Uradni list

Številka 65
Uradni list RS, št. 65/2021 z dne 26. 4. 2021
Uradni list

Uradni list RS, št. 65/2021 z dne 26. 4. 2021

Kazalo

1356. Odločba o ugotovitvi kršitve človekove pravice, stran 4025.

  
Številka:Up-417/16-23
Datum:18. 3. 2021
O D L O Č B A 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi dr. Jožeta Pirjevca, Sežana, ki ga zastopa David Sluga, odvetnik v Ljubljani, na seji 18. marca 2021
o d l o č i l o : 
S sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 44250/2011 z dne 18. 2. 2016 sta bili pritožniku kršeni pravici iz 34. in 35. člena Ustave.
O b r a z l o ž i t e v 
A. 
1. Pritožnik izpodbija oprostilno sodbo Vrhovnega sodišča v kazenski zadevi, v kateri je bil zasebni tožilec. Dr. Boštjan Marko Turk, ki je bil v kazenskem postopku obdolženec (v nadaljevanju obdolženec), je v časopisnem članku z naslovom »Referenti in renegati«, objavljenem v 24. številki tednika Reporter z dne 13. 6. 2011, o pritožniku med drugim zapisal, da je »poitalijančil svoje ime« in s tem »vstopil v nenavaden tip renegatstva« ter »na svojem zgledu potrdil pravilnost fašistične raznarodovalne politike«. Pritožnik je zoper obdolženca vložil zasebno tožbo zaradi kaznivega dejanja razžalitve po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 158. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju KZ-1), na podlagi katere je Okrožno sodišče v Ljubljani obdolženca spoznalo za krivega in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen dveh mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
2. Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti obdolženčevega zagovornika in obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14, 66/17 in 22/19 – v nadaljevanju ZKP) oprostilo storitve očitanega kaznivega dejanja. Ocenilo je, da pri spornih zapisih ne gre za navajanje (z dokazi preverljivih) dejstev ali za kritiko pritožnikove osebnosti nasploh, temveč za obdolženčevo vrednostno sodbo konkretnega ravnanja pritožnika. Slednja naj bi temeljila na nesporno ugotovljenem dejstvu, da naj bi pritožnik postopno spreminjal svoje osebno ime iz italijanščine v slovenščino; naprej priimek in kasneje še ime. Pritožnik bi kot znani zgodovinar in tudi politično aktiven posameznik lahko pričakoval, da bo to njegovo ravnanje vzbudilo zanimanje javnosti in njen odziv. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da navedb v članku, da je pritožnik svoje ime poitalijančil, ni mogoče razumeti dobesedno, saj naj bi bil iz celotne povzete vsebine članka v izreku sodbe jasno razviden očitek o uporabi poitalijančenega imena tudi v razmerah, ko naj za to ne bi obstajali nikakršni zunanji razlogi. Sodišči prve in druge stopnje naj bi obdolžencu očitani navedbi, da je zasebni tožilec svoje ime poitalijančil, pripisali samostojen, od ostalega konteksta spornega članka oddvojen pomen. Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi ocenilo še, da so obdolženca sporne navedbe v članku lahko prizadele, lahko jih je dojel tudi kot žaljive, vendar pa naj iz njihove vsebine ne bi bil razviden namen zaničevanja. Po presoji Vrhovnega sodišča naj o obstoju kaznivega dejanja ne bi bilo mogoče odločati le na podlagi ugotovljene objektivne žaljivosti zapisanega besedila, temveč z upoštevanjem vseh okoliščin primera, ki jih je sodba sodišča prve stopnje zanemarila ali jim ni pripisala ustreznega pomena.
3. V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje, da so mu bile z izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča kršene pravice iz 22., 34. in 35. člena Ustave. Kršitev 22. člena Ustave naj bi bila podana najprej iz razloga, ker naj bi Vrhovno sodišče poseglo v pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje (s tem, ko je v nasprotju s sodiščema prve in druge stopnje štelo, da je obdolženec podal na dejstvih utemeljeno vrednostno sodbo). Kršitev tega člena Ustave naj bi bila podana tudi zaradi odstopa od odločanja v podobnih primerih, kar naj bi imelo za posledico tudi »podcenitev ustavne pravice do osebnega dostojanstva, torej osebnostne pravice do časti in dobrega imena (ter zasebnosti)«. Poleg tega naj bi bilo vrednotenje Vrhovnega sodišča povsem pavšalizirano; iz sodbe naj bi bilo razvidno pomanjkanje kakršnekoli jezikovne in/ali sistemsko pravne argumentacije. Kršitev tega člena Ustave naj bi bila podana tudi iz razloga očitnega protislovja med razlogi, ki jih sodba navaja. Iz sodbe naj ne bi bilo razvidno, zakaj Vrhovno sodišče šteje, da očitano dejanje ni bilo kaznivo: ali zato, ker naj ne bi bilo storjeno z namenom zaničevanja, ali zato, ker naj bi bilo (kljub morebitni zaničevalnosti) storjeno »v sprejemljivih okvirih pravice do svobode izražanja«. Očitno napačni naj bi bili tudi stališči, da obdolženec s trditvijo, da je pritožnik »vstopil v nenavaden tip renegatstva«, ni zatrjeval, da je s tem postal odpadnik (renegat) naroda, in da naj iz spornega zapisa ne bi bil razviden namen zaničevanja pritožnika.
4. Pritožnik graja tudi oceno Vrhovnega sodišča o tem, v kateri smeri gre razumeti očitek o poitalijančevanju imena. Meni, da je treba ta očitek razumeti dobesedno, tj. tako, kot sta ta očitek razlagali sodišči prve in druge stopnje. Kot naj bi izhajalo iz pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja, pa naj obdolženec za takšne trditve ne bi imel nikakršne opore v dejstvih in naj bi torej zatrjeval neresnična in tudi nepreverjena dejstva. Primerjava s fašizmom v povezavi z očitanim renegatstvom, oboje brez kakršnekoli dejstvene osnove, naj bi bila splošno nedopustna prav zaradi splošne zločinskosti tega sistema in naj zato ne bi uživala varstva v okviru pravice do svobode izražanja iz 39. člena Ustave. Vrhovno sodišče naj bi dopustilo prekomeren poseg v pravico do osebnega dostojanstva oziroma do časti in dobrega imena iz 34. in 35. člena Ustave. Način izražanja obdolženca v članku naj bi bil zaničljiv, žaljiv, zbadljiv, posmehljiv, tudi senzacionalističen in tendenciozen. Na prvi pogled naj bi bilo razvidno, da je njegov namen zaničevanje in ne resna kritika. Prav tako naj bi bilo upoštevno, da naj obdolženec ne bi ponudil nobene dejanske opore za trditev, da pritožnikovo delo »Tito in tovariši« sloni na potvarjanju resnice. Pritožnik še zatrjuje, da je Vrhovno sodišče odločilo v nasprotju z ustaljeno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Ustavno sodišče je 9. 3. 2020 prejelo dopolnitev pritožnikove dopolnitve ustavne pritožbe, ki pa je ni upoštevalo, ker je prispela po poteku roka za vložitev ustavne pritožbe.
5. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-417/16 z dne 25. 2. 2020 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o sprejemu obvestilo Vrhovno sodišče. Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana obdolžencu, ki nanjo ni odgovoril.
