gre za odločilna dejstva, ampak za uporabo prava (43. točka obrazložitve). Vrhovno sodišče je pojasnilo svojo prakso, po kateri ZKND, ki vsebuje določene zakonske znake, ki med drugo svetovno vojno še niso obstajali, npr. Federativna ljudska republika Jugoslavija (40. točka obrazložitve), obsega tudi ravnanja, izvršena med drugo svetovno vojno, čeprav je bil uveljavljen kasneje (42. točka obrazložitve). Vrhovno sodišče je zavzelo tudi stališče, da je celotno ravnanje obtoženega Rupnika opisano kot kaznivo dejanje, ki zajema različne izvršitvene oblike njegovega ravnanja, opredeljene po 3., 4. in 7. točki (Vrhovno sodišče je na tem mestu zapisalo: bolj pravilno 6.) 3. člena ZKND v zvezi z 2. členom ZKND; da je tudi v sodbi št. I Ips 51/2006 Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je pri presoji vprašanja, ali so v izreku pravnomočne sodbe vsebovani bistveni zakonski znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja, treba izhajati iz opisa posameznih ravnanj kot celote in njihove medsebojne povezanosti (upoštevaje tudi uvodni del); da je dejanje torej opisano kot dejanje z različnimi izvršitvenimi oblikami, ki zajemajo posamezne inkriminacije, navedene v 3. členu ZKND, ki zasledujejo isti namen; da gre za dejanje, storjeno v daljšem časovnem razdobju, in je treba upoštevati kot čas izvršitve kaznivega dejanja celotno obdobje, v katerem je trajalo izvrševanje kaznivega dejanja, tako kot pri trajnih oziroma trajajočih kaznivih dejanjih; in da pri teh dejanjih velja pravilo, da je kaznivo dejanje storjeno (dokončano), ko je storjeno zadnje dejanje, ki sodi v sestavo kaznivega dejanja (45. točka obrazložitve). Ustavno sodišče se s temi stališči strinja.
68. Ustavno sodišče ocenjuje, da je opis dejanja v 2. točki izreka za obtoženega Rupnika razmeroma skop, da pa so znaki kaznivega dejanja iz 2. člena ZKND vsebovani v celoti, ki jo tvorita 2. točka izreka in njena obrazložitev na strani 33 sodbe. Iz te celote je razviden očitek, da je obtoženi Rupnik polkovniku italijanske obveščevalne službe predložil načrte utrjene linije jugoslovanske vojske na odseku italijanske fronte. Ta očitek pomeni konkretizacijo zakonskega dejanskega stanu kaznivega dejanja zoper narod in državo iz 2. člena ZKND, saj gre za sodelovanje z italijanskimi okupacijskimi oblastmi, ki presega običajno sodelovanje z okupatorjem, ker meri na rušenje državne oziroma ustavne ureditve in vsebuje elemente več točk 3. člena ZKND, npr. 2.,55 5.,56 10.57 in 11. točke.58
69. Z 2. in 3. točko 28. člena Uredbe je bilo med drugim predpisano, da se mora obrazložitev sodbe ločiti od dispozitivnega dela sodbe in da mora biti v dispozitivnem delu sodbe točno navedeno dejanje, zaradi katerega sodišče obtoženca proglaša za krivega. Vendar je treba upoštevati, da pravilo, po katerem morajo biti zakonski znaki kaznivega dejanja v celoti konkretizirani že v izreku sodbe, celo po aktualni sodni praksi ni absolutno. Vrhovno sodišče je že nekajkrat presodilo, da tvori opis kaznivega dejanja v izreku sodbe z razlogi sodbe celoto, kar pomeni, da lahko pomanjkljivost izreka zadovoljivo odpravlja obrazložitev pravnomočne sodbe, razumevanje opisa kaznivega dejanja v povezavi z razlogi sodbe pa ne prebija načela zakonitosti v smislu določnosti opisa.59 Iz presoje Ustavnega sodišča izhaja, da takšno stališče ni v neskladju z Ustavo. Vprašanje sodbene umeščenosti opisa konkretnega dejanskega stanu namreč ni ustavnopravno vprašanje, temveč le vprašanje pravilne razlage kazenskega procesnega prava – četudi bi izrek sodbe vseboval zgolj ugotovitev, da je posameznik storil določeno kaznivo dejanje, in izrek kazni, celoten opis kaznivega dejanja pa bi bil zajet v obrazložitvi sodbe, to ne bi bilo ustavnopravno pomembno, ker Ustava ne narekuje strukture kazenske obsodilne sodbe.60 Predvsem pa je, kot je bilo že pojasnjeno, pri razlagi Uredbe treba izhajati iz razmer in standardov v času odločanja armadnega sodišča leta 1946 (tempus regit actum). Ustavno sodišče zato zaključuje, da armadno sodišče s tem, ko konkretnega dejanskega stanu iz 2. točke izreka za obtoženega Rupnika ni v celoti umestilo v izrek, temveč deloma v obrazložitev sodbe, ni prekršilo kazenskega zakona, zaradi česar kršitev iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP ni podana.
70. Vložnik navaja, da je opis dejanja pod 9. točko izreka povsem nedoločen in posplošen, brez opisa, za kateri odred gre ter kdaj in kako je bil organiziran; da ni jasno, zakaj je dajanje pomoči takemu odredu vojni zločin; da manjkajo podrobnosti o dejanjih odredov in o pomoči obtoženega Rupnika in da so bili Mihailovićevi odredi del zakonite Jugoslovanske vojske v domovini. Vrhovni državni tožilec v odgovoru navaja, da je opis precej splošen, da pa je treba upoštevati, da je bilo tedaj splošno znano, kateri je »Gorenjski četniški odred« in kaj je »Mihajlovičev četniški odred«; da je treba izrek brati kot celoto in da je treba očitek iz 9. točke izreka, ki se nanaša na obtoženega Rupnika, presojati skupaj z opisom dejanja obsojenega Rösenerja v 8. točki izreka, ki se nanaša nanj; da je tam dovolj natančno in konkretizirano, da je Rösener z denarjem, orožjem in oskrbo podpiral Mihailovićeve četnike, črnorokca Janeza Marna, četniški odred na Notranjskem itd.; da je ob opisu, da je Nemčija te skupine materialno podpirala, tudi očitek, da je prav tako ravnal obtoženi Rupnik, dovolj konkretiziran. Vrhovno sodišče je presodilo, da je opis dejanja pod 9. točko izreka preveč posplošen in nedoločen, da bi ga bilo mogoče opredeliti kot kaznivo dejanje. Podrobnejših razlogov za to stališče ni podalo.
71. Točka 9 izreka sestoji iz očitka, da je obtoženi Rupnik dajal materialno podporo po Nemcih organiziranemu četniškemu odredu Draže Mihailovića in predvsem tako imenovanemu Gorenjskemu četniškemu odredu, ki ga je vodil Janez Maren – Črtomir. V 8. točki izreka za obsojenega Ervina Rösenerja je opisano, da je ta z denarjem, orožjem in oskrbo podpiral Mihailovićeve četnike, podpolkovnika Prezlja, črnorokca Janeza Marna na Dolenjskem, Jožeta Sajeta in njegov četniški odred na Notranjskem ter izdajalca Zmagoslava in njegove četnike na Štajerskem, ki so na slovenskem ozemlju izvajali največji terorizem in banditizem. Na 24. strani sodbe so četniki Draže Mihailovića in organizacija Črna roka umeščeni na seznam okupatorjevih oboroženih sil in terorističnih organizacij bele in plave garde, za katere je opisano, da so izvršile nad slovenskim ljudstvom zločine, za katere so obtoženi Rupnik in drugi »neposredno krivi kot organizatorji, voditelji, naredbodavci, izvrševalci in nasnovatelji […], bodisi direktno bodisi preko svoje propagande.« Na 25. strani sodbe je primeroma opisano, da so četniki Draže Mihailovića, ki jim je načeloval major Novak, pod vodstvom kapetana Koprivice, poročnika Strniše in kurata Malovrha v poletju 1943 na Dolenjskem pobili več oseb, med njimi Pongerčarja na Trebelnem.