B. – I. 
O upravičenju zasebnega tožilca, da vloži ustavno pritožbo zoper sodne odločbe v kazenski zadevi 
6. Oškodovanec lahko v kazenskem postopku nastopa v različnih vlogah: kot upravičeni tožilec (bodisi kot zasebni tožilec bodisi kot oškodovanec kot tožilec, tj. subsidiarni tožilec) ali kot stranski udeleženec postopka, v katerem pregon sicer vodi državni tožilec.1 Pritožnik je imel v kazenskem postopku položaj zasebnega tožilca. Pri kaznivih dejanjih, pregonljivih na zasebno tožbo, je zakonodajalec odstopil od načelnega izhodišča, da pregon izvaja državni tožilec v javnem interesu; v ospredje je postavil zasebni interes oškodovanca in njegovo voljo po sprožitvi in vodenju kazenskega pregona.2
7. Na podlagi ustaljene ustavnosodne presoje, v skladu s katero Ustava oškodovancu ne zagotavlja pravice doseči obsodbo storilca kaznivega dejanja, je Ustavno sodišče zavračalo ustavne pritožbe oškodovancev. Zavzelo je stališče, da zgolj s pravnomočno odločitvijo o koncu kazenskega postopka ne more biti kršena nobena njihova človekova pravica ali temeljna svoboščina (glej na primer sklep št. Up-131/98 z dne 15. 2. 2002). S sklepom št. U-I-95/14, Up-320/14, U-I-5/17 z dne 12. 1. 2017 je Ustavno sodišče odstopilo od te prakse, saj je poudarilo, da lahko kazenski postopek vpliva tudi na pravni položaj oškodovanca. Oškodovanec je tisti, ki mu je katerakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena, s čimer mu nastanejo različni civilni zahtevki.3 Ustavno sodišče je poudarilo, da morajo biti oškodovancu s pravnim redom zagotovljena temeljna procesna jamstva, ki mu omogočajo uveljavljanje civilnih zahtevkov, izvirajočih iz kaznivega dejanja, ne glede na to, v katerem postopku uveljavlja te zahtevke. Pri razlagi teh pravic je treba upoštevati njihov namen. Zakonodajalec namreč ni podelil oškodovancu teh pravic z namenom doseči obsodbo storilca kaznivega dejanja.4 Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-320/14, U-I-5/17 z dne 14. 9. 2017 (Uradni list RS, št. 59/17, in OdlUS XXII, 9; 12. točka obrazložitve), v kateri je presojalo položaj oškodovanca, kadar ni v vlogi tožilca, poudarilo, da je glede na zakonsko ureditev položaja oškodovanca očitno, da je njegov pravni položaj v kazenskem postopku močno približan položaju stranke in je tesno povezan s položajem državnega tožilca, hkrati pa mu omogoča uresničitev pravice do učinkovitega uveljavljanja zahtevkov zaradi poseganja v njegove pravice. Pri tem je poudarilo, da je treba pri presoji oškodovančevega pravnega interesa upoštevati, da vsi oškodovanci v kazenskem postopku ne varujejo vselej le svojih premoženjskopravnih pravic, temveč tudi nepremoženjske, kar lahko vključuje tudi osebnostne pravice. Izvršitev kaznivega dejanja zoper oškodovanca lahko pomeni poleg posega v njegove pravno zavarovane dobrine tudi hud poseg v njegovo dostojanstvo. Prav v navedeni zadevi je šlo za tak primer, saj sta bili predmet obtožbe kaznivi dejanji nasilja v družini in posilstva. Ustavno sodišče je štelo, da so bila obravnavana dejanja hud poseg v človekove pravice do varnosti, telesne in duševne celovitosti ter časti in dobrega imena iz 34. in 35. člena Ustave.5 Zavzelo je stališče, da oškodovanec s sodelovanjem v kazenskem postopku v primeru tovrstnih kaznivih dejanj varuje tudi svoje osebno dostojanstvo, zagotovljeno s 34. členom Ustave.6 Ob navedenem je poudarilo, da pravni interes oškodovanca ni neomejen. Čeprav je zatiranje kaznivih dejanj v javnem interesu, javni interes ne izključuje dolžnosti državnih organov v razmerju do oškodovanca – žrtve kaznivega dejanja; v primeru iz navedene zadeve je šlo za dolžnost spoštovanja oškodovančevih procesnih pravic (25. člen Ustave). Ustavno sodišče je interes oškodovanca, da se spoštujejo njegove pravice, ki jih ima po ZKP, zato v tem okviru štelo za pravno upošteven.7
8. Ustavno sodišče je v sklepu št. Up-814/14 z dne 21. 9. 2017 (Uradni list RS, št. 59/17, in OdlUS XXII, 27) spremenilo tudi stališče, da zasebni tožilec ni upravičena oseba za vložitev ustavne pritožbe zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil kazenski postopek končan.8 Zasebni tožilec je po določbah KZ-1 in ZKP upravičeni tožilec za kazenski pregon kaznivih dejanj, za katera kazenski zakon določa, da se preganjajo na zasebno tožbo. Pri teh kaznivih dejanjih kazenski zakon ni predvidel, da bi kazenski pregon v javnem interesu izvajal državni tožilec, ampak ga izvaja zasebni tožilec v svojem interesu. Gre namreč za kazniva dejanja, katerih obstoj pogojuje predvsem subjektivna prizadetost oškodovanca.9 Zasebni tožilec je stranka kazenskega postopka in ima iste pravice kot državni tožilec.10 Tudi zasebni tožilec sicer nima pravice do obsodbe storilca kaznivega dejanja, a drugače od oškodovanca nastopa v vlogi pregona kot tožilec in tako primarno zasleduje prav ta namen. Zasebnemu tožilcu je Ustavno sodišče priznalo položaj upravičene osebe za vložitev ustavne pritožbe, kolikor uveljavlja ustavno varstvo temeljnih postopkovnih jamstev v kazenskem postopku, ki mu jih za uveljavljanje civilnopravnih zahtevkov zagotavljajo Ustava, mednarodni instrumenti in ZKP. Poudarilo je, da je le tako mogoče zagotoviti učinkovitost teh njegovih pravic.11
9. Ustavno sodišče je že poudarilo, da je temeljni namen kazenskega postopka ugotavljanje kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca ter izrek kazenske sankcije v skladu z zakonom in ob spoštovanju ustavnih jamstev osumljenca oziroma obdolženca. Glavna meritorna odločitev v kazenskem postopku je torej odločitev o obtožbi zoper obdolženca in s tem o njegovi pravici12 in ne o vsebinski pravici oškodovanca, ki zato praviloma ni upravičen vložiti ustavne pritožbe zoper kazensko sodbo. V odločbi št. Up-320/14, U-I-5/17 je Ustavno sodišče oškodovancu v postopku ustavne pritožbe priznalo pravni interes za uveljavljanje procesne pravice (pravice do pravnega sredstva) v kazenskem postopku, ki jo je utemeljilo na njegovem pravnem interesu po varovanju vsebinskih in nepremoženjskih človekovih pravic. V dosedanji presoji Ustavnega sodišča oškodovancu (v katerikoli vlogi) torej še ni bil priznan pravni interes za uveljavljanje kršitev vsebinskih človekovih pravic, kljub temu, da je že bilo sprejeto stališče, da so te upoštevne v kazenskem postopku. Ustavno sodišče ocenjuje, da lahko v izjemnih primerih kazenska sodba v tolikšni meri vpliva na oškodovančev položaj oziroma njegove pravice, da mu je treba priznati upravičenje za vložitev ustavne pritožbe ne le za varovanje temeljnih postopkovnih jamstev, temveč tudi za zaščito drugih, vsebinskih človekovih pravic. V obravnavani zadevi so po oceni Ustavnega sodišča za takšno odločitev posebej upoštevne tri okoliščine.
10. Prvič, kaznivo dejanje razžalitve, storjeno s sredstvom javnega obveščanja (drugi odstavek v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1), že po zakonskem abstraktnem dejanskem stanu predstavlja položaj, v katerem pridejo v neposredno navzkrižje človekove pravice oškodovanca in obdolženca. Zato je tudi v izpodbijani sodbi Vrhovno sodišče odločalo o koliziji človekovih pravic do varstva časti in dobrega imena iz 34. in 35. člena Ustave (oškodovanca, v našem primeru zasebnega tožilca) ter svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave (obdolženca). Kazenska sodišča s sodbo v teh primerih ne odločijo le o tem, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje razžalitve, in o kazenski odgovornosti storilca, temveč neogibno očrtajo tudi vsebinske meje v kolizijo vpletenih človekovih pravic. Zato so pri odločanju sodišča dolžna upoštevati tudi ustavna merila uresničevanja in omejevanja prav teh človekovih pravic.13 Pogoj, da je v kazenski zadevi podana kolizija človekovih pravic, je, da se zastavi vprašanje, ali je domnevni storilec morda uresničeval neko svojo človekovo pravico, pri čemer pa je dopusten način in okvir njenega uresničevanja presegel ali celo zlorabil in na ta način protipravno posegel v človekovo pravico drugega. Kazniva dejanja so po svoji naravi prepovedi določenega ravnanja, le redko pa očitano ravnanje, kot v obravnavanem primeru, lahko pomeni (vsaj v izhodišču) dopustno uresničevanje neke človekove pravice.
11. Drugič, v obravnavanem primeru gre za primer odločanja o kaznivem dejanju, povezanem z odločanjem o koliziji človekovih pravic (prejšnja točka obrazložitve), pri kateri so na eni strani tehtnice osebnostne pravice ter človekovo dostojanstvo iz 34. in 35. člena Ustave. Prav v takšnem položaju mora Ustavno sodišče upoštevati, da kazenska sodba ni več zgolj odločitev o pravicah obdolženca. Poleg primarnega namena kazenskega postopka (9. točka obrazložitve te odločbe) je namreč treba upoštevati tudi pomen varstva duševne in telesne nedotakljivosti ter osebnega dostojanstva zasebnega tožilca, čigar položaj je sicer v okviru kazenskega postopka praviloma v ozadju in ima oškodovanec za svoje varstvo na voljo druga pravna sredstva. Okoliščino, da gre za položaj, v katerem so v koliziji človekovih pravic v kazenski zadevi neposredno prizadete prav oškodovančeve osebnostne pravice in osebno dostojanstvo, je treba pri presoji položaja zasebnega tožilca kot ustavnega pritožnika ustavnoskladno upoštevati. Nasprotno razlogovanje, po katerem bi z vidika upravičenja vložiti ustavno pritožbo šteli, da kazenska sodba tudi v takšnem primeru zadeva izključno položaj in pravice obdolženca, ne bi bilo ustavno sprejemljivo, saj bi bil zasebni tožilec v postopku pred Ustavnim sodiščem obravnavan zgolj kot objekt kazenskega postopka.14
12. Tretja upoštevna okoliščina je, da je imel pritožnik v kazenskem postopku položaj zasebnega tožilca, torej obdolžencu enakovredne stranke postopka in ne zgolj stranskega udeleženca kazenskega postopka.15 Značilna skupina kaznivih dejanj, ki se preganjajo na zasebno tožbo, so prav kazniva dejanja zoper čast in dobro ime.16 Obstoj teh kaznivih dejanj je odraz priznavanja (kazensko)pravne vrednosti subjektivne prizadetosti oškodovanca zaradi posega v njegovo osebno dostojanstvo in osebnostne pravice.17 Tisti, ki meni, da je prizadeta njegova čast ali dobro ime, nastopa v dvojni vlogi: v vlogi oškodovanca, varuha svojih osebnostnih pravic in hkrati kot upravičeni tožilec, ki ima moč z zaslombo kazenskega aparata doseči kazensko obsodbo kršitelja svojih pravic. V prvi vlogi deluje podobno kot v civilnem postopku: varuje svoje osebnostne in druge pravice, le da ima v kazenskem postopku še dodatna orodja: kazenskopravna preiskovalna dejanja in kazenskopravne sankcije.18 Upoštevaje položaj zasebnega tožilca v kazenskem postopku in prej navedeni okoliščini obravnavanega primera, bi bilo pojmovanje, da je zasebni tožilec upravičen vložiti ustavno pritožbo le zaradi varstva temeljnih postopkovnih ustavnopravnih jamstev, preozko. Takšna razlaga bi trčila ob ustavno zahtevo po dolžnem varstvu pravic iz 34. in 35. člena Ustave.