72. Kdo so bili četniki in črnorokci, je bilo in je še splošno znano. Četnik je bil pripadnik protipartizanskih oboroženih enot Draže Mihailovića,61 Črna roka pa teroristična skupina na Slovenskem, ki je na skrivaj pobijala pripadnike Osvobodilne fronte.62 Povezava notornih dejstev z opisi dejanj iz prejšnje točke obrazložitve te odločbe po mnenju Ustavnega sodišča zadošča za sklep, da je v krivdoreku sodbe armadnega sodišča konkretizirano kaznivo dejanje iz prvega dela 3. točke 3. člena ZKND.63 Z opisom ravnanja je, upoštevaje namen ravnanja obtoženega Rupnika, ki je opisan v uvodnem delu in se nanaša na več obtožencev (da so v času veličastne borbe narodov Jugoslavije od leta 1941 do leta 1945 proti hitlerjevski Nemčiji, fašistični Italiji in njihovim satelitom vstopili in v vsej dobi vojne in sovražne okupacije politično in vojaško sodelovali z okupatorji v cilju, da bi zatrli borbo narodov Jugoslavije in slovenskega naroda in pomagali okupatorju z namenom, da bi z njegovo pomočjo vzpostavili režim protiljudske diktature in nacionalnega zatiranja, ter so na ta način v najusodnejših letih v zgodovini narodov Jugoslavije izvršili izdajstvo naroda in domovine), konkretizirana vloga obtoženega Rupnika kot pomagača pri zločinih formacij, ki jih je materialno podpiral. Poleg tega opisano ravnanje ustreza tudi zakonskim dejanskim stanovom iz 7. točke 3. člena ZKND,64 iz 8. točke 3. člena ZKND65 in iz 14. točke 3. člena ZKND.66 Zato zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP ni podana.
73. Ustavno sodišče je ugotovilo, da kršitve iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ki jih uveljavlja vložnik zahteve za varstvo zakonitosti, niso podane, zato je zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti (2. točka izreka).
74. Iz predhodno pojasnjenih razlogov Ustavno sodišče ocenjuje, da stališča, s katerimi se je nasprotni udeleženec izjavil o ustavni pritožbi (povzeta v 4. točki obrazložitve te odločbe), niso utemeljena, ni pa presojalo očitka, da obtoženemu Rupniku ne bi smelo soditi vojaško sodišče, ker tega očitka nasprotni udeleženec ni uveljavljal v zahtevi za varstvo zakonitosti.
75. Ustavno sodišče je razveljavilo izpodbijano sodbo, s katero je Vrhovno sodišče razveljavilo pravnomočno obsodilno sodbo armadnega sodišča, in zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti. S tem je odpadla pravna podlaga za vrnitev zadeve sodišču prve stopnje in izvedbo novega sojenja. Zato je bilo treba na podlagi 40. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS razveljaviti tudi sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. VII K 3425/2014 z dne 25. 9. 2020, s katerim je to sodišče na podlagi 139. člena ZKP ustavilo postopek zoper obtoženega Rupnika (3. točka izreka).
76. Poleg tega se je z razveljavitvijo izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča vzpostavilo stanje, kakršno je bilo pred izdajo te sodbe, tj. stanje pravnomočne obsojenosti obtoženega Rupnika po sodbi Vojaškega sodišča IV. armade št. I Sod 117/46 z dne 30. 8. 1946 v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča Jugoslovanske armade št. II Sod 882/46 z dne 1. 9. 1946. Dejstvo, da se razveljavitev razveljavitvene sodne odločbe odrazi v ponovni uveljavitvi razveljavljene sodne odločbe, izhaja iz formalne logike in sistema ter namena pravnih sredstev, ki je v odpravljanju napak pri sodnem odločanju.67 Drugačen je položaj pri presoji skladnosti predpisov z drugimi predpisi in Ustavo, zato je Ustavno sodišče na tem področju zavzelo drugačna stališča, iz katerih je razvidno, da se razveljavitev predpisa ne odrazi v ponovni uveljavitvi predhodnega predpisa.68
77. Opisanega učinka razveljavitve razveljavitvene sodne odločbe ne more ovirati niti domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave, ki se je vzpostavila z razveljavitvijo pravnomočne obsodilne sodbe.69 Neizpodbojna in absolutno učinkujoča domneva nedolžnosti se namreč vzpostavi le v primerih pravnomočne ustavitve kazenskega postopka, pravnomočne oprostilne in pravnomočne zavrnilne sodbe.70 V predmetni zadevi pa ne gre za tak položaj, ker je Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje. Gre za t. i. postopek nove razsoje po 428. členu ZKP, namenjen sanaciji postopkovnih kršitev, ki lahko privede tudi do ugodnejše sodbe za obtoženca, sicer pa do obsodbe, utemeljene na zakonito izpeljanem postopku, kar zahteva javni interes.71 To pomeni, da domneva nedolžnosti, ki se je vzpostavila z razveljavitvijo pravnomočne obsodilne sodbe, ni absolutna in neizpodbojna ter zato ne preprečuje ponovne vzpostavitve stanja pravnomočne obsojenosti obtoženega Rupnika. Tega ne spreminja niti okoliščina, da je sodišče prve stopnje izdalo sklep o ustavitvi postopka nove razsoje, kajti ta sklep ni postal pravnomočen, ker je bila zoper njega vložena pritožba, Ustavno sodišče pa je nato s sklepom št. U-I-63/20, Up-253/20 z dne 5. 11. 2020 prekinilo postopek nove razsoje in pritožbeni postopek.
78. Položaj, da se stanje pravnomočne obsojenosti po razveljavitvi pravnomočne obsodilne sodbe vzpostavi z razveljavitvijo razveljavitvene sodne odločbe namesto s postopkom nove razsoje, po oceni Ustavnega sodišča ni problematičen. Za izvedbo postopka nove razsoje namreč ni ne pravne podlage ne razloga (kršitve, ki jih je ugotovilo Vrhovno sodišče, ne obstajajo, zato jih ni mogoče sanirati), rezultat razveljavitve izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča pa je ponovna uveljavitev pravnomočne obsodilne sodbe armadnega sodišča, zaradi česar ne gre za položaj, ko krivda obtoženega Rupnika ne bi bila ugotovljena s pravnomočno sodbo (27. člen Ustave).
79. Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes ob vložitvi pobude (prvi odstavek 24. člena ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora biti pravni interes neposreden in konkreten, morebitna ugoditev pobudnikovemu predlogu pa mora privesti do izboljšanja njegovega pravnega položaja. V primerih, ko izpodbijani predpis ne učinkuje neposredno, se lahko pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo pod pogoji iz 50. in 60. člena ZUstS (glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-251/07 z dne 10. 1. 2008, Uradni list RS, št. 6/08, in OdlUS XVII, 2).
80. Pobudnik navaja, da izpodbijani predpis, s katerim je med drugim urejeno pooblastilo Vrhovnemu sodišču za vrnitev zadeve v novo odločitev ali sojenje sodišču prve ali druge stopnje, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese in pravni položaj.
81. Izpodbijani prvi odstavek 426. člena ZKP ne učinkuje neposredno, saj se pooblastilo za vrnitev zadeve v novo odločanje ali sojenje lahko uresniči le z izdajo posamičnega akta. V takem primeru je pravni interes za pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti skladno s stališčem Ustavnega sodišča (sklep št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007, Uradni list RS, št. 110/07, in OdlUS XVI, 82) podan, če pobudnik pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS hkrati vloži tudi ustavno pritožbo zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanih predpisov. Ustavno sodišče je ugodilo pobudnikovi ustavni pritožbi in razveljavilo tako izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča o razveljavitvi pravnomočne sodbe armadnega sodišča in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje kot tudi sklep o ustavitvi postopka nove razsoje. Glede na navedeno morebitna ugoditev pobudi na pravni položaj pobudnika ne bi mogla vplivati, kar pomeni, da pobudnik ne izkazuje pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijane zakonske določbe. Zato je Ustavno sodišče njegovo pobudo zavrglo (4. točka izreka).
82. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena, 60. člena, drugega odstavka 40. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena in tretjega odstavka 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Rok Čeferin ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, mag. Nina Betetto, dr. Primož Gorkič, dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Rok Svetlič in dr. Katja Šugman Stubbs. Točke 1–3 izreka je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Svetlič. Ustavno sodišče je 4. točko izreka sprejelo soglasno. Sodnik Svetlič je dal odklonilno ločeno mnenje, sodnica Šugman Stubbs pa je dala pritrdilno ločeno mnenje.
1 Uporaba naziva ZKND v zakonodaji in sodni praksi ni dosledna. Tako je bil ta zakon spremenjen z Zakonom o dopolnitvi Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (Uradni list Federativne ljudske republike Jugoslavije, št. 106/47), čeprav je iz vsebine te novele nedvomno razvidno, da se nanaša na ZKND. Tudi v sodbi armadnega sodišča je ZKND netočno poimenovan kot Zakon o kaznivih dejanjih proti ljudstvu in državi, v izpodbijani sodbi Vrhovnega sodišča pa kot Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo.