13. ESČP priznava oškodovancem, ki izpodbijajo sodbe domačih sodišč v kazenski zadevi, upravičenje za sprožitev postopka pred tem sodiščem, kadar varujejo pravice do duševne in telesne nedotakljivosti ter osebno dostojanstvo, ki so varovane zlasti v okviru 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). V zadevi Pfeifer proti Avstriji19 je pritožnik sprožil postopke pred domačimi sodišči zaradi razžalitve po kazenskem zakoniku in po zakonu o medijih. Pred ESČP je zatrjeval kršitev 8. člena EKČP. ESČP je odločilo, da sodišča v okviru svojih pozitivnih obveznosti niso vzpostavila pravičnega ravnovesja med pravicama v koliziji, in sicer med pravico do dobrega imena iz 8. člena EKČP ter pravico do svobode izražanja iz 10. člena EKČP. V zadevi Caragea proti Romuniji20 je pritožnik vložil kazensko tožbo zaradi razžalitve, ki naj bi jo utrpel zaradi obdolženčevega članka v časopisu. Ta naj bi ga razžalil in prizadel njegov ugled ter škodil poslovanju njegovega podjetja. Poleg tega naj oblasti ne bi izvedle zadostne preiskave primera. Zaradi vsega navedenega naj bi bila prekršena pritožnikova pravica do dobrega imena iz 8. člena EKČP. Tudi v tem primeru je ESČP presojalo, ali so nacionalna sodišča vzpostavila pravično ravnovesje med pravicama iz 8. in 10. člena EKČP. V zadevi Karako proti Madžarski je pritožnik pred domačimi sodišči neuspešno sprožil kazenski postopek zaradi žaljivih in neresničnih trditev, razširjenih z letakom. V postopku pred ESČP je zatrjeval kršitev 8. člena EKČP. Država je zavzela stališče, da je treba pritožbo zavreči, saj pritožnik ni izčrpal vseh pravnih sredstev (tj. pravdnega postopka, saj ni vložil odškodninske tožbe). Sodišče je glede vprašanja sprejemljivosti pritožbe (admissibility) odločilo, da pritožnik v situaciji, ko je na razpolago več pravnih sredstev, ni dolžan izkoristiti več kot enega med njimi. V zadevi X proti San Marinu21 je pritožnik vložil kazensko tožbo (criminal complaint) zoper časopis in novinarja zaradi razžalitve v časopisnem članku. Pred ESČP je zatrjeval kršitev 6. in 8. člena EKČP. Sodišče je ob presoji kršitve 6. člena EKČP (pravica do dostopa do sodišča) poudarilo, da Konvencija ne daje pravice do »zasebnega povračila« ali do pravnega sredstva actio popularis. Da bi pritožnik lahko zatrjeval kršitev 6. člena EKČP v smislu pravice do pregona tretjih oseb ali do njihove obsodbe za kaznivo dejanje, mora biti ta postopek neločljivo povezan s pritožnikovo pravico sprožiti pravdni postopek, tudi če le zaradi simbolnega povračila škode ali za zaščito pravice do dobrega imena. Sodišče je nato poudarilo, da pritožnik v obravnavani zadevi ni imel statusa »civilnopravne stranke v kazenskem postopku«, zato prvi odstavek 6. člena EKČP ni uporabljiv. Namen kazenskega postopka je namreč za razliko od pravdnega postopka v kaznovanju obdolženih zaradi storjenega kaznivega dejanja. Pravica do dostopa do sodišča v smislu zavarovanja svojih civilnih pravic pa ne vključuje tudi pravice, da pritožnik sproži kazenski postopek zoper tretjo osebo. V tem delu je ESČP zato pritožbo razglasilo za nesprejemljivo (inadmissible ratione materiae). Kljub temu je presojalo tudi zatrjevano kršitev 8. člena EKČP. Pri tem ni zavzelo stališča, da je pritožba v tem delu nesprejemljiva, ker niso izčrpana pravna sredstva (ker pritožnik ni sprožil pravdnega postopka), temveč je to okoliščino le posebej izpostavilo in poudarilo, da bo zato presoja omejena na odločitve v kazenskem postopku. Sodišče je nato opravilo presojo z vidika kolizije med pravicama iz 8. in 10. člena EKČP in ugotovilo, da je pritožba v tem delu očitno neutemeljena (manifestly ill-founded). Sodišče je med drugim poudarilo, da so domača sodišča ugotovila, da sporni članek ni bil napisan v slabi veri. Izrecno so tudi zavzela stališče, da njegov namen ni bil prizadeti nikogaršnje časti (»intended to offend anyone's honour«), pritožnik pa je tudi dobil pravico do odgovora, ki ga je podal, ta pa je bil dosledno povzet (»faithfully reproduced«).
14. Ustavno sodišče je na podlagi navedenega odločilo, da je pritožnik upravičen vložiti ustavno pritožbo ne le zaradi varstva temeljnih postopkovnih jamstev v kazenskem postopku, temveč glede na okoliščine obravnavane zadeve tudi z vidika pravice do varstva časti in dobrega imena iz 34. In 35. člena Ustave. V nadaljevanju bo presodilo, ali je bila pritožniku navedena pravica v izpodbijani sodbi Vrhovnega sodišča prekršena.
B. – II. 
Splošna izhodišča ustavnosodne presoje 
15. Ustava v 35. členu zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti ter varstvo njegove zasebnosti in osebnostnih pravic. Ustaljeno stališče Ustavnega sodišča je, da med človekove pravice, ki so kot osebnostne pravice varovane s to ustavno določbo, spada tudi pravica do varstva časti in dobrega imena. Pri tem Ustavno sodišče večkrat poudarja povezanost osebnostnih pravic s človekovo pravico do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave. Pravica do osebnega dostojanstva posamezniku zagotavlja priznanje njegove vrednosti, ki mu gre kot človeku in iz katere izvira njegova sposobnost samostojnega odločanja. Iz te človekove lastnosti izvira tudi jamstvo osebnostnih pravic.22
16. V obravnavanem primeru je podana kolizija med pravico do varstva časti in dobrega imena iz 34. in 35. člena Ustave23 ter pravico do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave. Ustava v prvem odstavku 39. člena zagotavlja svobodo izražanja, misli, govora in javnega nastopanja, tiska ter drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Ustavno sodišče ustaljeno pripisuje velik pomen svobodi novinarskega izražanja oziroma tiska in poudarja visoko raven dopustnosti pisanja o zadevah javnega pomena.24 Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema ter širi vesti in mnenja. Svoboda izražanja ne varuje le širjenja mnenj, ki so sprejeta z naklonjenostjo, temveč zajema tudi kritične in ostre izjave. Če naj bo razprava res svobodna, mora biti pravica posameznika izražati svoja mnenja praviloma varovana ne glede na to, ali je izjava groba ali nevtralna, racionalna ali čustveno nabita, blaga ali napadalna, koristna ali škodljiva, pravilna ali napačna. Meje sprejemljive kritike so v pomembni meri odvisne tudi od družbene vloge tistega, ki ga zadevajo. Človek, ki se odloči za javno funkcijo oziroma nastopanje, vzbuja večji interes javnosti.25 Zaradi spoštovanja jedra pravic iz 34. in 35. člena Ustave pa je tudi izražanju grobih vrednostnih sodb postavljena meja. Kjer govorcu ne gre več za vplivanje na razpravo v zadevah javnega pomena, temveč zgolj za žalitev drugega, bralec pa lahko izraženo razume kot napad na osebnost te osebe, njeno sramotitev, ponižanje, prezir ali zasmehovanje, protipravnost ni izključena.26 Zato varstva pravice do svobode izražanja ne uživajo tiste izjave, katerih izključni namen je sramotitev oziroma zaničevanje prizadete osebe.27
17. V skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave so človekove pravice in temeljne svoboščine medsebojno omejljive. Izjema so absolutne oziroma neomejljive človekove pravice. V obravnavani zadevi nobena od pravic v koliziji ni takšna, zato ju lahko oba nosilca uresničujeta le v omejenem, tj. tolikšnem obsegu, da pri tem ne pride do prekomernega posega v pravico drugega.28 Skladno z ustaljeno ustavnosodno presojo mora sodišče v primerih kolizije dveh človekovih ustavnih pravic izreči, kakšno naj bo glede na konkretne okoliščine posameznega primera njuno sobivanje. Pri tehtanju mora sodišče ovrednotiti vsebino, pomen in cilj vsake od teh pravic.29 Navedeno velja tudi za sodišče v kazenski zadevi, saj pomeni obsodba za obravnavano kaznivo dejanje nujno tudi presojo sodišča o koliziji navedenih človekovih pravic.30
18. Ustavno sodišče je merila za ustavnoskladno obsodbo za kaznivo dejanje razžalitve postavilo v odločbi št. Up-1128/12. Pri tem je razlikovalo med vrednostnimi ocenami in trditvami o dejstvih ter odločilo, da je resničnost dejstev mogoče dokazati, to pa ne velja za vrednostne sodbe. Če sodišče ugotovi, da je govorec o oškodovancu izrekel negativno vrednostno sodbo in ne trditev o dejstvih, njegove izjave ni mogoče podvreči dokazovanju resničnosti, temveč je za presojo sodišč v takem primeru bistveno, ali je imel govorec zanjo zadostno dejansko podlago.31 Razlikovanju med dejstvi in vrednostnimi sodbami je sledil tudi zakonodajalec. Kaznivo dejanje razžalitve (158. člen KZ-1) je podano, kadar kdo o kom izreče negativno vrednostno oceno v smislu podcenjevanja ali kakršnekoli druge oblike negativne sodbe o njem, pri čemer bo trditev tako splošnega značaja oziroma nekonkretizirana, da jo je prav zaradi te splošnosti nemogoče dokazovati.32 Žaljivo obdolžitev po 160. členu KZ-1 pa je mogoče storiti z brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih,33 in sicer s trditvijo (izražanje lastno znanih dejstev drugi osebi) in z raznašanjem dejstev, ki lahko škodujejo časti ali dobremu imenu drugega (sporočanje določenih dejstev, ki jih je zaznal nekdo drug), pri čemer za izvršitev kaznivega dejanja zadošča že ena izvršitvena oblika.34
19. Zakonodajalec je pri opredelitvi kaznivega dejanja razžalitve upošteval tudi načelo sorazmernosti. V prvem odstavku tega člena je opredelil znake kaznivega dejanja razžalitve. V drugem odstavku tega člena je določil možnost izreka strožje sankcije, če je dejanje razžalitve storjeno s tiskom, po radiu, televiziji, z drugim sredstvom javnega obveščanja, na spletnih straneh ali na javnem shodu. V tretjem odstavku 158. člena KZ-1 pa je dopustil širše meje svobode izražanja v določenih okoliščinah, razen v primeru, če je svoboda izražanja izrabljena z namenom zaničevanja. Ta zakonska določba kot podlago za izključitev protipravnosti žaljivih izjav opredeljuje več nedoločnih pravnih pojmov, ki jih mora sodišče ob odločanju v konkretni zadevi vsebinsko napolniti (tako na primer pojem resne kritike, namen zaničevanja). Pri tem mora zakonske pojme razlagati ustavnoskladno. Glede na 8. člen in peti odstavek 15. člena Ustave morajo sodišča upoštevati tudi 8. člen oziroma 10. člen EKČP ter z njima povezano sodno prakso ESČP.35
20. Tudi ESČP v svojih odločitvah vedno znova poudarja, da svoboda izražanja (10. člen EKČP) sodi med temeljna načela demokratične družbe in med temeljne pogoje za njen razvoj pa tudi za razvoj vsakega posameznika ter za njegovo samouresničitev. Čeprav so v skladu z drugim odstavkom 10. člena EKČP dopustne določene omejitve te pravice, je treba te ozko razlagati, nujnost kakršnekoli omejitve pa mora biti prepričljivo utemeljena. ESČP poseg presoja v luči primera kot celote in oceni, ali je bil ta sorazmeren z legitimnim ciljem in ali so razlogi, ki so jih navedla nacionalna sodišča, da bi upravičila poseg, upoštevni in zadostni (relevant and sufficient). Pri tehtanju med pravico do svobode izražanja, varovano v 10. členu EKČP, ter pravico do varstva časti in dobrega imena, ki je varovana kot del pravice do spoštovanja zasebnega življenja iz 8. člena EKČP, je treba upoštevati več kriterijev,36 zlasti tudi, ali sporne izjave pomenijo prispevek k razpravi, ki je v javnem interesu; položaj osebe, na katero se objava nanaša, in kaj je predmet objave; predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava; metodo pridobivanja informacij in njihovo resničnost; ter tudi vsebino, obliko in posledice objave spornih izjav.37 Meje sprejemljive kritike so lahko v določenih okoliščinah širše, če se izjave nanašajo na nosilce javnih funkcij v zvezi z izvrševanjem njihovih nalog in pristojnosti, zlasti na politike.38 Svoboda izražanja ne zajema le informacij in idej, ki so sprejete z odobravanjem in ne štejejo za žaljive, temveč tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo.39 Dopušča tudi možnost zateči se k določeni stopnji pretiravanja ali celo provokacije, torej k uporabi pretiranih izjav.40 Skupaj z vsebino izjave je varovan tudi stil izražanja kot del komunikacije.41 Kot pomemben vidik ESČP poudarja tudi razlikovanje med dejstvi in vrednostnimi sodbami: medtem ko so trditve o dejstvih podvržene dokazovanju resničnosti, pri vrednostnih sodbah takšno dokazovanje po naravi stvari ni mogoče.42 Negativne vrednostne sodbe so nedopustne, če nimajo zadostne podlage v dejstvih, ki bi jih podpirale (a sufficient factual basis).43 V takih okoliščinah je poseg oblasti v pravico do svobode izražanja lahko sorazmeren. Negativna vrednostna sodba, ki je škodljiva za ugled in dobro ime posameznika, mora imeti torej podlago v dejstvih, da bi lahko bila dopustna.44 Izjavitelj se razbremeni odgovornosti zanjo oziroma je njegova odgovornost za tako izjavo po 10. členu EKČP izključena, če za vrednostno sodbo obstaja zadostna dejanska podlaga.45 Vendar pa varstvo pravice do svobode izražanja ne zajema žaljivih izjav, ki pomenijo objestno, samovoljno klevetanje (očrnitev), na primer izjav, katerih edini namen je žaljenje oziroma blatenje.46,47
B. – III. 
Uporaba navedenih meril presoje v konkretni zadevi 
21. Glede na predhodno navedena izhodišča preizkus Ustavnega sodišča obsega naslednje tri vidike: prvič, ali so sodišča izvedla tehtanje med človekovimi pravicami v koliziji (zlasti, da ene od pravic niso izključila iz obravnavanja); drugič, ali so pri tehtanju upoštevala navedene ustavnopravno odločilne okoliščine oziroma merila, izoblikovana v praksi Ustavnega sodišča in ESČP; ter tretjič, ali so glede na pomen in cilj upoštevnih človekovih pravic ustrezno ovrednotila posamezna merila oziroma okoliščine in vsaki od pravic v koliziji dala ustrezno težo.48
22. Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi tehtalo med obema pravicama v koliziji49 in ob tem v presojo vključilo tudi ključna upoštevna ustavnopravna merila, zlasti položaj osebe, na katero se objava nanaša; razločevanje med navajanjem dejstev in vrednostnimi sodbami; namen zaničevanja; javni interes pri razpravi; predmet objave in okoliščine; stil komuniciranja; ter metodo pridobivanja informacij in preverjanje njihove resničnosti. Vrhovno sodišče je ocenjevalo tudi sorazmernost omejitve pravice do svobode izražanja.50 Ustavno sodišče bo zato v nadaljevanju ocenilo, ali je Vrhovno sodišče posamezna merila in upoštevne okoliščine ustrezno ovrednotilo in vsaki od pravic v koliziji dalo ustrezno težo.
23. Sporno besedilo članka, o katerem so odločala sodišča v obravnavani zadevi, se glasi:
»Od trenutka, ko je stopil v zgodovino s svojim ponosnim in drznim vedenjem pred sodiščem v Zagrebu, je Tito s svojimi izrazitimi očmi zbujal pozornost sodobnikov. Tako nam v prvem stavku svoje zgodovinske 'sinteze' v poglavju Titove oči razloži Giuseppe Pierazzi ali Jože Pierazzi ali Jože Pirjevec (Jože Pirjevec, Tito in tovariši, MK, Ljubljana, 2011, str. 11). Da bi razumeli avtorjevo dilemo okrog zapisa osebnega imena, si lahko pomagamo z naslednjim stavkom iz ene od njegovih kasnejših izpovedi: 'Ob tem sem tudi sam preživel neke vrste psihoanalitično seanso, saj sem spremenil ime iz Giuseppe Pierazzi, kar sem bil dotlej, v Jože Pirjevec, kar sem od te knjige dalje.' (Razlogi bodočega sodelovanja v regiji priložnosti, Trst, Organizacija znanja, Trst, 2004). 'Regijo priložnosti' razume pošten človek v tem kontekstu kot prostor rdeče svetlobe in zastrtih zaves, kot javno hišo psihoanalitičnih seans, kjer se prodaja vse, najprej čast, nato ime, hkrati z njima pa resnica, še posebej zgodovinska. Pirjevec je stopil v nenavaden tip renegatstva: svoje ime je poitalijančil, četudi za to niso obstajali nobeni zunanji razlogi ali pritiski. Storil je nasprotno od tega, kar je s primorskimi Slovenci počel fašizem. Enainpetdeset let po požigu Narodnega doma v Trstu je objavil delo: Progetti e tentativi di propaganda sovversiva tra le truppe slave di Radetzky nella primavera del 1848. Suvereno ga je podpisal (kot vse ostale v tistem času) z Giuseppe Pierazzi. Na svojem zgledu je tako potrdil 'pravilnost' fašistične raznarodovalne politike.«
24. Glede položaja osebe, na katero se objava v obravnavani zadevi nanaša, je Vrhovno sodišče ugotovilo, da gre za znanega zgodovinarja z obsežno publicistično dejavnostjo. Ob tem je navedlo tudi, da se je pritožnik vključil tudi v politično delovanje v Sloveniji, zaradi česar ga je štelo za javno osebo.51 Poudarilo je, da je bil z javnim nastopanjem izpostavljen na političnem področju in z objavljanjem del na strokovnem – zgodovinskem področju. Negativna reakcija naj bi bila pričakovano ostrejša pri javni osebi, ustrezno višji naj bi bil iz tega razloga tudi prag sprejemljivosti kritične reakcije.52 Pritožnik naj bi bil po stališču Vrhovnega sodišča kot zgodovinar, ki v svojih delih interpretira zgodovinsko dogajanje, in kot politik, ki izraža in se opredeljuje do političnih vprašanj, zaradi »svoje specifične pozicioniranosti« v družbi še posebej pod lupo javnosti pri svojih konkretnih, celo osebnih ravnanjih.53 Vrhovno sodišče je v opombi pod črto tudi dobesedno povzelo del obrazložitve iz sodbe,54 iz katerega izhaja, da ESČP razlaga dopustne omejitve pravice do svobode izražanja iz drugega odstavka 10. člena EKČP zelo restriktivno, »še posebej kadar gre za pisanje novinarjev, ki se žaljivo izražajo o posameznih politikih, ki so s svojimi ravnanji sami dali novinarjem povod za takšno pisanje«.55
25. Ustavno sodišče ustaljeno razločuje med absolutno56 in relativno57 javnimi osebami, ki so se glede na svoje javno delovanje dolžne podvreči različno invazivnim posegom v svojo zasebnost in osebnostne pravice. Iz ustaljene ustavnosodne presoje in sodne prakse ESČP izhaja, da so med (absolutno) javnimi osebami prav politiki in nosilci javnih funkcij dolžni trpeti najhujše tovrstne (še dopustne) posege.58 Po nasprotnem razlogovanju so druge javne osebe in toliko bolj osebe, ki se javno ne udejstvujejo, dolžne trpeti le blažje posege v njihove pravice iz 34. in 35. člena Ustave.59 Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da pritožnik v širšem časovnem obdobju, v katerem je bil objavljen sporni članek, ni opravljal nobene javne funkcije in se je le občasno politično udejstvoval. Leta 1990 je bil aktivni član Slovenske skupnosti, od leta 2005 aktivni član Liberalne demokracije Slovenije, leta 2008 pa je neuspešno kandidiral za poslanca Državnega zbora, naslednje politično udejstvovanje pa je bilo zabeleženo šele v času po datumu objave spornega članka. Ni pa bilo ugotovljeno, da bi opravljal javne funkcije ali funkcije v organih političnih strank. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je pritožnik javna oseba in da je bil v preteklosti občasno politično aktiven. Ustavno sodišče ocenjuje, da pritožnik ni imel položaja absolutno javne osebe. Kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja, pritožnik ni opravljal javnih funkcij ali se (vsaj v širšem upoštevnem obdobju pred objavo spornega članka) aktivno ukvarjal s politiko, zato skladno z ustaljeno ustavnosodno presojo ni bil dolžan trpeti najintenzivnejših, le za te osebe še dopustnih posegov v pravice iz 34. in 35. člena Ustave. Navedeno izhodišče je treba upoštevati pri nadaljnji presoji obravnavanega primera.