2 Sklepi Ustavnega sodišča št. Up-1233/08 z dne 14. 11. 2008, št. U-I-256/13, Up-875/13, Up-967/13 z dne 3. 12. 2014, št. Up-2436/08, U-I-42/08 z dne 26. 3. 2009, št. Up-624/08 z dne 18. 4. 2008 in št. Up-642/08 z dne 28. 10. 2008.
3 Sklepi Ustavnega sodišča št. Up-181/06 z dne 15. 2. 2007, št. Up-772/06 z dne 29. 3. 2007, št. Up-1986/06 z dne 20. 4. 2007 in št. Up-1969/06 z dne 27. 9. 2007 (Uradni list RS, št. 89/07, in OdlUS XVI, 120).
4 Sklepa Ustavnega sodišča št. Up-285/97 z dne 10. 5. 2001 (Uradni list RS, št. 52/01, in OdlUS X, 115) in št. Up-168/98 z dne 10. 5. 2001 (Uradni list RS, št. 52/01, in OdlUS X, 116).
5 Sklep Ustavnega sodišča št. Up-117/95 z dne 6. 10. 1995.
6 Sklepi Ustavnega sodišča št. Up-2/99 z dne 15. 11. 2000, št. Up-669/05 z dne 15. 12. 2006 in št. Up-595/06 z dne 18. 4. 2008.
7 Sklepa Ustavnega sodišča št. Up-776/14 z dne 22. 6. 2017 (Uradni list RS, št. 59/17), 4. točka obrazložitve, in št. Up-814/14 z dne 21. 9. 2017 (Uradni list RS, št. 59/17, in OdlUS XXII, 27), 4. in 6. točka obrazložitve.
8 Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-95/14, Up-320/14, U-I-5/17 z dne 12. 1. 2017 in odločba Ustavnega sodišča št. Up-320/14, U-I-5/17 z dne 14. 9. 2017 (Uradni list RS, št. 59/17, in OdlUS XXII, 9), 12.–14. točka obrazložitve.
9 Na podlagi devete alineje 144. člena ZKP sta stranki kazenskega postopka tožilec in obdolženec.
10 Enciklopedija Slovenije, 10. zvezek, Mladinska knjiga, Ljubljana 1996, str. 330.
11 Prvi ukaz, ki ga je dal domobrancem, je bil, da bo kdorkoli, ki se ne bo podredil ukazom nemške vojske in policije, obravnavan kot oboroženi bandit, ki ga je treba takoj napasti in uničiti. G. J. Kranjc, To Walk with the Devil: Slovene Collaboration and Axis Occupation, 1941–1945, University of Toronto Press, Toronto 2013, str. 129.
12 Enciklopedija Slovenije, nav. delo, str. 330. V tej funkciji je bil direktno podrejen višjemu vodji SS in policije. G. J. Kranjc, nav. delo, str. 129.
13 Enciklopedija Slovenije, nav. delo, str. 330.
14 P. Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne države, slovenska zgodovina od konca 18. do konca 20. stoletja, Modrijan založba, Ljubljana 2006, str. 293 in 294.
15 Z. Klajnšček (ur.), Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941–1945, Vojaški zgodovinski inštitut Jugoslovanske ljudske armade in Inštitut za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani, Ljubljana 1976, str. 570–571.
16 G. J. Kranjc, nav. delo, str. 247.
17 J. Fischer (ur.), Slovenska novejša zgodovina 1, Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992, Mladinska knjiga Založba in Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2005, str. 693.
18 M. Mikuž, Rupnik, Leon (1880–1946), Slovenska biografija, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi527688/#slovenski-biografski-leksikon. Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 9. zv. Raab - Schmid. Alfonz Gspan et al., Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana 1960.
19 Enciklopedija Slovenije, nav. delo, str. 330, in G. J. Kranjc, nav. delo, str. 247.
20 Odločbi Ustavnega sodišča št. Up-2155/08, 5. točka obrazložitve, in št. Up-1005/15 z dne 31. 5. 2018 (Uradni list RS, št. 48/18, in OdlUS XXIII, 24), 11. točka obrazložitve.
21 Glej npr. sklepe Ustavnega sodišča št. Up-419/00 z dne 30. 1. 2001, št. Up-469/05 z dne 24. 11. 2005, št. Up-1200/05 z dne 20. 10. 2006 in št. Up-314/12 z dne 25. 4. 2012.
22 Sklep Ustavnega sodišča št. Up-950/14 z dne 12. 5. 2016 (Uradni list RS, št. 38/16).
23 Odločbi Ustavnega sodišča št. Up-61/94 z dne 1. 12. 1994 (OdlUS III, 129) in št. Up-218/98 z dne 22. 10. 1998 (OdlUS VII, 237).
24 Glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-95/14, Up-320/14, U-I-5/17, 14. točka obrazložitve.
25 Z drugim odstavkom 423. člena ZKP je predvideno, da se zahteva za varstvo zakonitosti pošlje v odgovor le nasprotni stranki, tega statusa pa pritožnik, kot je bilo že pojasnjeno, ni imel.
26 https://www.sodnapraksa.si/?q=I%20Ips%203425/2014%20&database%5BSOVS%5D=SOVS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&rowsPerPage=20&page=0&id=2015081111434213.
27 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-572/06 z dne 8. 11. 2007 (Uradni list RS, št. 107/07, in OdlUS XVI, 112), 5. točka obrazložitve.
28 V tem glasilu z dne 20. 10. 1944 je Uredba sicer datirana s 1. 5. 1944, vendar ni dvoma, da gre za Uredbo, na katero se je oprlo Vrhovno sodišče, tj. za predpis z dne 24. 5. 1944. Glej tudi S. Joksimović (ur.), Zbornik dokumenata i podataka o narodnooslobodilačkom ratu naroda Jugoslavije, TOM II, knjiga 13, Vojnoistorijski institut, Beograd 1982, dokument št. 74, str. 174–185, in odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-6/93, opomba 13.
29 Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-6/93, 8. točka obrazložitve.
30 Agreement for the prosecution and punishment of the major war criminals of the European Axis z dne 8. 8. 1945, https://www.un.org/en/genocideprevention/documents/atrocity-crimes/Doc.2_Charter%20of%20IMT%201945.pdf. Za slovenski prevod glej Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča in drugi dokumenti z uvodnimi pojasnili, druga, spremenjena in dopolnjena izdaja, Prvi zvezek, Amnesty International Slovenije, Ljubljana 2003, str. 241–249.
31 Člen 26 Statuta Mednarodnega vojaškega sodišča: »The judgment of the Tribunal as to the guilt or the innocence of any Defendant shall give the reasons on which it is based, and shall be final and not subject to review.«
32 Rules of procedure z dne 29. 10. 1945, dostopno na naslovu https://avalon.law.yale.edu/imt/imtrules.asp.
33 Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča št. Up-629/17 z dne 13. 1. 2022 (OdlUS XXVII, 37), v kateri so kot načela, ki so bila med drugo svetovno vojno in neposredno po njej priznana v sojenjih pred vojaškimi sodišči, opredeljeni načelo zakonitosti, določanje postopka sojenja s strani sodišč, seznanitev z obtožbo in v njej opredeljenimi očitki o kaznivem dejanju, izjava obdolženca, javnost sojenja, obramba z zagovornikom, ki je bil obdolžencu praviloma postavljen, seznanitev obdolženca z razlogi za obsodbo, izrekanje kazni na podlagi sodbe in odsotnost pravnega sredstva zoper obsodbo (65. točka obrazložitve).
34 Primerjaj Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 763.
35 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-383/11, 29. točka obrazložitve.
36 Glej odločbe Ustavnega sodišča št. Up-50/99 z dne 14. 12. 2000 (Uradni list RS, št. 1/01, in OdlUS IX, 310), 10. točka obrazložitve, št. Up-406/05 z dne 12. 4. 2007 (Uradni list RS, št. 35/07, in OdlUS XVI, 51), 13. točka obrazložitve, in št. Up-484/14 z dne 3. 12. 2015, 22. točka obrazložitve.
37 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-21/11 z dne 10. 10. 2012 (Uradni list RS, št. 84/12, in OdlUS XIX, 43), 12. točka obrazložitve.
38 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-2385/08 z dne 9. 9. 2008 (Uradni list RS, št. 88/08, in OdlUS XVII, 80), 12. točka obrazložitve.
39 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-280/16, Up-350/16, Up-745/16, Up-750/16, U-I-72/16, U-I-160/16 z dne 22. 3. 2017 (Uradni list RS, št. 20/17), 30. točka obrazložitve.