26. V zvezi z vprašanjem, ali gre v obravnavanem primeru za vrednostno sodbo ali trditve o dejstvih, je Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi drugače kot sodišči prve in druge stopnje zavzelo stališče, da je obdolženec v spornem članku podal vrednostno sodbo konkretnega ravnanja pritožnika (in ne njegove osebnosti nasploh) in ni podajal dejstev, zato naj bi preverjanje njihove resničnosti po naravi stvari ne bilo možno.60 Ta vrednostna sodba naj bi temeljila na nesporno ugotovljenem dejstvu, da je pritožnik postopno spreminjal svoje ime iz italijanske različice v slovensko. Iz članka naj bi bilo razvidno obdolženčevo obsojanje ravnanja pritožnika, da je uporabljal poitalijančeno ime še desetletja po padcu fašističnega režima v Italiji, čeprav naj za tako ravnanje ne bi obstajali nobeni zunanji razlogi ali pritiski. Sodišče prve stopnje naj bi navedbi, da je pritožnik svoje ime poitalijančil, pripisalo »samostojen, od ostalega konteksta inkriminiranega članka oddvojen pomen. Vendar pa ta, sicer netočno zapisana izjava (ob drugih, nesporno pravilno ugotovljenih dejstvih glede dolgoletne uporabe poitalijančenega imena zasebnega tožilca) ne more imeti tako odločilnega pomena, kot se ji ga pripisuje, in je s tem izpodbijana sodba nesorazmerno omejila varstvo obsojenčeve pravice do svobode izražanja.«61
27. Ustavno sodišče pritrjuje stališču iz izpodbijane sodbe, da je osrednji del spornega članka zasnovan kot vrednostna sodba in ne kot predstavitev dejstev. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da navedbe o poitalijančenju imena ni mogoče razumeti drugače, kot da si je pritožnik po mnenju obdolženca sam spremenil slovensko ime in priimek v italijanskega, pri čemer je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da to ne drži, temveč očitno drži prav nasprotno, tj. da je pritožnik svoje ime poslovenil in ne poitalijančil. Poudarilo je še, da tudi če pritožnik nikoli ne bi pričel uporabljati slovenske oblike imena in priimka oziroma nikoli ne bi poskrbel za uradno spremembo imena in priimka v slovensko obliko, pritožniku ne bi bilo mogoče očitati, da je svoje ime poitalijančil, kar je obdolženec, po lastni izjavi poznavalec manjšinske problematike, zelo dobro vedel.62 Drugostopenjsko sodišče je poudarilo, da se v Sloveniji izraz poitalijančevanje uporablja zlasti za potujčevanje primorskih Slovencev v času po prvi svetovni vojni in kasneje, kar je vključevalo med drugim nasilno uvajanje italijanskega jezika in kulture.63 Ustavno sodišče pritrjuje pritožniku ter sodiščema prve in druge stopnje, da lahko izraz »poitalijančiti« pomeni le to, kar izhaja iz doslej navedenega. Slednje izhaja tudi iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika, ki termin opredeli tako: »narediti kaj italijansko: poitalijančiti prebivalstvo / to ozemlje so nasilno poitalijančili / poitalijančiti ime«.64 Splošno in objektivno spoznavna je tudi vsebinska razlika med »nadaljnjo uporabo imena v italijanskem jeziku« in med »spremembo imena iz slovenske oblike v italijansko«.
28. Ustavno sodišče pomen določene izjave ustaljeno presoja z vidika povprečnega bralca.65 Ugotavljanje pomena oziroma sporočila spornega besedilnega ali slikovnega prispevka je nedvomno eden od pomembnih korakov presoje. Pri tem je treba upoštevati celovit, povprečen in osrednji pomen sporočila, ki ga prinaša sporna objava. Merilo pri vrednotenju vsebine oziroma pomena sporočila je razumevanje povprečnega bralca. Sodišče lahko z neustreznim vrednotenjem sporočila (na primer z nesprejemljivo oceno, da presojani besedilni ali slikovni prispevek vsebuje neko sporočilo, ki ga v resnici nima) povzroči, da je ena od pravic (ki sicer na abstraktni ravni uživata enakovredno pravno varstvo) ob tehtanju v konkretnem primeru zapostavljena oziroma da ji je s tem namenjeno slabše izhodišče pri tehtanju in concreto.66 Obdolženec je v spornem članku zapisal, da je pritožnik »stopil v nenavaden tip renegatstva: svoje ime je poitalijančil, četudi za to niso obstajali nobeni zunanji razlogi ali pritiski. /…/ Enainpetdeset let po požigu Narodnega doma v Trstu je objavil delo: /…/ Suvereno ga je podpisal (kot vse ostale v tistem času) z Giuseppe Pierazzi. Na svojem zgledu je tako potrdil 'pravilnost' fašistične raznarodovalne politike.« Ustavno sodišče ugotavlja, da bi povprečen bralec zapisano razumel na način, da si je pritožnik sam po lastni volji spremenil ime v italijansko različico, torej kot izjavo o dejstvih, ki jo obdolženec kritično oceni. Ni namreč mogoče pričakovati, da bi bil povprečni bralec natančno seznanjen z dinamiko resničnega spreminjanja pritožnikovega imena, kar bi bil predpogoj, da bi lahko bralec sploh ugotovil, da gre za metaforično rabo izraza »poitalijančiti« – posebej ob pomenski jasnosti in določnosti tega izraza. Da povprečni bralec s tem ni seznanjen, smiselno zatrjuje tudi sam obdolženec, ki je v zahtevi za varstvo zakonitosti navajal, da gre za javnosti nepoznana dejstva, v zvezi s katerimi je želel sprožiti javno razpravo.67 Iz izpodbijane sodbe tudi ni razvidno, da bi Vrhovno sodišče očitek o poitalijančenju imena presojalo z uporabo kriterija povprečnega bralca.
29. Zmotna pa je tudi ocena Vrhovnega sodišča, da ta in druge navedbe v spornem članku niso podane z namenom zaničevanja, temveč z namenom spodbuditi javno razpravo o konkretnem ravnanju pritožnika, tj. uporabi imena pritožnika. Eno od pomembnih vprašanj pri tej presoji je, ali je bila obdolženčeva izjava usmerjena v kritiko ravnanja pritožnika (ad rem) ali je bil njen namen v osebnem ponižanju in osramotitvi pritožnika (ad personam). Kadar kritične in ostre izjave niso usmerjene v vprašanja, ki so predmet javne razprave, pač pa preidejo na osebno raven (ad personam), se lahko zastavi vprašanje, ali so bile podane izključno z namenom zaničevanja prizadete osebe. Varstva pravice do svobode izražanja namreč ne uživajo tiste izjave, katerih izključni namen je sramotitev oziroma zaničevanje prizadete osebe. Pretirana in žaljiva kritika sama po sebi, brez obstoja drugih posebnih okoliščin, še ne pomeni izražanja, ki bi ga bilo mogoče označiti kot zaničevanje. Za sklep, da je bila izjava podana z namenom zaničevanja, je ključna ugotovitev, da se taka izjava ne nanaša več na predmet javne razprave in predhodno ravnanje oškodovanca, pač pa je v ospredju žalitev oziroma blatenje prizadete osebe. Zaničljiva izjava mora tudi zunaj konteksta polemične in pretirane kritike pomeniti osebno ponižanje. Bistvena značilnost take izjave je osebna žalitev, pri kateri je predmet javne razprave potisnjen v ozadje.68
30. Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi ustrezno ugotovilo, da pritožnik izhaja z območja, na katerem so bili izvajani raznarodovalni posegi tudi na način spreminjanja imen, kar je doletelo praktično vse pripadnike slovenskega naroda na ozemlju, ki je po prvi svetovni vojni pripadlo Italiji. Poudarilo je, da je občutljivost slovenske populacije za poitalijančevanje imen povezana z raznarodovalno izkušnjo. Glede na kraj prebivanja, študija in pretežnega strokovnega udejstvovanja pritožnika je treba po stališču iz izpodbijane sodbe sporni članek in vprašanje uporabe pritožnikovega imena razumeti v kontekstu zgodovinsko-političnega dogajanja na tem prostoru, katerega cilj je bil izbrisati sledove slovenskega naroda na ozemlju, priključenem Italiji.69 Navedeno okoliščino je Vrhovno sodišče sicer upoštevalo pri presoji interesa javnosti za razpravo o pritožnikovi uporabi imena, ki je brez dvoma podana, ne pa tudi v zvezi z učinkovanjem obdolženčevih izjav na pritožnika. Prav zanj, čigar družina in on sam sta izkusila delovanje fašističnega režima v okolju, v katerem so živeli in v katerem so bili pripadniki slovenskega naroda močno zatirani, je izjava o tem, da si je sam, po lastni želji poitalijančil ime, posebej žaljiva. Pomensko gre namreč za namig, da naj bi oseba, ki velja za žrtev raznarodovalnih dejanj režima, v resnici po svoji avtonomni volji zanemarila lastno narodno pripadnost in (simbolno) podprla težnje okupatorskega režima (spreobrnitev vloge žrtve in storilca).70 Takšna izjava je lahko zlasti tam živeče Slovence posebej močno prizadela in je zato objektivno žaljiva. Navedeno velja toliko bolj subjektivno za pritožnika, saj je iz javno dostopnih podatkov ter iz prilog k ustavni pritožbi razvidno, da si je pritožnik s svojim javnim, zlasti strokovnim in tudi kulturnim udejstvovanjem aktivno prizadeval prav za nasprotno, tj. za ohranjanje slovenskega naroda in njegove kulture, zlasti na območju tam živečih Slovencev.71 V tej luči obdolženčeve navedbe o pritožnikovem poitalijančenju imena ni mogoče razumeti drugače kot izjemno žaljive, ponižujoče in zaničevalne.
31. Namen zaničevanja pa je brez dvoma razviden tudi iz sobesedila spornega članka. Ustavno sodišče za presojo obravnavane kolizije pravic ustaljeno upošteva celoten kontekst spornega članka oziroma podanih izjav. Poleg inkriminiranih izjav, navedenih v 23. točki obrazložitve te odločbe, iz članka izhajajo še naslednje navedbe:
»Guiseppa Pierazzija domišljija nikdar ne pušča praznih rok. V finalu knjige najdemo poglavje Jovanka in druge, koder bordelske luči iz prvega odstavka zažarijo do pregretja. Kdo vse je bil z Josipom Brozom na 'žimnici', kakšne potrebe je imel in koliko jih je zadovoljeval, kako so legale ženske, ki jih je osvajal, vselej v Pirjevcu-Pierazziju zaznamo prikritega voyerja, ki se naslaja ob predmetih seksualnega poželenja svojega liderja, kdaj celo čez mejo spodobnosti, vse do pedofilnih simpatij. /…/ Italijani imajo radi perverznost: drži se jih od Borgijcev preko Mussolinija do sedanjega premiera. Pierazzi na to ni imun. /…/ Repe ima kot Pierazzi-Pirjevec do zgodovine namreč perverzen odnos: z enako lahkoto kot uslužbenko javne institucije (beri hiše) jo namreč polega po svojih vsakokratnih potrebah.«
32. Namigovanje obdolženca, da je pritožnik »prikriti voyer«, da ne zavrača pedofilskih nagnjenj, temveč v njih v spolnem smislu celo uživa, in da je po značaju perverzen, ni vsebinsko v ničemer povezano z razpravo o uporabi pritožnikovega imena, ki bi terjala odziv javnosti, in tudi ne more pomeniti resne kritike pritožnikovega strokovnega dela v smislu tretjega odstavka 158. člena KZ-1.72 Stališča iz izpodbijane sodbe: da pomenijo inkriminirane navedbe obsojenčevo vrednostno sodbo konkretnega ravnanja pritožnika (in ne kritiko njegove osebnosti nasploh);73 da je treba članek presojati z vidika upravičenosti, da se javnost z njegovim ravnanjem seznani, se do njega v morebitni javni razpravi opredeli in ga javno obsodi;74 da je treba obdolženčevo pisanje razumeti kot odpiranje prostora javnega razpravljanja o zadevi, ki je v širšem javnem interesu;75 in da so obdolženčeve navedbe pritožnika lahko prizadele, lahko jih je dojel tudi kot žaljive, vendar pa naj iz njihove vsebine ne bi bil razviden namen zaničevanja,76 tako ne prestanejo presoje. Članek, ki sproži javno razpravo o konkretnem ravnanju osebe, kot je pritožnikova uporaba imena, je povsem skladen z Ustavo, dokler se besedilo ne sprevrže v prekomerno žaljivo, ponižujoče in zaničljivo pisanje, usmerjeno pretežno in povsem posplošeno v osebnost in značajske lastnosti te osebe. Takšnih vrednostnih sodb ne more upravičiti cilj sprožitve javne razprave, temveč gre za blatenje, ki nesorazmerno posega v pritožnikovo pravico do varstva časti in dobrega imena, pa tudi v njegovo osebno dostojanstvo. Tako postavljena meja med pravicama v koliziji tudi ne pomeni prekomernega posega v pravico do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave, saj je bil obdolženčev prispevek k javni razpravi zanemarljivega pomena ne le iz razloga, ker golemu blatenju takšne vloge ni mogoče pripisati, temveč tudi iz razlogov, predstavljenih v nadaljevanju obrazložitve te odločbe.77 V zvezi z ostrino še dopustne kritike pa je treba upoštevati tudi, da pritožnik ni nosilec javne funkcije oziroma aktivni politik oziroma absolutno javna oseba.78 Ustavno sodišče poudarja, da Ustava sicer zagotavlja varstvo tudi takšnemu (novinarskemu) izražanju, ki žali, šokira, vznemirja, pretirava ali provocira, pri čemer je varovan tudi stil izražanja (na primer komičen, posmehljiv). Vendar pa varstvo pravice do svobode izražanja ne zajema žaljivih izjav, ki pomenijo objestno klevetanje in očrnitev, zlasti ne izjav, katerih prevladujoči namen je žaljenje oziroma blatenje.79 Obravnavani primer je prav tak, česar izpodbijana sodba pri presoji ni ustrezno upoštevala.
33. Ob navedenem je treba upoštevati tudi sam naslov spornega članka, ki se glasi »Referenti in renegati«. Izpodbijana sodba ga povsem spregleda tudi v delu, v katerem napačno utemeljuje, da je treba izjavo, da je pritožnik »vstopil v nenavaden tip renegatstva«, razumeti v smeri, da naj bi obdolženec na ta način podal le »svojo opredelitev takega ravnanja, ki ga je mogoče označiti kot izneverjanje določenemu prepričanju – v tem primeru povsem očitno v pomenu pričakovanja, da je treba poitalijančeno obliko imena povrniti v izvorno slovensko obliko takoj, ko je to mogoče«,80 ne pa kot vrednostne sodbe, da je pritožnik renegat oziroma odpadnik. Že iz naslova in upoštevaje druge navedbe je očitno, da je želel obdolženec v spornem članku sporočiti natančno to. Očitno napačen je zato zaključek izpodbijane sodbe, da naj v tej izjavi ne bi bilo mogoče »zaznati zaničevalnega prizvoka«.81 Nasprotno, Ustavno sodišče ocenjuje, da je prav zaničevalen ton ne le očitno razviden, temveč v spornem članku tudi prevladujoč – začenši z naslovom.
34. Pri presoji kolizije obravnavanih pravic ima vlogo tudi okoliščina, ali za vrednostno sodbo, zlasti kadar je ta posebej žaljiva, obstaja zadostna dejstvena podlaga. Pri ugotavljanju, ali je podana zadostna dejanska podlaga za sporno izjavo, je treba upoštevati kontekst, v katerem je bila inkriminirana izjava podana, v tem okviru pa tudi predhodno ravnanje oškodovanca, ki jo je morebiti izzvalo.82 Obdolženec je v zahtevi za varstvo zakonitosti navajal, da je inkriminirana izjava o poitalijančenju imena vrednostna sodba, ki je utemeljena na javnosti nepoznanih dejstvih in katere namen je bil sprožiti javno razpravo o pritožniku kot javni osebi, avtorju knjige o jugoslovanskem diktatorju.83 Vprašanje obstoja zadostne dejanske podlage je sicer neodvisno od vprašanja, ali je avtor ta dejstva v članku navajal ali ne. Vendar pa okoliščina, da je obdolženec dejstva, za katera je menil, da niso znana javnosti, navajal zelo skromno, selektivno ali celo zavajajoče in neresnično, ni brez vpliva na presojo njegovega namena. Ker je članek v pretežni meri vrednostna sodba, ima toliko večjo težo, da je obdolženec v inkriminirani izjavi namerno uporabil izraz, katerega splošni in objektivni pomen sporoča nekaj povsem drugega, kot ustreza ugotovljenemu dejanskemu stanju (tj. da si pritožnik nikoli ni sam po lastni volji imena spremenil v italijansko obliko), in ga lahko tako razume tudi splošna javnost.84 Le korektno predstavljena zadostna dejstvena podlaga, zlasti kadar naj ta javnosti še ne bi bila znana, je tista, ki avtorju omogoča najintenzivnejšo še dopustno kritiko.85 Nasprotno pa izjemno žaljiva kritika, ki poleg tega temelji na selektivno, zavajajoče ali celo napačno predstavljenih dejstvih, razgalja drugačen namen njenega avtorja. V spornem članku namreč poleg izjave, da si je pritožnik poitalijančil ime, ni točno navedeno niti dejstvo, da naj bi pritožnik v obdobju, ko je leta 1971 eno od del podpisal z »Giuseppe Pierazzi«, na tak način podpisal vsa svoja dela.86 Zato tudi ni prepričljivo stališče Vrhovnega sodišča v izpodbijani sodbi, da ni utemeljeno pričakovanje pritožnika, da bi obdolženec stopil v stik s pritožnikom in pri njem preveril svoje trditve, ker da so dela javno dostopna, in da naj bi bila zadostna podlaga v dejstvih že s tem izkazana.87
35. Glede na vse navedeno Ustavno sodišče ocenjuje, da Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi ni ustavnoskladno ovrednotilo posameznih meril oziroma okoliščin obravnavanega primera, zaradi česar pritožnikovih pravic do osebnega dostojanstva ter varstva časti in dobrega imena iz 34. in 35. člena Ustave ni ustrezno zavarovalo in jima pripisalo zadostne, ustavnoskladne teže. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo navedeno kršitev, mu drugih pritožnikovih očitkov o kršitvi človekovih pravic ali temeljnih svoboščin ni bilo treba presojati.
36. Po 31. členu Ustave88 nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo na podlagi te pravice domneva nedolžnosti, ki po 27. členu Ustave velja v kazenskem postopku za vsakogar, dokler ni njegova krivda ugotovljena s pravnomočno sodbo, preraste v primerih pravnomočne ustavitve kazenskega postopka, pravnomočne oprostilne in pravnomočne zavrnilne sodbe v neizpodbojno domnevo, ki učinkuje absolutno.89 Na podlagi navedenega lahko Ustavno sodišče, če ugotovi, da so bile v kazenskem postopku zasebnemu tožilcu kršene njegove človekove pravice ali temeljne svoboščine, izda le ugotovitveno odločbo, v samo pravnomočno oprostilno sodbo oziroma pravnomočno ustavljen postopek pa ne sme poseči.90 Zato je Ustavno sodišče v izreku te odločbe ugotovilo kršitev pritožnikove človekove pravice, izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča pa ni razveljavilo.
C. 
37. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 48. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik in dr. Katja Šugman Stubbs. Sodnik Šorli je bil pri odločanju o tej zadevi izločen. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Jaklič, ki je dal odklonilno ločeno mnenje. Sodnik Accetto ter sodnici Jadek Pensa in Šugman Stubbs so dali pritrdilna ločena mnenja.
Dr. Rajko Knez 
predsednik 
1 Lahko je tudi predlagatelj postopka; volja po sprožitvi kazenskega pregona je na njem, postopek pa v nadaljevanju vodi državni tožilec. Glej prvi odstavek 52. člena in 136. člen ZKP.