40 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-241/96 z dne 28. 5. 1998 (OdlUS VII, 113), 13. točka obrazložitve, in številne druge, npr. št. Up-310/96 z dne 14. 10. 1998 (OdlUS VII, 235), 12. točka obrazložitve.
41 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-318/96 z dne 8. 7. 1999 (OdlUS VIII, 288), 8. točka obrazložitve.
42 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-132/96 z dne 24. 10. 1996 (OdlUS V, 187), 37. točka obrazložitve.
43 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-157/00 z dne 10. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 48/03, in OdlUS XII, 58), 14. točka obrazložitve. Primerjaj sklope: 1) odločba Ustavnega sodišča št. Up-332/98 z dne 18. 4. 2002 (Uradni list RS, št. 39/02, in OdlUS XI, 117), 11. točka obrazložitve, in odločba Ustavnega sodišča št. Up-456/10, U-I-89/10 z dne 24. 2. 2011 (Uradni list RS, št. 26/11), 20. točka obrazložitve, 2) odločba Ustavnega sodišča št. Up-762/03 z dne 7. 4. 2005 (Uradni list RS, št. 46/05, in OdlUS XIV, 39), 15. točka obrazložitve, in številne druge, npr. št. Up-1183/05 z dne 25. 5. 2006, 7. točka obrazložitve, 3) odločba Ustavnega sodišča št. Up-602/16 z dne 20. 6. 2019, 15. in 16. točka obrazložitve. V prvem primerjanem sklopu je Ustavno sodišče razveljavilo uredbo oziroma zakon, na katerih je temeljila odločitev o prekršku, v drugem sklopu je ugotovilo, da je bila odločitev o prekršku sprejeta po nastopu absolutnega zastaranja postopka o prekršku, v tretjem sklopu pa, da očitano ravnanje ne izpolnjuje znakov prekrška.
44 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-614/15 z dne 21. 5. 2018 (Uradni list RS, št. 44/18, in OdlUS XXIII, 23), 28. točka obrazložitve.
45 V. Deželak - Barič, M. Rendla, N. Troha, Posledice vojnega nasilja – smrtne žrtve druge svetovne vojne in zaradi nje na Slovenskem, v: N. Troha (ur.), Nasilje vojnih in povojnih dni, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2014, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-UQWFPDJ5, str. 12.
46 Prav tam, str. 13.
47 Prav tam, str. 11.
48 Ervin Rösener – višji policijski in SS vodja ter general SS; dr. Gregorij Rožman – škof ljubljanske škofije; dr. Miha Krek – nekdanji minister; Milko Vizjak – nekdanji polkovnik; dr. Lovro Hacin – nekdanji upravnik policije v Ljubljani.
49 Glej F. Trgo (ur.), Zbornik dokumenata i podataka o narodnooslobodilačkom ratu jugoslovenskih naroda, Vojni istoriski institut jugoslovenske narodne armije, TOM II, knjiga 7, Beograd 1959, dokument št. 67, str. 192–197.
50 Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 762.
51 Prav tam, str. 763.
52 Prav tam, str. 767.
53 Gre za del sodbe, v katerem sodišče, če spozna, da je obtoženec kriv, izreče, »1. zaradi katerega dejanja se proglaša za krivega, in navede zlasti okolnosti, od katerih je zavisna uporaba izvestnega odstavka kazenskega zakona; 2. kakšno kaznivo dejanje izvira iz činjenic, ki so se smatrale za dokazane in zaradi katerih je obtoženec proglašen za krivega; 3. na kakšno kazen se obtoženec obsoja ali pa se po odredbah kazenskega zakona oprašča kazni;«.
54 »Pismeni odpravek sodbe mora obsezati to-le: 1. uvod, v katerem se omenjajo: sodišče, po imenu sodniki, zapisnikar, državni ali zasebni tožilec, zasebni udeleženec kot tožilec in zastopnika poslednjih dveh, obtoženec in njegov branilec, z dostavkom, ali je obtoženec v zaporu ali v prostosti, dan naredbe, s katero je bila odrejena glavna razprava, in ali je bila razprava javna ali ne, kakor tudi dan izrečene sodbe in končni zahtevki obtožbe in obrambe;«.
55 Točka 2 3. člena ZKND: »kdor stori dejanje, s katerim se prizadene škoda vojaški sili, obrambni sposobnosti ali gospodarski moči države ali s katerim se spravi v nevarnost njena neodvisnost ali nedotakljivost njenega ozemlja;«.