2 Subsidiarni tožilec je v drugačnem položaju in ne zasleduje pretežno zasebnega interesa, temveč predstavlja korekturo odločitvi državnega tožilca, ko ta ne začne pregona ali od njega odstopi (tretji odstavek 19. člena ZKP). Gre namreč za kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. Glej K. Šugman Stubbs, P. Gorkič, Z. Fišer, Temelji kazenskega procesnega prava, GV Založba, Ljubljana 2020, str. 236 in nasl. ter 240.
3 Glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-95/14, Up-320/14, U-I-5/17 z dne 12. 1. 2017, 7. točka obrazložitve.
4 Glej prav tam, 11. točka obrazložitve.
5 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-320/14, U-I-5/17, 14., 20. in 21. točka obrazložitve.
6 Prav tam, glej 23. točko obrazložitve.
7 Prav tam, glej 28. točko obrazložitve.
8 Dotedanje stališče izhaja na primer iz sklepa Ustavnega sodišča št. Up-168/98 z dne 10. 5. 2001 (Uradni list RS, št. 52/01, in OdlUS X, 116).
9 Izraz tega je tudi okoliščina, da prihaja v kazenskih postopkih na zasebno tožbo pogosteje do pogajanj in do poravnave oziroma umika zasebne tožbe. V skrajšanem postopku je za ta namen predviden poseben narok (444. člen ZKP). Glej K. Šugman Stubbs, P. Gorkič, Z. Fišer, nav. delo, str. 245. To pa še ne pomeni, da se na zasebno tožbo preganjajo le lahka ali lažja kazniva dejanja. Prav tam, str. 243.
10 Izjema so tiste pravice, ki jih ima državni tožilec kot državni organ (prvi odstavek 63. člena ZKP). Sklep Ustavnega sodišča št. Up-814/14, 6. točka obrazložitve.
11 Prav tam, 12. točka obrazložitve.
12 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-320/14, U-I-5/17, 25. točka obrazložitve.
13 Iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-1128/12 z dne 14. 5. 2015 (Uradni list RS, št. 37/15, in OdlUS XXI, 14) izhaja: »Ustavno sodišče mora presoditi, ali so sodišča izpodbijano odločitev oprla na stališča, ki niso sprejemljiva z vidika pravice do svobode izražanja, varovane s prvim odstavkom 39. člena Ustave. Zato mora ugotoviti, ali so sodišča v okviru presoje, s katero so utemeljila pravnomočno obsodbo pritožnika za kaznivo dejanje razžalitve (po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 169. člena KZ), upoštevala in ovrednotila vsa ustavnopravno odločilna merila in ali so svojo odločitev utemeljila z upoštevnimi in zadostnimi razlogi.« Glej 14. točko obrazložitve (opomba pod črto je izpuščena). In še: »Ustavno sodišče je zato izpodbijane sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pri ponovnem sojenju bodo morala sodišča upoštevati stališča, ki izhajajo iz te odločbe.« Glej 27. točko obrazložitve. Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča št. Up-381/14 z dne 15. 2. 2018 (OdlUS XXIII, 20), 25. točka obrazložitve.
14 Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo, da stranka postopka ne sme biti le objekt tega postopka. Glej na primer odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1084/16 z dne 5. 6. 2019, 6. točka obrazložitve, v kateri je Ustavno sodišče odločalo o temeljnih postopkovnih jamstvih subsidiarne tožilke iz 22. člena Ustave.
15 Zasebni tožilec ima prav takšne pravice kot državni tožilec, razen tistih, ki jih ima ta kot državni organ. Predvsem ima absolutno pravico začeti in končati kazenski pregon, saj je ta v njegovih rokah. Ima pa tudi nekatere specifične pravice stranke postopka, na primer pravico zahtevati izvedbo preiskave, brez omejitev pregledovati spise. Izvaja lahko torej procesna dejanja, podobna tožilčevim, do katerih stranski udeleženec, oškodovanec, nikakor nima pravice. Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, s. v. 52. člen; Z. Dežman, A. Erbežnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 322–327.
16 Prvi odstavek 52. člena ter prvi in drugi odstavek 19. člena ZKP. Glej Š. Horvat, nav. delo, s. v. 52. člen.
17 Glej 8. točko obrazložitve te odločbe. Prim. tudi K. Šugman Stubbs, P. Gorkič, Z. Fišer, nav. delo, str. 116.
18 Iz sodne prakse ESČP, recimo, izhaja, da ESČP od oškodovancev v primerljivih primerih ne terja, da bi pred domačimi sodišči izčrpali obe poti, tako kazensko kot civilno, temveč zadostuje le ena od njiju (glej sodbo v zadevi Karako proti Madžarski z dne 28. 4. 2009).
19 Sodba ESČP v zadevi Pfeifer proti Avstriji z dne 15. 11. 2007.
20 Sodba ESČP v zadevi Caragea proti Romuniji z dne 8. 12. 2015.
21 Odločitev ESČP v zadevi X proti San Marinu z dne 19. 4. 2016.
22 Glej na primer odločbe Ustavnega sodišča št. Up-614/15 z dne 21. 5. 2018 (Uradni list RS, št. 44/18, in OdlUS XXIII, 23), 13. točka obrazložitve; št. Up-1005/15 z dne 31. 5. 2018 (Uradni list RS, št. 48/18, in OdlUS XXIII, 24), 10. točka obrazložitve; št. Up-530/14 z dne 2. 3. 2017 (Uradni list RS, št. 17/17, in OdlUS XXII, 18), 8. točka obrazložitve; in št. U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999 (Uradni list RS, št. 60/99, in OdlUS VIII, 174), 10. točka obrazložitve.
23 Ustavni temelj pravice do varstva časti in dobrega imena po ustaljeni ustavnosodni presoji predstavljata 34. in 35. člen Ustave. Glej na primer odločbo Ustavnega sodišča št. Up-515/14 z dne 12. 10. 2017 (OdlUS XXII, 29), 10. in 15. točka obrazložitve.
24 Glej na primer odločbo Ustavnega sodišča št. Up-515/14, 10. točka obrazložitve.
25 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1128/12, 8. točka obrazložitve.
26 Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-614/15, 13. točka obrazložitve.
27 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1019/12 z dne 26. 3. 2015 (Uradni list RS, št. 30/15, in OdlUS XXI, 12), 11. točka obrazložitve.
28 Glej na primer odločbe Ustavnega sodišča št. Up-381/14, 28. točka obrazložitve; št. Up-1128/12, 9. točka obrazložitve; in št. Up-422/02 z dne 10. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 29/05, in OdlUS XIV, 36), 9. točka obrazložitve.
29 Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-515/14, 15. točka obrazložitve.
30 Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-381/14, 25. točka obrazložitve.
31 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1128/12, 12. točka obrazložitve, in odločbo št. Up-381/14, 30. točka obrazložitve. Opredelitev kaznivega dejanja razžalitve je v 169. členu Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo) in 158. členu KZ-1 v bistvenem enaka.
32 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 45741/2012-59 z dne 17. 9. 2015.
33 Prim. sodbi Vrhovnega sodišča št. I Ips 231/2006 z dne 12. 11. 2007 in št. I Ips 297/2010 z dne 23. 6. 2011.
34 Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-381/14, 31. točka obrazložitve.
35 Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1128/12, 10. točka obrazložitve.
36 ESČP ob tem poudarja, da rezultat preizkusa odločitve sodišč o koliziji svobode izražanja in varstva ugleda v temelju ni odvisen od tega, ali je pritožnik tisti, ki zatrjuje kršitev pravice do svobode izražanja, ali tisti, ki zatrjuje kršitev pravice do varstva ugleda. Glej na primer 87. točko obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Axel Springer AG proti Nemčiji z dne 7. 2. 2012. Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča št. Up-530/14, 15. točka obrazložitve.
37 Prim. sodbe ESČP v zadevah Von Hannover proti Nemčiji (št. 2) z dne 7. 2. 2012, Axel Springer AG proti Nemčiji in Braun proti Poljski z dne 4. 11. 2014.
38 Prim. sodbo ESČP v zadevi Mamère proti Franciji z dne 7. 11. 2006.
39 Prim. sodbo ESČP v zadevi Oberschlick proti Avstriji z dne 23. 5. 1991.
40 Prim. sodbe ESČP v zadevah Mamère proti Franciji, Lešník proti Slovaški z dne 11. 3. 2003 in Błaja News Sp. z o.o. proti Poljski z dne 26. 11. 2013.
41 Prim. sodbo ESČP v zadevi Mladina d. d. Ljubljana proti Sloveniji z dne 17. 4. 2014.
42 Sodbi ESČP v zadevi Lingens proti Avstriji z dne 8. 7. 1986 in Thorgeir Thorgeirson proti Islandiji z dne 25. 6. 1992, 60. točka obrazložitve in naslednje, ter odločitev ESČP v zadevi Kieser in Tralau-Kleinert proti Nemčiji z dne 2. 12. 2014, 32. točka obrazložitve.
43 Prim. sodbe ESČP v zadevah Pedersen in Baadsgaard proti Danski z dne 17. 12. 2004, Jerusalem proti Avstriji z dne 27. 2. 2001 ter Nilsen in Johnsen proti Norveški z dne 25. 11. 1999.
44 Sodba ESČP v zadevi Oberschlick proti Avstriji.
45 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-381/14, 29. točka obrazložitve.
46 Prim. sodbo ESČP v zadevi Skałka proti Poljski z dne 27. 5. 2003 ter odločitev ESČP v zadevi Rujak proti Hrvaški z dne 2. 10. 2012.
47 Ustavno sodišče je upoštevno sodno prakso ESČP povzelo na primer v odločbah Ustavnega sodišča št. Up-1019/12, 12. točka obrazložitve; št. Up-1128/12, 11. in 12. točka obrazložitve; in št. Up-614/15, 14. točka obrazložitve.
48 Glej odločbe Ustavnega sodišča št. Up-584/12 z dne 22. 5. 2014 (Uradni list RS, št. 42/14, in OdlUS XX, 34), 9. točka obrazložitve; št. Up-515/14, 16. točka obrazložitve; in št. Up-614/15, 15. točka obrazložitve.