56 Točka 5 3. člena ZKND: »kdor ob času vojne, ki se vodi proti Federativni ljudski republiki Jugoslaviji ali njenim zaveznikom, sprejme službo v sovražnikovi vojski ali v drugih sovražnikovih oboroženih formacijah ali kdor se udeleži vojne kot borec proti svoji domovini ali njenim zaveznikom ali s čimer koli podpira tujo državo, ki je v vojni s Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo;«.
57 Točka 10 3. člena ZKND: »kdor vrši vohunstvo, t.j. kdor podatke in listine, ki po svoji vsebini pomenijo posebno varovano vojaško ali drugo državno tajnost, izroči tuji državi ali kateri koli organizaciji, društvu ali kateri koli nepoklicani osebi ali kdor z namero, da jih tem izroči, take podatke krade ali zbira;«.
58 Točka 11 3. člena ZKND: »kdor ob času vojne započne kako dejanje, ki ima za cilj, da obrambni objekti, položaji ali kakršna koli sredstva za vojskovanje ali druge vojne potrebe pridejo v roke sovražniku, da se uničijo ali napravijo neuporabna ali da se prepreči njih namen, da jugoslovanska armada ali vojske zavezniških držav ali posamezni vojaki padejo v roke sovražniku ali da se ovirajo ali spravijo v nevarnost vojaška podjetja ali vojaški ukrepi«.
59 Sodbi Vrhovnega sodišča št. I Ips 74/2009 z dne 19. 11. 2009, 10. točka obrazložitve, in št. I Ips 129/2011 z dne 13. 12. 2011, 10. točka obrazložitve. Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 158/2003 z dne 18. 9. 2003.
60 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-879/14 z dne 20. 4. 2015 (Uradni list RS, št. 30/15, in OdlUS XXI, 13), 22. točka obrazložitve.
61 Tako tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, <www.fran.si>: četnik.
62 Tako tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, <www.fran.si>: rôka, črna roka.
63 Prvi del 3. točke 3. člena ZKND: »kdor stori vojno zločinstvo, t. j. kdor ob času vojne ali sovražnikove okupacije deluje kot kolovodja, organizator, naredbodajalec, pomagač ali neposredni izvršilec umorov, obsodb na smrtno kazen in njih izvršitve, zapiranja, mučenja, prisilnega izseljevanja ali odvajanja prebivalstva Jugoslavije v koncentracijska taborišča, v internacijo ali na prisilna dela;«.
64 Točka 7 3. člena ZKND: »kdor organizira oborožen upor ali v njem sodeluje, organizira ali pomaga, da se organizirajo oborožene tolpe ali njihovo vpadanje na ozemlje države z namenom vršiti dejanja iz 2. člena tega zakona, ali kdor stopi v skupino, organizirano ali oboroženo za izvrševanje takih dejanj;«.
65 Točka 8 3. člena ZKND: »kdor v državi ali zunaj nje organizira društvo, ki mu je cilj vršiti zločine iz 2. člena tega zakona, ali društvo s fašističnimi cilji zoper ustavni red v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji ali kdor postane član takega društva ali ga na kakršen koli način podpira;«.
66 Točka 14 3. člena ZKND: »kdor na kakršen koli način podpira osebe, ki so pobegnile pred oblastvi, oborožene tolpe ali podobne organizacije ali njihove aktivne člane in jim daje zavetišče, jim pošilja, skriva ali prenaša orožje, hrano, material, denar in drugo, jim služi za vzdrževanje zveze in dela druge usluge ali ovira državne organe pri njihovem odkrivanju in ulovitvi.«
67 Primerjaj ureditev iz 357.a člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – ZPP).
68 Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-117/07 z dne 21. 6. 2007 (Uradni list RS, št. 58/07, in OdlUS XVI, 64), 45. točka obrazložitve.
69 Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-25/07 z dne 11. 9. 2008 (Uradni list RS, št. 89/08, in OdlUS XVII, 48), 10. točka obrazložitve.
70 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-46/99 z dne 18. 12. 2002 (Uradni list RS, št. 5/03, in OdlUS XI, 290), 6. točka obrazložitve.
71 Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-25/07 z dne 11. 9. 2008 (Uradni list RS, št. 89/08, in OdlUS XVII, 48), 10.–13. točka obrazložitve. Podobna stališča je zavzelo Vrhovno sodišče v pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 16. 6. 1999.