49 Glej 7. točko obrazložitve izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča.
50 Prav tam, glej 9. točko obrazložitve in nasl.
51 Glej prav tam, 9. točko obrazložitve.
52 Glej prav tam, 11. točko obrazložitve.
53 Glej prav tam, 14. točko obrazložitve.
54 Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 237/1997 z dne 6. 11. 1997.
55 Glej 10. opombo pod črto v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča.
56 Pojem absolutne osebe iz javnega življenja je Ustavno sodišče opredelilo v odločbi št. Up-50/99 z dne 14. 12. 2000 (Uradni list RS, št. 1/01, in OdlUS IX, 310), 7. točka obrazložitve. Kot absolutno osebo iz javnega življenja oziroma najbolj izpostavljeno javno osebo je Ustavno sodišče štelo dr. Janeza Drnovška, čigar polje zasebnosti in osebnostnih pravic je bilo, kot sta ugotovili drugostopenjsko in Vrhovno sodišče, zato trajno zoženo (ne pa tudi ukinjeno). Glej odločbo št. Up-1005/15, 14. in 17. točka obrazložitve. Kot absolutno javno osebo je mogoče šteti na primer poslanca Državnega zbora. Glej odločbo št. Up-407/14 z dne 14. 12. 2016 (Uradni list RS, št. 2/17, in OdlUS XXI, 37), 23. točka obrazložitve.
57 Relativne osebe iz javnega življenja je Ustavno sodišče opredelilo kot osebe, ki javnost zanimajo samo v zvezi z nekim konkretnim dogodkom. Glej odločbo št. Up-50/99, 7. točka obrazložitve. Ustavno sodišče je za relativno javno osebo štelo na primer osebo, ki je opravljala poslovodno funkcijo v znani zdravstveni zavarovalnici, in poudarilo, da je bila zato dolžna glede ravnanj, povezanih z opravljanjem te funkcije, trpeti širše meje dopustne kritike, kot če bi šlo za anonimnega posameznika. Glej odločbo št. Up-1019/12, 17. točka obrazložitve. Kot relativno javno osebo je Ustavno sodišče štelo tudi prepoznavnega koroškega podjetnika. Glej odločbo št. Up-570/09 z dne 2. 2. 2012 (Uradni list RS, št. 18/12, in OdlUS XIX, 40), 11. točka obrazložitve.
58 Ustavno sodišče je na primer v odločbi št. Up-614/15 poudarilo: »Človek, ki se odloči za javno funkcijo oziroma nastopanje, vzbuja večji interes javnosti. Zato mora vzeti to v zakup in mora biti v večji meri pripravljen na morebiti tudi kritične in neprijetne besede, še posebej, če gre za poročanje o zadevah v zvezi z opravljanjem njegove funkcije.« Glej 12. točko obrazložitve (opombe pod črto so izpuščene). Stopnja posega, ki jo mora določena oseba trpeti, ko gre za izražanje o njej, je večja, če gre za javno osebo, in še toliko bolj, če gre za osebo, ki spada v del izvršilne oblasti države (glej odločbo št. Up-1005/15, 15. točka obrazložitve). Meje sprejemljive kritike so lahko po stališču ESČP v določenih okoliščinah širše, če se izjave nanašajo na nosilce javnih funkcij v zvezi z izvrševanjem njihovih pristojnosti. Prim. sodbo ESČP v zadevi Mamère proti Franciji, 27. točka obrazložitve, in odločbo Ustavnega sodišča št. Up-455/15 z dne 24. 1. 2019, 9. točka obrazložitve. Iz sodne prakse ESČP izhaja tudi, da politiki (med vsemi javnimi osebami) uživajo najožje varstvo osebnostnih pravic oziroma pravice do zasebnega življenja, varovanega v 8. členu EKČP, kadar gre za vprašanje medijskega poročanja. Primerjaj s sodbo velikega senata ESČP v zadevi Von Hannover proti Nemčiji (št. 2), 51. in 110. točka obrazložitve. Glej tudi 20. točko obrazložitve te sodbe. Na sodno prakso ESČP, ki poudarja navedeno, se je v zahtevi za varstvo zakonitosti, kot izhaja iz 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča, skliceval obdolženec.
59 Ustavno sodišče je ocenilo, da je bil odgovorni urednik razvedrilnih oddaj na nacionalni televiziji kot vodstveni delavec javnega zavoda glede ravnanj, storjenih pri opravljanju tega dela, dolžan trpeti širše meje sprejemljive kritike, čeprav ne tako široke kot na primer politiki. Glej odločbo št. Up-584/12, 11. točka obrazložitve.
60 Glej 8. in 9. točko obrazložitve izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča.
61 Glej 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča.
62 Glej sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II K 44250/2011 z dne 4. 9. 2014, 8. točka obrazložitve.
63 Glej sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 44250/2011 z dne 14. 5. 2015, 15. točka obrazložitve.
64 Dostopano preko spletnega portala FRAN.
65 Glej na primer odločbe Ustavnega sodišča št. Up-614/15, 22. točka obrazložitve; št. Up-530/14, 16. točka obrazložitve; št. Up-406/05 z dne 12. 4. 2007 (Uradni list RS, št. 35/07, in OdlUS XVI, 51), 10. in 11. točka obrazložitve.
66 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-407/14, 20. točka obrazložitve.
67 Glej 6. točko obrazložitve izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča.
68 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1128/12, 19. in 20. točka obrazložitve.
69 Glej zlasti 9. in 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča.
70 Tak očitek pritožniku izhaja tudi iz drugih navedb v spornem članku, zlasti iz onih, ki pritožniku (figurativno) pripisujejo, da je zmožen prodati najprej čast, nato ime, hkrati z njima pa še resnico, posebej zgodovinsko; da je stopil v nenavaden tip renegatstva; in da je na svojem zgledu potrdil »pravilnost« fašistične raznarodovalne politike. Glej 23. točko obrazložitve te odločbe.
71 Poleg strokovnega dela, osredotočenega na zgodovino slovenskega naroda, je bil pritožnik aktiven znotraj slovenske manjšine na Tržaškem, bil je predsednik upravnega sveta Slovenskega stalnega gledališča in sodelavec slovenskih radiev in časopisov. Leta 1995 je bil izvoljen za dopisnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, leta 2005 za izrednega, leta 2009 za rednega. Leta 2001 je bil imenovan za predsednika odbora za preučevanje narodnih manjšin pri SAZU. Je prejemnik zlate plakete Univerze na Primorskem, priznanja društva TIGR in zlate plakete ZZB NOB Slovenije. Leta 2012 mu je Slovenska kulturno-gospodarska zveza podelila odličje za življenjsko delo v prid Slovencev v Italiji. Povzeto po: <https://www.sazu.si/clani/joze-pirjevec>.
72 Tretji odstavek 158. člena KZ-1 se glasi: »Ne kaznuje se, kdor se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja.«
73 Glej 9. točko obrazložitve izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča.
74 Glej prav tam, 14. točko obrazložitve.
75 Prav tam.
76 Glej prav tam, 15. točko obrazložitve.
77 Glej 34. točko obrazložitve te odločbe.
78 Glej prav tam, 25. točko obrazložitve.
79 Glej prav tam, 16. in 20. točko obrazložitve.
80 Glej 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča.
81 Prav tam.
82 Glej odločbo št. Up-1128/12, 21. točka obrazložitve.
83 Glej 6. točko obrazložitve izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča.
84 Glej 27. in 28. točko obrazložitve te odločbe.
85 Svoboda kritičnega izražanja je v demokratični družbi sicer dobrodošla in izjemnega pomena. Glej prav tam, 16. in 20. točko obrazložitve.
86 Iz javno dostopne bibliografije pritožnika in v nadaljevanju navedenih virov je razvidno, da je pritožnik leta 1972 objavil delo, ki ga je podpisal z »Jože Pierrazi« (in ne z »Giuseppe Pierazzi«): Vincenc Ferreri Klun in beneška revolucija 1848-1849, Zgodovinski časopis: glasilo Zveze zgodovinskih društev Slovenije, let. 26 (1972), str. 69–84. Leta 1974 je pritožnik objavil delo, ki ga je podpisal z »Jože Pirjevec – Pierazzi«: Il rapporto dei patrioti del risorgimento nei confronti della questione delle minoranze, Most: revija za kulturo in družbena vprašanja, št. 43/44 (1974), str. 179–183. Leta 1977 je objavil delo, ki ga je podpisal z »Jože Pirjevec«: Livio Zeno, Ritratto di Carlo Sforza, Zgodovinski časopis: glasilo Zveze zgodovinskih društev Slovenije, let. 31, št. ½ (1977), str. 243–244. Iz 8. točke obrazložitve sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II K 44250/2011 z dne 4. 9. 2014 izhaja, da se je pritožnik leta 1971 zaposlil na univerzi in pričel objavljati znanstvene članke, ki jih je v prvih letih podpisoval z »Giuseppe Pierazzi«, pisal pa je tudi knjige v italijanskem jeziku, vendar jih je dosledno podpisoval z »Jože Pirjevec«. Pritožnik ustavni pritožbi prilaga fotokopijo naslovnice knjige Jože Pirjevec: Niccolò Tommaseo tra Italia e Slavia iz leta 1977.
87 Glej 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča. Navedeno velja tudi glede tistega dela spornega članka, v katerem naj bi obdolženec sporočal, da po padcu fašističnega režima zunanjih razlogov in pritiskov na zamejske Slovence ni bilo več. Pritožnik namreč v ustavni pritožbi obširno pojasnjuje, da se razmere v Trstu tudi po letu 1945 niso veliko izboljšale. Fizičnega nasilja sicer ni bilo več, je bil pa izjemen psihološki pritisk. Pritožnik poudarja tudi, da je bila javna tržaška univerza, kjer je bil zaposlen, še leta 1977 močno protislovensko usmerjena.
88 Prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) je določena tudi v 4. členu Protokola št. 7 k EKČP.
89 Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-92/97 z dne 8. 5. 1997 (Uradni list RS, št. 29/97, in OdlUS VI, 60). Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča št. Up-46/99 z dne 18. 12. 2002 (Uradni list RS, št. 5/03, in OdlUS XI, 290).
90 Glej sklep Ustavnega sodišča št. Up-814/14, 14. točka obrazložitve, in odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1084/16, 10. točka obrazložitve.

AAA Zlata odličnost